UPRS Sklep IV U 92/2021-14

I. Tožba se zavrže.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnica je vložila tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnica vzgojiteljica pomočnica, zaposlena pri drugo toženi stranki. Svoje delo pri njej pa lahko opravlja le pod pogojem vsakotedenskega testiranja s HAG ali PCT testom, ne glede na svoje zdravstveno stanje. Zaradi Odredbe Ministrstva za zdravje o izvajanju posebnega presejalnega programa za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 za osebe, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju Odredba), sprejete na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe o izvajanju presejalnih programov za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 (v nadaljevanju Uredba) ter neposrednih dejanj – zapovedi drugotožnice, ki tožnici brez izvedbe testa prepoveduje opravljanje dela, se je tožnica prisiljena testirati vsak teden.

3Tožnica izpostavlja, da je Odredba posamični akt, s katerim je za tožnico nastopila konkretna in dejanska zapoved testiranja kot pogoj za opravljanje njenega dela. Določbe Odredbe na tožnico učinkujejo neposredno in je položaj enak, kot da bi ji že bil odrejen ukrep prepovedi opravljanja dela s konkretnim aktom, le da zoper Odredbo nima pravnega varstva. Določbe Uredbe in Odredbe bistveno presegajo obseg pooblastil iz Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) in skupaj z zapovedjo drugotožnice neposredno posegajo v ustavne pravice tožnice, in sicer iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 49., 50. in 66. člena Ustave RS in ji onemogočajo opravljanje dela brez oprave testa. Če bi brez testa vseeno želela opravljati delo, bi bila podvržena represivnim ukrepom, tako s strani delodajalca, kot tudi s strani policije, delovne, zdravstvene, tržne inšpekcije. Tožnici ne grozi le morebitna izdaja odločbe o prekršku, temveč tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zahteva, da bi se morala tožnica pred uveljavljanjem kršitve ustavnih pravic podvreči vsem prisilnim ukrepom (prekrškovnim, inšpekcijskim, delovnopravnim) in da bi v vsakem posameznem postopku morala izčrpati vsa redna in izredna pravna sredstva, bi bila občutno prestroga in bi za tožnico predstavljala preveliko breme. Odredba in zahteva vrtca prestavljata neposredno upravno dejanje, zaradi kršitve pa tožnici ne bo izdana odločba, zoper katero bi lahko uveljavljala pravno varstvo, temveč ji bo z dejanjem le fizično onemogočeno delo. To sicer lahko pripelje do odpovedi delovnega razmerja, vendar bi bila zahteva po tem, da mora tožnica ostati brez zaposlitve, da bo lahko po nekaj letih zaključila postopek pred Delovnim sodiščem in nato uveljavljala očitno kršitev ustavnih pravic, nesorazmerna in bistveno prestroga. Odredba in prepoved delodajalca tako neposredno posegata v pravni položaj tožnice, ki za varstvo svojih ustavnih pravic nima zagotovljenega drugega učinkovitega sodnega varstva, razen uveljavitve pravic v smislu 2. odstavka 157. člena Ustave RS oziroma 4. člena ZUS-1. Opredeljuje se do rednega testiranja, ki nima smisla v primeru zdravih ljudi brez simptomov. Meni, da se obveznost posegov v človeško telo lahko predpiše le z zakonom, ne pa z Uredbo, zato je Odredba neustavna že iz tega razloga. Pojasnjuje, da se mikrobiološka preiskava sicer lahko opravi le s HAG testom, ki po občutljivosti ustreza merilom, ki jih določi strokovna skupina. Vendar trdi, da v Republiki Sloveniji ni testa, ki bi ustrezal merilom. Meni, da so hitri testi dokazano nezanesljivi, saj so njihovi rezultati v veliki meri lažno pozitivni.

4Iz tožbenih navedb je še razvidno, da so testi neprimerni za testiranje asimptomatskih oseb in da ni dokazan obstoj asimptomatskih prenašalcev, pri čemer tega strokovnega izraza medicinska literatura do leta 2020 naj ne bi poznala. Tožnica opozarja, da je po priporočilih WHO¹ lahko rezultat PCR testa le v pomoč pri diagnozi, zaradi česar ga je mogoče upoštevati le v zvezi s časom vzorčenja, vrsto vzorca, posebnostmi testa, kliničnimi opazovanji, anamnezo bolnikov ter potrjenim statusom kakršnihkoli stikov in epidemiološkimi informacijami. Ob sklicevanju na navodila NIJZ trdi, da je zaradi dokaza o obstoju virusa treba vzeti vzorec osebi, ki kaže klinična znamenja bolezni. To naj bi pomenilo, da rezultat sam po sebi nima pomena, zaradi česar je testiranje samo sebi namen. Tožnica se opredeljuje do 31. člena ZNB, češ da so na njegovi podlagi pregledi dopustni le, če obstojijo za to konkretne indikacije, kar velja tudi za odvzem materiala za laboratorijske preiskave. Ta člen pa ne predstavlja podlage za trajne ukrepe testiranja neodvisno od obsega oziroma obstoja epidemije. S podzakonskimi predpisi ni dovoljeno uvajati novih omejitev in ukrepov. Takšen pa je ukrep Vlade po obveznem testiranju. Ob sklicevanju na strokovno literaturo tožnica trdi, da PCR testi niso primerni za diagnostiko virusa, saj temeljijo na pomnoževanju genov. Navaja, da je PCR testni protokol zaradi svoje variabilnosti neuporaben ter ne razlikuje med celotnim virusom in njegovimi fragmenti. Poleg tega nima ne pozitivnih ne negativnih kontrol in standardnega operativnega postopka ter o njem ni bila podana recenzija. Testi ne dosegajo zahtevane stopnje natančnosti, poleg tega pa so povsem neprimerni tudi za testiranje asimptomatskih oseb. Tako je bilo sicer tudi stališče Ministrstva za zdravje v začetku leta 2020. Kljub temu se zapoveduje redno tedensko testiranje, vztrajanje pri epidemioloških ukrepih pa ves čas temelji izključno na rezultatih teh testov.

5Tožnica je predlagala, naj sodišče ugotovi, da je Odredba nezakonita ter da krši in nedopustno posega v pravice tožnice iz 2., 14., 22., 49., 50. in 66. člena Ustave RS in naj se odpravi. Hkrati je zahtevala, da sodišče ugotovi še, da je zahteva drugotožene stranke k predložitvi negativnega testa kot pogoja za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi oziroma prepoved opravljanja dela brez predložitve negativnega testa nezakonita ter krši in nedopustno posega v pravice tožnice iz 2., 14., 22., 49., 50. in 66. člena Ustave RS.

6Tožnica je predlagala še izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zadrži izvajanje odredbe do pravnomočne odločitve o tožbi ter naj naloži drugotoženi stranki, da je tožnici dolžna dopustiti delo na njenem delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi brez predložitve negativnega testa na COVID-19. Priglasila je tudi stroške postopka.

7Prvotožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navedla, da tožnica ni izkazala nastanka težko popravljive škode, saj jo je le pavšalno zatrjevala in z ničemer izkazala. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 102/2021 z dne 19. 5. 2021. Zatrjevanja tožnice, da ponavljajoči se posegi v telo že sami po sebi predstavljajo nenadomestljivo škodo, so v nasprotju s trditvami tožnice, da je zdrava oseba. Navedeno brez dokazil v zvezi z nenadomestljivo škodo ne vodi do zaključka o obstoju težko popravljive škode. Zato tudi ni potrebno nadaljnje tehtanje med težko popravljivo škodo in javnim interesom oziroma javno koristjo. Odredba poleg tega ni dokončen posamičen akt, zoper katerega bi bil dopusten upravni spor, kvečjemu je izvzet iz področja odločanja upravnega sodišča po določbi 3. člena ZUS-1. Predlaga, naj sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrže oziroma zavrne.

8V odgovoru na tožbo prvotožena stranka še navaja, da se s tožbo v kvaziupravnem sporu v konkretni zadevi ne izpodbija dokončnega posamičnega akta. Izpodbijana Odredba ni dokončen posamični akt, temveč podzakonski predpis, ki vsebuje splošne in abstraktne norme, zato je ni moč izpodbijati po 4. členu ZUS-1. Za presojo skladnosti podzakonskih predpisov z Ustavo in zakoni je v skladu s 160. členom Ustave RS pristojno Ustavno sodišče RS in ne Upravno sodišče. Tožnica tudi ni navedla dejanja organa, s katerim naj bi bilo poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine. Odredba kot splošen abstraktni akt ne ureja posamičnih konkretnih razmerij (četrti odstavek 5. člena ZUS-1), drugače pa tožnica niti ni zatrjevala. V obravnavani zadevi dokončen upravni akt na podlagi Odredbe ni bil izdan, zato presoja nezakonitosti Odredbe po določbi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 v upravnem sporu ni mogoča. Zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrže. Pri tem se sklicuje na sklep v zadevi Upravnega sodišča I U 1823/2020. Navaja, da so v prostoru in času človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejene, in sicer je vsaka človekova pravica omejena z enako človekovo pravico oziroma enakimi človekovimi pravicami, pa tudi z drugimi človekovimi pravicami drugih upravičencev človekovih pravic. Pri človekovih pravicah je bistveno iskanje ravnotežja med njimi. Vsak poseg v človekovo pravico še ni ustavno nedopusten, ukrepi iz Odredbe so bili zakoniti in primerni za dosego legitimnega cilja, tj. učinkovitega varovanja javnega zdravja in zdravja pri delu. Opredeljuje se tudi do posamičnih zatrjevanih kršitev, do strokovne utemeljitve testiranja na področju vzgoje in izobraževanja. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrže zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk, podrejeno pa zavrne. Priglaša še stroške postopka.

9Drugotožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navedla, da ni podanih pogojev za izdajo začasne odredbe. Meni, da tožnica ni izkazala nastanka težko popravljive škode, z ničemer ni izkazala, da je odvzem brisa lahko veliko tveganje za zdravje in da naj bi pri tem lahko prišlo do poškodb nosne sluznice ali možganske ovojnice. Množično se ta testiranja opravljajo tudi po svetu, če bi do tega prihajalo, bi bilo to že zagotovo javno znano. Uredba ne predpisuje načina odvzema brisa, to je prepuščeno zdravstveni stroki. Tudi tožnica je opravljala odvzeme brisa iz grla, ne pa iz nosne sluznice. Glede na navedeno se tožnici ne more prizadejati težko popravljiva škoda, saj je zatrjevala tveganja le pri testiranju z odvzemom nosnega brisa. Poleg tega nadalje začasna odredba ni utemeljena, ker se skladno z načelom sorazmernosti upošteva tudi prizadetost javne koristi. Ta bi bila lahko prizadeta, če se ukrepi ne bi izvajali. Tudi v Sloveniji je v letu 2020 in 2021 močno naraslo število smrti. Z virusom Sars – Cov-2 so lahko okužene osebe, ki ne kažejo znakov obolenja in lahko prenašajo virus. Zaradi epidemije so prenehale delovati številne panoge, propadlo je veliko pravnih subjektov, prenehalo pridobivati dohodke, veliko ljudi je umrlo, veliko pa jih ima še vedno zdravstvene posledice. Javna korist takšne odredbe nedvomno pretehta manjše nevšečnosti, ki jo ima posameznik z brezplačnim testiranjem. Sicer pa testiranje ni obvezno, temveč je obvezno le za tiste, ki želijo delati na področju dejavnosti vzgoje in izobraževanja. Treba je misliti tudi na zaščito najmlajših otrok, s katerimi dela tožnica in od katerih ni mogoče pričakovati, da bi nosili zaščitne maske niti da se medsebojno ne bi družili. Sorazmerno je manjša nevarnost, da se zaposleni testirajo in ne prenesejo virusa na otroke. Opozori na predloženo dokumentacijo v tujem jeziku, hkrati se sprašuje o njeni strokovnosti in pravilnosti. Predlaga, da sodišče zavrne predlog za izdajo začasne odredbe. Priglaša tudi stroške.

K I. točki izreka:

10Tožba ni dovoljena.

11Ustava RS v prvem odstavku 157. člena določa, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika ali organizacije, če za določeno zadevo ni v skladu z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika (drugi odstavek 157. člena Ustave RS). Upoštevaje določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1, s katero je povzeta navedena ustavna določba, pa je predmet presoje sodišča v upravnem sporu tudi zakonitost posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

12Ustava niti zakon ne opredeljujeta vsebine pojma „posamični akt“, vendar pa se tako v upravno sodni praksi kot v pravni teoriji ta izraz uporablja za pravne akte, ki pomenijo individualizacijo in konkretizacijo splošnih pravnih aktov in nastanejo pri uporabljanju prava kot rezultat soočanja konkretnih dejstev ter abstraktnih pravnih norm ter se glede na subjekte, ki jih oblikujejo, razvrščajo v oblastne, sodne in upravne akte ter neoblastne (posamične/splošne) pravne akte. Za posamični akt je značilno, da gre za akt, s katerim se odloča o individualni pravici, pravni koristi ali obveznosti določenega subjekta, ne pa za abstraktni splošni akt. Iz citiranih določb Ustave RS in ZUS-1 izhaja, da se v upravnem sporu ne zagotavlja sodno varstvo zoper abstraktne splošne akte, saj je slednje v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave RS pridržano Ustavnemu sodišču RS.²

13Sodišče ugotavlja, da tožnica zahteva sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, pri čemer iz tožbenih navedb izhaja, da je zanjo sporna Odredba o izvajanju posebnega presejalnega programa za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 za osebe, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja. To pa že glede na njeno poimenovanje kot tudi glede na njeno celotno normativno vsebino kaže na njeno pravno naravo splošnega abstraktnega pravnega akta, ne pa, da bi šlo za individualno urejanje posamičnih razmerij. Tožnica sicer uveljavlja, da določbe Odredbe nanjo učinkujejo neposredno in je položaj enak, kot da bi ji bil že odrejen ukrep prepovedi opravljanja dela s konkretnim aktom. Sodišče ugotavlja, da se sicer na podlagi izpodbijanega Odloka tožnica lahko počuti posredno prizadeta v svojih pravicah. Nadalje še ugotavlja, da je sicer krog naslovljencev po Odloku določnejši (ne pa nedoločen), saj se nanaša na osebe, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja, še vedno pa se ne nanaša na točno določene osebe in ne ureja posamičnega razmerja (niti konkretno položaja tožnice, saj ji izpodbijani Odlok ne prepoveduje opravljanja njenega dela ob netestiranju, kot to sicer zatrjuje tožnica), pač pa nedoločeno število bodočih primerov.³ Izpodbijanega odloka zato kljub očutkom prizadetosti tožnice ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj ga ni moč opredeliti kot posamičnega akta oz. tudi ne kot akta organa, izdanega v obliki predpisa na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne ureja posamičnih razmerij. Izpodbijani Odlok predstavlja tako splošen in abstrakten pravni akt, za presojo njegove ne/zakonitosti pa ni pristojno Upravno, temveč Ustavno sodišče RS na podlagi 160. člena Ustave v zvezi z 21. členom Zakona o ustavnem sodišču. Zato je sodišče v tem delu tožbo zavrglo na podlagi 4. alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1. Sodišče mora namreč v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na razloge za zavrženje tožbe, naštete taksativno v prvem odstavku 36. člena ZUS-1.

14Sodišče še pripominja, da uveljavljanja nezakonitosti Odredbe (kot podzakonskega akta ministra za zdravje) ni mogoče opredeliti kot izpodbijanje nezakonitega dejanja sprejetja Odredbe. Pravna podlaga za upravni spor zoper akte, izdane v obliki predpisa, ni 4. člen ZUS-1, temveč četrti odstavek 5. člena istega zakona, vendar le, če ureja posamično razmerje,⁴ česar pa tožnica ni izkazala.

15Tožnica pa uveljavlja s tožbo še ugotovitev, da je drugotožena stranka s svojim dejanjem (zapoved testiranja oziroma prepoved opravljanja dela brez izvedbe testa) posegla v njene navedene ustavne pravice. V obravnavani zadevi gre torej še za presojo zakonitosti dejanja drugo tožene stranke, s katerim naj bi posegla v tožničine ustavne pravice.

16Z zakonom je skladno z drugim odstavkom 157. člena Ustave določeno (4. člen ZUS-1), da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil (organi) posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta.

17Vrhovno sodišče je že presodilo, da morajo biti za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 izpolnjeni pogoji, ki izhajajo iz navedene zakonske ureditve. Poleg splošnih procesnih predpostavk pa je pri presoji dovoljenosti take tožbe treba upoštevati tudi posebne procesne predpostavke (36. člen v povezavi s 4. členom ZUS-1). Tožba je namreč dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Ker pa je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Če navedene procesne predpostavke niso izpolnjene, je tožbo treba zavreči.⁵

18Z vidika navedenih izhodišč je drugotožena stranka po presoji sodišča državni organ v smislu 1. člena ZUS-1. V vlogi nosilke javnih pooblastil pri izvrševanju svojih oblastvenih pooblastil namreč nastopa pri odločanju o pravicah in dolžnostih otrok⁶, kar pa že na prvi pogled ni predmet obravnavane zadeve. Zato je tako izhodišče lahko pomembno le, če je mogoče zatrjevano sporno dejanje opredeliti kot oblastveno dejanje oziroma izvrševanje javne oblasti. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da pri tem ne kaže enačiti vprašanja izvrševanja oblasti z izvajanjem javnih nalog oziroma nalog v javnem interesu. Oblast se izrazi v enostranskem poseganju v pravice ali pravne interese temu odločanju ali delovanju podrejene osebe v oblikah zapovedi, prepovedi ali ugotovitev, omejevanja ali urejanja javnopravnih razmerij oziroma nalaganja javnopravnih obveznosti. Nujno je torej, da je oblast usmerjena prav proti tej osebi s ciljem spremeniti njen položaj oziroma doseči s pooblastili predvidene ali zahtevane učinke.⁷

19Delovanje drugotožene stranke v obravnavani zadevi pa niti z vidika splošne opredelitve njenih nalog po ZVrt, ki so podrejene ciljem vzgoje, varstva in prehrane otrok,⁸ niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru očitno ne ustreza tem značilnostim oblastvenega delovanja. Njeno (sporno) dejanje je bilo namreč neformalizirano, usmerjeno v opozorilo glede spoštovanja pogoja Odredbe za opravljanje dela v okviru drugotožene stranke, tj. zapoved testiranja. Tožnica ni zatrdila, da bi ji drugotožena stranka (ali kak organ nadzora) v zvezi s pogojem testiranja izdal že konkreten akt (zoper katerega bi v takšen primeru imela (drugo) sodno varstvo). Govori le o tem, da ji grozi odpoved delovnega razmerja (do česar tako še ni prišlo) ter da ji grozi morebitna izdaja odločbe o prekršku (ki torej še ni bila izdana), če se ne bo testirala tedensko (kar sicer počne). Sodišče pripominja, da je predmet presoje zakonitosti lahko le izvršeno dejanje, to je storitev ali opustitev, s katerimi so organi posegli ali še posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožbe tako ni mogoče vložiti zoper hipotetične, še ne izvršene primere (ne)zakonitih dejanj oblastnih organov (kar konkretno velja za prepoved opravljanja dela, ki še ni nastopila za tožnico).⁹ Navedeno še sporno ravnanje – tj. zapoved testiranja s strani drugotožene stranke je tako ravnanje tožničinega delodajalca kot posledica izvrševanja splošnega podzakonskega predpisa, tj. Odloka, izdanega na podlagi 31. člena ZNB, ne pa oblastno delovanje drugotožene stranke. Že navedeno zadošča za sklep, da drugotožena stranka tožnici ni naložila nobene javnopravne obveznosti. Tožničino dolžnostno ravnanje namreč opredeljuje že 2. člen Odloka. V upravnem sporu pa, kot že navedeno, sodišče ne odloča o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, razen če bi urejali posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1), za kar v tej zadevi ne gre.

20Glede na navedeno je sodišče tožbo tudi v tem delu zavrglo ob smiselni uporabi 4. točke 36. člena ZUS-1.

21Ker je bilo tožbo treba zavreči iz navedenih razlogov že v okviru predhodnega preizkusa tožbe, sodišče ni opravilo glavne obravnave, saj niso bili izpolnjeni pogoji za meritorno odločanje sodišča o tožbi.

K II. točki izreka:

22Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

23Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je o zahtevi za izdajo začasne odredbe mogoče odločati le, če tožba izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavo v upravnem sporu. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in za njeno morebitno izdajo.¹⁰

24Glede na navedeno in ob odločitvi, da tožba v konkretni zadevi ni dopustna, je sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka:

25Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Svetovna zdravstvena organizacija (World Health Organization).
² Sklep Upravnega sodišča I U 1823/2020 z dne 3. 2. 2021, 10. točka obrazložitve.
³ Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 61/2021 z dne 9. 6. 2021, 12. točka obrazložitve.
⁴ Tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 61/2021 z dne 9. 6. 2021, 11. točka obrazložitve.
⁵ Sklep Upravnega sodišča I U 912/2021 z dne 15. 6. 2021, 18. točka obrazložitve.
⁶ Navedeno je razvidno iz 2. člena Zakona o vrtcih (v nadaljevanju ZVrt),ki ureja temeljne naloge vrtcev, in sicer so to pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke, izboljšanje kvalitete življenja družin in otrok ter ustvarjanje pogojev za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti. Na podlagi 14. člena ZVrt lahko vrtec glede na trajanje izvaja dnevne in poldnevne programe, ki so namenjeni otrokom od prvega leta starosti do vstopa v šolo in obsegajo vzgojo, varstvo in prehrano otrok, ter krajše programe, ki so namenjeni otrokom od prvega leta starosti do vstopa v šolo in obsegajo vzgojo, varstvo, lahko pa tudi prehrano otrok. Ti programi se v javnih vrtcih in vrtcih s koncesijo izvajajo v skladu z normativi in standardi, ki jih predpiše minister, pristojen za predšolsko vzgojo, potem, ko si pridobi mnenje Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje. Za vzgojo na območjih s posebnimi razvojnimi problemi, narodno mešanih območjih ter za vzgojo otrok Romov se sprejmejo posebni normativi in standardi. Določba 54. člena ZVrt pa med drugim določa, da dokler ne bodo sprejeti programi za predšolske otroke po tem zakonu, se za javno službo na področju predšolske vzgoje in priprave na osnovno šolo šteje: predšolska vzgoja za otroke od prvega leta starosti do vstopa v šolo, vključno s pripravo otrok na osnovno šolo; vzgoja in varstvo predšolskih otrok z motnjami v razvoju v skladu z zakonom; program za predšolske otroke pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti na narodno mešanih območjih; program za predšolske otroke Romov in program za predšolske otroke delavcev, ki so na začasnem delu v tujini. Po drugem odstavku tega člena pa se sredstva za izvajanje dejavnosti iz prve alineje prejšnjega odstavka zagotavljajo iz proračuna lokalne skupnosti, sredstva za izvajanje dejavnosti iz druge, tretje in četrte alineje iz proračunov lokalnih skupnosti in države, sredstva za izvajanje dejavnosti iz pete alineje pa iz državnega proračuna.
⁷ Sklep Upravnega sodišča I U 912/2021 z dne 15. 6. 2021, 18. točka obrazložitve.
⁸ Glej opombo številka 6 te obrazložitve.
⁹ Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 61/2021 z dne 9. 6. 2021, 8. točka obrazložitve.
¹⁰ Tako sklepi Vrhovnega sodišča RS I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016.