VSM Sklep I Cp 245/2022

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o pravdnih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je darilna pogodba, naslovljena kot razdružilna, ki sta jo dne 30. 12. 2013 sklenila tožnik A. A. in toženka B. B., in ki se nanaša na izročitev solastniškega deleža tožnika v višini 1/6 nepremičnin parc. št. 1, parc. št. 2, parc. št. 3, parc. št. 4, parc. št. 5, parc. št. 6, parc. št. 7, parc. št. 8 in parc. št. *9, vse k.o. M., nadalje v višini 1/2 nepremičnine parc. št. 10 k.o. P. ter v višini 1/3 nepremičnine parc. št. 11 k.o. Ž., preklicana, ter da je toženka dolžna tožniku za vse te nepremičnine izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo, v primeru, da toženka takšne listine ne bo izstavila v roku 15 dni, bo listino nadomestila ta sodba. Nadalje je tožnik zahteval, da mu toženka iz naslova njegovega solastnega deleža v višini 1/6 pri nepremičninah parc. št. 12 in 7, k.o. M., plača znesek 12.332,66 EUR. Nadalje je sodišče pod točko II. izreka odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženki plačati pravdne stroške v znesku 5.399,17 EUR, ter pod točko III. izreka, da je tožnik dolžan toženki, oziroma Republiki Sloveniji, ker ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, povrniti pravdne stroške v višini 522,65 EUR na račun Okrožnega sodišča na Ptuju.

2Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Najprej očita, da sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo napotkom višjega sodišča, ki je prvo odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo naslovnemu sodišču v ponovno odločanje z utemeljitvijo, da naj v ponovnem postopku dopolni razloge glede obstoja toženkine hude nehvaležnosti tako, da obravnava navedbe obeh pravdnih strank in oceni vse dokaze. Očita, da je sodišče ob opustitvi izvedbe dokazov nepopolno in v posledici tega zmotno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s pojmom hude nehvaležnosti. Nadalje povzema svoje utemeljitve pojma hude nehvaležnosti, ki jih je podal ob vložitvi tožbe. Navaja, da je tekom postopka materina dejanja hude nehvaležnosti dopolnil še z njenimi nadaljnjimi ravnanji, ki jih v pritožbi povzema. Sodišče prve stopnje je vpogledalo oporoko, preužitkarsko pogodbo in sklep ODT ter kopijo druge pripravljalne vloge. Sodišče pa v ponovljenem postopku ni zaslišalo nikogar, čeprav ni pridobilo soglasja strank, da se odpovedujejo neposrednemu izvajanju teh dokazov. Sodišče teh dokazov na ponovnem sojenju ni izvajalo, čeprav je v razlogih sodbe to navedlo, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadaljnjo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP predstavlja ravnanje sodišča, ko se v razlogih ni vsebinsko opredelilo do relevantnih dokaznih listin, in sicer oporoke, pogodbe o preužitku, do sklepa ODT in do kopije druge pripravljalne vloge, čeprav jih je v točki 5 sodbe vpogledalo. Sodišče torej v točkah 13 in 14 ocenjuje zgolj v prvi fazi sojenja zatrjevana dejstva hude nehvaležnosti, medtem ko se do dodatno navedenih dejstev v drugi fazi sojenja v ničemer ne opredeli. Sodišče zapiše, da je za presojo pravnega standarda hude nehvaležnosti potrebno opraviti celovito presojo vseh okoliščin in dejanj, a tega sodišče ni storilo. V nabor drobnih nedovoljenih dejanj je sodišče nepravilno razvrstilo tudi dolgotrajno prepoved uporabe gospodinjskih aparatov (štedilnik, hladilnik), centralnega ogrevanja in kopalnice, skrivanja krožnikov, hrane, oblačil. Takšna dejanja presegajo pojem drobnih nedovoljenih ravnanj ter jih je šteti kot hude posege toženke v osnovne pravice tožnika in njegovega sina, in jih je moč opredeliti kot hudo nehvaležnost. Drugačni zaključki sodišča predstavljajo zmotno uporabo materialnega prava, člena 540 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Opisano ravnanje toženke, s katerim je brez utemeljenega razloga onemogočala normalno življenje tožniku in vnuku, je potrebno oceniti kot takšno nehvaležnost obdarjenke, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi brezplačno prejeto premoženje obdržala. Zaradi takšnih ravnanj je moral tožnik s svojo družino zapustiti svojo domačijo in si poiskati najemno stanovanje. Ker pa se sodišče ni ukvarjalo z naknadnimi navedbami in predloženimi dokazi, ki se nanašajo na nadaljnjo neprimerno ravnanje toženke do tožnika, je pri oceni pogoja hude nehvaležnosti tudi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka v točki II izreka. Gre za stroške zastopanja pokojne toženke, matere sedanjih pravdnih strank, ki je svoje stroške plačevala sama. O stroških zastopanja sedanje toženke, ki je pravdo prevzela po smrti matere, je odločeno v točki III izreka sodbe in je razvidno, da je imela C. C. odobreno brezplačno pravno pomoč. Ker gre za stroške zastopanja, ki jih je poravnala prvotna toženka in ne sedanja toženka, predstavlja terjatev do plačila teh stroškov premoženje zapustnice, do katere so upravičeni njeni dediči v skladu z odločitvijo zapuščinskega sodišča, ki pa o tem še ni odločalo. Po mnenju tožnika bi moralo sodišče tožniku naložiti plačilo tega dela stroškov v korist zapuščine po pokojni B. B.

3Toženka v odgovoru na pritožbo najprej podaja razloge za svoje nestrinjanje z zaključkom sodišča, da je v predmetni zadevi bila sklenjena darilna pogodba. V nadaljevanju zavrača pritožbene očitke glede zaključka sodišča, da zatrjevana ravnanja B. B. po sodni praksi niso zadostila standardu hude nehvaležnosti in je odločitev sodišča v tem delu pravilna. Zavzema se za zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da je potrebno pritrditi pritožbenemu očitku, da dokazna ocena sodišča prve stopnje, na podlagi katere je zaključilo, „da obnašanje toženke ni takšno, ki bi upravičevalo preklic darilne pogodbe“, ni v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP, kar posledično pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP¹. V obravnavanem postopku je sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu zapisalo, da naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dopolni razloge glede obstoja toženkine hude nehvaležnosti na način, da obravnava navedbe obeh pravdnih strank in oceni vse dokaze, a drži pritožbeni očitek, da tega ni storilo v celoti.

6Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku vpogledalo v vse izvedene listinske dokaze, tudi v fotokopijo oporoke, pogodbe o preužitku z dne 25. 7. 2018, v sklep ODT na Ptuju z dne 28. 9. 2018 ter v delno kopijo druge pripravljalne vloge z dne 16. 6. 2020, ki jih pritožba izrecno izpostavlja. Prav tako je sodišče vpogledalo v zapisnike o zaslišanju prič in strank, ki jih je zasliševalo v prvotnem postopku. Sodišče druge stopnje zato zavrača pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ga sodišče storilo, ker je v ponovljenem postopku opustilo neposredno zaslišanje prič in strank, ki so vse bile zaslišane v prvotnem postopku. Po določbi 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Na prvem naroku nove glavne obravnave smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Skladno s to določbo je sodišče prve stopnje tožeči stranki dopustilo nove dodatne navedbe ter predložitev listinskih dokazov: oporoke toženke z dne 27. 6. 2018, pogodbe o preužitku z dne 25. 7. 2018, sklepa ODT Ptuj z dne 28. 9. 2018 ter delne kopije druge pripravljalne vloge z dne 16. 6. 2020 v zadevi naslovnega sodišča opr. št. P 98/2019.

7Pritožba neutemeljeno graja, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka, ker v ponovljenem postopku ni ponovno zaslišalo strank in prič. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se mora glavna obravnava začeti znova le v primeru, da pride do spremembe senata oziroma razpravljajočega sodnika (določba tretjega odstavka 302. člena ZPP). V obravnavani zadevi zato sodišče ni bilo dolžno ponovno zasliševati strank in prič.

8Iz dosedanjega poteka postopka izhaja, da je sodišče za ugotovitev pravno odločilnih dejstev, s katerimi bi lahko ugotavljalo pravni standard hude nehvaležnosti toženke, izvedlo številne listinske dokaze ter zaslišalo priče D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in C. C. ter obe pravdni stranki. V obrazložitvi sodbe je dokazno ocenjevalo le delno izpovedbi D. D. in priče C. C. ter na podlagi njunih izpovedb verjelo tožniku, da so se razmere med pravdnima strankama v letu 2016 poslabšale. V nadaljevanju v tej točki je sodišče delno povzelo izpovedbo tožnika ter njegove tožbene trditve, da mu je toženka „skrivala osebna oblačila in hrano, mu prepovedovala uporabo gospodinjskih aparatov, s pojasnilom, da niso njegovi, mu prepovedovala centralno ogrevanje kopalnice, konec leta 2016 mu je nagajala na način, da mu je uničila celotno ozimnico marmelade, saj je k sladkorju mešala sol ter mu nazadnje dne 20. 12. 2016 poslala dopis, s katerim mu je prepovedala vstop v hišo, v kateri je živel, in zahtevala, da se iz hiše odseli“. V nadaljevanju je sodišče v točki 14 presodilo, „da ravnanja toženke, kot jih opisuje tožnik, ne ustrezajo pravnemu standardu hude nehvaležnosti, zaradi katerega bi bilo mogoče preklicati darilno pogodbo, v posledici česar sodišče ni presojalo resničnosti tožnikovih navedb o zatrjevani hudi nehvaležnosti²“. Ta zaključek je utemeljilo, s tem, da je „glede na okoliščine prišlo med pravdnima strankama do prepirov, ki so ostali na verbalni ravni in nagajanja s strani toženke, po oceni sodišča ne izpolnjujejo pravnega standarda velike nehvaležnosti ter zaključilo, da obnašanje toženke ni takšno, ki bi opravičevalo preklic darilne pogodbe“.

9Na podlagi povzetega iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnikove trditve glede konkretnih okoliščin zatrjevane hude nehvaležnosti, torej s strani toženke zatrjevana ravnanja, ne dosegajo pravnega standarda hude nehvaležnosti. V nadaljevanju pa je zatrjevana ravnanja vendarle dokazno ocenjevalo in zaključilo, da je med pravdnima strankama prišlo le do prepirov, ki so ostali na verbalni ravni, da je prišlo do nesoglasij, ker tožnik ni hotel prispevati k stroškom, kar je tudi sam potrdil.

10Pritožba ob tem utemeljeno opozarja, da je za presojo pravnega standarda hude nehvaležnosti potrebno opraviti celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med strankama, ter da tega sodišče ni opravilo in se ni opredelilo do posameznih zatrjevanih dejanj. Drži, da je sodišče prve stopnje kot drobna nedovoljena dejanja štelo tudi prepoved uporabe gospodinjskih aparatov, centralnega ogrevanja in kopalnice, skrivanje krožnikov in oblačil, uničevanje hrane. Da bo sodišče lahko opravilo celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med strankama, bo moralo oceniti vsak posamezen dokaz ter nato vse dokaze povezati v skupno dokazno oceno, saj bo šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev lahko s konkretno ugotovljenimi okoliščinami napolnilo vsebino pravnega standarda hude nehvaležnosti.

11Sodišče prve stopnje je tožnika in prvotno toženo stranko B. B. natančno zaslišalo in iz njunih izpovedb je mogoče ugotavljati razmere in odnose, ki so pogojevali nesoglasja, ki so se stopnjevala konec leta 2016 in v začetku leta 2017. Obe stranki sta izpovedovali tudi glede posameznih ravnanj, ki po mnenju tožnika ustrezajo standardu hude nehvaležnosti, a teh ravnaj ni ocenilo oziroma se do njih opredelilo. Ob presojanju očitanih ravnanj bo pomembno, da je tožnik po sklenitvi sporne darilne pogodbe, kar je bilo v letu 2003, bival vse do konca leta 2016 v tej hiši ob soglasju toženke, da takšno skupno bivanje prinaša določene konflikte. Te je po zatrjevanju toženke povzročal tožnik, ker ni prispeval k plačevanju obratovalnih stroškov, po zatrjevanju tožnika pa je šlo za nagajanje toženke, ki se je stopnjevalo tako, da je postalo konec leta 2016 nevzdržno za skupno nadaljnjo življenje pod isto streho ter namensko usmerjeno v onemogočanje normalnega življenja tožnika in njegovega sina. Da bo sodišče lahko opravilo pravno moralno vrednotenje pravnega standarda velike nehvaležnosti, se bo moralo predhodno izreči o dokazanosti tožnikovih navedb o očitanih ravnanjih toženke (prepoved uporabe skupne kuhinje, skrivanje osebnih oblačil, prepoved uporabe gospodinjskih aparatov, prepoved uporabe centralnega ogrevanja, kopalnice, uničenja ozimnice ...). Po potrebi bo pri tem upoštevalo pravila o dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje bo torej moralo na podlagi izvedenih dokazov ter na njihovi osnovi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev zaključiti, ali se je toženka proti tožniku in njegovim bližnjim obnašala tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih neupravičeno, da bi kot obdarjenka darilo obdržala. Ob tem bo upoštevalo, da zgolj naknadno očitana ravnanja, da je toženka z oporoko ter s pogodbo o preužitku vso premoženje zapustila hčerki oziroma tožnikovi sestri (sedanji toženki), še ne zadoščajo za izkaz velike nehvaležnosti.

12Sodišče prve stopnje bo upoštevalo, da je po sodni praksi kot veliko nehvaležnost mogoče šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila³, ter da je treba celovito presojati vse konkretne okoliščine in razmere skupnega življenja tožnika, njegovega sina, partnerke in toženke. Ob tem pritožba utemeljeno opozarja, da bo treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil predmet sporne darilne pogodbe tudi tožnikov solastniški delež na stanovanjski hiši, v kateri je vse do leta 2017 prebival skupaj s sinom. V kolikor bo sodišče na podlagi skupne dokazne ocene prišlo do zaključka, da napetosti in nesoglasja med pravdnima strankama niso prerasla verbalne ravni in običajnih družinskih zamer, bo v ponovljenem postopku lahko presodilo kot v izpodbijani sodbi. Sodna praksa se je na primer izrekla, da standarda hude nehvaležnosti ne izpolnjujejo hudi prepiri med zakoncema (enkratno prerivanje, za katerega sta bili odgovorni obe stranki, napetosti in nesoglasja med strankama, ki niso prerasle lažje verbalne ravni in običajne družinske zamere)⁴, iz drugega primera pa izhaja, da huda nehvaležnost obstaja, če je obdarjenec darovalca žalil, ga pretepal, s silo omejeval možnost razpolaganja s premoženjem, ki ga je imela na bančnem računu⁵.

13Glede na obrazloženo bo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju na podlagi skrbne, celovite in prepričljive dokazne ocene, ki bo skladna 8. členu ZPP, presodilo, ali je tožnik uspel z zahtevanim dokaznim standardom dokazati zatrjevana ravnanja toženke, nato pa bo moralo prepričljivo ugotovljena ravnanja oziroma konkretne okoliščine pravno vrednostno oceniti, torej obrazložiti, ali izpolnjujejo pravni standard velike nehvaležnosti.

14V konkretnem primer ne gre le za dopolnitev dokaznega postopka, ki bi ga lahko opravilo sodišče druge stopnje, temveč gre za pravico obeh pravdnih strank, da sodišče prve stopnje po oceni vseh izvedenih dokazov⁶ naredi celovito dokazno oceno, ki bo lahko podvržena morebitni pritožbeni graji pravdnih strank. Namen zakonske možnosti odprave pomanjkljivosti sojenja na prvi stopnji v pritožbenem postopku ni v tem, da sodišče druge stopnje v celoti prevzame sojenje, ki bi ga moralo izvesti sodišče prve stopnje. Razveljavitev tudi ne bo nesorazmerno prizadela tožnikove pravice do sojenja v razumnem roku, saj bo sodišče na podlagi že izvedenih dokazov ponovno odločilo o tožbenem zahtevku⁷. Dvostopenjsko sojenje je ustavno procesno jamstvo, kot ga zagotavlja 25. člen Ustave Republike Slovenije.

15Sodišče druge stopnje je zato sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

¹ Tako sodna odločba kot tudi dokazna ocena, na kateri temelji, je zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji - utemeljitvi. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, končna ocena pa mora temeljiti tudi na uspehu celotnega postopka, torej na celoti procesnega dogajanja, ki vključuje tudi navedbe strank, njihova procesna dejanja in način sodelovanja v postopku.
² 540. člen OZ kot veliko nehvaležnost, ki omogoča preklic darila, opredeljuje ravnanje obdarjenca, ki se proti darovalcu ali njegovim bližnjim obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal.
³ VSRS II Ips 286/2015.
⁴ II Ips 315/2011, II Ips 685/2008, II Ips 286/2015.
⁵ II Ips 286/2015.
⁶ Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame ne znanje, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter da so do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev odločilnega pomena, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli. Kot ugotavlja Ustavno sodišče RS, je za zagotovitev pravice do poštenega sojenja in tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo zelo pomembno, da stranka tudi, če njenemu zahtevku ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, da jih ni preprosto prezrlo (Up 39/95, Up 473/97).
⁷ Skladno z določbo 354. člena ZPP sodišču ni potrebno opraviti nove glavne obravnave, a je odločitev o tem v njegovi pristojnosti.