VSL Sklep in sodba I Cpg 608/2021

I. Dopolnitev pritožbe tožeče stranke z dne 30. 8. 2021 se zavrže.

II. Pritožbi stranskega intervenienta se ugodi in se III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki stroške tega postopka v višini 9.063,60 EUR in stranskemu intervenientu v višini 8.324,67 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti njune stroške pritožbenega postopka, in sicer toženi stranki v višini 2.779,77 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 2.929,10 EUR, obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo (primarni) tožbeni zahtevek za razveljavitev skupščinskega sklepa tožene stranke, sprejetega dne 21. 7. 2020, o povečanju osnovnega kapitala tožene stranke (I. točka izreka), zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa tožene stranke, sprejetega dne 21. 7. 2020, o povečanju osnovnega kapitala tožene stranke (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 9.063,60 EUR ter stranskega intervenienta v višini 6.661,20 EUR (III. točka izreka).

2Zoper sodbo ter zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 29. 9. 2020 o določitvi višine spornega predmeta se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku ter spremembo izpodbijanega sklepa in določitev vrednosti spornega predmeta skladno s tožbenim predlogom tožeče stranke, podredno pa razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe pa se je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil stranski intervenient, predlagal ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega dela sodbe na način, da se mu prizna dodatne stroške postopka, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4Tožena stranka in stranski intervenient sta vsak s svojo vlogo odgovorila na pritožbo tožeče stranke, predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in sklepa ter povrnitev stroškov odgovorov na pritožbo. Tožeča in tožena stranka na pritožbo stranskega intervenienta nista odgovorili.

5Tožeča stranka je po poteku pritožbenega roka vložila dopolnitev pritožbe. Pritožbeni rok je prekluzivni rok, kar pomeni, da po poteku tega roka pritožbe ni mogoče več vložiti. Posledica zamude prekluzivnih rokov je po ustaljeni sodni praksi (formalno) zavrženje vloge ne glede na razlog, zakaj je bila vloga vložena prepozno.¹ Ob upoštevanju navedenega je tako višje sodišče dopolnitev pritožbe tožeče stranke zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 351. člena ZPP).

6Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba stranskega intervenienta je utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

7Tožeča stranka je ugovarjala ugotovitvi sodišča prve stopnje v sklepu z dne 29. 9. 2020, da znaša vrednost spornega predmeta v zvezi s primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom 1.052.931,00 EUR. Trdila je, da je treba določbo 44. člena ZPP razlagati tako, da je določitev vrednosti spornega predmeta v izključni dispoziciji tožeče stranke, korekturna dolžnost sodišča pa nastopi le v primeru, da bi neustrezno določena vrednost spornega predmeta vplivala na določitev stvarne pristojnosti, za kar pa v obravnavani zadevi ni šlo. Stališče tožeče stranke pa ne upošteva v določbi 22. člena Ustave RS zagotovljene enake procesne možnosti za uveljavljanje svojih pravic, ki se v tem konkretnem delu udejanja s tem, da lahko tudi tožena stranka vpliva na določitev vrednosti spornega predmeta.² Torej s tem, ko je sledilo ugovoru tožene stranke, sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 44. člena ZPP. Višje sodišče pa soglaša tudi z opredelitvijo višine spornega predmeta, upoštevajoč ekonomski interes tožeče stranke kot delničarja, kateremu bi z uspehom v tem postopku odpadla obveznost, da za ohranjanje svojega trenutnega deleža (15,90 %) v osnovnem kapitalu tožene stranke plača znesek, opredeljen kot vrednost spornega predmeta.³ Stališču tožeče stranke, da predmetni postopek teče izključno za namen zagotavljanja zakonitosti skupščinskih sklepov tožene stranke sam po sebi, višje sodišče ne sledi.

8Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka do pravnomočnega zaključka postopka V Pg 1488/2018. Ne drži, da je bilo predhodno vprašanje v obravnavani zadevi, kateri statut tožene stranke je bil v času sprejema izpodbijanega skupščinskega sklepa veljaven. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bil v času sprejema izpodbijanega skupščinskega sklepa veljaven statut tožene stranke iz leta 2018 in da je do trenutka njegove (pravnomočne) razveljavitve ta statut šteti za veljavnega. Jasno stališče pravne teorije je, da prekinitev postopka ne pride v poštev, da bi se počakalo na oblikovalno odločbo.⁴ Sicer drži, da dejstvo, da se skupščinski sklep šteje za veljavnega, dokler ni pravnomočno ugotovljen za neveljavnega, potencialno pomeni, da se lahko sprejemajo nadaljnje odločitve družbe, utemeljene na potencialno nezakonitem skupščinskem sklepu, vendar pa bi nasprotna razlaga dejansko pomenila popolno blokado delovanja družbe, dokler se ne bi razčistilo vprašanje zakonitosti vsakega skupščinskega sklepa. Da bi morala družba glede vsakega skupščinskega sklepa čakati na pravnomočen zaključek vsakega potencialnega spora, je neživljenjsko.

9Ker je torej sodišče prve stopnje ob odločanju pravilno štelo, da je bil statut iz leta 2018, ki je za povečanje osnovnega kapitala predvideval ¾ večino pri odločanju zastopanega osnovnega kapitala, veljaven, s tem pa je bil tudi skupščinski sklep o povečanju osnovnega kapitala sprejet s predpisano večino (84,10 %) in posledično veljaven, je primarni izpodbojni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

10V zvezi s podrednim zahtevkom za ničnost spornega skupščinskega sklepa je tožeča stranka uveljavljala ničnostna razloga iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 390. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1, torej, da sporni skupščinski sklep ni združljiv z bistvom družbe ali je po svoji vsebini v nasprotju s tistimi določbami ZGD-1, ki se uporabljajo za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu, oziroma da je po svoji vsebini v nasprotju z moralo ali javnim redom. Izhodišče očitkov so predstavljale tri sporne posojilne pogodbe med toženo stranko in stranskim intervenientom, v katerih je bila določena 12 % obrestna mera. Ta naj bi bila netržna, s čimer naj bi tožena stranka v korist stranskega intervenienta izvajala prikrito izplačilo dobička, kar naj bi bilo v nasprotju z določbo 227. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1. Terjatve (vključno z obrestnim delom), ki jih je iz posojilnih pogodb pridobil stranski intervenient, so bile s spornim skupščinskim sklepom kot stvarni vložek vplačane (oziroma pretvorjene) v dodatni (povečani) osnovni kapital tožene stranke, to pa naj bi bilo nično zaradi nezdružljivosti takega delovanja (vzpostavljanja netržne obrestne mere posojilnih pogodb z namenom pretvorbe terjatev iz posojilnih pogodb v osnovni kapital in s tem pridobitev dodatnega lastniškega deleža) z bistvom družbe oziroma moralo ali javnim redom.

11Tožeča stranka je neutemeljeno očitala sodišču prve stopnje, da je pojem "prikritega izplačila dobička" razlagalo preozko, le v obliki dejanskega prenosa denarnih sredstev od tožene stranke k stranskemu intervenientu, do katerega nesporno ni prišlo,⁵ medtem ko naj ne bi upoštevalo prikritega izplačila dobička v obliki povečanja terjatve zaradi netržne obrestne mere posojil, ki je bila v svoji povečani obliki kot stvarni vložek pretvorjena v dodatni kapital v postopku povečanja osnovnega kapitala s stvarnimi vložki. Za presojo slednjega je treba ugotoviti, ali je konvertirana terjatev res nesorazmerno večja, kar pomeni ugotavljati, ali je bila obrestna mera iz posojilnih pogodb (12 %) res netržna. To je sodišče prve stopnje tudi ugotavljalo (o tem v nadaljevanju). Če pa obrestna mera ni netržna, potem samo dejstvo konvertiranja terjatve iz posojilnih pogodb v osnovni kapital ne pomeni nedopustnega prikritega izplačila dobička.

12Da je šlo pri obrestni meri 12 % za netržno obrestno mero, naj bi po pritožbenih navedbah tožeče stranke utemeljevalo dejstvo, da je tožena stranka v istem obdobju prejela dve posojili od povezane družbe A., d. o. o. in eno od EBRD (Evropska banka za obnovo in razvoj) po bistveno nižjih obrestnih merah. Glede posojila EBRD tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sledilo navedbam tožene stranke in stranskega intervenienta o tem, da je šlo za kredit zavarovan z odstopom terjatev, da je bil kredit namenski in nikoli v celoti izplačan toženi stranki, vendar pa tožeča stranka teh trditev niti ni konkretno prerekala. Kar pa zadeva posojila, ki jih je tožena stranka dobila od povezane družbe A., d. o. o., pa je stranski intervenient v odgovoru na pritožbo ponovno pojasnil, da je šlo za posojilo povezanih oseb, kar pa ne pomeni, da je bila tudi tržna obrestna mera posojil, ki bi jih tožena stranka lahko dobila, takšna, kot je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Tudi v tem delu tako višje sodišče ne dvomi v pravilnost te presoje. V zvezi z garancijo Banke X je iz elektronskega sporočila z dne 9. 1. 2018 razvidno, da je bilo stališče banke, da je izdaja garancije ob tedanji analizi tožene stranke brez stvarnih zavarovanj malo verjetna. Zato ne drži pritožbena navedba, da je bila izdaja garancije pogojena samo s predstavitvijo konstrukcije posla.

13Ker torej tožeča stranka ni uspela dokazati, da so bile posojilne pogodbe stranskega intervenienta s toženo stranko sklenjene po netržni obrestni meri, posledično tudi ni uspela dokazati, da je s konverzijo terjatev iz posojilnih pogodb v stvarne vložke v postopku povečanja osnovnega kapitala prišlo do nedovoljenega prikritega izplačila dobička in s tem do kršitve določbe 227. člena ZGD-1.

14Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ni nedopustna ureditev, po kateri en delničar v postopku povečanja osnovnega kapitala dodatni kapital zagotovi v obliki stvarnih vložkov, drugi pa v denarju. Tožeča stranka je s to presojo soglašala, pa vendar nato sodišču prve stopnje očitala prav to, da je neenako obravnavalo tožečo stranke, ker je upoštevalo stvarni vložek stranskega intervenienta (da so bile posojilne pogodbe nezakonite, tožeči stranki, kot že rečeno, ni uspelo dokazati). S tem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obrestna mera po posojilnih pogodbah ni bila netržna, tudi ni mogoče slediti tožeči stranki, da za konvertirano terjatev iz obresti stranski intervenient ni zagotovil nobenega plačila. Ob upoštevanju vsega že pojasnjenega glede terjatev iz posojilnih pogodb in obrestnih mer tožeča stranka v tem delu pravzaprav očita, da bi moralo biti sklenjeno brezobrestno posojilo, čemur pa ne gre slediti oziroma na tej podlagi utemeljevati nezakonitosti posojilnih pogodb in posledičnosti ničnosti spornih skupščinskih sklepov.

15Višje sodišče tako soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati nobenega iz očitanih zakonskih dejanskih stanov, ki bi utemeljevali ničnost spornega skupščinskega sklepa in posledično tudi z odločitvijo o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka.

O pritožbi stranskega intervenienta

16Stranski intervenient je v pritožbi očital sodišču prve stopnje neutemeljeno zavrnitev povrnitve stroškov 2. pripravljalne vloge. Višje sodišče soglaša s stranskim intervenientom, da je bila zavrnitev povrnitve stroškov te pripravljalne vloge neutemeljena. Glede na vsebino obeh pripravljalnih vlog višje sodišče soglaša, da sta bili obe pripravljalni vlogi potrebni v skladu s 155. členom ZPP, zato je stranskemu intervenientu priznalo tudi strošek 2. pripravljalne vloge.

17Glede na določila Odvetniške tarife – OT in vrednost spornega predmeta gredo stranskemu udeležencu tako stroški odgovora na tožbo (3.000 točk), 1. pripravljalne vloge (3.000 točk), 2. pripravljalne vloge (2.250 točk), zastopanja na naroku 13. 4. 2021 (3.000 točk), materialni stroški (2 % do 1.000 točk + 1 % nad 1.000 točk, skupno 122,5 točk), skupno 11.372,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) ter 22 % DDV to znaša 8.324,67 EUR.

18V skladu z vsem navedenim je višje sodišče pritožbi stranskega udeleženca ugodilo in izpodbijano III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP). Pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (II. točka izreka te sodbe), ker niso bili podani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

19Odločitev o pritožbenih stroških v zvezi s pritožbo tožeče stranke temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna v roku 15 dni toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti njune stroške odgovorov na pritožbo, ki ju je višje sodišče ocenilo kot potrebni vlogi. Stranski intervenient pa je s pritožbo zoper stroškovno odločitev uspel, zato je v tem delu upravičen tudi do povrnitve stroškov. Stranski intervenient je konkretno zahteval dodatno priznanje stroškov 2. pripravljalne vloge v vrednosti 2.250 točk s pripadki, od česar je nato višje sodišče izračunalo vrednost odvetniških storitev.

20Za odgovora na pritožbi je torej višje sodišče v skladu s priglašenima stroškovnikoma in določili OT priznalo po 3.750 točk, 47,5 točk materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in 22 % DDV znaša 2.779,77 EUR. Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.779,77 EUR

21Stranskemu intervenientu pa je višje sodišče priznalo še 200 točk za pritožbo zoper odločitev o stroških ter 4 točke materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in 22 % DDV znaša 149,33 EUR. Za višji znesek stroškov v zvezi s to pritožbo ni pravne podlage (vrednost spornega predmeta v odločitvi o stroških postopka je nepriznani delež stroškov in ne vrednost spornega predmeta iz odločitve o glavni terjatvi, kot je stroške priglasil stranski intervenient). Po prištetju tega zneska k znesku 2.779,77 EUR je tožeča stranka dolžna stranskemu intervenientu povrniti 2.929,10 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ Sklep VSRS II Ips 23/2015 z dne 27. 10. 2016, sklep in sodba VSRS III Ips 71/2015 z dne 29. 9. 2015.
² Zobec, J., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 233-234.
³ Prim. s sklepom I Cpg 450/2019 z dne 9. 10. 2019.
⁴ Rijavec, V., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 307.
⁵ Tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nobena denarna sredstva po posojilnih pogodbah stranskemu intervenientu niso bila izplačana.