122. člen SPZ

Zgolj pomanjkanje podatkov, potrebnih za konkretizacijo tožbe in tožbenega zahtevka (dokazna in trditvena stiska), samo po sebi ni pogoj, da bi se s prvim zahtevkom lahko uspešno iztožilo njihovo posredovanje. Tožnik si s stopničasto tožbo lahko pomaga samo, če ima po materialnem pravu pravico, da mu toženec posreduje določene informacije. Takšne (materialnopravne) pravice (procesnopravni) 182.a člen ZPP ne ustanavlja. Kot pa je razložilo Vrhovno sodišče, takšno pravico tožnik v tej zadevi na podlagi šestega odstavka 121. člena SPZ ima.

Določbo šestega odstavka 121. člena SPZ je glede na obrazloženo treba razlagati tako, da obveznost informiranja glede vsebin, ki so potrebne za upravljanje skupnih delov, obstoji, ne glede ali se z zornega kota naslovnika te obveznosti (etažnega lastnika) navezuje na njegove dolžnosti, urejene v 121. in 122. členu SPZ, ali na obveznosti, ki izhajajo iz značilnosti zakonsko urejene vsebine etažne lastnine kot solastnine skupnih delov. Kadar etažni lastnik odda del skupnega dela v najem brez soglasja ostalih etažnih lastnikov, čeprav je njihovo vnaprejšnje soglasje za pogodbo take vsebine obvezno, mora etažni lastnik, ki je sklenil najemno pogodbo, na podlagi šestega odstavka 121. člena SPZ omogočiti vpogled drugim etažnim lastnikom v to pogodbo.

Tožnik si lahko pomaga s stopničasto tožbo zgolj, če ima po materialnem pravu pravico, da mu toženec posreduje oziroma izroči določene informacije ali listine. Takšna pravica je lahko zakonska (na primer mandatarjeva obveznost dajanja računa naročitelju po 771. členu OZ) ali ustanovljena s pogodbo; kakšen splošni materialnopravni zahtevek za pridobitev informacij ne obstaja in ga 182. a člen ZPP zagotovo ne ustvarja. Pravila iz šestega odstavka 121. člena SPZ ni prav pojmovati kot nekakšne samostoječe in vseobsegajoče obveznosti etažnega lastnika, da preostalim etažnim lastnikom in upravniku posreduje podatke in listine, kadarkoli je to v kakršnikoli zvezi z upravljanjem skupnih delov.

Fizična delitev stavbe, kjer so za izvedbo delitve potrebna vlaganja, je mogoča le ob soglasju solastnikov. Pri tem je treba ločiti vlaganja brez katerih delitev ni mogoča, od vlaganj, ki pomenijo le pogoj, da je posamezen del mogoče uporabiti za določen namen. Če se solastnik vlaganjem upira, sodišče ne more nadomestiti njegovega soglasja, saj ima solastnik pravico do delitve solastne stvari v takem stanju, v kakršnem trenutno je. Oviro za fizično delitev v luči 70. člena SPZ ob izostanku soglasja tako predstavljajo vlaganja, ki so predpogoj, da v hiši sploh nastane posamezen dela stavbe. Fizična delitev, kjer so za nastanek več posameznih delov potrebna vlaganja, je zato mogoča le ob soglasju solastnikov.

Poseg v temelje ni poseg v posameznem delu stavbe, kot ga definira drugi odstavek 105. člena SPZ, temveč neposredno poseg v samo konstrukcijo objekta kot celote. V tem primeru pa (tudi ob predpostavki, da je na objektu vzpostavljena dejanska etažna lastnina) določb 122. člena SPZ ni mogoče uporabiti, temveč je treba uporabiti določbe 67. člena, ki se nanašajo na upravljanje s stvarjo v solastnini.

Tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da bodo spremembe v poslovnem prostoru pomenile poslabšanje za kakšen drug del nepremičnine, konkretno za njegov del. Prav tako tudi ni zatrjeval, do bo z deli poseženo v skupne dele stavbe. Sodišče se zato strinja z ugotovitvijo upravnih organov, da za spremembo namembnosti v posameznem delu stavbe soglasje etažnih lastnikov ni potrebno.

Tožnik bi se lahko uspešno skliceval na določbo drugega odstavka 122. člena SPZ samo v primeru, če bi gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo lokala in njegovo prizidavo (kar vse je dejansko izvedeno) že pridobil in bi bilo to nesporno med strankama. Ker pa tožnik brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja še ni etažni lastnik tega objekta, gre po določbi petega odstavka 67. člena SPZ za takšne posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja. Gradnja se namreč dotika sosednje stavbe oziroma stanovanjskega bloka (kar je poseg na skupni del stavbe – dotik s fasado), kjer je tudi tožnik sam etažni lastnik in gre s tem za spremembo razmerij med etažnimi enotami, za katero pa je potrebno 100 % soglasje vseh solastnikov.

Pravdni stranki sta sklenili sporazum, ker toženca potrebujeta dostop do svojega objekta oziroma lope za garažiranje gradbene mehanizacije, kar je bila bistvena okoliščina, zaradi katere je bil sporazum sklenjen, kot je razvidno iz njegove vsebine. Ne gre za pravdni standard bistveno spremenjene okoliščine, če se kasneje izve, da je mehanizacija, katero toženca po sporazumu lahko vozita po služnostni poti do svojih nepremičnin, kjer jo hranita, namenjena za opravljanje pridobitne dejavnosti. Če pa sta toženca pri izvrševanju služnostne pravice uporabljala služnostno pot preko obsega, določenega v pogodbi, to ni razlog za prenehanje ustanovljene služnosti v obsegu, kot se zavzema tožnica, pač pa je to podlaga za uveljavitev zahtevka zaradi varstva pred vznemirjanjem v skladu s 99. členom SPZ. Če lastniki sosednjih nepremičnin menijo, da toženca pravic, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine, ne izvršujeta v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine, se lahko poslužijo tožbe na prepoved vznemirjanja, ni pa obstoj imisij razlog za prenehanje stvarne služnosti, ustanovljene med pravdnim