UPRS Sodba I U 1542/2020-20

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11069-7808/2020-2 z dne 10. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 385,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnikova vloga za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, zavrže (1. točka izreka), da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je sklep takse prost (3. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik dne 25. 8. 2020 vložil vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom. Tožnik je delo s skrajšanim delovnim časom odredil delavcu z dnem 1. 6. 2020. Vloga tožnika ni bila vložena v roku, ki ga določa prvi odstavek 16. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE), po katerem lahko delodajalec vlogo za dodelitev subvencije vloži najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Ker je tožnik zamudil rok za vložitev vloge, je tožena stranka vlogo zavrgla na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je delavcu dne 1. 6. 2020 izdal odredbo o začasnem delu s skrajšanim delovnim časom in hkratno napotitvijo na začasno čakanje na delo. Toženo stranko je v 3 delovnih dneh obvestil o tem, da želi za delavce uveljavljati subvencioniran delovni čas 20 ur na teden. Vlogo za delno subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega časa je tožnik vložil dne 18. 6. 2020. Tovrstne vloge je bilo namreč mogoče vlagati šele od dne 12. 6. 2020 dalje, saj pred tem tehnični sistem za vlaganje vlog pri toženi stranki ni deloval. Pri izpolnjevanju vloge z dne 18. 6. 2020 se je tožniku pripetila očitna administrativna napaka, saj ni bilo pravilno izbrano obdobje, za katerega je uveljavljal subvencijo. V vlogi je bilo obdobje črpanja subvencije prednastavljeno od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020, kar je tožnik oz. njegovo računovodstvo spregledalo. Ker spletni sistem tožene stranke ni omogočal dopolnjevanja vlog, je tožnik prvotno vlogo dopolnil na način, da je dne 25. 8. 2020 oddal novo vlogo, na kateri je izbral obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020, obenem pa je na elektronski naslov glavne pisarne tožene stranke poslal elektronsko sporočilo, v katerem je pojasnil, da naj se ta vloga šteje kot dopolnitev prvotne vloge z dne 18. 6. 2020. Na to elektronsko sporočilo tožnik ni prejel nobenega odgovora. Tožena stranka tožnikove vloge z dne 25. 8. 2020 ni štela za dopolnitev prvotne vloge, pač pa za novo vlogo. Zaradi tega je vodila dva postopka in izdala dva sklepa. Dne 14. 9. 2020 je bil tožniku vročen izpodbijani sklep, dne 17. 9. 2020 pa še sklep o dodelitvi subvencije, s katerim je tožena stranka ugodila vlogi z dne 18. 6. 2020 in tožniku priznala pravico do subvencije za delavca za skrajšani delovni čas za junij 2020. Tožnik opozarja, da ne gre za zamudo 15 dnevnega roka, temveč gre pri vlogi z dne 25. 8. 2020 za popravo vloge z dne 18. 6. 2020, ki je bila pravočasno vložena. Vsebina Odredbe o začasnem čakanju na delo z dne 1. 6. 2020 jasno nakazuje, za katero obdobje je bilo odrejeno delo s skrajšanim delovnikom (od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020), in je nelogično, da bi z vlogo, s katero se uveljavlja pravica po 16. člena ZIUOOPE, tožnik uveljavljal isto pravico za krajše obdobje. Administrativno napako bi morala tožena stranka opaziti in nanjo opozoriti tožnika, saj je med prvotno vlogo z dne 18. 6. 2020 in Odredbo o začasnem čakanju na delo obstajalo logično protislovje. Postopek uveljavljanja pravice do subvencije za skrajšani delovni čas ureja določba 16. člena ZIUOOPE, ki pa ne vsebuje podrobnejših postopkovnih pravil. Ker gre za upravno zadevo, bi morala tožena stranka uporabiti določbo 67. člena ZUP o dopolnjevanju nerazumljivih in nepopolnih vlog. Možnost dopolnjevanja vlog bi morala biti še toliko bolj pomembno procesno jamstvo, kadar je sistem za uveljavljanje socialnih pravic tako nepregleden, hitro spreminjajoč in neobvladljiv kot v konkretnem primeru. V postopku odločanja o pravici do delno subvencioniranega skrajšanega polnega delovnega časa sta bili tožniku kršeni pravica do enakosti pred zakonom in pravica do enakega varstva pravic. Od marca do oktobra 2020 so bili sprejeti štirje protikoronski zakoni ter številni drugi podzakonski akti in predpisi. Način uveljavljanja pravic se stalno spreminja, spreminjajo se roki, obrazci za uveljavljanje pravic, obdobja, za katera se pravice lahko uveljavlja. V praksi je postalo očitno, da država ne želi več pomagati, saj se brez poziva na dopolnitev zavrže vsaka nepopolna oz. nerazumljiva vloga, s katero se uveljavlja pravica do delnega subvencioniranja skrajšanega delovnega časa. Pravica do enakosti pred zakonom je bila tožniku kršena zaradi dejstva, da tožena stranka povsem primerljiva dejanska stanja obravnava različno. Tako pri uveljavljanju pravice do nadomestila plač zaposlenih na začasnem čakanju na delo iz poslovnih razlogov na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (ZIUPDV) dopušča dopolnjevanje vlog in poziva na dopolnitev nepopolnih in nerazumljivih vlog. Tožnik sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije. Odločitev o konkretni zadevi je v celoti odvisna od pravilne pravne presoje in ne gre za strokovno - upravno odločitev, o kateri sodišče ne bi moglo odločiti. Odprava izpodbijanega sklepa in ponoven postopek pri toženi stranki bi tožniku povzročili težko oz. nepopravljivo škodo, saj bi tožnik na novo odločitev čakal še najmanj eno leto. To pa je povsem nesprejemljivo, saj obstaja velika verjetnost, da tožnik zaradi izgube subvencije ne bo preživel. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa, da toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je opis dejanskega stanja, kot ga navaja tožnik, pravilen, vendar tožnik izpodbija napačen sklep. Ker je tožnik dne 18. 6. 2020 oddal vlogo za subvencioniranje skrajšanega delovnega časa le za obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020 in je bil tožniku za navedeno obdobje tudi izdan pozitivni sklep, bi moral tožnik zoper ta sklep vložiti tožbo. Res je, da je tožnik dne 25. 8. 2020 posredoval po elektronski pošti vlogo, s katero je želel spremeniti obdobje uveljavljanja subvencije, možnost tožnika, da spreminja, dopolnjuje ali kakorkoli popravlja svoj zahtevek pa daje 133. člen ZUP. Vendar tožnik na tej vlogi ni navedel številke zadeve, ki je bila dodeljena ob oddaji prvotne vloge, zato je tožena stranka vlogo obravnavala, pri izdaji izpodbijanega sklepa pa sprejela napačno odločitev. Tožbeni zahtevek je po mnenju tožene stranke, upoštevajoč dosedanje navedbe tožnika, neizvršljiv. Tudi če sodišče izpodbijani sklep odpravi, samo ne more odločiti o zadevi, ker bi moralo poseči v dokončni sklep tožene stranke št. 11069-3363/2020-4, ki pa ga tožnik ne izpodbija. Zaradi napake pri zavedbi vloge tožnika z dne 25. 8. 2020 in posledično kršenja 133. člena ZUP, je tožena stranka sklep št. 11069-3363/2020-4 odstopila MDDSZ v reševanje po nadzorstveni pravici, s predlogom, da ministrstvo sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, vendar odločitve ministrstva tožena stranka še ni prejela. Tožnik je dne 8. 10. 2020 oddal še eno vlogo za subvencioniranje skrajšanega delovnega časa za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020, o čemer je bilo odločeno s sklepom št. 11069-10049/2020-3, kar pomeni da je sporno le še obdobje od 1. 7. 2020 do 30. 9. 2020. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne in tožniku naloži kritje stroškov postopka.

5Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da so pravno zmotne in zavajajoče navedbe tožene stranke, da je tožba vložena zoper napačni sklep. S sklepom št. 11069-3363/2020-4 z dne 11. 9. 2020 je bila tožniku v celoti priznana subvencija za subvencioniran skrajšani delovni čas za obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020, zato tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper ta sklep. Tožena stranka v celoti priznava vse tožnikove navedbe, pri čemer izrecno navaja, da je tožnik dne 25. 8. 2020 po elektronski pošti posredoval vlogo, s katero je želel spremeniti obdobje uveljavljanja subvencije. Ker je bilo v elektronskem sporočilu jasno napisano, da gre za ponovno vlogo, ki naj se šteje kot dopolnitev prvotne vloge z dne 18. 6. 2020, se navedbe tožene stranke, da tožnik v dopolnitvi ni navedel številke zadeve, kar naj bi botrovalo nepravilni obravnavi, izkažejo za sprenevedanje. V zvezi z odgovorom tožene stranke o odstopu zadeve v reševanje po nadzorstveni pravici MDDSZ tožnik opozarja, da je tožena stranka kršila določbe ZUP, saj bi morala ravnati v skladu z določbo 273. člena ZUP in sama spremeniti oz. odpraviti izpodbijani sklep.

6Tudi v drugi pripravljalni vlogi tožnik vztraja, da je tožena stranka z odstopom zadeve v reševanje po nadzorstveni pravici MDDZS kršila določbe ZUP. Izredno sredstvo po 247. členu ZUP je namenjeno zgolj odpravi ali razveljavitvi odločb in ne sklepov, s katerim upravni organ odloča o postopkovnih vprašanjih. Tožena stranka je nepravilno ugotovila dejansko stanje, zato tudi iz tega razloga izpodbijanega sklepa ni mogoče razveljaviti po nadzorstveni pravici. Ta je mogoča le, če je bil z izdajo odločbe očitno prekršen materialni predpis. Toženec je v celoti konkludentno pripoznal in ugodil tožbenemu zahtevku, napako pa je želel (napačno) sanirati z odstopom zadeve MDDSZ. Sodišče naj zato izda ustrezno sodbo na podlagi pripoznave in tožencu naloži plačilo stroškov postopka.

7V zadevi je bila opravljena glavna obravnava, na kateri je sodišče vpogledalo v vlogo za delno subvencioniranje skrajšanega delovnega časa za obdobje meseca junija 2020 (A4-3), vlogo za delno subvencioniranje skrajšanega delovnega časa za obdobje meseca junija - decembra 2020 (A4-4) ter elektronsko sporočilo z dne 25. 8. 2020 (A4-5). Ostale dokazne predloge je sodišče zavrnilo kot nepotrebne, saj je v zadevi sporno, ali je izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove vloge kot prepozne utemeljen ali ne, za razjasnitev tega vprašanja pa zadoščajo zgoraj našteti listinski dokazi, ki jih je sodišče izvedlo.

8Tožba je utemeljena.

9V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik s 1. 6. 2020 pri njemu zaposlenemu delavcu odredil delo s skrajšanim delovnim časom in da je toženo stranko o tem obvestil v 3 delovnih dneh. Dne 18. 6. 2020 je oddal vlogo za delno subvencioniranje skrajšanega delovnega časa, dne 17. 8. 2020 pa še Odredbo o začasnem čakanju na delo z dne 1. 6. 2020. Dne 25. 8. 2020 je tožnik oddal novo vlogo, s katero je želel po lastnih navedbah dopolniti oz. popraviti prvotno vlogo, saj je bilo izbrano napačno obdobje črpanja (obdobje črpanja od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020 namesto od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020). Sporno je vprašanje, ali je vlogo z dne 25. 8. 2020 mogoče šteti za vlogo, ki pomeni dopolnitev vloge z dne 18. 6. 2020, ali gre za novo vlogo.

10V skladu z določbami prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE se delodajalcu dodeli subvencija na podlagi vloge za dodelitev subvencije, ki jo skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena ZIUOOPE vloži pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Delodajalec vlogi priloži: (1) dokazila o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena ZIUOOPE, (2) podpisano izjavo, s katero se zaveže, da v obdobju prejemanja subvencije in še mesec dni po tem obdobju ne bo kršil prepovedi odpuščanja iz drugega odstavka 18. člena ZIUOOPE, in (3) soglasje za objavo podatkov iz 20. člena ZIUOOPE (drugi odstavek 16. člena ZIUOOPE).

11Tožnik trdi, da vloga in elektronsko sporočilo z dne 25. 8. 2020 pomenita dopolnitev prvotne vloge z dne 18. 6. 2020, tožena stranka pa trdi, da tožnik v elektronskem sporočilu z dne 25. 8. 2020 ni navedel, ali popravlja že oddano vlogo ali oddaja novo vlogo, zato je tožena stranka sporočilo in predloženo vlogo štela za novo vlogo. Po presoji sodišča je iz elektronskega sporočila z dne 25. 8. 2020 razvidno, da gre za dopolnitev oz. popravek prvotno oddane vloge, saj to jasno izhaja besedila: „Zaradi nepravilne izbire obdobja, sem ponovno poslala vlogo za delno subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega časa za družbo A. d.n.o.“. Da gre za dopolnitev oz. popravek prvotno oddane vloge, priznava navsezadnje tudi sama tožena stranka. V odgovoru na tožbo namreč zapiše, da je tožnik dne 25. 8. 2020 posredoval vlogo po elektronski pošti, s katero je želel spremeniti obdobje uveljavljanja subvencije, ter da tožnik na vlogi ni navedel številke zadeve (11069-3363/2020), ki je bila dodeljena ob oddaji vloge, tožena stranka pa tožnika ni pozvala na izjasnitev, na katero zadevo se njen dopis nanaša, ampak je le obravnavala priloženo vlogo, zato je prišlo do napačne odločitve na strani tožene stranke. Hkrati tožena stranka še pojasnjuje, da je zaradi napake tožene stranke pri zavedbi vloge z dne 25. 8. 2020, kršila 133. člen ZUP in zato izpodbijani sklep odstopila pristojnemu ministrstvu v reševanje.

12Glede na izveden dokazni postopek sodišče pritrjuje tožniku, da vloga in elektronsko sporočilo z dne 25. 8. 2020 pomenita popravo vloge z dne 18. 6. 2020. Iz sporočila jasno izhaja, da je bila zaradi nepravilne izbire obdobja ponovno poslana vloga, ki torej pomeni le dopolnitev oz. popravo že vložene vloge. Temu pritrjuje tudi tožena stranka sama, ki v odgovoru na tožbo priznava, da je napačno postopala v zadevi. Na glavni obravnavi sicer tožena stranka vztraja, da iz elektronskega sporočila z dne 25. 8. 2020 ni razvidno, ali tožnik popravlja že oddano vlogo ali oddaja novo vlogo, vendar sodišče meni, da je iz sporočila in vseh okoliščin dopolnitve vloge z dne 25. 8. 2020 razvidno, da gre za dopolnitev vloge. To pa pomeni, da tožena stranka s tem, ko je vlogo z dne 25. 8. 2020 štela za novo vlogo in jo zavrgla kot prepozno, ni ravnala pravilno.

13Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in v skladu z določbami tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala toženka, ob upoštevanju v tem upravnem sporu ugotovljenega dejanskega stanja, ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za odobritev subvencioniranja skrajšanega delovnega časa po ZIUOOPE.

14Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj odloči v sporu polne jurisdikcije. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti. Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki jih tožnik ne zatrjuje oziroma v obravnavani zadevi niso izkazane. V obravnavanem primeru ni mogoče odločanje v sporu polne jurisdikcije v smislu dodelitve subvencije, kot se to s tožbo nakazuje (pri čemer zahtevek niti ni jasno oblikovan), saj je predmet presoje procesni sklep in ne meritorna odločitev.

15Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (tretji odstavek 3. člena Pravilnika). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

16V zadevi je sodišče odločilo po sodnici posameznici v skladu z 2. točko drugega odstavka 13. člena ZUS-1.