VSRS Sklep I Up 67/2021

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1018/2020-7 z dne 28. 7. 2020 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Dobrepolje, Loški potok, Ribnica, Sodražica in Velike Lašče, št. 061-12/2020-2 z dne 27. 2. 2020,¹ v zvezi z odločbo Občine Ribnica, št. 061-0002/2020 z dne 22. 5. 2020. Zaradi zavrženja tožbe je posledično zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da sta bili tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe bistveno pomanjkljivi, ker tožnik v tožbi ni navedel tožene stranke in ni postavil tožbenega zahtevka, v zahtevi za izdajo začasne odredbe pa ni navedel, kakšno začasno odredbo predlaga in razlogov za njeno izdajo. Sodišče ga je pozvalo, naj v roku 8 dni pomanjkljivosti odpravi, in ga opozorilo, da bo tožbo zavrglo, če je ne bo dopolnil v skladu z napotki sodišča. Tožnik je sicer v roku predložil dopolnitev tožbe, v kateri je navedel toženo stranko, ni pa podal tožbenega zahtevka. Po oceni sodišča prve stopnje je zaradi te pomanjkljivosti tožba še vedno nepopolna in pomanjkljiva do take mere, da je ni mogoče obravnavati, zato jo je s sklepom zavrglo.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je v tožbi in v njeni dopolnitvi navedel akt, ki ga izpodbija, in tudi razloge, zaradi katerih ga izpodbija. V dopolnitvi tožbe je tudi predlagal, da se izpodbijani akt odpravi in v ponovljenem postopku pravilno ugotovi dejansko stanje. S tem je izpolnil zahtevo iz poziva, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo vsebinsko obravnavati. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

4Pritožba je utemeljena.

5Vsebino tožbe v upravnem sporu določa 30. člen ZUS-1. Ta v prvem odstavku, ki je relevanten v tej zadevi, kjer se s tožbo izpodbija upravni akt, med drugim določa, da je treba v tožbi, poleg imena, priimka, bivališča tožnika in označbe tožene stranke, navesti tudi akt, ki se s tožbo izpodbija, razložiti, zakaj se izpodbija (tožbene razloge), ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost. V drugem odstavku pa določa, da mora tožba, s katero se zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi ali vrnitev stvari ali odškodnine, obsegati tudi določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev.²

6V obravnavni zadevi je sporno, ali je pritožnikova tožba zoper odločbo medobčinskega inšpektorata in redarstva, torej tožba zoper upravni akt (po 2. členu ZUS-1), ob upoštevanju njene dopolnitve z dne 24. 7. 2020, ki jo je pritožnik vložil po pozivu sodišča prve stopnje na odpravo pomanjkljivosti, res nepopolna in nerazumljiva do te mere, da je sodišče prve stopnje ni moglo obravnavati, in jo je zato pravilno zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1.³

7Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da pritožnik v dopolnitvi tožbe ni podal tožbenega zahtevka, kot to določa prvi odstavek 33. člena ZUS-1, po katerem se s tožbo lahko zahteva: odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) ali pa spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Tožba je zato po presoji sodišča prve stopnje še vedno nepopolna in nerazumljiva do take mere, da je ni mogoče obravnavati.

8Ta presoja sodišča prve stopnje ni pravilna, saj je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je pritožnik v dopolnitvi tožbe postavil tožbeno zahtevo oziroma tožbeni predlog, s katerim je zahteval odpravo izpodbijanega akta, na kar utemeljeno opozarja v pritožbi.

9V obravnavani zadevi je torej pritožnik v tožbi navedel akt, ki ga izpodbija, in pojasnil, v čem in zakaj se z razlogi izpodbijanega akta ne strinja. Pojasnil je, da se z odločbo ne strinja, ker je kot inšpekcijski zavezanec določen le on, čeprav so pri vgradnji spornih cevi sodelovale tudi druge osebe. Grajal je tudi dokazno oceno listin ter ustnih izjav pravnih naslednikov oseb, ki naj bi pri vgradnji sodelovale. V dopolnitvi tožbe pa je na poziv sodišča opredelil toženo stranko in tudi izrecno navedel, da predlaga odpravo izpodbijane inšpekcijske odločbe.

10Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnikova tožba tako ni niti nerazumljiva, saj iz njene vsebine izhaja jasna opredelitev spornega predmeta, niti ni nepopolna, saj vsebuje tožbeni predlog in druge obvezne sestavine tožbe po 30. členu ZUS-1. Sodišče prve stopnje bi zato moralo njegovo tožbo (če so izpolnjene tudi druge procesne predpostavke) presoditi po vsebini, na kar v pritožbi pravilno opozarja pritožnik.

11Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje napačno uporabilo drugi odstavek 31. člena ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Ker že navedeno zadošča za ugoditev pritožbi, se Vrhovno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, temveč je zaradi bistvene kršitve določb postopka upravnega spora (drugi odstavek 75. člena ZUS-1) razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).

¹ Z navedeno določbo je bilo tožniku naloženo, da preneha z oviranjem odtekanja meteorne vode s tam navedene javne ceste na tam navedenem odseku in stacionaži in v ta namen iz cestnih jaškov odstrani vodovodne cevi, ki zmanjšujejo pretočnost jaškov, ter da o izvršitvi ukrepa pisno obvesti inšpekcijski organ, za primer neizvršitve naloženih ukrepov pa mu je bila zagrožena izvršba s prisilitvijo, in sicer denarna kazen v znesku 600,00 EUR.
² V tretjem dostavku določa vsebino tožbe, vložene zaradi dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). V četrtem in petem dostavku določa še priloge, ki jih je treba priložiti tožbi.
³ Ta določa: „Če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen.“