VSL Sklep I Cp 116/2022

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so udeleženci postopka tudi osebe J. J., K. K., L. L. (A./I. točka izreka), da na stavbi z ident. št. 0000-339, povezani s parcelami št. 2314, 2315, 2316, 2317, 2318 in 2319, vse k. o. X, z naslovom Ulica 6, obstoji etažna lastnina (B./I. točka izreka), ugotovilo, da so prej navedene parcele pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni deli stavbe z ID znakom 0000-339 (B./II. točka izreka), določilo posamezne dele stavbe in pri teh delih lastninsko pravico in druge stvarne pravice v korist in na ime imetnikov (B./III. točka izreka), ugotovilo, da ima stavba splošne skupne dele (B./IV. točka izreka), ugotovilo idealne deleže solastnine na vseh splošnih skupnih delih stavbe v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe (B./V. točka izreka), ugotovilo posebne skupne dele stavbe in idealne deleže solastnine k posameznim delom stavbe (B./VI. točka izreka) ter odločilo, da se izpodbijani sklep po uradni dolžnosti izvede v zemljiški knjigi v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine (B./VII. točka izreka). S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje v točki B./V. izreka črtalo posamezna dela stavbe z ID znakoma št. 84 in št. 86 (I./a. točka izreka), idealni delež na splošnih skupnih delih določilo na 23670 ter pod točko B./VI. izreka popravilo pomoto v številkah in dodalo posebni skupni del št. 46 (I./b. točka izreka).

Povzetek pritožbenih navedb

2Proti navedenem sklepu vlagata pritožbo predlagateljica A. A. in nasprotna udeleženka Občina X.

3Predlagateljica A. A. vlaga pritožbo zoper navedeni sklep pod tč. B./III., B./IV. in B./V izreka v delu, kjer se nanaša na stavrnopravni položaj dela stavbe z ID znaki 000-339-83, 000-339-84 in 000-339-87 in posledično napačne solastniške idealne deleže na splošnih skupnih delih, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).¹ Ne strinja se, da sta dela stavbe -84 in -87 splošna skupna dela. Navaja, da tlorisi prostorov dela stavb -83, -84 in -87 v naravi predstavljajo enotno stanovanje, ki ga lastniško poseduje pritožnica. V prostore stanovanja se vstopa skozi vhodni vetrolov, katerega sestavni del je tudi prostor -87, v katastru prikazani prostor -84 pa predstavlja gornjo etažo stanovanja, ki je dostopna samo iz prostorov dela stavbe -83. Deli stavbe so med seboj neločljivo povezani. Uporaba enega prostora brez drugega ni možna. Stanovanje je v izključni lastniški posesti pritožnice. Po prvotnem stanju je južni del stavbe -83 obsegal le pritlično enoetažno stanovanje, ki je bilo povečano z nadzidavo in nato še dozidavo manjšega dela južnega dvoriščnega dela. Za nadzidavo stanovanja je prejšnja lastnica pridobila upravno dovoljenje. Po odkupu stanovanja je nato z manjšo dozidavo v pritlični etaži pritožnica razširila na skupno dvorišče v obsegu tlorisa, evidentiranega pod del stavbe -87. Navedeno dejansko stanje je med udeleženci postopka nesporno. Prilaga fotografijo stanovanja in dvorišča. V konkretnem primeru ne gre za zasedbo skupnih prostorov, ampak dograditev stavbe. Stavba se je povečala v letih 1997-1998. Ko je bila podaljšana streha nad obstoječim stanovanjem je veljal ZTLR in pravila o gradnji na tujem svetu. Noben etažni lastnik ni zahteval odstranitve nove nadzidave. Iz sodne prakse izhaja, da dodatni prostor, priključen k obstoječemu posameznemu delu z nadzidavo v pravnem prometu, deli usodo posameznih delov, katerim je bil priključen. Citira odločbo VSRS II Ips 20/2018 in VSL I Cp 769/2018. Po letu 2003, ko je prišlo do povečanja vetrolova, pa so veljale določbe 122. člena SPZ in 15. člena SZ-1. Iz teh izhaja, da v vsakem primeru razširjeni tloris posameznega dela stavbe priraste temu posameznemu delu. Sestavina stvari deli usodo glavne stvari. Verjetno je izkazano, da so prostori dela stavb -84 in -87 ustvarjeni z razširitvijo prej obstoječega stanovanja s trenutno evidentiranega dela stavbe -83 last tožnice. Etažni lastniki, ki menijo, da je bila kakšna od teh razširitev nedopustna, bi to morali uveljavljati in še zmeraj lahko uveljavljajo z negatorno tožbo ali zahtevajo ureditev razmerij med etažnimi lastniki v nepravdnem postopku. Vse to pa ne vpliva na dejstvo, da je pritožnica po stvarnem pravu lastnica tudi tistih sestavin obstoječega stanovanja, ki predstavljajo nove dele. Morebitno soglasje etažnih lastnikov v tem postopku niti ni relevantno. Posegi niso bili samovoljni in brez soglasja ostalih etažnih lastnikov. Soglasja so bila dana ustno in konkludentno. Edina izjema so B. B. in solastnice, ki pa tudi ne nasprotujejo sami izvedbi nadzidave in dozidave, ampak le trdijo, da so razširjeni deli pritožničinega stanovanja postali splošni skupni deli stavbe. Pravne podlage za takšno odločitev ni. Tudi sodišče prve stopnje je ni navedlo. Pri dejanski etažni lastnini so lahko skupni deli stavbe le tisti prostori, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov. Tukaj pa gre za notranje prostore pritožničinega stanovanja in že po naravi stvari pojmovno ne gre za skupne prostore. S strani pritožnice predložena veriga pravnih poslov zadostuje za verjetno izkazovanje pritožničine lastninske pravice na tem stanovanju. Ni pomembno, da se je v pravnih poslih stanovanje pred razširitvami opisovalo s fizičnimi značilnostmi, po razširitvi pa z novimi lastnostmi, dodatnimi sestavinami. Skladno s 24. členom ZVEtL-1 ti prostori predstavljajo enoten posamezni del stavbe. Samostojna stvar in predmet lastninske pravice je pri etažni lastnini lahko le posamezni del stavbe, ki mora predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo. Zgolj del stanovanja ali posamezen prostor ne more predstavljati posameznega dela stavbe, ampak le njegovo sestavino in ne more biti samostojni predmet pravnega prometa. Tudi v kataster stavb takšen vpis ni možen. Glede južnega trakta obravnavane stavbe obstoji odločilno neskladje med dejanskim stanjem in stanjem v katastru stavb. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 12. člena v zvezi z 28. členom ZVEtL-1 zagotoviti ustrezno spremembo katastrskega vpisa pred izdajo meritorne odločbe, da bi se trenutni evidentirani deli stavbe – 83, -84 in -87 pravilno evidentirali, kot en posamezni del stavbe, kar bi moralo storiti po uradni dolžnosti. Sodišče po uradni dolžnosti namreč poskrbi za odpravo odločilnih neskladij katastrskih vpisov. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo položaj navedenih delov stavb, je napačna tudi površina posameznih delov stavb ter tudi solastniški idealni deleži.

Nasprotna udeleženka Občina X se pritožuje zoper 1. in 8. alinejo B./III. točke izreka navedenega sklepa in navaja, da je sodišče prve stopnje napačno in zmotno ugotovilo lastništvo posameznega dela stavbe -79, saj garaža, ki v naravi predstavlja navedeni posamezni del, ni bila v ničemer omenjena tudi v prvi kupoprodajni pogodbi z dne 12. 3. 1993, sklenjeni med prodajalko Občino X-1 in kupcem C. C. Po določbah SZ-91 prodaja morebitnih garaž skupaj s stanovanjem ni bila dovoljena in se ni izvajala. Lahko je prišlo do nakupa stanovanja, ne pa tudi garaže. Očitno so C. C. in njegova pravna naslednika imeli to nepremičnino v posesti brez kakršnekoli pravne podlage ter so garažo protipravno posedovali. Posledično je bila nezakonita in nepravilna ter brez pravne in dejanske podlage tudi ugotovitev v sklepu o dedovanju, da v zapuščino spada tudi garaža. Enako velja tudi za morebitno navedbo v nadaljnji kupoprodajni pogodbi z dne 23. 9. 1998, sklenjeni s kupcema D. D. in E. E. Navedba garaže kot lastnine prodajalcev je bila v tej zadnji kupoprodajni pogodbi prav tako nezakonita in neupravičena, prodajalca pa lastninske pravice na tej garaži nista mogla prenesti naprej, saj niti sama nista imela lastninske pravice. Kupca D. D. in E. E. bi kot skrbna gospodarja morala ob nakupu pregledati vse listine, posebej, ker garaža ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Tako pok. C. C., kot njegova dediča, nikoli niso bili vpisani kot solastniki v zemljiški knjigi, zato ob takšnem pravnem in dejanskem stanju kupca nista mogla biti v dobri veri, da tudi garaža predstavlja nepremičnino. Če bi ravnala skrbno, bi nedvomno ugotovila, da prodajalca nista lastnika te garaže, ker je njun pravni prednik nikoli ni pridobil v last s pravnim poslom od lastnice Občine X-1, ki je bila pri predmetnih nepremičninah tudi edina vknjižena kot imetnica pravice uporabe. Ker kupca nista bila dobroverna, je napačna presoja sodišča prve stopnje, da naj bi bili izkazani pogoji za priposestvovanje garaže. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z obrazložitvijo v tč. 24 izpodbijanega sklepa, da priposestvovanje po določbah ZVEtL-1 nikakor ni in ne more biti samostojen temelj pridobitve lastninske pravice. Enako pravno in dejansko stanje, kot za posamezni del stavbe -57, predstavlja tudi nedobrovernost kupcev za posamezni del -79. Upoštevati bi bilo potrebno tudi temeljno načelo civilnega prava, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo glede lastništva posameznega dela stavbe -71. Zmotna je tudi presoja sodišča prve stopnje v zvezi z lastništvom posameznega dela stavbe -64. Napačna je ugotovitev, da naj bi bila površina drugih prostorov (drvarnice) ponderirana na površino 3,62 m2. Celotna površina te drvarnice je bila glede na mere po točkovalnem zapisniku skupaj 7,69 m2 (6,00m2 + 1,69m2). Morebitne ponderirane površine so se izračunavale že v samih točkovalnih zapisnikih in so se v takšnih površinah prenašale tudi v pogodbah. V prodajni pogodbi je bila neposredno vpisana prav tista površina, ki je izhajala iz točkovalnega zapisnika, kar pomeni, da bi morala biti v pogodbi zapisana površina za celotno klet oziroma drvarnico v višini 7,69 m2 in ne le površina 6,62 m2, če bi F. F. dejansko s pogodbo pridobil celotno klet. F. F. je pridobil s pogodbo površino, navedeno v pogodbi, in ne celotne drvarnice. Občina X je zato solastnica navedene drvarnice v višini 69%, F. F. pa v višini 31%, kolikor predstavlja 3,62 m2 v razmerju do celotne površine 11,20 m2. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z vsebino točkovalnega zapisnika in kupoprodajno pogodbo.

4Na vročeni pritožbi je odgovorila pooblaščenka predlagateljev. Predlaga ugoditev pritožbi predlagateljice in zavrnitev pritožbe nasprotne udeleženke.

Presoja utemeljenosti pritožb

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Sodišče prve stopnje je odločalo o predlogu predlagateljev za vzpostavitev etažne lastnine na posameznih delih stavbe, v zemljiški knjigi evidentiranih z vpisom solastninske pravice na parc. št. 2314, 2315, 2316, 2317, 2318 in 2319. Gre za primer dejanske etažne lastnine v obliki navidezne solastnine.

7Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih stavbah uredi v skladu s konceptom etažne lastnine. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Sodišče o njih odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, ki so določeni v Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1),² udeleženci in druge osebe pa lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi oziroma drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).

K pritožbi predlagateljice

8Predlagateljica A. A. je zatrjevala, da je lastnica dela stavbe 0000-339-83, 0000-339-84 in 0000-339-87, ker je njena pravna prednica z upravnim dovoljenjem nadzidala stanovanje v 2. etaži (del št. 84) nad že izgrajenim pritličnim stanovanjem (del št. 83) in je predlagateljica prizidala vetrolov (del št. 87), ki služi kot vhod v stanovanje ter na vseh delih izvršuje izključno in neposredno lastniško posest, v naravi pa gre za na zunaj vidno enotno stanovanjsko hišo dvojček in med seboj fizično ter funkcionalno neločljivo povezane prostore. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi morala predlagateljica izkazati pridobitev spornega drugega dela stanovanja v 2. etaži in vetrolova s pravnim naslovom (listino), česar ni storila. Pritožnica v pritožbi navaja, da je z izkazano lastninsko pravico na glavni stvari pridobila tudi lastninsko pravico na njeni pritiklini in sestavinah oziroma skladno s pravili o gradnji na tujem svetu po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).³ Takšno zatrjevanje je v postopku po ZVEtL-1 neutemeljeno. Prvi odstavek 19. člena ZVEtL-1 je jasen. Pridobitelj posameznega dela stavbe je po tem zakonu oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Pravni naslov je listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe.

9V času družbene lastnine je sporni del št. 84 predstavljal skupno teraso, sporni del št. 87 pa skupno dvorišče, na delu katerega so vodile prej stopnice na skupno teraso. V postopku vzpostavitve etažne lastnine bi zato predlagateljica morala izkazati pravni naslov ali pogoje za priposestvovanje navedenih delov. Predlagateljica se je v zvezi s posameznim delom št. 84 sklicevala na upravno odločbo, po kateri je bilo njeni pravni prednici dovoljeno podaljšanje obstoječe lesene konstrukcijske strehe nad dvoriščnim delom, tako da zaradi izvedbe del ne smejo biti kršene pravice in zakoniti interesi drugih, kar pa ni veljavni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice po ZVEtL-1. Predložila je tudi kupoprodajno pogodbo z dne 13. 3. 2018, kjer je kot predmet pogodbe opredeljen tudi sedaj označen posamezni del št. 84, vendar je v pogodbi hkrati podala izjavo, da je seznanjena z dejstvom, da veriga listin za navedeni posamezni del stavbe ni popolna. Tudi slednjega pravnega naslova sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo kot veljavnega pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice po prvem odstavku 19. člena ZVEtL-1. Iz obrazložitve prvega sodišča je razbrati, da je predlagateljica vedela, da lastninska pravica na posameznem delu stavbe št. 84 ni urejena in je sporna. Takšnih zaključkov predlagateljica v pritožbi ne izpodbija. Zgolj pavšalno navaja, da po njenem mnenju z njene strani predložena veriga pravnih poslov zadostuje za verjetno izkazano pritožničino lastninsko pravico na stanovanju. Iz vsebine pogodbe in prvotnega predloga predlagatelja izhaja, da pravna prednica (prodajalka H., d. o. o.) ni bila vknjižena kot lastnica spornih posameznih delov stavbe. Če pravni naslov ne učinkuje proti zemljiškoknjižnemu lastniku, mora pridobitelj posameznega dela stavbe za izkazovanje pravnega temelja pridobitve ali prenosa lastninske pravice na posameznem delu stavbe izkazati tudi večkratni zaporedni prenos lastninske pravice na posameznem delu stavbe od zemljiškoknjižnega lastnika do osebe, od katere se izkazuje prenos lastninske pravice na pridobitelja posameznega dela stavbe (tretji odstavek 19. člena ZVEtL-1). Tega predlagateljica ni izkazala, saj v kupoprodajnih pogodbah pravnih prednikov ni naveden tudi posamezni del stavbe št. 84. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zato predložena kupoprodajna pogodba ni primeren pravni naslov za prenos lastninske pravice po 19. členu ZVEtL-1.

10Za posamezni del stavbe št. 87, ki v naravi predstavlja prizidan vetrolov predlagateljica niti ni predložila nobenega pravnega naslova. Zgolj na podlagi prizidave objekta, brez pravnega temelja, ob nasprotovanju določenih udeležencev, v postopku po ZVEtL-1 ni moč določiti prej skupnega splošnega dela stavbe kot posebnega skupnega dela. Takšne odločitve ni narekovala niti sama zasnova stavbe, saj je bil ta del naknadno dozidan na skupnem dvorišču, na mestu, kjer so bile prej skupne stopnice, ki so vodile na skupno teraso. Ker predlagateljica potrebnega pravnega naslova ni uspela izkazati ter o lastninski pravici na spornih delih št. 84 in 87 ni bilo doseženo soglasje vseh udeležencev postopka, sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi na navedenih spornih posameznih delih stavbe ugotovilo lastninsko pravico predlagateljice. Golo dejstvo, da gre v naravi za enotno stanovanje in sta posamezna dela št. 84 in 87 neločljivo povezana s posameznim delom 83, v postopku vzpostavitve etažne lastnine ni in ne more biti podlaga za spremembo prej skupnih splošnih delov v posebne skupne dele stavbe. Zaključen etažni postopek pa ni ovira, da predlagateljica zatrjevanih stvarnopravnih upravičenj ne uveljavi v drugem postopku, saj udeleženci in druge osebe lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi oz. v drugih postopkih.

K pritožbi nasprotne udeleženke

11Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno pojasnilo, da priposestvovanje ni samostojni pravni temelj pridobitve lastninske pravice udeleženca postopka, ampak udeležencu kot pridobitelju posameznega dela položaj olajšuje le v pogledu izkazovanja pravnega nasledstva po zemljiškoknjižnem lastniku. 20. člen ZVEtL-1 pridobitelja posameznega dela ne odvezuje, da predloži svoj pravni naslov, odvezuje ga le s pravnimi naslovi ali z javno listino, ki izkazujejo univerzalno pravno nasledstvo, izkazati morebitni večkratni zaporedni prenos lastninske pravice po tretjem in četrtem odstavku 19. člena ZVEtL-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta predlagatelja D. D. in E. E.. izkazala pravni naslov za priposestvovanje garaže na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 23. 9. 1998, kjer je bila poleg stanovanja izrecno navedena tudi garaža. Nasprotna udeleženka v pritožbi izpodbija zaključek, da sta predlagatelja D. D. in E. E. izpolnila pogoje za priposestvovanje garaže, ker nista bila v dobri veri in garaža ni bila predmet kupoprodajne pogodbe z dne 12. 3. 1993, s katero je pravni prednik predlagateljev kupil stanovanje brez garaže. Dobra vera se po materialnem pravu domneva (9. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ)⁴), zato je v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni treba posebej dokazovati. Tekom postopka dobra vera predlagateljev ni bila sporna, zato prvo sodišče utemeljeno ni napravilo podrobnejše dokazne ocene dobrovernosti predlagateljev. Nasprotna udeleženka šele sedaj v pritožbi navaja razloge, ki naj bi kazali na njuno nedobrovernost. Gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)⁵).

12Predlagatelja sta izkazala veljavni pravni naslov po 19. členu ZVEtL-1 (kupoprodajna pogodba) tudi za prenos lastninske pravice na garaži. Njuna posest je bila lastniška (tretji odstavek 20. člena ZVEtl-1). Posledično so bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, ki je izviren način pridobitve lastninske pravice. Brezpredmetne so zato pritožbene navedbe, da, ker garaža ni bila navedena v kupoprodajni pogodbi z dne 12. 3. 1993, predlagatelja nista pridobila lastninske pravice. Zaradi priposestvovanja namreč predlagateljema ni bilo potrebno izkazati celotne verige poslov od zemljiškoknjižnega posestnika dalje v smislu določbe tretjega odstavka 19. člena ZVEtL-1.

13Medsebojno skladna je odločitev sodišča prve stopnje, da je za posamezni del stavbe št. 79 v korist D. D. in E. E. izpolnjen pogoj za priposestvovanje, medtem ko F. F. za lastništvo dela stavbe št. 57 takšnih pogojev ni izkazal. Predlagatelja D. D. in E. E. sta namreč izkazala več kot deset let trajajočo lastniško posest, ki je temeljila na kupoprodajni pogodbi z dne 23. 9. 1998, predlagatelj F. F. pa za posamezni del št. 57 ni izkazal nobenega pravnega naslova.

14Ker je priposestvovanje izvirni način pridobitve lastninske pravice, za posamezni del št. 79 ni uporabljivo načelo civilnega prava, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic kot jih ima on sam. Prvo sodišče pa se je na navedeno načelo pravilno oprlo v zvezi z presojo lastništva posameznega dela stavbe št. 71, saj je pri slednjem šlo za pogodbeni prenos lastninske pravice.

15Pravilna je nadalje tudi odločitev glede lastništva posameznega dela št. 64, ki v naravi predstavlja drvarnico. Pavšalna in nerazumljiva je trditev nasprotne udeleženke, da so se ponderirane površine izračunavale že v samih točkovalnih zapisnikih, v zapisnikih ponderirane površine pa se neposredno prenašale v pogodbe, v pogodbah pa površine niso bile več ponderirane, ampak je bila neposredno vpisana površina, ki je izhajala iz točkovalnega zapisnika. Za odločitev o zadevi je bistvena ugotovitev, da je bila v kupoprodajni pogodbi z dne 27. 4. 1993 navedena tudi drvarnica, ki je bila opisana kot drugi prostori s površino 3,62 m2. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v pogodbi navedena površina ni odražala dejanskega stanja v naravi. K pogodbi je bil priložen točkovalni zapisnik, iz katerega je razvidno, da so bile površine za drvarnico zmanjšane s faktorjem 0,25 za leseni del in 0,50 za zidani del. Ob izračunu dejansko izmerjene dolžine in širine drvarnice, je znašala površina 7,69 m2, kar sicer ni skladno z navedeno neto tlorisno površino iz podatkov katastra stavb za posamezni del stavbe št. 64, kjer je navedena površina 11,60 m2. Vendar sama površina ni bistvena, ampak je bistveno ugotovljeno dejstvo sodišča prve stopnje, da je bila celotna drvarnica predmet prodajne pogodbe.

16S takšnim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Površina drvarnice 7,69 m2, ki je bila izmerjena ob izdelavi zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanja in je ponderirano znašala 3,62 m2, je bila namreč v istem obsegu navedena tudi v kupoprodajni pogodbi. Iz zapisnika je razvidno, da je bil izmerjen posebej zidani del in posebej leseni del, kar je bistvenega pomena za zaključek, da je bila tako izmerjena celotna drvarnica (in ne samo leseni ali zidani del) in da je bila tudi celotna drvarnica predmet kupoprodajne pogodbe. Kakšna je resnična površina drvarnice za predmetni postopek ni pomembno. Pri izmeri drvarnice ob izdelavi zapisnika je lahko prišlo do napake pri izmeri, ali pa je napaka pri zapisu neto tlorisne površine v katastru stavb. Življenjsko nelogično bi bilo, da bi predlagatelj od pravne prednice nasprotne udeleženke kupil le del drvarnice, v deležu, kakršnem je bil naveden v pogodbi. Na takšen sklep bi lahko nakazovale morebitne okoliščine, če bi bil izmerjen le zidani ali leseni del drvarnice, ki je bil dograjen kasneje s strani predlagatelja. V tem primeru bi se lahko porajal dvom, ali ni bil predmet pogodbe npr. le zidani del. Glede na konkretne okoliščine, pa je veliko verjetnejši sklep, da je bila predmet kupoprodajne pogodbe drvarnica kot celota in je predlagatelj F. F. lastnik posameznega dela št. 64 do celote.

17Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 3. členom ZVEtL-1), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ter 3. členom ZVEtL-1).

Stroški

18Stranke pritožbenih stroškov niso priglasile, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (35. člen ZNP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1).

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami.
² Ur. l. RS, št. 34/17.
³ Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 – popr., 36/90, Uradni list RS, št. 4/91 in 87/02 – SPZ.
⁴ Ur. l. RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20.
⁵ Ur. l. SRS, št. 30/86 s spremembami in dopolnitvami. V skladu z 216. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) se postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po določbah do sedaj veljavnih predpisov.