VSM Sklep II Kp 15270/2020

Ob reševanju pritožbe pooblaščenca oškodovane družbe A. d.d. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B. B. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega in nagrada njegovega zagovornika, proračun. Oškodovano družbo A. d.d. je sodišče prve stopnje po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 11.014,69 EUR napotilo na pravdo.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil pooblaščenec oškodovane družbe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženega spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja, oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo skladno z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP najprej preizkusilo po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, ker so razlogi napadene sodbe o odločilnih dejstvih, ki zadevajo zakonske znake kaznivega dejanja in kazensko odgovornost obdolženca, torej temelj izrečene sodbe, popolnoma nejasni. Sodišče prve stopnje je ob izreku napadene sodbe obdolženca oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, ker dejanje, ki se mu očita, po zakonu ni kaznivo dejanje, pri čemer zaključki sodišča prve stopnje o razlogih za izrek oprostilne sodbe temeljijo tako na navedeni ugotovitvi kakor na v dokaznem postopku izvedenih dokazih, iz katerih po oceni prvostopenjskega sodišča izhaja, da očitanega kaznivega dejanja ni storil. Iz navedenega je razbrati, da sodišče prve stopnje hkrati zatrjuje, da dejanje ni kaznivo dejanje, hkrati pa, da obdolženi ni storil očitanega kaznivega dejanja, kar je samo s seboj v nasprotju. Tako sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe navaja, da obdolženi ni imel nobenega preslepitvenega namena in da bi dolg do oškodovane družbe poravnal, vendar ga ni mogel poravnati zaradi bolezni, kasneje pa zaradi tega, ker mu je v drugi kazenski zadevi bila odvzeta prostost ter je bila zaradi tega gostilna v ... zaprta (točka 11 napadene sodbe). V nadaljevanju pa sodišče prve stopnje zaključuje, da v obtožnici opisano ravnanje obdolženca nima znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, zato ker zgolj obljuba plačila ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve (točka 12 napadene sodbe).

5S takšnimi razlogi sodišča prve stopnje ne more soglašati pritožbeno sodišče, ki dodaja, da je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da dejanje, kot je opisano v prvostopnem oprostilnem izreku, nima vseh zakonskih znakov poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, saj ima po oceni pritožbenega sodišča obdolžencu očitano kaznivo dejanje v opisu, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, vse abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja, ki so konkretizirani, obdolženčev preslepitveni namen pa je ustrezno konkretiziran z navedbo, da je C. C. zamolčal finančno stanje D. D. s.p., pri čemer je vedel, da ta izstavljenih računov ne bo mogla plačati, pa je C. C. ob zapadlosti računov obljubljal plačilo dolga. V takšnem opisu pa so po oceni pritožbenega sodišča zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Zato so razlogi napadene sodbe, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ne vsebuje vseh objektivnih in subjektivnih znakov, za pritožbeno sodišče nejasni in tudi v nasprotju z izrekom.

6Razlogi napadene sodbe so si med seboj popolnoma v nasprotju in so nejasni. Sodišče prve stopnje je obdolženca oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, pri čemer je tudi v izreku sodbe navedena 1. točka 358. člena ZKP kot razlog oprostitve, hkrati pa je navedlo, da obdolžencu ni dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje, ki ga je obtožen, kar pa narekuje uporabo 3. točke 358. člena ZKP. Razlogi napadene sodbe tako nihajo med obema razlogoma za izrek oprostilne sodbe, zaradi česar je takšna obrazložitev nejasna in tudi v nasprotju z njenim izrekom, s čimer je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Pooblaščenec oškodovane družbe, ki se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, ne da bi v pritožbi konkretiziral katere kršitve iz členov 371 in 372 ZKP uveljavlja, to pa ni razvidno niti iz obrazložitve pritožbe, ne more biti uspešen. Iz pritožbe je namreč razbrati, da v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pri obdolžencu ni zasledilo preslepitvenega namena, saj pritožnik trdi, da je izveden dokazni postopek potrdil preslepitveni namen obdolženca in da v obravnavani zadevi ne gre za civilnopravno razmerje. Pritožbeno sodišče pa se s pritožbo pooblaščenca v nakazani smeri, zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ni moglo ukvarjati in jih bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju skrbno pretehtati.

8Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ima namreč vselej za posledico razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in o zadevi ponovno odločiti.

9Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).