VSL Sklep I Cpg 25/2022

I. Pritožbi prvega dolžnika se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru prvega dolžnika ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 9. 2021 v točki I./1. in I./2. spremeni tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"I./1. Prvemu dolžniku se odreja prepoved odsvojitve in obremenitve poslovnega deleža pod zaporedno številko deleža 001, 002 in 003 zaporedne številke družbenika 004 v družbi A. d. o. o., nominalni znesek (osnovni vložek) 7.500,00 EUR, ki predstavlja 100 % osnovnega kapitala te družbe in vsa druga ravnanja, ki bi imela za cilj in posledico odsvojitev ali zmanjšanje vrednosti navedenega poslovnega deleža;

I./2. Prepoved odtujitve in obremenitve pod točko 1. te začasne odredbe se po uradni dolžnosti vpiše (zaznamuje) v sodnem registru pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, ki ga upravlja Agencija za javnopravne evidence in storitve (AJPES).",

v točki VI. pa se spremeni tako, da se glasi:

"VI. Upnik je dolžan prvemu dolžniku plačati stroške tega postopka v višini 1.116,30 EUR, drugi dolžnik pa upniku v višini 1.146,30 EUR, oba v 8 dneh, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II. Pritožba drugega dolžnika se zavrne in se v nespremenjenem delu izpodbijani sklep potrdi.

III. Upnik je dolžan v roku 15 dni od vročitve te odločbe prvemu dolžniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 2.225,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Drugi dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžan v roku 15 dni od vročitve te odločbe upniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 2.225,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovora prvega dolžnika z dne 16. 9. 2021 in drugega dolžnika z dne 27. 9. 2021 zoper sklep o zavarovanju z dne 6. 9. 2021 in ta sklep v celoti obdržalo v veljavi.

2Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožil prvi dolžnik, predlagal ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3Zoper sklep se je pritožil tudi drugi dolžnik, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, predlagal ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Tudi on je priglasil stroške pritožbenega postopka.

4Upnik je v skupnem odgovoru na obe pritožbi prerekal pritožbene navedbe, predlagal zavrnitev obeh pritožb, potrditev izpodbijanega sklepa in zahteval povrnitev pritožbenih stroškov.

5Pritožba prvega dolžnika je utemeljena, pritožba drugega dolžnika pa ni utemeljena.

6S sklepom o zavarovanju z dne 6. 9. 2021 je sodišče prve stopnje prvemu dolžniku prepovedalo odsvojitev in obremenitev poslovnega deleža v drugem dolžniku ter vsa druga ravnanja, ki bi imela za cilj in posledico odsvojitev ali zmanjšanje vrednosti tega poslovnega deleža; odredilo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v sodnem registru; drugemu dolžniku prepovedalo, da po pogodbi ali na način statusnega preoblikovanja prenese premoženjsko celoto ali njen posamezni del, ki je v zvezi s časopisno založniško dejavnostjo izdajanja časopisa X. in drugih edicij in prilog, na tretje osebe ali na drug način povzroči ali omogoči prenos te dejavnosti na tretje osebe; v primeru kršitve prepovedi drugega dolžnika slednjemu odredilo denarno kazen v višini 100.000,00 EUR. Nadalje je sodišče upniku naložilo, da v roku 30 dni od izdaje citiranega sklepa upraviči njeno izdajo s predložitvijo dokaza, da je zoper dolžnika začel ustrezen sodni postopek.

O pritožbi prvega dolžnika

7Prvi dolžnik je v pritožbi opozoril na nepravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je šele z vpisom prenosa poslovnega deleža v sodnem registru tak prenos izvršen, na podlagi česar je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor prvega dolžnika, da je bil neizvršljiv sklep o zavarovanju z dne 6. 9. 2021 v točkah I./1 in I./2, v katerih je bila prvemu dolžniku odrejena in v sodnem registru zaznamovana prepoved odsvojitve in obremenitve poslovnega deleža v drugem dolžniku.

8Pravna teorija¹ navedenega stališča sodišča prve stopnje ne potrjuje. Upnik je v odgovoru na pritožbo trdil, da je od uveljavitve novega prvega odstavka 482. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1 vpis spremembe družbenika v sodni register konstitutivne narave. V citiranem članku je avtorica poudarila, da je prenos poslovnega deleža od odsvojitelja na pridobitelja izvršen z izvedbo razpolagalnega pravnega posla, tj. s pogodbo o prenosu poslovnega deleža, sklenjeno v obliki notarskega zapisa, po določbi tretjega odstavka 481. člena ZGD-1. Določba prvega odstavka 482. člena ZGD-1, na katero se je oprl upnik, pa po jezikovni razlagi ni primerljiva z določbo prvega odstavka 49. člena Stvarnopravnega zakonika, kjer je za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini zahtevan vpis v zemljiško knjigo kot dodatna predpostavka. Avtorica je nedvoumno zaključila, da tudi po uveljavitvi novele ZGD-1I vpis prenosa poslovnega deleža v sodni register ni predpostavka za začetek učinkovanja tega prenosa in torej vpis tega prenosa v sodni register nima oblikovalnih učinkov. Enako teoretično stališče je najti tudi v najnovejših strokovnih člankih.² Upnikova navedba v odgovoru na pritožbo se je tako glede na stališče pravne teorije izkazala za nepravilno.

9Kar pa zadeva sodno prakso, je upnik v odgovoru na pritožbo navedel, da se odločba Vrhovnega sodišča III Ips 17/2021 z dne 24. 3. 2021 ne nanaša na podobno dejansko stanje, temveč se nanaša na položaj odsvojitelja in pridobitelja poslovnega deleža v razmerju do družbe. V citirani odločbi je Vrhovno sodišče pojasnilo, da 482. člen ZGD-1 ureja položaj odsvojitelja in pridobitelja poslovnega deleža v razmerju do družbe. Ureja torej notranja (to je korporacijska) razmerja med družbo in njenimi družbeniki. Razmerje med upnikom in prvim dolžnikom ni takšno razmerje. Glede na to pojasnilo Vrhovnega sodišča določba prvega odstavka 482. člena ZGD-1 niti ni pravna podlaga, na katero bi se upnik kot tretja oseba v razmerju do v sodnem registru vpisanega družbenika lahko skliceval oziroma iz nje uveljavljal določene pravne posledice za svoje razmerje do prvega dolžnika. Relevantna določba za presojo imetništva poslovnega deleža je tako, kot je bilo predhodno že pojasnjeno glede na stališče pravne teorije, (le) tretji odstavek 481. člena ZGD-1, ki ureja način, na katerega se v stvarnopravnem smislu prenaša lastninska pravica nad premoženjsko pravico – poslovnim deležem, tj. s pogodbo o prenosu poslovnega deleža, sklenjeno v obliki notarskega zapisa.

10Na zgoraj opredeljena naziranja ne more vplivati niti okoliščina, da je Pogodba o prodaji in prenosu poslovnih deležev z dne 27. 8. 2021 (priloga B2) vsebovala odložni pogoj in določilo, da se poslovni deleži prenesejo z dnem 3. 9. 2021. Upnik je v odgovoru na pritožbo zmotno utemeljeval, da je bil odložni pogoj v omenjeni pogodbi uspešnost dokapitalizacije, za katero pa velja, da učinkuje šele od vpisa od sodni register (vpis sklepa o povečanju osnovnega kapitala ima na podlagi 340. člena ZGD-1 konstitutivni učinek). Iz določila 1.3. Pogodbe o prodaji in prenosu poslovnih deležev izhaja, da je bil odložni pogoj, da bodo kupci vsi splačali nove vložke v skladu s sklepom o dokapitalizaciji drugega dolžnika z dne 27. 8. 2021. Iz točke "Šestič" omenjenega sklepa pa je določeno, da morajo novi družbeniki (ki so v Pogodbi o prodaji in prenosu poslovnih deležev kupci) vplačati nove denarne vložke do 31. 8. 2021). Da je do tega prišlo, je upnik smiselno priznal (upnik je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve do drugega dolžnika onemogočena, utemeljeval med drugim prav na dejstvu, da naj bi bil navedeni znesek novih vložkov takoj prenesen na prvega dolžnika; 25. točka odgovora na pritožbo). Glede na to torej po presoji višjega sodišča ni razloga, da do prenosa poslovnih deležev ni prišlo z dnem 3. 9. 2021, s tem pa torej prvi dolžnik v času odločanja sodišča prve stopnje s sklepom z dne 6. 9. 2021 ni bil imetnik poslovnih deležev, katerih prepoved odsvojitve oziroma obremenitve mu je bila odrejena.

11Glede na upoštevano se pritožba prvega dolžnika zoper točki I./1 in I./2 sklepa z dne 6. 9. 2021 izkaže za utemeljeno že iz tega razloga. Višje sodišče se zato do drugih pritožbenih navedb prvega dolžnika ni opredeljevalo, ker za odločitev niso bile več odločilne in je že na tej podlagi pritožbi prvega dolžnika ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru prvega dolžnika zoper točki I./1 in I./2 sklepa z dne 6. 9. 2021 ugodilo in upnikov predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo.

12V posledici uspeha z ugovorom je prvi dolžnik upravičen do povrnitve svojih stroškov ugovora zoper sklep z dne 6. 9. 2021. V skladu s priglašenim stroškovnikom in določili Odvetniške tarife – OT je višje sodišče prvemu dolžniku priznalo nagrado za ugovor zoper začasno odredbo 1.500 točk in materialne stroške (2 % od 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk) 25 točk, skupno torej 1.525 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV to znaša 1.116,30 EUR. Prav tako pa je bilo treba spremeniti odločitev o povrnitvi stroškov upnika, saj, upoštevajoč uspeh prvega dolžnika z ugovorom, odločitev sodišča prve stopnje, da sta dolžnika upnikove stroške dolžna povrniti nerazdelno, ni pravilna.

13Glede na vse navedeno je višje sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišča prve stopnje pritožbi prvega dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

O pritožbi drugega dolžnika

14Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek ustaviti, ker naj bi tožbo zoper dolžnika vložila družba B. d. o. o. (nastala z oddelitvijo od upnika) in ne upnik, kot je bilo določeno s IV. točko sklepa z dne 6. 9. 2021. Iz predložene tožbe (priloga A56) z dne 6. 10. 2021 izhaja, da sta tožnika tako upnik kot družba B. d. o. o. Že s tem je torej upnik izpolnil zavezo iz IV. točke sklepa z dne 6. 9. 2021; utemeljenost tožbenega zahtevka pa ni predmet postopka zavarovanja z začasno odredbo.

15Prvi odstavek 270. člena ZIZ določa, da lahko upnik zahteva izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, če izkaže za verjetno, da terjatev (do dolžnika) obstoji ali da mu bo nastala. Iz upnikovih trditev in dokazov izhaja, da je očitno, da prvi dolžnik svojih pogodbenih obveznosti po Pogodbi o tisku edicij družbe C. d. o. o. z dne 10. 10. 2016 in Aneksu k Pogodbi o tisku edicij družbe D. d. o. o. z dne 26. 2. 2018 (v nadaljevanju Pogodba) ter po Pogodbi o tisku prilog z dne 6. 5. 2010 ter aneksu k tej pogodbi z dne 3. 4. 2015 (v nadaljevanju: Pogodba o tisku prilog) ne bo več izpolnjeval. Neposredno to potrjuje izjava samega prvega dolžnika v dopisu upniku z dne 31. 8. 2021 (priloga A43), da prvi dolžnik več ne bo izdajatelj edicij X., Y. ter njunih prilog, kar nedvoumno pomeni, da prvi dolžnik svojih dejavnosti po pogodbah ne bo več izvajal. V skladu s 106. členom Obligacijskega zakonika – OZ je tak dopis nedvomno očitno dolžnikovo ravnanje, iz katerega je jasno, da svojih obveznosti do upnika po navedenih pogodbah niti v dodatnem roku ne bo izpolnil. V posledici nastopa takšnih okoliščin ima upnik pravico odstopiti od (navedenih) pogodb, ne da bi dolžniku dal primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Glede na to, da prvi odstavek 270. člena ZIZ dopušča izdajo začasne odredbe za zavarovanje bodoče denarne terjatve, pa za zavarovanje bodoče terjatve upniku ni treba dokazati, da je že odstopil od pogodbe. Z odstopom od pogodbe namreč upnik že pridobi (odškodninsko) terjatev zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti. Če bi držalo stališče drugega dolžnika, da bi zavarovanje terjatve bilo mogoče šele, ko bi upnik od pogodb odstopil, to torej ne bi bilo združljivo s pravico upnika, da z začasno odredbo zavaruje tudi bodočo terjatev. Na podlagi vsega navedenega višje sodišče soglaša, da je upnik verjetno izkazal obstoj terjatve zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.

16Drugi dolžnik je vztrajal, da upnik ni verjetno izkazal terjatve do konkretno drugega dolžnika. Višje sodišče ne verjame drugemu dolžniku, da je vrednost prenesene aktive 0 EUR in s tem ni podlage za (solidarno) odgovornost drugega dolžnika po določbi 433. člena OZ. To trditev je ovrgel že prvi dolžnik, ki je navedel, da naj bi s Pogodbo o prodaji poslovne dejavnosti (ki je noben od dolžnikov ni predložil) poslovno dejavnost odplačno prenesel na drugega dolžnika in bi naj za to od slednjega prejel 2.217.160,00 EUR kupnine (tč. 7 pripravljalne vloge prvega dolžnika 9. 11. 2021). Tudi upnik pa je v predlogu (20. tč.) navedel (in za to priložil izpis iz letnega poročila, da je prvi dolžnik v letu 2019 iz svoje glavne poslovne dejavnosti ustvaril več kot 9 milijonov EUR čistih prihodkov. Te trditve noben od dolžnikov ni konkretno prerekal. Če je bila ta poslovna dejavnost v celoti prenesena na drugega dolžnika, višje sodišče ne verjame, da je vrednost prenesenega podjema, ki je bil glede na trditve upnika dohodkovno uspešen, do sredine leta 2021 padla na 0. Upnik je tudi izkazal, da terjatev, za katero je zahteval zavarovanje z začasno odredbo, uveljavlja na podlagi pravil o poslovni (pogodbeni) odškodninski odgovornosti. Že iz tega razloga je očitek, da terjatev upnika ne spada v domet 433. člena OZ, ker naj bi šlo za nepogodbeno odškodninsko odgovornost, neutemeljen. Očitek, da bi naj bil 433. člen OZ neustaven in s tem ne bi smel biti uporabljen, pa je bil v celoti pavšalen.

17Glede nastale škode ne drži, da je upnik terjatev, za katere zavarovanje je zahteval izdajo začasne odredbe, izračunal na podlagi zgolj 3-dnevnega kršenja pogodbenih obveznosti. Upnik je jasno pojasnil, da je nastala škoda utemeljena na odškodninski odgovornosti zaradi kršitve pogodbenih obveznosti in ustreza pozitivnemu pogodbenemu interesu (103. člen OZ) (torej stanju, kot bi bila pogodba v celoti izpolnjena do konca njene veljavnosti – 31. 3. 2028). V zvezi z navedbo, da drugi dolžnik ni vedel, do česa naj bi se opredeljeval glede višine terjatve, pa višje sodišče opozarja na določbo prvega odstavka 11. člena ZIZ, ki določa, da mora sodišče v postopkih zavarovanja postopati hitro, to pa pomeni, da je pritožbena navedba, da sodišče zaradi pomanjkanja strokovnega znanja izpodbijanega sklepa sploh ne bi moglo izdati brez pritegnitve ustreznega izvedenca, očitno neutemeljena. Sodišče v postopku zavarovanja odloča o verjetnosti terjatve in ne o dokončni obveznosti dolžnika v zvezi s tako terjatvijo; o konkretni višini terjatve se bo odločilo v pravdi. Upnik je v predlogu (tč. 28-33 predloga) podal določene trditve in izračune, v njih je v nasprotju s pritožbeno navedbo odštel določene stroške, in na tej točki postopka ter glede na namen instituta zavarovanja z začasno odredbo to po presoji višjega sodišča zadošča.

18Višje sodišče soglaša tudi s presojo, da je upnik verjetno izkazal nevarnost, da mu bo uveljavitev terjatve do drugega dolžnika onemogočena ali precej otežena. Upnik je konkretno pojasnil okoliščine, najprej v zvezi s poskusom izvedbe statusnega preoblikovanja, v okviru katerega bi se na prevzemno družbo (drugega dolžnika) prenesle le premoženjske pravice in ne tudi obveznosti (kamor sodi pogodbena obveznost do upnika), nato pa še v zvezi s pogodbenim prenosom dejavnosti na drugega dolžnika (kljub dopisu prvega dolžnika z dne 18. 8. 2021, da bo spoštoval pogodbene zaveze do upnika je nato po prenosu poslovne dejavnosti na drugega dolžnika takoj prišlo do prenehanja izvrševanja pogodb iz razlogov v sferi dolžnikov, kar dokazuje že omenjeni dopis prvega dolžnika upniku z dne 31. 8. 2021), iz česar izhaja po presoji višjega sodišča poskus prekinitve pogodbenega razmerja brez negativnih (finančnih) posledic za sredstva dolžnikov. Pri tem je treba poudariti še dejstvo, da so bile pri poslih med obema dolžnikoma ves čas v ozadju iste osebe. 100 % poslovnih deležev drugega dolžnika (izpis iz sodnega registra v prilogi A46) je bilo namreč v lasti prvega dolžnika, sporni posli prenosa poslovne dejavnosti pa so se dogajali v času pred prenosom poslovnih deležev po Pogodbi o prodaji in prenosu poslovnih deležev z dne 27. 8. 2021 (prenos je bil po določilih te pogodbe opravljen 3. 9. 2021), ko je bil direktor drugega dolžnika tudi zakoniti zastopnik prvega dolžnika.³

19Pritožbene navedbe glede domnevno napačne presoje neznatne škode za dolžnika (9. točka pritožbe) za odločitev niso relevantne. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da se z vprašanjem, ali bo za (oba) dolžnika z izvršitvijo začasne odredbe nastala le neznatna škoda, ni ukvarjalo, saj je presodilo, da je upnik verjetno izkazal nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (14. točka obrazložitve). Po dikciji določbe tretjega odstavka 270. člena ZIZ pa mora upnik verjetno izkazati (le) eno od navedenih okoliščin: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali da bi s predlagano odredbo dolžnik utrpel le neznatno škodo.

20Kar pa zadeva trditve o denarni kazni, pa je višje sodišče že pojasnilo, da ne drži, da je upnik višino zavarovanja terjatve utemeljeval na škodi, ki naj bi se mu zgodila v roku 3 dni, temveč da je Pogodba med upnikom in prvim dolžnikom veljala do 31. 3. 2028 in glede na predčasno prekinitev Pogodbe od 31. 8. 2021 je upnik škodo v obliki pozitivnega pogodbenega interesa izračunal glede na predvideni čas trajanja Pogodbe. Upnik pa je tudi natančno pojasnil dejansko stanje v zvezi s prenosom temeljne dejavnosti s prvega na drugega dolžnika. Glede na to, da bi se nadaljevanje dejavnosti predvidoma nadaljevalo pri drugem dolžniku, ocena denarne kazni glede na promet prvega dolžnika z isto dejavnostjo (pri čemer je bilo očitno, da gre za povezana subjekta, kot je že bilo pojasnjeno) ni arbitrarna, kot je navedel drugi dolžnik.

21Drugi dolžnik se je zoper odločitev o stroških pritožil le v posledici očitane zmotne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma o njegovem ugovoru, zato glede na pravilnost odločitve v tem delu in kolikor se nanaša na drugega dolžnika, višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

22Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v delu, ki se nanaša na drugega dolžnika, potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbenih stroških

23Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Prvi dolžnik je s pritožbo uspel, zato mu je upnik dolžan povrniti njegove stroške pritožbenega postopka.

24V skladu s priglašenim stroškovnikom in določili OT je višje sodišče prvemu dolžniku priznalo 3.000 točk nagrade za pravno sredstvo in 40 točk materialnih stroškov (2 % od 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk), skupno 3.040 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžan upnik prvemu dolžniku povrniti 2.225,28 EUR stroškov pritožbenega postopka.

25Drugi dolžnik pa s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžan upniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. V skladu s priglašenim stroškovnikom in določili OT je višje sodišče upniku priznalo 3.000 točk nagrade za pravno sredstvo in 40 točk materialnih stroškov (2 % od 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk), skupno 3.040 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžan drugi dolžnik upniku povrniti 2.225,28 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ Plavšak Nina, Vpis družbenika v sodni register tudi po uveljavitvi novele ZGD-1I nima oblikovalnih učinkov za pridobitev poslovnega deleža, Podjetje in delo št. 2, 2016, str. 211.
² Bernard Luka, Položaj pridobitelja poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo v novejši sodni praksi, Pravna praksa št. 39-40, 2021, str. 20-22.
³ V listini "Sklepi" prvega dolžnika kot edinega družbenika drugega dolžnika je pod točko "Petič" navedeno, da se s 1. 9. 2021 razreši dotedanji direktor A. A., ki je bil tega dne še vedno zakoniti zastopnik prvega dolžnika (priloga A52).