VDSS Sklep Pdp 591/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v delu, ki se nanaša na 2. točko tožbenega zahtevka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijanega sklepa.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da Delovno sodišče v Celju ni stvarno pristojno za reševanje spora med prvim, drugim in tretjim tožnikom ter toženkama, ter da bo po pravnomočnosti sklepa tožba odstopljena Okrožnemu sodišču v Celju.

2Tožniki v pritožbi zoper sklep navajajo, da so delovna sodišča stvarno pristojna za odločanje o o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja. Utemeljeno izpodbijajo prenos delavcev prve toženke na drugo toženko. Ustanovitelj druge toženke je družbenik prve toženke. Dogovor med toženkama o prenosu se nanaša na vprašanje delovnega razmerja tožnikov, na pravice in obveznosti zaposlenih, torej gre za delovni spor. Za določitev pristojnosti je bistven predmet samega spora. Prvemu in tretjemu tožniku je delovno razmerje pri prvi toženki nezakonito prenehalo. Drugi tožnik je prokurist prve toženke.

3Toženki v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev, saj po ustaljeni sodni praksi delavec pravnega prenosa ne more izpodbijati.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zahtevek tožnikov povzelo le deloma, in sicer le 1. točko tožbenega zahtevka, da tožniki zahtevajo ugotovitev, da je pogodba o prenosu dejavnosti in delavcev iz julija 2021, sklenjena med prvo in drugo toženko, neobstoječa in brez pravnega učinka, podredno nična ter podpodredno nezakonita. Če bi se tožbeni zahtevek res glasil le na navedeno, potem bi bila odločitev sodišča, ki se je na ugovor toženke izreklo za stvarno nepristojno, v celoti pravilna. Sodna praksa namreč delavcu ne dopušča varstva pravic na način, da izpodbija dogovor med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom, ki je podlaga spremembe delodajalca (VIII Ips 315/2006, VIII Ips 59/2015).

7Vendar pa sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevalo še 2. točke tožbenega zahtevka, s katero tožniki zahtevajo, da je druga toženka dolžna s 1. 8. 2021 vse delavce, ki so bili na podlagi navedene pogodbe prenešeni k njej, odjaviti iz zavarovanj iz naslova zaposlitve in jih prijaviti nazaj k prvi toženki.

8Iz te 2. točke zahtevka res izhaja to, na kar opozarja pritožba - da je predmet spora obstoj delovnega razmerja delavcev (zahtevek se sicer neustrezno glasi kar na vse delavce, ne zgolj na tožnike, kar pa je že nadaljnje vprašanje legitimacije, sklepčnosti oziroma materialnega prava, kar vse presega vprašanje pristojnosti) pri prvi toženki, kar pomeni, da gre za spor iz a. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, ki sicer v devetih točkah določa stvarno pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih – mdr. v sporih o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja (a.) ter v sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki (b.).

9Četudi ima dogovor med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom po prvem odstavku 75. člena ZDR-1 za posledico, da pravice in obveznosti delavca iz delovnega razmerja pri delodajalcu prenosniku preidejo na delovno razmerje pri delodajalcu prevzemniku, pa sam dogovor, kot že rečeno, ni dopustni predmet delovnega spora. Prav tako pritožba napačno meni, da že zgolj izpodbijanje dogovora o prenosu predpostavlja tudi že spor o pravicah iz b. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.

10Sodišče prve stopnje je povzelo, da je prvi tožnik nekdanji zakoniti zastopnik in zaposleni prve toženke ter njen družbenik; drugi tožnik je nekdanji prokurist prve toženke in njen družbenik; tretji tožnik pa nekdanji zaposleni in družbenik prve toženke. O četrtem tožniku se ni izrekalo.

11V zvezi s 1. točko zahtevka je tako poudarilo, da so prvi, drugi in tretji tožnik družbeniki prve toženke, toženki pa sta gospodarski družbi, zaradi česar je pravilno zaključilo, da zadeva v tem delu ni delovnopravna, ampak ima naravo gospodarskega spora. Tudi je pri tem ustrezno izpostavilo kot sporno vprašanje upravičenosti zastopanja in veljavnosti sklenitve pogodbe o prenosu dejavnosti in delavcev med toženkama, kar prav tako kaže na to, da v obravnavanem primeru ne gre za delovni spor, ampak za spor, ki se rešuje po pravilih postopka v gospodarskih sporih (1. točka prvega odstavka 482. člena ZPP). V skladu s 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP so za odločanje v gospodarskih sporih pristojna okrožna sodišča.

12Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v delu, ki se nanaša na 2. točko tožbenega zahtevka, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni del sklepa (365. člen ZPP).

13Zadeva se torej le deloma (glede 1. točke tožbenega zahtevka) odstopa stvarno pristojnemu sodišču, medtem ko odločanje o 2. točki tožbenega zahtevka ostaja v pristojnosti delovnega sodišča.

14Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).