VSL Sklep IV Cp 208/2022

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožničinemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 10. 2021 delno ugodilo in I. točko izreka sklepa spremenilo tako, da se stiki med očetom in hčerko izvajajo vsak torek in četrtek, ko oče deklico prevzame v šoli in jo ob 18. uri pripelje na materin dom, in vsak drugi vikend od sobote od 10. ure do nedelje do 18. ure, ko oče deklico prevzame oziroma jo pripelje na materin dom (I. točka izreka). V ostalem je tožničin ugovor zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (II. točka izreka). Odločitev o stroških je pridržalo do končne odločitve o zadevi (III. točka izreka).

2Mati v pritožbi zoper II. in III. točko navedenega sklepa uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu odpravi oziroma razveljavi.

Zmotna je ugotovitev, da je hči sprejela stike z očetom. Sodišče se ni opredelilo do pritožničinih pripomb na poročilo CSD o stikih pod nadzorom z dne 12. 7. 2021. Poročilo bi bilo popolnejše, če bi vsebovalo tudi, kako se je deklica zaradi teh stikov počutila doma. Ni pojasnjeno, kako in kdaj se je oče zanimal za dekličine aktivnosti v vrtcu. Pri zadnjem stiku res ni začela jokati, je pa povedala, da ne želi več biti z očetom. V poročilu je napačen zapis, da se je treba z otrokom pogovarjati o občutjih glede nasilja v preteklosti namesto pravilno, da se je treba pogovarjati o občutjih čez dan. V njih je utemeljila, da poročilo ni popolno, da so v njem nepreverjeni podatki, da vsebuje vsebinske napake, da se ne ozirajo na strokovno mnenje A. A. glede travme, ki jo je toženec povzročil hčeri, da se ne ozirajo na strokovno mnenje B. B., po katerem bi toženec potreboval strokovno terapijo, da so bile delavke CSD neodzivne na tožničina sporočila, da ni zapisa o tem, kako je vzgojiteljica zaznala odklonilen odnos do toženca in kako je oče izvrševal stike z deklico njej v škodo in jih ni bil pripravljen popolnoma nič prilagoditi. Ker se sodišče o teh navedbah v izpodbijanem sklepu ni izreklo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitev 22. člena in 25. člena Ustave. Sodišče se ni opredelilo do ugovorne navedbe, da je treba izkazati tudi možnost, da bo posledice začasne odredbo za tožnico in za otroka, če bi kasneje prišlo do zavrnitve predlagateljevega zahtevka, mogoče odpraviti. Tega toženec sploh ni zatrjeval. Iz sklepa ne izhaja, zakaj naj bi deklici nastajala nepopravljiva škoda, če ne bi prišlo do izdaje začasne odredbe. Navedene so le možne kratkoročne in dolgoročne posledice, a nobene od njih niso ugotovljene pri deklici. Ravno nasprotno je bilo ugotovljeno, da so preobsežni stiki deklici v škodo. V času spanja si toženec in deklica pač ne bosta mogla vzpostavljati boljšega odnosa. Iz sklepa ne izhaja, kako se bodo posledice škodljivih stikov čez noč odpravile, kar je pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe.

Glede poročila CSD z dne 1. 10. 2021 je že sodišče navedlo, da je v nasprotju s potrebo po postopni širitvi stikov, kar kaže, da mnenje ni objektivno. O tej ugovorni trditvi se sodišče ni izreklo. Prav tako se ni izreklo o navedbah, da poročilo ni nepristransko, da mati ni prejela vabila za 29. 9. 2021, da mnenje ni pripravljeno za konkretni primer, je tipsko, s klišejskimi, vnaprej pripravljenimi frazami, da brani korist toženca in da je podan dvom o strokovnih kompetencah oseb, ki so ga pripravile.

Izpodbijani sklep je v nasprotju z izvedenskim mnenjem z dne 22. 2. 2021, v katerem je navedeno, da bodo stiki učinkoviti, če si bo deklica stikov z očetom želela, če bo od njega prihajala zadovoljna in sproščena in če se bo oče držal vseh predpisanih dogovorov, s čimer bo mati razvila večjo stopnjo zaupanja vanj. Sama je v zaslišanju povedala, da je deklica 2. 10. 2021 domov prijokala, da je 17. 10. 2021 stekla k njej v objem, da jo je težko potolažila in da želi, da mati prespi pri njej, da se je 14. 11. 2021 stisnila k njej in je ni želela izpustiti, da jo je pred odhodom strah, kaj se bo zgodilo, če ne gre na stik, in želi, da ne bi šla, da je dekličino stisko zaznala tudi učiteljica in da pred stiki toži o slabem počutju. Oče se za dekličino stisko ne zmeni. Sodišče pozablja, da je oče rekel deklici, da bo prišel v hišo in ubil mamo. Navedeno je pojasnila tudi psihologinji na CSD. Če je otrok prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom, je po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini tudi sam žrtev. Iz mnenj vzgojiteljic v vrtcu izhaja, da se oče ni zanimal za hčer. Ni prihajal v vrtec in se ni udeleževal sestankov, kar je v nasprotju z zapisom v poročilu CSD. Postopek se je sprevrgel v varovanje toženčevih pravic namesto varovanja pravic deklice. Kljub temu, da deklica stikov z očetom še ni sprejela, je sodišče razširilo stike čez noč. Sodišče in CSD primer hčere posplošujeta in ga ne obravnavata skozi oči majhne deklice, ki je bila žrtev nasilja s strani očeta in zaradi česar ima zadržke do stikov z njim.

3Oče v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta starša deklice, ki bo prihodnji mesec dopolnila sedem let. Njuna zveza je prenehala v drugi polovici leta 2018, ko se je oče izselil iz skupnega doma. V začetku leta 2019 je mati vložila tožbo, v kateri je predlagala, naj se deklica zaupa v varstvo in vzgojo njej, oče pa naj plačuje preživnino in ima z deklico stike, katerih obseg naj se postopno širi, sprva pa naj potekajo ob torkih in sredah popoldan ter ob sobotah dopoldan. Deklica je tedaj obiskovala vrtec, sedaj pa prvi razred osnovne šole. Domovanji dekličinih staršev sta le nekaj sto metrov narazen.

6Zaradi težav pri izvrševanju stikov jih je sodišče v oktobru 2020 začasno uredilo tako, da je deklica z očetom vsak torek in četrtek popoldan tri ure in vsako soboto dopoldan. Težave pri izvrševanju stikov so se že v novembru intenzivirale. Stiki nekaj mesecev niso potekali. V aprilu 2021 so starši za čas do začetka julija sklenili začasno sodno poravnavo, po kateri se deklica zaupa v varstvo in vzgojo materi, stiki pa – upoštevajoč izvedensko mnenje o postopni širitvi – potekajo en mesec pod nadzorom, nato po dva popoldneva na teden, kasneje pa še ob sobotah. Z novo sodno poravnavo sta se dogovorila tudi o stikih v poletnih mesecih. V začetku septembra je oče predlagal, naj se obseg stikov poveča tako, da bo deklica pri njem vsak drugi vikend od petka po šoli do ponedeljka zjutraj. Sodišče je predlogu delno ugodilo in 1. 10. 2021 izdalo začasno odredbo, po kateri je deklica z očetom vsak torek in četrtek od 16. do 19. ure in vsak drugi vikend od sobote od 10. ure do nedelje do 18. ure. Z izpodbijanim sklepom je materinemu ugovoru delno ugodilo tako, da je popoldanski stik med tednom skrajšalo za eno uro in popravilo napako glede kraja prevzema deklice (ne več v vrtcu, ampak v šoli).

7Stališče v sklepu o začasni odredbi, da je za dekličin zdrav in uravnotežen razvoj, ki vključuje ohranitev odnosa z obema od staršev, nujna razširitev stikov na stike s prenočevanjem, temelji na ugotovitvah, - da so bili stiki po sklenitvi začasnih sodnih poravnav ponovno vzpostavljeni, - da je povečanje obsega stikov v dekličino korist, - da bo s tem oče v večji meri vključen v njeno življenje in mu bo dana možnost polnejšega izvrševanja starševske skrbi, - da je deklica po prekinitvi stikov že vzpostavila odnos z očetom, - da je deklica v stikih pod nadzorom izkazovala potrebo po fizični bližini z očetom, da ni izražala strahu pred očetom in da je oče znal prepoznati njene potrebe, - da je občasno doživljanje stiske po prenehanju stikov, o kateri poroča mati, lahko posledica odtujevanja deklice od očeta, ki jo je mogoče omiliti s poglobitvijo stikov, - da kratkoročne prehodne stiske ne pretehtajo dolgoročne koristi odnosa med deklico in očetom.

8V izpodbijanem sklepu, s katerim je kot neutemeljeno zavrnilo materino zavzemanje za odložitev stikov s prenočevanjem, je sodišče prve stopnje še dodalo, - da oče ni bil vključen v proces, v katerem sta strokovnjakinji podali mnenja, ki jih je predložila mati, - da se družinska dinamika sčasoma spreminja in da ni izkazano, da bi se mnenja nanašala na dekličino doživljanje v obdobju po izvedbi stikov pod nadzorom, - da potrebo po širitvi stikov dovolj verjetno utemeljujejo mnenja CSD in izvedensko mnenje, pridobljeno v tem postopku, - da se otrokova korist po prenehanju življenjske skupnosti staršev v največji meri varuje s tem, da se otroku omogoči, da z obema od staršev gradi odnos, ki je v čim večji možni meri tak kot v primeru skupnega življenja staršev, - da je začasna ureditev stikov namenjena preprečitvi odtujitve med deklico in očetom, katere negativne posledice se kažejo tako kratkoročno kot dolgoročno, - da poročilo CSD z dne 12. 7. 2021 in mnenje CSD z dne 1. 10. 2021 izkazujeta, da je deklica stike z očetom, vključno s prenočevanjem, lepo sprejela.

9Neutemeljen je očitek, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni izreklo o vseh materinih navedbah, podanih v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (in hkrati ustavnih procesnih jamstev iz 22. in 25. člena Ustave). Sodišče se je opredelilo do vseh navedb, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev. Tako je ocenilo materine navedbe v zvezi s stisko, ki jo je po njenih opažanjih deklica doživljala po stikih z očetom. S tem je nagovorilo njene navedbe o vseh posameznih dogodkih, s katerimi je utemeljevala oceno, da stiki z očetom deklici povzročajo nepremagljivo stisko. Navedlo je razloge, zaradi katerih je dalo večjo težo izvedenskemu mnenju in mnenjem CSD kot pa mnenjema, ki ju je predložila mati. Opredelilo se je do pomembnejših navedb v zvezi z delom CSD. Ni pa bilo dolžno ovrednotiti vsake materine navedbe posebej. Morebitna zmotna presoja o pomembnosti katere od njih bi lahko privedla do nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pomeni pa, da zaradi tega ni mogoče preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve. Zatrjevane kršitve tako niso podane.

10Neutemeljen je očitek, da niso podani razlogi za začasno ureditev stikov. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago navedlo 411. člen ZPP. Ker je bil predlog za izdajo začasne odredbe podan po uveljavitvi Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), je zakonska podlaga za izdajo začasne odredbe v 161. členu tega zakona. Pogoji so v bistvenem enaki – v DZ je le natančneje opredeljeno, kar je narekovala pravilna uporaba ZPP v povezavi s pogoji, ki so bili za izdajo začasne odredbe določeni v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), tako da navedena pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost odločitve. Po 161. členu DZ se začasna odredba za varstvo koristi otroka izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je zaradi ravnanja staršev ali svojih psihosocialnih težav utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na duševnem zdravju in razvoju (157. člen DZ).

11Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da je tudi v primerih, ko starši ne živijo (več) skupaj, za zdrav otrokov razvoj pomembno, da ima priložnost graditi odnos z vsakim od staršev, za dosego tega pa je nujno, da ima dovolj obsežne stike tudi s staršem, s katerim ne živi. Z opisom kratkoročnih in dolgoročnih posledic odsotnosti stikov z enim od staršev, povezane z neustreznim odnosom drugega od staršev do teh stikov, je sodišče argumentiralo zavzeto stališče o pomenu stikov med otrokom in vsakim od staršev z vidika njegove koristi. Pritožbeno stališče, da so ti razlogi povsem abstraktni in niso povezani z obravnavanim primerom, je zato neutemeljeno. Poleg tega zbrano procesno gradivo utemeljuje sklepanje, da nevarnost odtujitve v obravnavani zadevi ni tako oddaljena, kot je mogoče razumeti pritožbo. Izvedenka je namreč podala mnenje, da deklica do očeta izkazuje ambivalenten odnos – da verbalno stike odklanja, neverbalno pa sporoča, da si jih želi in da ga pogreša – in da zavračanje očeta ni sorazmerno z njenimi dejanskimi izkušnjami z očetom, ter na tej podlagi ocenila, da je zaznati blago do zmerno stopnjo procesa odtujevanja. Podala je mnenje, da je obdobje brez stikov treba čim prej prekiniti in omogočiti, da bosta imela reden obseg stikov.

12Neutemeljen je očitek, da oče ni dovolj obrazloženo utemeljil svojega predloga za širitev stikov. Zatrjeval je, da so po daljši prekinitvi stikov ti sicer zaživeli, a so po obsegu preskromni, da bi lahko s hčerjo oblikovala dovolj dober odnos, nujen za njen razvoj, da se mati ne strinja z razširitvijo stikov in da bi s čakanjem na končno odločitev o zadevi deklici nastala nepopravljiva škoda. Ob upoštevanju predhodnega procesnega dogajanja (predvsem predvidene dinamike širitve stikov, začete z nekaj mesecev prej izdano začasno odredbo, ki jo je narekovalo daljše obdobje prekinjenih stikov) je s tem podal dovolj navedb za odločitev o začasni odredbi.

13V izpodbijanem sklepu so dovolj konkretno opredeljeni razlogi za izdajo začasne odredbe. Sodišče je ocenilo, da je nujno potrebno čim prej vzpostaviti obseg stikov, ki bo omogočal, da bosta oče in hči gradila odnos, neogibno potreben za celovit dekličin razvoj. Presoja, da odlaganje te odločitve nosi v sebi tveganje za odtujitev med očetom in hčerjo in da na drugi strani ni okoliščin, ki bi utemeljevale odložitev te odločitve, ima dovolj zanesljivo oporo v izvedenskem mnenju. Niti mnenje izvedenke niti mnenje CSD ne dajeta opore za utemeljenost pritožbene trditve, da je širitev stikov na stike s prenočevanjem enkrat na dva tedna deklici v škodo. Oboji so predlagali postopnost pri širitvi stikov in niso zaznali ogrožajočih dejavnikov v razmerju med deklico in očetom. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma niti o pravilnosti ocene, da je odnos med deklico in očetom vzpostavljen do te mere, da ga je treba nadgraditi s stiki s prenočevanjem.

14Ocena v izpodbijanem sklepu, da je dekličino odzivanje na stike, ki ga je mati podrobno opisala v vlogah (in ga ponavlja v pritožbi), začasno in ga bo z obsežnejšimi stiki z očetom premagala, ima potrebno oporo na eni strani v izvedenskem mnenju in na drugi strani v poročilu in mnenjih CSD. Zmotnosti izvedenskega mnenja pritožnica ne uveljavlja. Tako se tudi pritožbeni pomisleki o pomanjkljivostih poročil in mnenj CSD izkažejo kot nepomembni za odločitev.

15Iz mnenja izvedenke, da bodo stiki učinkoviti, če si bo deklica stikov z očetom želela, bo od njega prihajala sproščena in zadovoljna in se bo oče držal predpisanih dogovorov, da bo mati lahko razvila zaupanje, ne izhaja, da stiki s prenočevanjem predstavljajo nesprejemljivo breme za deklico že v primeru vsakršnega njenega odklonilnega čustvenega odziva in še manj, da bi bila taka razširitev stikov pogojena z optimalnim odnosom vsakega od staršev do stikov. Vsak od staršev si je dolžan prizadevati, da bo deklici (tako na besedni ravni kot s svojim siceršnjim ravnanjem) sporočil, da je čas, ki ga preživi z drugim od staršev, zanjo pomemben in ji s tem olajšati sprejemanje dejstva, da starši ne živijo več skupaj. Zaupanje in odnos se gradita postopno, dejstvo, da še nista optimalna, pa samo po sebi ne ovira dekličinega prenočevanja pri očetu.

16Neutemeljeno je pritožbeno zmanjševanje pomena širitve stikov s prenočevanjem. Že v sklepu o začasni odredbi je sodišče podalo vidike, zaradi katerih je vključitev deklice v življenje pri očetu (in z njim) pomembna, pravilna pa je tudi ocena, da z nekajurnimi stiki med tednom tega ni mogoče doseči. Za oblikovanje povezanega odnosa je namreč pomembno tudi sodelovanje v skupnem dnevnem ritmu, ki vključuje večerno in jutranjo rutino, skrb za šolske in druge otrokove obveznosti ter skupno preživljanje prostega časa, in oblikovanje vezi s sorodniki po očetovi strani.

17Mati v pritožbi ponavlja dekličine besede o očetovi grožnji, da bo prišel v hišo in mamo ubil, a jim izvedensko mnenje, ki mu pritožnica ne nasprotuje, ne daje tako velike teže, kot jim jo pripisuje mati. Nasprotno: izvedenka je mnenja, da dekličino zavračanje očeta na besedni ravni ni sorazmerno z njeno izkušnjo z očetom in da si na neverbalni ravni stikov želi in jih pogreša. Dekličino odzivanje tako bolj verjetno izhaja iz nepomirjenega odnosa med materjo in očetom (ki ga deklica – skladno z razvojnim obdobjem, v katerem je – čuti, interpretira in se nanj odziva po svoje, tako da njene besede ne odražajo nujno tega, kar se je dejansko zgodilo) kot pa iz očetovega kakršnegakoli ogrožajočega ravnanja. Da bi bila deklica žrtev nasilja, tako ni verjetno izkazano.

18Dvoma o pravilnosti ocene, da niso izkazane ovire za širitev stikov, ne vzbujajo niti materine navedbe, da oče ni (ali le redko) prihajal v vrtec in se udeleževal tamkajšnjih aktivnosti, niti natančna ocena razlogov za težave pri izvrševanju stikov po prehodu s stikov pod nadzorom na samostojne stike (kolikšen delež je prispeval kateri od staršev). Te navedbe namreč odražajo bolj merjenje moči med starši v tem postopku kot upoštevanje drugega od staršev kot enakovrednega v skrbi za skupnega otroka. Podobno velja za materino pogojevanje širitve stikov z vključitvijo očeta v terapevtsko obravnavo. Opira se na mnenja strokovnjakinj, ki so bila podana, ne da bi imele stik z očetom. Temeljijo torej na tem, kar jim je o očetovih ravnanjih povedala mati. Že v izpodbijanem sklepu je pravilno ugotovljeno, da zato ne morejo vzbuditi dvoma o pravilnosti mnenj izvedenke in CSD, ki temeljijo na neposredni zaznavi odnosov med vsakim od staršev in hčerjo.

19Morebitna neodzivnost strokovnih delavk na materina sporočila in napaka v poročilu (z zamenjavo ene besede) ne utemeljujeta pristranskosti strokovnih delavcev CSD pri izdelavi poročila o poteku stikov pod nadzorom ali pripravi mnenja niti ne vzbujata dvoma o pravilnosti teh poročil niti o strokovnosti mnenja. Tudi večja zadržanost sodišča pri obsegu stika čez vikend še ne pomeni, da mnenje CSD ni podano ob upoštevanju pravil stroke.

20Pritožbene navedbe tako ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ocene, da niso verjetno izkazane okoliščine, ki bi utemeljevale še nadaljnjo omejitev stikov na trikrat tedensko po nekaj ur čez dan.

21Po navedenem je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

22Ker je bila v zadevi že izdana sodba, je pritožbeno sodišče odločilo o stroških tega pritožbenega postopka. Odločitev temelji na ugotovitvi, da gre za ureditev razmerja do skupnega otroka, ki je v interesu obeh strank.