VSL Sklep II Kp 43175/2020

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo zahtevo za preiskavo zoper osumljene B. B., C. C., D. D. in združenje F., k. o. zaradi kaznivega dejanja protipravnega omejevanja konkurence po prvem odstavku 225. KZ-1 oziroma kaznivega protipravnega omejevanja konkurence po prvem odstavku 225. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 v zvezi s 3. točko 4. člena in 9. točko 25. člena ZOPOKD. Po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora A. A. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter potrebne izdatke osumljencev.

2Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da s sklepom uvede preiskavo zoper osumljene oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalni sodnici v ponovno odločanje.

3Na pritožbo sta odgovorila osumljenca D. D. in C. C., ki po vsebini zatrjujeta, da sta ravnala zakonito, pri čemer D. D. še pritrjuje sodišču prve stopnje, da A. A. ne more biti oškodovanec.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ter proučitvi spisovnih podatkov sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da A. A. z očitanim kaznivim dejanjem ni bila prekršena ali ogrožena njegova osebna ali premoženjska pravica ter zato ni oškodovanec, ki bi lahko kot subsidiarni tožilec prevzel pregon.

6V opisu dejanja iz zahteve za preiskavo vložnika A. A. je škoda opredeljena z navedbami, da so osumljeni vložili tožbi, s katerima so zahtevali skoraj 500.000 EUR iz naslova neplačanih prispevkov, obračunanih po vrednosti, po kateri prispevkov v tem obdobju ni plačevala nobena radijska postaja in s tem družbi E., d.o.o., ki je pristala v stečaju, in njenemu edinemu družbeniku A. A. povzročili veliko premoženjsko škodo, združenju F. pa nezakonito premoženjsko korist.

7Sodišče druge stopnje pritrjuje pravnim izhodiščem pritožnikov, da je oškodovanec skladno z določbami 60. člena ZKP in 6. alineje 144. člena ZKP lahko le tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan in nosilec kakšne premoženjske ali osebne pravice, ki je prekršena ali ogrožena. Strinjati se je mogoče tudi, da so tudi pravice na tuji stvari premoženjske pravice v navedenem smislu. Vendar osnovni vložek A. A. in iz njega izhajajoči poslovni delež v družbi E., d.o.o. ne predstavljajo pravice na tuji stvari. Pritožniki se sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 29182/2014 z dne 13. 7. 2017, ki pa temelji na povsem drugačnem dejanskem stanju, saj je v citirani zadevi v vlogo oškodovanke kot tožilke vstopila družba leasingojemalka, ki bi glede na pogodbo o leasingu neposredno nosila škodo na predmetu leasinga, ki je nastala s kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari. A. A. zaradi stečaja družbe E., d.o.o. ni v primerljivem položaju, četudi je edini družbenik navedene družbe.

8Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je premoženje družbe ločeno od premoženja družbenikov, pri čemer se pravilno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 35999/2015-165 z dne 23. 3. 2017, s katero je Vrhovno sodišče dokončno poenotilo sodno prakso, da je premoženje družbe z omejeno odgovornostjo ne le navzven, ampak tudi v razmerju do edinega družbenika tuje premoženje. Pravilen je tudi iz navedenega izhajajoč zaključek izpodbijanega sklepa, da zgolj na podlagi škode, ki naj bi nastala družbi, ni mogoče avtomatično sklepati, da je škoda hkrati nastala tudi družbenikom te družbe. Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi razlogom izpodbijanega sklepa, da bi bil A. A. kot fizična oseba oškodovanec le, če bi njemu nastala škoda, ki bi bila vzročno povezana z očitanim kaznivim dejanjem, navedena v opisu dejanja.

9Neutemeljeno je pritožbeno prizadevanje, da je A. A. oškodovanec, saj navedenim kriterijem ni zadostil. Brezuspešno je sklicevanje pritožnikov, da je zaradi stečaja družbe E., d.o.o. izgubil svoj vložek v družbo. Pri tem sodišče druge stopnje pripominja, da izguba osnovnega vložka kot škoda vlagatelja zahteve za preiskavo iz kaznivega dejanja ni bila navedena v opisu dejanja niti v obrazložitvi zahteve in je kot takšna pritožbena novota. Osnovni vložek je A. A. z vložitvijo v družbo prenesel nanjo, in je postal del družbinega premoženja, zato ga ni mogoče šteti kot premoženjsko pravico A. A., ki bi bila z očitanim kaznivim dejanjem prekršena in se ni mogoče strinjati, da mu je s stečajem družbe nastala velika premoženjska škoda. V zvezi z zatrjevano veliko premoženjsko škodo pa sodišče druge stopnje še pripominja, da v opisu dejanja niti ni opredeljena po višini, čeprav gre za zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 225. člena KZ-1.

10Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku izpodbijanega sklepa, da je glede na opis dejanja bila z njim oškodovana le družba E., d.o.o. Zgolj navedba, da so s tem družbi E., d.o.o. in njenemu edinemu družbeniku A. A. povzročili veliko premoženjsko škodo, ob izostanku konkretnega opisa škode, ki je neposredno nastala A. A., v opisu dejanja ne zadošča, da bi ga bilo mogoče šteti kot oškodovanca, ki bi bil upravičen vstopiti v postopek v vlogi subsidiarnega tožilca. Na podlagi navedenega in razlogov izpodbijanega sklepa so irelevantne pritožbene navedbe, da je podan utemeljen sum, o čemer se sodišče prve stopnje ni izreklo, niti se ni bilo dolžno izreči.

11Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

12Ker pooblaščenci s pritožbo niso uspeli, je A. A. kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR, ki jo je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi tar. št. 74013 Takse tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).