482. člen ZPP

Za sojenje je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Stranki pa se lahko v primeru, ko zakon ne določa izključne pristojnosti kakšnega sodišča, sporazumeta, da jima na prvi stopnji sodi sodišče, ki ni krajevno pristojno, če je to sodišče tudi stvarno pristojno. V takšnem primeru lahko upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje pred sodiščem, pristojnim po tem dogovoru. Pri tem mora v predlogu za izvršbo določno označiti listino o sporazumu o pristojnosti. Prav tako se lahko na sklenjeni sporazum sklicuje tudi dolžnik v ugovoru. Upnik je organiziran v pravno organizacijski obliki javnega sklada, ki ne spada med osebe, za katere veljajo pravila o gospodarskih sporih po 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP. Zato personalnega kriterija za sojenje po določbah ZPP o gospodarskih sporih ne izpolnjuje. Po drugem odstavku 482. člena ZPP veljajo pravila v postopku v gospodarskih sporih tudi v sporih med osebami iz 481. člena in 1. do 3. točke prvega odstavka tega člena ter državnimi organi in organizacijami z javnimi pooblastili, kadar te na

Če zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, se lahko uveljavljajo z eno tožbo zoper isto toženo stranko samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka (drugi odstavek 182. člena ZPP). Pri tem ni pravno pomembno, ali bi v konkretnem primeru prišle v poštev posamezne specialne določbe določene vrste postopka in katere. Bistveno je, ali so za vse kumulirane zahtevke predpisani postopki iste vrste. Če niso, takšno združevanje zahtevkov ni dovoljeno. Uveljavljanje vmesnega ugotovitvenega zahtevka po tretjem odstavku 181. člena ZPP predstavlja primer privilegirane spremembe tožbe, za kakršno po 186. členu ZPP ni potrebna privolitev tožene stranke.

Spor o odpoklicu in plačilu odpravnine ni spor med delavcem in delodajalcem, za katere je pristojno delovno sodišče - 5. člen ZDSS-1, ampak spor med družbo in članom organa upravljanja družbe, za katere je pristojno sodišče splošne pristojnosti, saj gre za gospodarski spor (482. člen ZPP).

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Društvo ne spada v krog oseb, za katere po subjektivnem kriteriju veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.

Tožeča stranka je skupnost etažnih lastnikov in kot takšna ne sodi med nobenega izmed (gospodarskih) subjektov, navedenih v 481. členu ZPP, zaradi česar niso izpolnjene predpostavke za obstoj gospodarskega spora po subjektivnem kriteriju.

Odvetniki, ki svoj poklic opravljajo kot zasebniki (in ne kot odvetniške družbe) niso navedeni med osebami, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih (prvi odstavek 481. člena ZPP). V obravnavani zadevi zato ni izpolnjen subjektivni kriterij za sojenje po določbah ZPP v gospodarskih sporih.

Sklep, s katerim sodišče v ločeno obravnavanje izloči tožbeni zahtevek je sklep procesnega vodstva. Zoper tak sklep ni pritožbe, prav tako pa nanj sodišče ni vezano. Vsled obrazloženemu je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo. Po odpoklicu s funkcije oz. po prenehanju mandata delovnega razmerja za opravljanje funkcije direktorja (kot poslovodne osebe) ni več mogoče priznati. Tožnik ne le, da ne more zahtevati reintegracije, upravičen ni niti do reparacijskega zahtevka. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen pa je le v primeru, če se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi. Pogodba o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpoklica, tudi če je ta nezakonit, se ponovno ne vzpostavi. Odpoklicani direktor (kot član uprave) nima reintegracijskega zahtevka, zaradi nezakonitega odpoklica pa se mu ne priznava reparacija temveč pravica do povrnitve škode (odškodnina v višini neizplačanih plač) po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za spor na plačilo o

Nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji kot fizična oseba ni naveden med subjekti, za katere se uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih (prvi odstavek 481. člena ZPP).

Tožnik je zahteval plačilo iz naslova opcijskih pravic na podlagi statusnopravnega oziroma korporacijskopravnega razmerja s toženko, zato je pravilno ugotovilo, da je skladno s 7. točko drugega odstavka 32. v povezavi s 1. točko prvega odstavka 482. člena ZPP za odločitev v zadevi pristojno okrožno sodišče, saj ne gre za individualni delovni spor iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.

Razrešitev poslovodnega organa družbe je statusno pravno vprašanje. Pravilnost in zakonitost razrešitve zato ni predmet delovnega spora pred delovnim sodiščem. Če je bil razrešeni direktor (oziroma prokurist) tudi v delovnem razmerju in mu to preneha, je v delovnem sporu delovno sodišče vezano bodisi na samo dejstvo razrešitve ali pa na odločitev o njeni zakonitosti, sprejeti v ustreznem postopku.

V tej zadevi res ne gre za gospodarski spor, saj je po do zdaj zbranem gradivu zanesljivo, da toženka kot fizična oseba ni samostojna podjetnica niti se spor ne nanaša na kakšno njeno pridobitno dejavnost v smislu 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP.

Toženki, ki je pravni laik, je treba pojasniti, da sodišče prve stopnje o vtoževani terjatvi še ni vsebinsko odločalo, ampak je zgolj ugotovilo, da okrajno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. To je Okrožno sodišče v Ljubljani, ki mu bo okrajno sodišče po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo v sojenje. Obravnavani spor namreč predstavlja spor med družbo in družbenikom, za takšne spore pa veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih (1. točka prvega odstavka 482. člena ZPP), za sojenje v teh pa so pristojna okrožna sodišča (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP).

Dolžnik ima prav, da iz sodnega registra izhaja, da je društvo, ki opravlja nepridobitno dejavnost. Dolžnik ni gospodarski subjekt, za katere v skladu s 482. členom ZPP veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih in za katera sodijo okrožna sodišča ne glede na vrednost spornega predmeta v skladu s 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP.

V obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka kot društvo oz. zveza društev ni gospodarski subjekt, zato konkretni spor ne izpolnjuje subjektivnega kriterija (kriterij strank) za gospodarske spore iz 481. člena ZPP. Prav tako ne gre za gospodarski spor na podlagi 482. ali 483. in 484. člena ZPP (objektivni kriterij).

Tožeča stranka je organizirana v pravnoorganizacijski obliki obrtno-podjetniške zbornice, ki je oseba javnega prava (33. člen ObrZ). Ta v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP ni navedena kot oseba, za katero veljajo pravila v gospodarskih sporih. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ni izpolnjen subjektivni kriterij za sojenje po določbah ZPP v gospodarskih sporih. Tožeča stranka v tem postopku od tožene stranke zahteva plačilo članarine, glede česar nima nobenih javnopravnih upravičenj (drugi odstavek 34. člena ObrZ). Članstvo v obrtno-podjetniški zbornici ni obvezno, zato zahtevek za plačilo članarine nima javno pravnega značaja (31. člen ObrZ). Gre torej za klasično civilnopravno razmerje, o katerem je pristojno odločati civilno sodišče.

Tožeča stranka je zasebnik, ki pa ne sodi med subjekte iz prvega odstavka 481. člena ZPP (gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost, samostojni podjetnik posameznik), za katere bi veljale določbe ZPP za postopek v gospodarskih sporih. Iz vsebine tožbe izhaja, da tudi ne gre za katerega od sporov iz 482. in 483. člena ZPP, niti za procesno situacijo sosporništva, ki jo ureja 484. člen ZPP. Ker gre za spor o premoženjskopravnem zahtevku v višini 6.086,85 EUR, je za ta spor po prvem odstavku 32. člena ZPP stvarno pristojno okrajno sodišče. Za sojenje v sporih zoper pravne osebe pa je po 48. členu ZPP splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njihov sedež.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor med etažnimi lastniki v zvezi s plačilom toženčevega prispevka v rezervni sklad večstanovanjske stavbe in sicer za pet nepremičnin v lasti toženca. Tožniki so fizične osebe, med drugim tudi samostojni podjetnik. Ker ne gre za spor, ki bi izviral iz pridobitne dejavnosti samostojnega podjetnika, v danem primeru ne gre za situacijo 484. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje v tej zvezi še dodaja, da so bili z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 postopki na podlagi prvega odstavka 350.a člena ZBan-1 prekinjeni, dokler ne bo odpravljena protiustavnost iz 2. točke izreka omenjene odločbe Ustavnega sodišča (z 2. točko izreka je bilo ugotovljeno, da je 265. člen ZRPPB v neskladju z Ustavo). S sprejetjem ZPSVIKOB, ki je začel veljati 19. 12. 2019, je bila odpravljena protiustavnost, ki je bila predhodno ugotovljena z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, zato takrat razlogov za prekinitev postopka ni bilo več. Dne 5. 3. 2020 je Ustavno sodišče RS izdalo sklep opr. št. U-I-4/20-19, s katerim je zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB (1. točka izreka) in do končne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti ZPSVIKOB prekinilo pravdne postopke iz 25. in 45. člena ZPSVIKOB. Ta dva člena ZPSVIKOB pa urejata postopke, v katerih oškodovanci zoper Banko Slovenije (drugo toženo stranko) uveljavljajo odškodninsko varstvo po 350.a členu ZBan-1. Ustavno sodišče RS je tako s sklepom U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020 (ponovno) prekinilo zgolj odškodninske postopke, ki tečejo zoper drugo toženo stranko (Banko Slovenije)

Z vidika odmere stroškov postopka je bistven čas odločanja sodišča. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka o stroških razveljavilo. Ker je posledično sodišče prve stopnje o stroških postopka odločalo ponovno, bi moralo uporabiti v času (ponovnega) odločanja veljavno tarifo. Po mnenju pritožbenega sodišča zahteva predlagatelja do informacije in vpogleda na podlagi 513. člena ZGD-1 predstavlja neocenljivo zadevo. Vsebino omenjene pravice določa 512. člen ZGD-1, ki pravi, da mora poslovodja družbenika na njegovo zahtevo nemudoma obvestiti o zadevah družbe ter mu dovoliti vpogled v knjige in spise. Iz vsebine navedene določbe je razvidno, da je narava zahteve taka, da je ni mogoče izraziti v denarju. Glede na navedeno je tako v skladu s tarifno številko 30 Odvetniške tarife treba uporabiti merila iz 3. člena Odvetniške tarife.