UPRS Sodba I U 1592/2021-5

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 11069-17769/2021-3 z dne 27. 9. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Toženec je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožničino vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom. V obrazložitvi sklepa je navedel, da je bilo v postopku na podlagi vloge, predloženih, posredovanih oziroma po uradni dolžnosti pridobljenih listin oziroma podatkov ugotovljeno, da tožnici opravljanje gospodarske dejavnosti Druga trgovina na drobno zunaj prodajaln, stojnic in tržnic (47.990) ni bilo omejeno ali onemogočeno s predpisi Vlade Republike Slovenije v obdobju, za katero uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače, kar pomeni, da pogoj za pridobitev pravice do delnega povračila nadomestila plače, določen v tretji alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPGT), ni izpolnjen.

2Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri ob povzemanju poteka dosedanjega postopka v bistvenem navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določa sedmi odstavek 19. člena ZIUPGT, in sicer vsebine zahtevka za delno povračilo nadomestila plače in njegovih prilog ter razlogov za zavrnitev zahtevka za povračilo. Toženec se namreč po njeni oceni le pavšalno sklicuje na okoliščino, da pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT ni izpolnjen, zato meni, da je izpodbijani sklep v tem delu v celoti nobrazložen. Toženec, tako tožnica, svoje odločitve ne more obrazložiti le s prepisom zakonskega besedila, brez opredelitve do konkretnega dejanskega stanja. Tožnica dalje opozarja, da je vloga, s katero delodajalec uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače po ZIUPGT, določena s četrtim odstavkom 19. člena ZIUPGT in tako strogo formalizirana. Izpostavlja določbe 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in meni, da v obravnavanem primeru zakon ne dopušča odločanja na podlagi verjetno izkazanih dejstev. Ob povzemanju določb 15. člena ZIUPGT pa poudarja, da tretja alineja prvega odstavka tega člena določa izključno pogoj, da je delodajalcu s predpisom Vlade Republike Slovenije omejeno ali onemogočeno opravljanje gospodarske dejavnosti, kar po njeni oceni pomeni, da za izpolnitev tega pogoja zadošča, da je delodajalcu opravljanje gospodarske dejavnosti omejeno, in sicer s katerimkoli vladnim predpisom. Tožnica dalje navaja, da kot glavno dejavnost opravlja dejavnost Druga trgovina na drobno zunaj prodajaln, stojnic in tržnic (74.990), poleg nje pa dejansko opravlja tudi dejavnost Druge zdravstvene dejavnosti (86.909), ki je vpisana v statut. Ob povzemanju določb prvega odstavka 4. člena Odloka o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 132/21 in nasl.), petega odstavka 13. člena Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 142/21) ter določb Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja ali testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 147/21) trdi, da pri prodaji na drobno s potujočimi zastopniki na domu ni zmožna zagotavljati minimalnega možnega stika s potrošniki, rednega prezračevanja, uporabe zaščitnih mask in razkuževanja rok, kot to zahtevajo citirani odloki. Ker torej teh pogojev ne more izpolnjevati, ji je, tako tožnica, z odloki, ki te pogoje določajo, onemogočeno ali vsaj omejeno opravljanje gospodarske dejavnosti.

Kot dokaz predlaga vpogled v predložene listinske dokaze in zaslišanje njene zakonite zastopnice, ki bi vedela izpovedati o njenem načinu poslovanja, strankah in prodajnem programu. Sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi in izvedenih dokazih tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, vrne zadevo istemu organu v ponovni postopek, tožencu pa naloži povrnitev stroškov postopka.

3Sodišče uvodoma ugotavlja, da so procesne predpostavke za dopustnost upravnega spora po določbah prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpolnjene. Tožba je bila vložena v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 in je torej pravočasna. Izpodbijani sklep je toženec izdal na zahtevo tožnice za delno povračilo nadomestila plače, in sicer na podlagi določb 19. člena ZIUPGT, ter predstavlja dokončen upravni akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu (šesti odstavek 19. člena ZIUPGT). Naslovnik izpodbijanega sklepa je tožnica in je tako legitimirana za vložitev tožbe. Z izpodbijanim sklepom, s katerim je toženec zavrnil njeno vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, se posega tudi v njen pravni položaj. O tej zadevi pa v upravnem sporu tudi še ni bila izdana pravnomočna sodba.

K I. točki izreka:

4Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1.

5V skladu z določbo prvega odstavka 37. člena ZUS-1 sme sodišče, kadar ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor.

6Takšne pomanjkljivosti pa za izpodbijani sklep, s katerim je toženec zavrnil njeno vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, zatrjuje tožnica. Navaja, da obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določa sedmi odstavek 19. člena ZIUPGT (vsebine zahtevka za delno povračilo nadomestila plače in njegovih prilog ter razlogov za zavrnitev zahtevka za povračilo). Meni, da se toženec le pavšalno sklicuje na okoliščino, da pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT ni izpolnjen. Zato trdi, da je izpodbijani sklep v tem delu v celoti neobrazložen in da toženec svoje odločitve ne more obrazložiti le s prepisom zakonskega besedila, brez opredelitve do konkretnega dejanskega stanja.

7Tudi po ugotovitvi sodišča obrazložitev izpodbijanega sklepa ne obsega razložitve tožničinega zahtevka in njenih navedb o dejstvih, ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katero je to oprto, razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov, ter pravnih razlogov za odločitev (prvi odstavek 214. člena ZUP¹), kar po oceni sodišča predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča presojo njegove zakonitosti. Zaključek, da tožnici opravljanje gospodarske dejavnosti Druga trgovina na drobno zunaj prodajaln, stojnic in tržnic (47.990) v obdobju, za katero uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače, s predpisi Vlade Republike Slovenije ni bilo omejeno ali onemogočeno (in da zato ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT), bi moral namreč temeljiti, kot navedeno, na ugotovljenih dejstvih, dokazih in razlogih, odločilnih za presojo posameznih dokazov, ter pravnih razlogih za odločitev (prvi odstavek 214. člena ZUP), v izpodbijanem sklepu pa gre za popolno odsotnost take vsebine v obrazložitvi. Toženec je v izpodbijanem sklepu le pavšalno navedel, da je bilo v postopku „na podlagi vloge, predloženih, posredovanih oziroma po uradni dolžnosti pridobljenih listin oziroma podatkov ugotovljeno, da vlagatelju (tožnici - opomba sodišča) opravljanje gospodarske dejavnosti Druga trgovina na drobno zunaj prodajaln, stojnic in tržnic (47.990) ni bilo omejeno ali onemogočeno s predpisi Vlade RS v obdobju, za katero delodajalec uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače“. To pa ne predstavlja ne navedbe ugotovljenega dejanskega stanja, tj., katere (vse) dejavnosti je tožnica v kritičnem obdobju opravljala,² ne navedbe konkretnih dokazov in razlogov, odločilnih za presojo teh dokazov, ter tudi ne navedbe določb predpisov, iz katerih bi izhajalo, katere dejavnosti so bile v kritičnem obdobju (gospodarskim) subjektom omejene, kar bi šele omogočalo sodni preizkus toženčevega zaključka, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, čemur tožnica (obrazloženo) ugovarja. Opisana bistvena pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki se torej kaže v odsotnosti dejanske in pravne podlage, je glede na predstavljeno tudi očitna (prima facie spoznavna) ter se tako za njeno prepoznavo ne zahteva nikakršna podrobnejša analiza.³

8V okviru opisanega preizkusa izpodbijanega sklepa o tem, ali je upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnega akta, sploh mogoč, sodišče tako ugotavlja, da glede na navedene bistvene pomanjkljivosti, spoznavne takoj, brez podrobnejše analize, izpodbijani sklep ne more biti predmet presoje zakonitosti in s tem predmet upravnega spora.

9Sodišče je tako na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa ob smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo tožencu v ponovni postopek.

10Kadar sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 upravni akt odpravi, ker ima take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme takšno odločitev sprejeti, ne da bi tožbo poslalo v odgovor. Ker je torej sodišče v obravnavanem primeru tožbi ugodilo na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 (zaradi zgoraj opisanih očitnih bistvenih pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa), tožbe tudi ni poslalo v odgovor tožencu. Po stališču teorije namreč takšna očitno spoznavna bistvena pomanjkljivost upravnega akta izključuje potrebo po kontradiktornosti.⁴

11Po določbi četrte alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odloča o tožbi v primeru, če ima izpodbijani upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, sodnik posameznik.

K II. točki izreka:

12Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena po sodnici posameznici, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika) in 22-odstotni DDV (ker je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV), ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR (II. točka izreka). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika)). Plačana sodna taksa za postopek pa se vrne po uradni dolžnosti, če obstaja podlaga za vračilo

13(Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Sodišče pripominja, da določba sedmega odstavka 19. člena ZIUPGT določa le, kaj naj bi zlasti vseboval izpodbijani sklep, pri čemer mora ta še vedno obsegati vse sestavine iz prvega odstavka 214. člena ZUP.
² Toženec navede le, opravljanje katere gospodarske dejavnosti v kritičnem obdobju tožnici ni bilo omejeno ali onemogočeno.
³ Glej Kmecl, A.: 37. člen, v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 251 in nasl.
⁴ Prav tam.