VSM Sodba PRp 273/2021

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Prekrškovni organ Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju prekrškovni organ) je z odločbo o prekršku, z dne 23. 7. 2019, storilca A. A. (v nadaljevanju storilec) spoznal za odgovornega storitve prekrška po tretji alineji drugega odstavka 77. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK), storjenega na način, kot izhaja iz izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa, za storitev katerega mu je izrekel sankcijo globo 1.000,00 EUR in mu naložil dolžnost plačila sodne takse 100,00 EUR.

2Zoper navedeno odločbo o prekršku prekrškovnega organa so zagovorniki storilca, odvetniki Odvetniške družbe X (v nadaljevanju zagovorniki) vložili zahtevo za sodno varstvo, katero je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in odločbo o prekršku prekrškovnega organa potrdilo, storilcu pa naložilo dolžnost plačila sodne takse v višini 100,00 EUR.

3Zoper prvostopenjsko sodbo zagovorniki storilca vlagajo pravočasno pritožbo iz razlogov materialne kršitve določb zakona, ki določa prekršek in zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Pritožba prvostopenjskemu sodišču zaradi navedenih kršitev pri odločanju očita arbitrarnost in kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti ugotavlja, da niso podane uradno upoštevne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, prav tako pa niso bile v škodo storilca kršene materialne določbe ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek (156. člena ZP-1), podana pa tudi ni v pritožbi uveljavljana materialna kršitev določb predpisa, ki določa prekršek in tudi ne v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče zato kot pravilne povzema vse razloge sodbe prvostopenjskega sodišča in v utemeljitev zavrnitve pritožbe v nadaljevanju še navaja kot sledi.

6Bistven očitek pritožbe je, da dejanje, storitev katerega se očita storilcu, ni prekršek, ker za storilca, ki je poslanec Državnega zbora Republike Slovenije, ne veljajo določbe ZIntPK, ampak zanj glede vprašanja nezdružljivosti poslanske funkcije z zastopanjem v pravni osebi javnega prava veljajo določbe Zakona o poslancih (v nadaljevanju ZPos), ta zakon pa poslancu Državnega zbora Republike Slovenije ne prepoveduje opravljanja dejavnosti zastopanja pravne osebe javnega prava. Prvi odstavek 3. člena ZIntPK namreč določa, da ta zakon velja za javni sektor, če drug zakon vprašanj, ki so urejena s tem zakonom, ne ureja drugače. Uporaba ZIntPK je torej subsidiarna in ga v danem primeru ni mogoče uporabiti.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča tovrstno zavzemanje zagovornikov storilca ves čas teka prekrškovnega postopka in v tej pritožbi nima podpore v dejanski zakonodaji.

3člen ZIntPK v prvem odstavku določa, da ta zakon velja za javni sektor, če drug zakon vprašanj, ki so urejena s tem zakonom, ne ureja drugače. V skladu s 4. točko 4. člena ZIntPK v javni sektor sodijo osebe javnega prava, torej tudi XY samoupravna narodna skupnost, v kateri storilec ni prenehal z opravljanjem zastopanja oziroma funkcije zakonitega zastopnika v 30-ih dneh po potrditvi mandata poslanca Državnega zbora Republike Slovenije, kot se mu v obravnavanem primeru očita. Prvi odstavek 27. člena ZIntPK poslancu prepoveduje članstvo oziroma opravo dejavnosti upravljanja, nadzora ali zastopanja med drugim tudi v osebah javnega prava, razen v društvih, ustanovah in političnih strankah.

7Pritožba poskuša prikazati, da gre v primeru XY samoupravne narodne skupnosti za posebno obliko politične stranke, kar pa ne drži. Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost je ustanovljena na podlagi Zakona o samoupravnih narodnih skupnostih (ZSNS), ki v 2. členu določa, da so samoupravne narodne skupnosti osebe javnega prava. Bistvena značilnost oseb javnega prava je, da se financirajo iz državnega proračuna ali proračuna občine, da izvršujejo javna pooblastila in torej sodijo v javni sektor, medtem ko se politične stranke ustanavljajo skladno z določbami Zakona o političnih strankah (v nadaljevanju ZPoIS), sredstva pridobivajo s članarinami, prispevki fizičnih oseb, s prihodki od premoženja in tudi iz proračuna (21. člen cit. zakona), ne izvršujejo javnih pooblastil, ampak so združenje državljank in državljanov, ki uresničujejo svoje politične cilje, sprejete v programu stranke (1. člen ZPoIS) in torej ne štejejo za javni sektor. Pripadnikov samoupravnih narodnih skupnosti tako ni mogoče enačiti s člani političnih strank.

8Res je, da ZIntPK v prvem odstavku 3. člena določa, da ta zakon velja za javni sektor, če drug zakon vprašanja, ki so urejena s tem zakonom, ne ureja drugače, pritožba pa uveljavlja, da je v obravnavanem primeru glede nezdružljivosti oprave mandata poslanca Državnega zbora Republike Slovenije z opravo funkcije zakonitega zastopnika XY samoupravne narodne skupnosti potrebno presojati skladno z določbami ZPos. A pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom prvostopenjskega sodišča, ki jih v zvezi s tem navaja v tretjem odstavku 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da ZPos tega vprašanja ne ureja drugače, zato je potrebno uporabiti določbe ZIntPK. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče ZPos v III. poglavju „Nezdružljivost funkcije poslanca z drugimi funkcijami in dejavnostmi“, nezdružljivosti funkcije poslanca z zastopanjem v pravni osebi javnega prava ne ureja, zato je pravilna uporaba določb ZIntPK, ki očitano dejanje storilcu opredeljuje kot prekršek po tretji alineji drugega odstavka 77. člena ZIntPK oziroma kršitev prvega odstavka 29. člena ZIntPK.

V pritožbi uveljavljana kršitev materialnih določb zakona, ki določa prekršek, iz 1. točke 156. člena ZP-1 zato ni podana.

9Zaradi zgoraj navedenega prvostopenjskemu sodišču pri odločanju zato tudi ni mogoče očitati arbitrarnosti in ne kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

10Pritožba uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vprašanja, ki ga je kršitelj sodišču predlagal, to je, da se z uporabo Schumannove formule opredeli do vprašanja ali bi v primeru, če bi zakon izrecno določil vsebino, kot so jo s svojo razlago dala sodišča oziroma organi, in sicer, da gre v primeru XY samoupravne narodne skupnosti za drugo osebo javnega prava, v kateri ZIntPK skladno z določilom prvega odstavka 27. člena prepoveduje članstvo poklicnim funkcionarjem, moralo tak zakon kot neskladen z Ustavo razveljaviti. Do navedenega vprašanja se prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe ni bilo dolžno izrecno opredeliti, na takšen način pa mu v zahtevi za sodno varstvo tudi ni bilo postavljeno, je pa očitno, da je ocenilo, da niso podane okoliščine, ki bi narekovale ustavnopravno presojo zakona iz vidika kršitev temeljnih z Ustavo zajamčenih človekovih pravic, s čimer pritožbeno sodišče soglaša.

11Trditev, ki jo pritožniki zastopajo v pritožbi, da ugotovitve o nezdružljivosti opravljanja mandata poslanca Državnega zbora z opravo funkcije zakonitega zastopnika subjekta XY samoupravne narodne skupnosti posegajo v storilčevo ustavno zagotovljeno pravico iz 43. člena Ustave Republike Slovenije, ne more biti predmet presoje v obravnavani zadevi, saj se predmetni postopek o prekršku nanaša na vprašanje storilčeve odgovornosti za očitani mu prekršek. Odločitev v obravnavani zadevi s storilčevo pravico voliti in biti voljen iz 43. člena Ustave Republike Slovenije ni z ničemer povezana.

12Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je storilcu za storjeni prekršek izrečena ustrezna sankcija globa v znesku 1.000,00 EUR, kar je specialni minimum predpisane globe iz drugega odstavka 77. člena ZIntPK.

13Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo pritožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

14Odločitev o naložitvi sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilih prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1, znesek sodne takse 150,00 EUR pa je odmerjen na podlagi tar. št. 8132 Taksne tarife v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).