43. člen URS

Zahtevek za razveljavitev volitev za člane sveta zavoda je lahko uspešen le tedaj, če so bile podane bistvene kršitve določb postopka, ki so ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost volitev. Ker razrešitev vključuje tudi izvolitev nadomestnih članov, se smiselno uporabijo vsa pravila kandidiranja, torej tudi možnost, da kandidate predlagajo drugi. Namen določb o kandidiranju je namreč zagotoviti pluralnost kandidatov in enakopravnost volilnih upravičencev. Če bi možnost kandidiranja imeli samo predlagatelji razrešitve, bi bila izbira volivcev nerealna, ker bi glasovali samo o njihovih kandidatih. Načela ustavnega prava (14. člen Ustave RS - enakost pred zakonom, 43. člen Ustave RS - volilna pravica) zahtevajo, da so volitve izvedene na način, ki omogoča enakopravno kandidiranje. Omejitev predlaganja kandidatov zgolj na pobudnike razrešitve nima opore v Odloku. Takšna razlaga bi iz postopka izključila druge legitimne predlagatelje (vzgojiteljski zbor, sindikat), kar je v nasprotju z načelom pluralnosti in enakopravnosti kandidiranja. Smiselna uporaba pravil namreč zahteva, da se ohrani tudi pluralnost predlagateljev. Omejitev kandidiranja zgolj na kandidate predla

Ugotovljeni in na skupščini zbornice razglašeni rezultati volitev članov organov zbornice ne predstavljajo upravnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Rezultati volitev članov zbornice v organe te poklicne organizacije namreč ne predstavljajo oblastnega odločanja o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih v smislu 2. člena ZUS-1, ampak predstavljajo zgolj voljo zadostne večine članov skupščine o tem, kdo naj jih zastopa v organih zbornice. Po 43. členu Ustave RS je namreč varovana le volilna pravica državljanov pri volitvah v predstavniške organe na ravni države ali lokalnih skupnosti, kar pomeni, da varstvo po 43. členu navedene ustavne določbe ne zajema tudi volilne pravice v organe zbornice kot poklicnega združenja.

Ko pride do kršitev procesnih dejanj in razmerij znotraj občinskih organov, ki so urejena z Zakonom o lokalni samoupravi (ZLS), poslovnikom in statutom, se te kršitve obravnavajo in urejajo le znotraj posameznega organa občine in ta razmerja niso podvržena sodni kontroli v okviru upravnega spora po 4. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Pri volilni pravici sicer gre za ustavno pravico v smislu človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, katerih sodno varstvo je izjemoma mogoče uveljavljati v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Vendar pa v obravnavani zadevi pravica, ki jo pritožnik uveljavlja, ni volilna pravica v smislu 43. člena URS. Kot je pojasnilo že Upravno sodišče, sodi v področje te ustavne pravice na ravni lokalne samouprave le aktivna volilna pravica za volitve članov predstavniških teles (torej občinski svetov) in županov, ne pa tudi različnih organov v osebah javnega prava, kot je nadzorni odbor, in še toliko manj njegovega predsednika. Pritožnik torej z vidika aktivne volilne pravice iz 43. člena URS ne uživa varstva znotraj teh organov glede načina njihove izvolitve.

Aktivna volilna pravica kot človekova pravica na nivoju lokalne samouprave uživa varstvo po 43. členu Ustave RS glede volitev članov predstavniških teles (občinskih svetov) in županov. Ne uživa pa varstva, ko se s pomočjo volitev oblikujejo različni organi v osebah javnega prava (torej tudi nadzorni odbori) in še toliko manj predsedniki teh organov. Ob tem sodišče dodaja, da tudi sicer sodno varstvo volilne pravice ni primarno namenjeno varstvu subjektivnega pravnega položaja posameznika, ampak varstvu javnega interesa oziroma ustavnopravnih vrednot. Gre za objektivno sodno varstvo, ki se zagotavlja tako, da se upoštevajo zgolj tiste kršitve, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na volilni izid.

Po presoji sodišča tožnica ni izkazala kot verjetno, da bi ji zaradi trenutne situacije na upravnih enotah, kjer poteka potrjevanje obrazcev podpore, nastala težko popravljiva škoda, ki bi jo začasna odredba lahko odvrnila. Slabšega rezultata tožnice pri zbiranju podpore ne gre pripisovati t.i. "sredinim stavkam" na upravnih enotah. Tožnica kot verjetno ni izkazala, da bi bilo njenim podpornikom onemogočeno na upravni enoti potrditi obrazec podpore. Med bistvene naloge v času stavke spada tudi dajanje podpor (ne glede na zakonsko podlago). Poleg tega iz trditvene podlage tožnice izhaja, da upravne enote potrjujejo obrazce podpore. Dva omenjena primera, v katerih naj bi zaposlena oseba opravo te storitve odklonila, je sodišče zgoraj ocenilo kot neizkazana. Odprtje posebnih okenc za potrjevanje obrazcev podpore ni zakonska obveznost upravnih enot, za posebna okenca se njihovi načelniki lahko odločijo v okviru svoje pristojnosti notranje organizacije dela na posamezni upravni enoti. Ob tem sodišče pripominja, da je odprtje dodatnega okenca v prvi vrsti pogojeno s kadrovskimi in prostorskimi zmožnostmi posameznih upravnih enot. Te zmožnosti so lahko tudi zara

Na podlagi določbe tretjega odstavka 85. člena ZNP-1 sodišče s sklepom, s katerim razveže zakonsko zvezo, odloči tudi o preživljanju zakonca. To procesno odločbo vsebinsko napolnjuje prvi odstavek 100. člena DZ, ki določa, da nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za preživljanje in brez svoje krivde ni zaposlen, lahko od drugega zakonca zahteva preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu od pravnomočno razvezane zakonske zveze.

Poklicnim funkcionarjem je prepovedano opravljanje določenih dejavnosti oziroma članstvo v osebah javnega ali zasebnega prava (prvi odstavek 27. člena ZIntPK). Nadzor nad izvajanjem te zakonsko določene omejitve izvaja Komisija za preprečevanje korupcije. Ta v primeru ugotovljene nezdružljivosti na to opozori funkcionarja in mu določi rok, v katerem je dolžan vzpostaviti zakonito stanje, tako da preneha opravljati nezdružljivo dejavnost ali funkcijo. Gre za nadzor z namenom odprave ugotovljene kršitve, ki se uresničuje z izrekanjem ukrepa. V tem postopku torej komisija odloča o zakonsko določeni funkcionarjevi dolžnosti, da se vzdrži ravnanj, ki bi pripeljala do prepovedane nezdružljivosti, oziroma o njegovi obveznosti, da razreši nastali položaj, ki je v nasprotju s predpisom. Opozorilo iz prvega odstavka 29. člena ZIntPK pa je tisti akt, s katerim komisija odloči o funkcionarjevem protipravnem ravnanju in na tem utemeljeni obveznosti, da v določenem roku navedeno odpravi. Šele če poklicni funkcionar ne ravna v skladu z izdanim opozorilom, komisija o tem obvesti javnost, tako da ugotovitve o nespoštovanju opozorila objavi na svoji spletni strani. Z opozorilom se torej ugo

Sodišče bi moralo najkasneje tedaj, ko je ugotovilo, da nasprotna udeleženka nasprotuje skrbništvu in da je možno, da njeno nasprotovanje ne bo privedlo do ustavitve postopka, nasprotni udeleženki predstaviti možnosti za zagotovitev (pravne) pomoči v postopku. Šele če bi obe možnosti zavrnila in bi sodišče ocenilo, da gre za pristno nasprotovanje ter da zmore sama dovolj dobro predstaviti svoje želje in poglede v postopku, bi bil mogoč sklep, da je bila nasprotni udeleženki zagotovljena pravica do izjave. Ker iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi sodišče to storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in je že na tej podlagi treba izpodbijani sklep razveljaviti. V utemeljitvi je sodišče navedlo, da sledi mnenju izvedenke, da je nasprotna udeleženka sposobna voliti, ni pa sposobna biti voljena, saj je njeno mišljenje v enem delu močno bolezensko spremenjeno, kar pomeni, da lahko tudi druge odnose, če so ji čustveno pomembni, začne doživljati bolezensko spremenjeno. Dejstvo, da bi se jo volilo, bi bilo zato zanjo psihično preveč naporno in stresno in bi pomenilo nevarnost hudega poslabšanja bolezn

Tožena stranka bi morala tožniku vročiti svoje ugotovitve v izjavo in mu omogočiti aktivno vlogo v postopku. Tožniku je sicer omogočila, da sodeluje v postopku, vendar v spornih ugotovitvah ni upoštevala njegove izjave, prav tako se do nje tudi ni opredelila. Glede na to, da Ustava RS ne omejuje splošne volilne pravice pripadnikov narodnih skupnosti, hkrati pa jim daje pravico izvoliti poslanca narodne skupnosti, bi uzakonitev pravice do samo enega glasovanja z možnostjo izbire (opcije) povzročila, da bi bili pripadniki narodnih skupnosti prisiljeni izbirati med dvema ustavnima pravicama: splošno volilno pravico in pravico do neposredne zastopanosti. Z odločitvijo za eno od teh dveh pravic bi se avtomatično odpovedali drugi. Takšna ureditev bi bila v neskladju z Ustavo, ker bi pripadnike narodnih skupnosti prikrajšala za eno ali drugo pravico - glede na njihovo lastno izbiro.

Vpis oziroma ne vpis v volilni imenik ne predstavlja odločanja o sami volilni pravici, ampak gre zgolj za poočitev odločitve, ki je bila v primeru odvzema volilne pravice sprejeta nepravdnem postopku. Volilne pravice ni mogoče uresničevati neposredno in neomejeno na podlagi Ustave RS, prav tako se ne more neposredno izvrševati na podlagi evropskega oziroma mednarodnega prava.Po pravu EU je izvrševanje volilne pravice izrecno podvrženo pogojem, ki jih določa sama država članica. Po stališču sodišča EU tudi Mednarodna konvencija o pravicah invalidov ni neposredno uporabljiva. ESČP pa je v svoji sodni praksi že izpostavilo, da so omejitve volilne pravice določene v 3. členu Protokola 1 k EKČP dopustne ob izpolnjevanju pogojev legitimnosti zasledovanega cilja ter sorazmernosti omejitev.

Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče ZPos v III. poglavju "Nezdružljivost funkcije poslanca z drugimi funkcijami in dejavnostmi", nezdružljivosti funkcije poslanca z zastopanjem v pravni osebi javnega prava ne ureja, zato je pravilna uporaba določb ZIntPK, ki očitano dejanje storilcu opredeljuje kot prekršek po tretji alineji drugega odstavka 77. člena ZIntPK oziroma kršitev prvega odstavka 29. člena ZIntPK.

Zakonski pogoj za poseg v eno temeljnih ustavnih pravic za udeleženko - predlagateljico, ni izpolnjen. Poslovna sposobnost ji namreč ni v celoti odvzeta, pač pa le delno.

Med strankama ni sporno, da je bila tožnici na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v A. št. N 38/2008 z dne 27. 6. 2008 v celoti odvzeta volilna pravica. To po presoji sodišča pomeni, da je bilo v času odločanja o upravnem sporu o predhodnem vprašanju, ali je tožnica sposobna izvrševati volilno pravico, že odločeno na matičnem (civilnem) področju in da upravno sodišče ne sme sàmo reševati tega vprašanja kot predhodnega, ampak mora ob smiselni razlagi 13. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, za podlago svoje odločitve vzeti odločitev, ki jo je sprejelo Okrajno sodišče v A..

Pravica iz člena 39(1) Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi s členom 21(1) Listine EU o temeljnih pravicah ter 29. člena MKPI ni absolutna pravica, ampak jo je v skladu z določbo člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah mogoče omejiti, če je to predpisano z zakonom in je spoštovana bistvena vsebina pravice, če je omejitev potrebna in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija in če so omejitve potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih, pri čemer je v konkretnem primeru važno tudi, da so omejitve za vse državljane EU enake. Tak razlog za omejitev je nepravdno sodišče v zadevi N 124/2011 ugotovilo; ali je ta razlog nepravdno sodišče ugotovilo na pravilen način in v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, pravom EU in MKPI, pa ni bilo stvar odločanja v upravnem postopku pred toženo stranko, niti ni to stvar presoje Upravnega sodišča v tem sporu.

Med strankama ni sporno, da odvetnik, ki je interesno povezan s prizadeto stranko, na seji občinskega sveta v času odločanja o pritožbi ni bil pasiven, in da je bil prisoten na seji mandatne komisije, iz katere je bil pritožnik predhodno upravičeno izločen oziroma zamenjan. Že ti dve okoliščini skupaj zadoščata za presojo, da je bil postopek sprejemanja odločitve o pritožbi nepošten z vidika standarda enakega varstva pravic kandidata, ki je bil izvoljen, in je prizadeta stranka v tem upravnem sporu, v razmerju do neizvoljenega kandidata, ki uveljavlja sodno varstvo pravice iz 43. člena Ustave RS.

Če je vložena tožba na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, torej kot subsidiarni upravni spor, so pritožbeni ugovori v zvezi z izpodbijanjem nezakonitega upravnega akta protispisni, saj akt (na podlagi 2. člena ZUS-1) s tožbo ni izpodbijan. Volitve, imenovanja in odpoklic organov univerze so vprašanja internega delovanja znotraj univerze. Gre za področje, na katerih univerza deluje po načelu avtonomije, rektor univerze pa je organ univerze, ki vodi, predstavlja in zastopa univerzo kot visokošolski zavod. Odločitev volilne komisije, ki pritožnice ni uvrstila na volilni imenik za volitve rektorja, se torej nanaša izključno na področje avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze.

Dostop do pravnega sredstva zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora po ZLV (98. člen) se ne ujema v celoti z dostopom do sodnega varstva (110. in 101. člen ZLV) zaradi omenjenih nepravilnosti. Zakonodajalec je za nadaljnji postopek pravnega in sodnega varstva očitno predpisal omejitev, da zoper odločitev občinske volilne komisije o ugovoru zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora, preko katere lahko po 100. členu ZLV samo določene osebe v naslednji fazi postopka dosežejo dostop do sodnega varstva, ni upravičen vložiti pritožbe na občinski svet vsak volivec, ampak je do tega upravičen zgolj kandidat in predstavnik kandidature ali liste kandidatov, in sicer zoper tiste odločitve občinske volilne komisije o ugovoru zaradi nepravilnosti pri delu volilnih odborov, ki bi lahko bistveno vplivale na izid volitev. Drugi pritožnik bi kot kandidat na volitvah imel dostop do sodnega varstva volilne pravice v zvezi z nepravilnostmi iz njegovega tretjega ugovora (obveščanje o kandidatih na volišču) in četrtega pritožbenega ugovora (nezaščitenost volilnih skrinjic), če bi predhodno vložil ugovor po prvem odstavku 98. člena ZLV ali pa vsaj pritožbo po prvem odstavku 100. člen

Gre za volilni spor, ki ga ni mogoče obravnavati izključno kot spor, ki je nastal med volitvami oziroma pred razglasitvijo rezultatov, kakor tudi ga ni mogoče obravnavati kot volilni spor, ki je nastal šele po razglasitvi rezultatov volitev. Dan glasovanja v konkretnem primeru je bil 18. 11. 2018, kar pomeni, da se je rok za vložitev ugovora iztekel z dnem 19. 11. 2018. (Pri)tožnik ne zanika, da je ugovor podal dne 20. 11. 2018 ob 12:19 uri, kar pomeni, da ga je podal prepozno. V obravnavani zadevi so se relevantne razsežnosti zatrjevanih nepravilnosti pokazale šele dne 22. 11. 2018 ob ponovnem štetju neveljavnih glasovnic, njihove posledice pa so vodile tudi do žreba dne 23. 11. 2018 med dvema listama kandidatov; nadalje glede na možen krog vlagateljev ugovora po prvem odstavku 98. člen ZLV in odločitve občinske volilne komisije po 99. členu ZLV ima kandidat pravico do pritožbe zoper odločitev občinske volilne komisije tudi, če ta kandidat ni vložil ugovora po prvem odstavku 98. člena ZLV, in če je dobil svetniški mandat, ker to izhaja iz objektivne koncepcije sodnega varstva volilne pravice. Že samo besedilo prvega odstavka 100. člena ZLV dopušča možnost, da se zop

OVK je pravilno ugotovila, da sicer pravočasno vloženi seznam kandidatur (to je lista kandidatov) ni določen v skladu z zakonom, ter je zato seznam kandidatur utemeljeno zavrnila. OVK je pravilno ugotovila, da je predlagateljeve kandidate za člane sveta KS veljavno s svojimi podpisi določilo le osem volivcev, v skladu s tretjim odstavkom 109. člena ZLV pa bi jih moralo najmanj deset.

Pritožnik je v obravnavanem primeru breme dokazovanja zakonitosti liste kandidatov glede pogoja iz šestega dostavka 43. člena izpolnil s predložitvijo liste kandidatov, ki je ta pogoj izpolnjevala. Zakon res določa, da lahko vsakdo kandidira samo v eni volilni enoti in samo na eni listi kandidatov (drugi odstavek 48. člena) ter da je za vsako kandidaturo potrebno pisno soglasje kandidata in da je soglasje kandidata nepreklicno (50. člen). Vendar pa ne določa obveznosti predlagatelja liste, da za svoje kandidate preveri, ali ti morda niso že oddali svoje soglasje h kandidaturi drugi politični stranki oziroma skupini volivcev. Takšna dolžnost predlagatelja tudi iz narave stvari ne izhaja. Podatek o danem soglasju namreč ni javno objavljen, niti se o tem ne vodi uradna evidenca. Res je, da v takem primeru kandidatna lista prav tako ne izpolnjuje (več) pogoja „spolne kvote“, vendar glede na obrazloženo zaradi drugačne narave ravnanj predlagateljev liste obstaja razumen razlog za različno obravnavanje kandidatnih list (drugi odstavek 14. člena Ustave). Zakona namreč ni kršil pritožnik, temveč kandidatka, ki je soglasje dala še drugi politični stranki.2 Neizpolnjevanje „spolne k