VSC Sklep PRp 28/2022

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom obdolžencu naložilo plačilo stroškov hrambe zaseženega vozila za mesece maj, junij, julij, avgust, september, oktober in november 2021 v višini 481,89 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa, sicer se prisilno izterjajo.

2Zoper sklep se pritožuje obdolženec brez navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da se izpodbijani sklep po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo meritorno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 7. 6. 2021, ki je postala pravnomočna 8. 10. 2021, obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 in mu izreklo glavno sankcijo globo v višini 500,00 EUR ter stransko sankcijo odvzem zaseženega osebnega avtomobila, za katerega je odločilo, da bo po pravnomočnosti sodbe prodan. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka, in sicer sodne takse v višini 100,00 EUR ter stroške prevoza in hrambe zaseženega vozila v znesku 200,59 EUR, v zvezi z naknadno nastalimi stroški postopka pa sklenilo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški znani. Po izdaji sodbe o prekršku je sodišče prejelo račune za hrambo zaseženega vozila za mesece maj, junij, julij, avgust, september, oktober in november 2021.

5Ker 3. točka prvega odstavku 143. člena ZP-1 določa, da so stroški postopka tudi izdatki nastali v zvezi z zasegom, začasnim odvzemom oziroma odvzemom predmetov ter stroški hrambe, prodaje oziroma uničenja zaseženih in začasno odvzetih oziroma odvzetih predmetov, v skladu z 11. točko prvega odstavka 143. člena ZP-1 pa tudi stroški hrambe, prodaje ali uničenja odvzetih predmetov, nastalih po pravnomočnosti odločbe oziroma sodbe, stroške postopka pa je skladno s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 dolžan plačati tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, je ob upoštevanju pravnomočne sodbe, s katero je bilo storilcu naloženo plačilo stroškov postopka o prekršku, sodišče utemeljeno in zakonito naložilo v plačilo tudi stroške hrambe zaseženega vozila za obdobje od maja do novembra 2021, saj drugi odstavek 145. člena ZP-1 določa, da se v primeru, če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, izda pozneje o stroških postopka poseben sklep.

6Glede na povzeto pravno podlago so za izdajo sklepa, s katerim sodišče odloči o stroških postopka, katerih višina je ugotovljena po izdaji sodbe o prekršku, odločilne ugotovitve o tem, ali je obdolžencu bila izrečena sankcija za storjeni prekršek, ali mu je s sodbo o prekršku bilo naloženo plačilo stroškov postopka, ali je sodišče s sodbo odločilo tudi, da bo o stroških postopka, katerih višina do izdaje sodbe ni bila znana, odločilo s posebnim sklepom, ali gre za stroške, ki jih je mogoče v skladu s 143. členom ZP-1 šteti za stroške postopka in ali je bila višina teh stroškov sodišču znana po izdaji sodbe. Obdolženec v pritožbenih navedbah teh odločilnih dejstev oziroma okoliščin ne izpodbija, temveč smiselno zatrjuje, da nastali stroški postopka za predmetni postopek niso bili potrebni oziroma da je višina teh stroškov neupravičeno visoka zaradi prepočasnega dela sodišča. V pritožbi namreč navaja, da mu je bilo vozilo zaseženo 19. 3. 2021, sodišče pa je narok za zaslišanje obdolženca določilo šele za dne 21. 4. 2021, kar je 23. dan po prejetju obdolžilnega predloga, ter da je sodba postala pravnomočna šele 8. 10. 2021 in je tako od storitve prekrška do pravnomočnosti sodbe poteklo kar 198 dni, kar po mnenju obdolženca ne ustreza pojmu prednostnega in hitrega odločanja v postopku, h kateremu je sodišče zavezano v skladu s 113. e členom ZP-1. Četudi bi obdolženčeve navedbe o neažurnem poslovanju sodišča v predmetni zadevi bile resnične, to na odločitev v predmetni zadevi ne more vplivati, saj to ne bi v ničemer spremenilo dejstva, da so z izpodbijanim sklepom naloženi stroški dejansko nastali v odmerjeni višini in da jih je v skladu z določbami ZP-1 in odločitvijo, kot izhaja iz pravnomočne sodbe o prekršku, dolžan plačati obdolženec.

7Kljub temu pa je sodišče prve stopnje v okviru obravnavanja predmetne pritožbe s pregledom spisovnega gradiva ugotovilo, da sodišču ni mogoče očitati neažurnega poslovanja. V zvezi z določitvijo naroka za zaslišanje obdolženca z dne 21. 4. 2021 je potrebno poudariti, da sodišče mora pri vabljenju upoštevati pravila vročanja in pri določitvi datuma za zaslišanje upoštevati, da lahko do fikcije vročitve pride šele 15. dan od prvega poskusa vročitve vabila ter da mora storilcu tudi omogočiti primeren čas za pripravo obrambe, kar je sodišče z določitvijo naroka za zaslišanje obdolženca 23. dan od dneva izdaje vabila na zaslišanje v celoti upoštevalo. Pri tem ni mogoče spregledati, da obdolženec na narok za zaslišanje ni pristopil, temveč je zgolj poslal sodišču vlogo, sodišče pa je glede na tako postopanje obdolženca, vsebino njegove vloge in navedbe v obdolžilnem predlogu bilo dolžno tudi zaslišati priče. Tako je narok za zaslišanje prič ob primernem upoštevanju pravil glede vročanja sodnih pisanj določilo za 2. 6. 2021, sodbo pa je nato izdalo 7. 6. 2021 zoper katero je obdolženec napovedal in vložil pritožbo, o kateri je pritožbeno sodišče odločilo v najkrajšem možnem času in svojo odločitev sodišču prve stopnje poslalo 28. dan od prejema zadeve v pritožbeno reševanje. Tak potek postopka predstavlja povsem ustrezno in ažurno poslovanje sodišča v predmetni zadevi, vsekakor pa je nerazumno in nerealno pričakovanje, da bi se lahko predmetna zadeva zaključila v roku 30 dni od storitve prekrška oziroma najpozneje do 28. 4. 2021, saj to objektivno ni možno zaradi procesnih rokov. Glede na sprejeto odločitev sodišča prve stopnje, da se obdolžencu izreče tudi stranska sankcija odvzema motornega vozila, pa je nerealno tudi pričakovanje, da bi smel biti avtomobil v hrambi najdlje do 30. 4. 2021. Prodaje odvzetega predmeta namreč sodišče ne more odrediti pred pravnomočnostjo odločitve o izrečenih sankcijah, zasežen predmet pa mora ostati v hrambi vse do izvršitve odredbe o prodaji predmeta.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa po 159. členu ZP-1 ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 163. člena ZP-1).