VSM Sodba IV Kp 39210/2019

I. Pritožbi obdolženega A. A. in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 39210/2019 z dne 30. 9. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen dve leti zapora. Po 72. členu KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep, da se mu vozniško dovoljenje "B" kategorije ne sme izdati v obdobju 4 let, računajoč od dneva pravnomočnosti te sodbe, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Po šestem odstavku 324. člena KZ-1 mu je sodišče odvzelo motorno vozilo znamke Mitshubishi Carisma, št. šasije ..., s katerim je bilo storjeno navedeno kaznivo dejanje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila in povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo sta se pritožila obdolženec in njegova zagovornica, oba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornica tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Oba pritožbenemu sodišču predlagata, da njunima pritožbama ugodi, pri čemer zagovornica še dodatno predlaga, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitka po obtožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Čeprav zagovornica v uvodu navaja, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zatrjevane kršitve v nadaljevanju ne obrazloži in je tudi ni razbrati iz pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pa kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), ni ugotovilo.

5Prav tako ni podana zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 372. člena ZKP, ki jo zagovornica smiselno uveljavlja z navedbami, da je bila prepoznava obdolženca s strani policistov na glavni obravnavi opravljena v nasprotju z določbami ZKP. Prepoznava oseb v zakonu sicer ni določena kot posebno preiskovalno dejanje, vendar je zakonodajalec v 242. členu ZKP določil poseben način njene izvedbe. Praviloma se opravlja v fazi, ko se obdolženec in priča še ne srečata pred sodiščem, bodisi v teku kazenske preiskave ali kot nujno preiskovalno dejanje, saj kasneje opravljena prepoznava v fazi glavne obravnave ne bi imela nikakršnega smisla. Po podatkih kazenskega spisa sodišče prve stopnje v konkretni kazenski zadevi ni opravilo prepoznave v smislu določbe 242. člena ZKP, kot si to napačno razlaga zagovornica. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 74) je namreč razvidno, da sta oba policista kot storilca obravnavanega kaznivega dejanja prepoznala obdolženca, vendar gre pri tem le za del njunih izpovedb, ki ju je sodišče prve stopnje ocenjevalo tako kot preostali del njunih izpovedb, in sicer konsistentnost samih izpovedb ter v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi. Res je, da je sodišče v izpodbijani sodbi večkrat poudarilo, da sta policista obdolženca „prepoznala,“ kar pa ne pomeni, da je štelo to „prepoznanje“ kot prepoznavo v smislu 242. člena ZKP, temveč le v vsebinskem pomenu, ko sta se priči izjavili o tem, ali je obdolženec oseba, ki je storila očitano kaznivo dejanje.¹

6S pritožbenimi navedbami, da kaznivo dejanje v izreku obtožbe ni časovno konkretizirano, ker ni navedena ura storitve kaznivega dejanja, zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

7Zagovornica nima prav. Iz izreka izpodbijane sodbe izhajajo prav vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, ustrezno pa je konkretiziran tudi čas storitve kaznivega dejanja, ki je označen datumsko. V opisu res ni navedena ura storitve kaznivega dejanja, vendar v obravnavanem primeru natančen čas storitve kaznivega dejanja tudi ni odločilna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja, v sodni praksi pa je tudi uveljavljeno stališče, da čas storitve kaznivega dejanja ni bistvena sestavina opisa kaznivega dejanja, saj podatki o času storitve kaznivega dejanja niso njegov zakonski znak,² čeprav je ta podatek pomemben z vidika individualizacije kaznivega dejanja in tudi iz drugih razlogov (presoja prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, zastaranje). Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

8Jedro obeh pritožb se nanaša na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Slednje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in argumentirano zaključilo, da je obdolženec storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

9Bistvo obeh pritožb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, in ponavljanju obdolženčevega zagovora, da očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti, saj je bil kritičnega dne do 15.00 ure v službi, nakar je odšel s sodelavcem na pijačo, nato pa na avtobus, kjer se je v mestu pri bivši S. dobil s svojo partnerko in prijateljem, s katerim so bili skupaj do večera.

10Sodišče prve stopnje takšnemu zagovora obdolženca utemeljeno ni verjelo, za kar je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge. V točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč pravilno pojasnilo, da četudi je bil obdolženec na delu do 15.00 ure, to ne pomeni, da kaznivega dejanja ni mogel storiti, saj je bil obdolženec s strani policistov prvič opažen v neposredni bližini kraja njegove zaposlitve ob 15.12 uri, in sicer na ulici X. in tako mesto obdolženčeve zaposlitve v družbi I. d.o.o. časovno sovpada s krajem ter časom sledenja. Ker je od trenutka, ko je kritičnega dne obdolženec z delom končal, pa do začetka zasledovanja, preteklo 12 minut, je objektivno mogoče, da je obdolženec v tem času prišel do v izreku opisanega avtomobila, za katerega tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil parkiran v bližini kraja njegove zaposlitve, in se zapeljal v smeri do ulice X., kjer so ga ob 15.12 uri opazili policisti, zato zagovornica in obdolženec s pritožbenimi navedbami, s katerimi poskušata prepričati v nasprotno, ne moreta uspeti.

11Zagovornica v pritožbi ponovno poudarja, da naj bi bilo vozilo nevozno, zaradi česar ga je obdolženec pustil parkiranega na parkirišču (smiselno enako v pritožbi trdi tudi obdolženec, ko navaja, da ga je imel namen prodati po delih), ker pa so bili ključi puščeni v vozilu, ga je lahko uporabljal nekdo drug. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje zagovor s tehtnimi in prepričljivimi razlogi ovrglo, zlasti v točkah 15 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, da je vozilo kritičnega dne nedvomno bilo vozno (saj je bilo uporabljeno pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja) in je nelogično, da bi obdolženec pustil ključe v vozilu na parkirišču, prav tako tudi ni verjetno, da bi neznana tretja oseba iz nepojasnjenih razlogov vozilo popravila in ga nato uporabila pri obravnavanem kaznivem dejanju. S temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

12Za zaključek, da je kritičnega dne avtomobil vozil ravno obdolženec, je sodišče prve stopnje imelo podlago v izpovedbah prič policistov B. B. in C. C., ki sta pojasnila, zakaj sta voznika tega avtomobila sploh opazila (ker ni bil pripasan) in zakaj sta mu ob 15.12 uri kritičnega dne začela slediti. Enako sta opisala dogajanje kritičnega in način obdolženčeve vožnje, ki je vozil tako, da sta ga ob tem lahko vizualno zaznala (vožnja vzporedno, obdolženčeva vožnja vzvratno mimo policijskega avtomobila). Policista sta se glede poteka obdolženčeve vožnje res sklicevala na kazensko ovadbo, kar pa v nasprotju s prepričanjem zagovornice ne pomeni, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno na kazensko ovadbo tudi oprlo. Policista sta namreč pojasnila, da se glede podrobnega poteka vožnje zaradi oddaljenosti dogodka sklicujeta na kazensko ovadbo, s tem pa je ta postala del njunih izpovedb, ki jih je sodišče prve stopnje celostno ocenilo, zato se izpodbijana sodba ne opira neposredno na ovadbo kot dokaz, temveč na izpovedbi policistov. Sodišče prve stopnje je njunima izpovedbama utemeljeno sledilo, saj tudi pritožbeno sodišče ne najde nobenega razloga, da bi v njuni izpovedbi podvomilo in tudi ni ničesar, kar bi kazalo, da bi imela namen obdolženca po krivem obremeniti. Glede ključnih okoliščin, to je glede zasledovanja vozila in načina vožnje, pa sta njuni izpovedbi skladni in tudi podprti z drugimi dokazi v spisu. Pri tem je sodišče prve stopnje policistoma utemeljeno verjelo, da sta zaradi njegovega načina vožnje lahko videla voznika, pri čemer sta nato njegovo identiteto ugotovila s pomočjo aplikacije e-risk (biometrija) in z vpogledom v osebne dokumente, oba pa sta obdolženca na glavni obravnavi tudi prepoznala kot voznika tega avtomobila. Poleg tega je priča policist B. B. na glavni obravnavi svoja opažanja glede videza obdolženca dopolnil še s tem, da je imel voznik tetovažo na vratu, kar je sodišče prve stopnje tudi samo neposredno zaznalo (list. št. 76). Čeprav policista te tetovaže v svojih opažanjih ob zaznavi kaznivega dejanja nista uradno zabeležila, to njune verodostojnosti ne omaje, kot to poskuša prikazati zagovornica, saj je življenjsko in izkustveno mogoče, da se priče lahko nekatere podrobnosti spomnijo kasneje. Prav tako zagovornica ne more omajati verodostojnosti izpovedbe policistov, zlasti priče policista B. B., ko navaja, da je v njegovih izjavah glede načina prepoznave obdolženca zaslediti neskladnosti. S tem v zvezi selektivno povzame vsebino uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 21. 2. 2019 in poročila v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 3. 4. 2019, v povezavi z njegovo izpovedbo na glavni obravnavi dne 3. 10. 2019 in dne 6. 10. 2020, prezre pa preostalo vsebino, ki se glede ključnih okoliščin prepoznave obdolženca (lastna osebna zaznava, prepoznava s pomočjo biometrije (e-risk)) sklada z njegovo izpovedbo pred sodiščem prve stopnje. Pri tem ni prezreti, da je podoben opis voznika, kot izhaja iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja, podala tudi priča D. D., ki je povedala, da je bil voznik temnejši moški srednjih let s temnejšo brado, medtem ko sta policista B. B. in C. C. v uradnem zaznamku voznika opisala kot moškega srednjih let z brki in kozjo bradico, z uhanom v levem ušesu in „šilt“ kapo. Vsi so torej voznika opisali kot moškega srednjih let s temnejšo barvo las in poraščenim obrazom. Pri tem je razumljivo in izkustveno sprejemljivo, da priča D. D. glede na hitro dinamiko dogajanja ni mogla zaznati preostalih podrobnosti voznika, kot na primer, ali je nosil kapo s ščitnikom oziroma ali je imel tetovažo, kot to neutemeljeno problematizira zagovornica. Sicer pa se je o videzu obdolženca z neposredno zaznavo prepričalo tudi sodišče prve stopnje in s tem v zvezi ugotovilo, da se takšen opis sklada z videzom obdolženca (list. št. 255), kot je to pojasnjeno v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče v takšne ugotovitve sodišča prve stopnje ne dvomi in jih sprejema kot pravilne, zlasti ker sta oba policista obdolženca na glavni obravnavi prepoznala kot storilca očitanega kaznivega dejanja. Zato zagovornica s pritožbenimi izvajanji, s katerimi poskuša vzbuditi dvom glede videza voznika, ne more uspeti.

13Prav tako je sodišče prve stopnje podlago za zaključek, da je obdolženec kritičnega dne uporabljal avtomobil, imelo tudi v drugih izvedenih dokazih. V avtomobilu so bili namreč najdeni dokumenti na ime obdolženca, in sicer evropska kartica zdravstvenega zavarovanja, prometno dovoljenje za odjavljeno vozilo ter račun, ki se glasi na obdolženčevo ime (točka 18 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zagovornica sicer poskuša prikazati, da gre za stare dokumente, ko navaja, da gre za evropsko kartico iz leta 1988 in na kateri naj bi se nahajala fotografija obdolženca, vendar takšnim navedbam ni slediti. Kot prvo, splošno znano je, da evropska kartica zdravstvenega zavarovanja nima fotografije, kot drugo, na kartici navedena letnica 1988 ne pomeni letnico izdaje kartice, ampak letnico rojstva obdolženca, ki je rojen 21. 11. 1988.

14Dodatno so bili v avtomobilu na volanskem obroču najdeni tudi DNK sledovi, ki pripadajo obdolžencu. Zagovornica sicer v zvezi s tem obširno polemizira, da ti ne predstavljajo zadostnega dokaza, da je obdolženec kritičnega dne vozil avtomobil, ko izpostavlja, da iz poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) in izpovedbe strokovne priče E. E. iz NFL izhaja, da je bila na volanskem obroču najdena mešanica starejših (in ne svežih) bioloških sledi več oseb, medtem ko na prestavni ročici ni bilo najti bioloških sledi obdolženca. Čeprav to drži, je sodišče prve stopnje svoje zaključke, da je obdolženec izvršil očitano kaznivo dejanje, med drugim utemeljeno oprlo na ugotovitve NFL in s tem povezano izpovedbo strokovne priče E. E. V točki 13 izpodbijane sodbe je namreč pravilno pojasnjeno, da je bilo z analizo brisa volanskega obroča z verjetnostjo, ki meji na gotovost, ugotovljeno, da je bolj verjetno, da je donor ene dveh komponent mešanice obdolženec (točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer zagovornica v zvezi s svežino najdene sledi prezre, da je strokovna priča E. E. pojasnila, da je DNK zelo nestabilna in da na njen razkroj lahko vpliva več (zunanjih) faktorjev, pri čemer pa je kljub temu v najdeni in analizirani sledi prevladovala obdolženčeva DNK (točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe). Dejstvo, da je bil na volanskem obroču najden obdolženčev DNK, ki je količinsko bogatejši kot pa druga komponenta, le še dodatno utrjuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da je avtomobil kritičnega dne vozil obdolženec, kljub temu da njegove biološke sledi na prestavni ročici niso bile najdene. Zakaj to zaključkov sodišča prve stopnje ne omaje in zakaj dodatne preiskave bioloških sledi na prestavni roči in kapi s ščitnikom niso potrebne, je z razumljivimi in tehtnimi razlogi v točkah 12 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe že pojasnilo sodišče prve stopnje, ko je poudarilo, da bi kapa lahko pripadala tudi drugi osebi, obdolženec pa glede na opisan način vožnje prestavne ročice ni kaj dosti uporabljal. Če k temu dodamo še pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre pri analizi vzorca z volanskega obroča za mesto, za katero je obstajala največja verjetnost, da so na njih biološke sledi osebe, ki je zadnja vozila avtomobil, se zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedba dodatnih preiskav bioloških sledi nepotrebna, pokaže kot pravilen in utemeljen, saj brez uporabe volanskega obroča namreč z vozilom praktično ni mogoče upravljati.

15Po tako izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje utemeljeno ovrglo obdolženčev zagovor, da naj bi kritičnega dne avtomobil vozil nekdo drug, medtem ko je sam po službi šel najprej s sodelavcem F. F. na pivo, nato pa se v mestu dobil s svojo partnerko G. G. in prijateljem H. H. Sodišče prve stopnje je navedene osebe zaslišalo in jih pri tem v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno ocenilo kot pristranske priče, ki imajo glede na njihovo razmerje z obdolžencem interes, da obdolženca razbremenijo krivde za očitano kaznivo dejanje. Poleg tega priča F. F. niti ni mogel zanesljivo potrditi obdolženčevega zagovora, da sta kritičnega dne res šla po službi na pivo, medtem ko pričama G. G. in H. H. sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, kar je sodišče prve stopnje tudi argumentirano obrazložilo. Obdolženec je namreč zatrjeval, da se je naprej dobil s svojo partnerko in sta šla do P., kjer je bil njun prijatelj H. H., medtem ko je njegova partnerka G. G. povedala, da se je sama najprej dobila s prijateljem H. H., nato pa se jima je pridružil še obdolženec, družili pa so se v naravi. Pri tem je priča G. G. pojasnila, da so se dobili na avtobusni postaji pri S., priča H. H. pa je navajal, da so se dobili na glavni avtobusni postaji. Pri tem ne gre za neka manjša razhajanja, kot to v pritožbi zatrjuje zagovornica, ampak gre za odločilne okoliščine, ki se nanašajo na obdolženčev alibi, zaradi česar jim ni verjeti, da so se kritičnega dne res dobili tako, kot so to opisovali.

16Odločbe o kazenski sankciji zagovornik in obdolženec ne grajata, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije, to je zlasti težo kaznivega dejanja in krivdo obdolženca ter njegovo predkaznovanost, ter je obdolžencu, upoštevaje vse navedeno, utemeljeno izreklo kazen zapora, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist.

17Po obrazloženem in ker pritožbi v preostalem ne navajata nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženca in njegove zagovornice odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

¹ Prim.: sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 41745/2011-109 z dne 9. 4. 2015 in I Ips 56414/2013-516 z dne 10. 12. 2015.
² Prim.: odločbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 18258/2021 z dne 10. 6. 2021, I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019, I Ips 48123/2013 z dne 13. 7. 2017, I Ips 21007/2010-115 z dne 8. 11. 2012.