15. člen ZIUPGT

Toženec se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelil do navedb tožnice v dopolnitvi vloge, da opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu (uporabniku), da delavce zagotavlja živilski industriji ter da so omejitve pri uporabnikih vplivale na upad potrebe po delavcih. Pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa pa toženec ne more nadomestiti z navedbami v odgovoru na tožbo v upravnem sporu, kot je to (zgolj) deloma storil v obravnavani zadevi.

Toženka je svojo odločitev oprla na Odlok o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji 96/2021 in 101/2021, ki ga je sama opredelila kot pravno podlago. Vendar pa navedeni Odlok v obdobju od 1. 9. 2021 do 30. 9. 2021 ni veljal, temveč je v navedenem obdobju obstajal (istoimenski) odlok in Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2, ki so onemogočali oz. omejevali dejavnost tožeče stranke. Le-teh pa toženka pri svojem odločanju o priznanju pravice tožeči stranki ni upoštevala. Iz 3. alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT izhaja le, da se za priznanje pravice zahteva, da je izvajanje gospodarske dejavnosti omejeno, pri čemer ni dalje opredeljeno, ali gre za glavno ali drugo dejavnost družbe.

Po presoji sodišča je bilo tožeči stranki z Odlokom o določitvi pogojev vstopa v RS zaradi zajezitve in obvladovanja bolezni COVID-19, torej predpisom Vlade, opravljanje dejavnosti organizatorjev potovanj v času od 1. 7. 2021 do 30. 9. 2021 dejansko onemogočeno, saj je bila potnikom od dne 3. 7. 2021 ob povratku iz temnordečih držav odrejena karantena brez izjeme (kljub morebitnemu izpolnjevanju pogoja „PCT“). Odlok s takšno vsebino je namreč neposredno vplival oziroma omejil opravljanje dejavnosti turističnih agencij, dejavnost katerih je že po naravi stvari vezana na možnost prehoda državnih meja.

Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla nobene pravne podlage, na katero je oprla odločitev, da tožnici ne pripada pravica do uveljavljanja subvencije po ZIUPGT oziroma ni navedla konkretnih relevantnih dejstev, na podlagi katerih je sprejela predmetno odločitev. Tožena stranka je namreč v izpodbijanem sklepu navedla zgolj del 3. alinee prvega odstavka 15. člena ZIUPGT in dodala, da predmetni pogoj ni izpolnjen, zraven pa na koncu dodala še določila glede plačila stroškov po določilih ZUP. Izpodbijani sklep posledično ni obrazložen na način, kot to zahteva ZUP v prvem odstavku 214. člena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja zgolj navedba, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, torej da ji je bilo kot delodajalcu s predpisom Vlade RS omejeno ali onemogočeno opravljanje dejavnosti. Pri tem pa ni mogoče razbrati, katero dejavnost je upravni organ pri odločitvi upošteval in katero časovno obdobje ter zakaj omejitve in Odloki, ki jih navaja tožeča stranka, po mnenju tožene stranke niso omejevali njene dejavnosti.

Ker v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni pojasnjene pravne podlage, na podlagi katere tožnik za kongresno dejavnost ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti, oziroma za pridobitev pravice iz prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in je potrebno izpodbijani sklep odpraviti že iz navedenega razloga.

Obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določa sedmi odstavek 19. člena ZIUPGT (vsebine zahtevka za delno povračilo nadomestila plače in njegovih prilog ter razlogov za zavrnitev zahtevka za povračilo), zaradi česar je izpodbijani sklep v tem delu neobrazložen. Tožena stranka svoje odločitve ne more obrazložiti le s prepisom zakonskega besedila, brez opredelitve do konkretnega dejanskega stanja.

Obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določa sedmi odstavek 19. člena ZIUPGT (vsebine zahtevka za delno povračilo nadomestila plače in njegovih prilog ter razlogov za zavrnitev zahtevka za povračilo), zato je izpodbijani sklep v tem delu v celoti neobrazložen. Toženka svoje odločitve ne more obrazložiti le s prepisom zakonskega besedila, brez opredelitve do konkretnega dejanskega stanja.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja le, da pogoj za pridobitev pravice do delnega povračila nadomestila plače, določen v 3. alineji prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, ni izpolnjen. Gre za zgolj pavšalno navajanje pravne podlage, zaradi česar izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen.

Zaključek, da tožnici opravljanje gospodarske dejavnosti Druga trgovina na drobno zunaj prodajaln, stojnic in tržnic (47.990) v obdobju, za katero uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače, s predpisi Vlade Republike Slovenije ni bilo omejeno ali onemogočeno (in da zato ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT), bi moral namreč temeljiti na ugotovljenih dejstvih, dokazih in razlogih, odločilnih za presojo posameznih dokazov, ter pravnih razlogih za odločitev (prvi odstavek 214. člena ZUP), v izpodbijanem sklepu pa gre za popolno odsotnost take vsebine v obrazložitvi.

Zaključek, da tožnici opravljanje gospodarske dejavnosti v obdobju, za katero uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače, s predpisi Vlade Republike Slovenije ni bilo omejeno ali onemogočeno, bi moral namreč temeljiti na ugotovljenih dejstvih, dokazih in razlogih, odločilnih za presojo posameznih dokazov ter pravnih razlogov za odločitev (prvi odstavek 214. člena ZUP), v izpodbijanem sklepu pa gre za popolno odsotnost take vsebine v obrazložitvi.