VSC Sodba Cpg 12/2022

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo razsodilo, (I) da je tožena stranka (toženka) solidarno z družbo A. d.o.o. dolžna v 15 dneh tožeči stranki (tožnici) plačati 26.594,02 EUR s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izreku sodbe sodišča prve stopnje; (II.) da ji je v istem roku od izdaje sodbe in solidarno z omenjeno družbo dolžna plačati 2.159,69 EUR pravdnih stroškov (op. gre za stroške prvega sojenja, v katerem je bilo ugodeno zahtevku zoper zgoraj omenjeno družbo), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila; (III.) in da ji je v istem roku od izdaje sodbe dolžna povrniti še 741,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se sodba spremeni tako, da se zahtevek zoper toženko zavrne, oziroma podredno, naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je za škodni dogodek odgovorna zgoraj omenjena družba (izvajalec). Direktor izvajalca je bil za isti historični dogodek kazensko obsojen in vzroki za škodni dogodek so pri izvajalcu. Zmotna je presoja, da je toženka (investitor) poleg izvajalca solidarno odgovorna za poškodovanje izvajalčevega delavca, pravilna pa v delu, da ni podana vzročna zveza glede ostalih očitkov toženki v zvezi z gradbenim dovoljenjem, dvižnimi trakovi, pogodbo z izvajalcem, varnostnim načrtom, pisnim sporazumom iz 39. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) in navojnimi palicami, zvari ter negativnimi indikacijami. Toženki je naprtena krivdna odgovornost, ker izvajalec ni izdelal programa montaže pred izvajanjem del, toženka pa mu je dovolila začetek oziroma nadaljevanje del na gradbišču. Obsojena je bila zaradi krivdnih kršitev in opustitev izvajalca. Takšna presoja je v nasprotju z materialnim pravom in sodno prakso glede odškodninske odgovornosti investitorja za delovne nezgode izvajalčevih delavcev na gradbišču. V nadaljevanju pritožbe toženka podaja obširne razloge, s katerimi izpodbija predmetno presojo. Meni, da ni ravnala protipravno in da njene opustitve niso povzročile nesreče, zato ni podane vzročne zveze. V tem delu sodišče prve stopnje ni popolno in celovito ugotovilo dejanskega stanja. Ni pravilno tolmačilo teorij o vzročnih zvezah (teorije o adekvatni vzročnosti in teorije o ratio legis vzročnosti). Nepravilna ravnanja izvajalca so pretrgala vzročno zvezo. Takrat veljavni Zakon o gradnji objektov (ZGO-1) nadzorniku ni nalagal pristojnosti in dolžnosti ustavitve del na gradbišču. Neutemeljeno je sklicevanje na 86. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Toženka (investitorka) ni namenoma ali iz malomarnosti povzročila okvare zdravja zavarovane osebe. Delovno nesrečo je krivdno povzročil izvajalec. Ni obrazložene pravne in dejanske podlage, zakaj je podana solidarna odgovornost toženke. Solidarna odgovornost je toženki pripisana s sklicevanjem na 186. in 187. člen Obligacijskega zakonika (OZ). 187. člen OZ ni uporabljiv, ker delavec ni imel položaja tretje osebe. Tudi uporaba 186. člena OZ ni mogoča, saj je delovno nesrečo krivdno povzročil delodajalec. Gre za sodbo presenečenja, ki je v nasprotju s sodno prakso. Analiza slednje pokaže, da ni argumentov za odgovornost toženke (toženka se sklicuje na odločbe VS RS II Ips 659/2007 z dne 2.12.2010, II Ips 199/2007 z dne 28.6.2010, II Ips 481/2006 z dne 4.12.2008 Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 351/2012 z dne 18.11.2014, VSC Cp 460/2016 z dne 26.1.2017 (gre za edino izjemo, kjer pa je investitor nastopal tudi kot izvajalec del) in Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 204/2009 z dne 30.5.2011 ter Pdp 309/2011 z dne 30.5.2011). Sodišče prve stopnje ni obrazložilo odgovornosti toženke na podlagi kršitve pogodbe z izvajalcem. Pogodbeno določilo, da mora izvajalec pred izvedbo del dostaviti načrt montaže, je obveznost izvajalca. Ni pojasnjeno, kako naj bi toženka kršila 82. člen in 88. člen ZGO-1. Toženka v razmerju do škodnega dogodka ni ravnala protipravno.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo ugotovljenega dejanskega stanja, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe.

6Pritožbeno sodišče je že v prvem sojenju pojasnilo, da ima tožnica na podlagi 86. člena ZZVZZ pravico zahtevati povrnitev škode od vsakogar (tudi od investitorja), ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Gre za presojo odgovornosti po pravilih o krivdni odgovornosti (131. člen OZ), pri čemer velja v zvezi s samo uporabo 131. člena OZ izpostaviti še splošno načelo glede prepovedi povzročanja škode (neminem laedere) iz 10. člena OZ, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, Načelo generalno prepoveduje povzročanje škode, velja za poslovna in neposlovna razmerja in prepoveduje aktivna ter pasivna ravnanja, s katerimi se utegne drugemu povzročiti škodo.

7Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da toženka v konkretnem primeru izvajalcu ne bi smela dovoliti nadaljevanja del, kar pomeni, da bi od njega morala zahtevati ustavitev neustreznega opravljanja del. Toženka je imela kot investitor vsekakor možnost vplivanja na zaustavitev del, kar je razvidno iz določb ZGO-1 in izvedenega dokaza z izvedencem s področja varnosti in zdravja pri delu. Ni bilo sporno, da je toženka angažirala nadzornika (glej tudi drugi odstavek 27. člena in 85. člen ZGO-1), ki je glede gradbenega nadzora nad deli deloval kot njen izpolnitveni pomočnik. Dolžnosti investitorja so med drugim razvidne izrecno iz drugega odstavka 82. člena ZGO-1 (Investitor mora poskrbeti za ustrezen načrt organizacije gradbišča, izdelan v skladu s pogoji iz gradbenega dovoljenja in za izdelavo varnostnega načrta v skladu s predpisi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu ter zagotoviti, da bo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom. Izvajalec oziroma v primeru, če je več izvajalcev, tisti izvajalec, ki ga imenuje investitor, mora gradbišče urediti v skladu z varnostnim načrtom in izvajanje del organizirati tako, da zaradi njih na gradbišču ne bodo ogroženi varnost objekta, življenje in zdravje ljudi, promet, sosedni objekti ali okolje.), dolžnosti odgovornega nadzornika pa iz drugega odstavka 88. člena ZGO-1 (Če odgovorni nadzornik med gradnjo ugotovi neskladje s projektom za izvedbo in gradbenimi predpisi, ali pa, da kakovost vgrajenih gradbenih in drugih proizvodov, inštalacij, tehnoloških naprav in opreme ter uporabljenih postopkov ni dokazana z ustreznimi dokumenti, mora o tem takoj obvestiti gradbenega inšpektorja in investitorja, ugotovitve in predloge, kako stanje popraviti, pa tudi brez odlašanja vpisati v gradbeni dnevnik.). V ZGO-1 je glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izrecno urejena le odgovornost izvajalca del (glej 1. alinejo prvega odstavka 83. člena ZGO-1 (Izvajalec mora na gradbišču med drugim pravočasno ukreniti, kar je treba za varnost delavcev, mimoidočih, prometa in sosednjih objektov ter varnost same gradnje in del, ki se izvajajo na gradbišču, opreme, materiala in strojnega parka.)), vendar predmetno ne pomeni, da v določenih okoliščinah za varnost delavcev ni odgovoren tudi investitor. ZGO-1, kot pove že njegovo ime, ureja gradnjo objektov in določa predvsem obveznosti in opravila subjektov v zvezi z gradnjo objektov, a je iz pravic iz obveznosti vseh udeleženih subjektov (izvajalca, investitorja in njegovega nadzornika) razvidno, da so v določeni meri vsi odgovorni za strokovno izvedbo del, ki vključuje tudi varno izvedbo del. Pravice in obveznosti investitorja v tej smeri so razvidne tudi iz pravic in obveznosti njegovega izpolnitvenega pomočnika, pri čemer je sodišče prve stopnje na podlagi angažiranega izvedenca ugotovilo, da je imel nadzornik pravico in dolžnost zaustaviti dela in je ob ostalih okoliščinah primera povsem na mestu zaključek, da je imela takšno pravico in obveznost tudi toženka (investitorka).

8Odgovornost toženke, kot le-ta pravilno izpostavlja v pritožbi, zares ne more biti podana na podlagi 187. člena OZ, saj delavec (zavarovanec tožnice) v konkretnem primeru ni bil tretja oseba (glej npr. odločbo VSS II Ips 41/96 z dne 8.5.1996), in tudi tožnice, ki gradi svoj (regresni) odškodninski tožbeni zahtevek na podlagi poškodbe delavca, ni mogoče šteti kot tretjo osebo v smislu 187. člena OZ. V tem delu je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na 187. člen OZ zmotno uporabilo materialno pravo, vendar pa navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Upoštevaje ugotovitve iz izpodbijane sodbe je mogoče neposredni vzrok za nastalo nesrečo najti predvsem v neustrezni montaži, ki jo je opravljal izvajalec, vendar pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki je sledilo angažiranemu izvedencu, pripomogla k nastanku nezgode tudi neustavitev del. Povedano drugače, vzrok za nesrečo je tudi v ravnanju toženke, pri čemer je glede na konkretne okoliščine primera njeno solidarno odgovornost treba opreti na določbo (tretjega odstavka) 186. člena OZ (Solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi.). Tožnica je namreč izkazala, da je do škode prišlo zaradi ravnanj izvajalca in tudi ravnanja toženke, medtem ko je na toženki bilo najprej trditveno in nato dokazno breme, ki ju ni zmogla, v smeri, da sta deleža izvajalca in nje k nastali škodi različna in da je deleže obeh k nastali škodi mogoče razmejiti.

9Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja le, da je bil nadzornik, ker izvajalec ni izdelal (op. gre za enega od vzrokov nastanka nesreče) in izročil programa montaže pred začetkom del in ker je izvajalec v zvezi z delom kršil številna pravila iz varstva pri delu, dolžan v konkretnem primeru ustaviti dela, ampak je bistveno to, da je bila toženka o navedenem obveščena (″da se na tak način montirati ne sme″ oziroma drugje ″da montaža na tak način ne gre″ (op. v knjigo varnostnih ukrepov je nadzornik zapisal, da opozarja, da se z načinom dela ne strinja in da lahko pride do nesreče)), a je preprosto vztrajala, da se z deli nadaljuje. V izpodbijani sodbi je sicer pojasnjeno, da (izrecnih) zakonskih pooblastil za zaustavitev del nadzornik nima in da ni bila takšna inženirska praksa na gradbiščih, a je hkrati dodano, da je inženirska gradbena stroka (Navodila inženirske zbornice Slovenije, katere član mora biti vsak nadzornik, in B. B., priročnik za nadzor pri gradnji, IZS, 2014) določala, da mora v primerih, ko so ogrožena življenja in zdravja delavcev nadzornik dela prepovedati. Tega, da bi moral ustaviti dela, se je konkretni nadzornik tudi zavedal, a je (upoštevaje razloge izpodbijane sodbe) ″malo zamižal″, saj bi lahko prišel v konflikt z investitorjem. Skladno z navedenim je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi toženka ravnala malomarno, saj se je upoštevaje konkretne okoliščine primera in ob opozorilu nadzornika, morala in mogla zavedati, da se montaža s strani izvajalca izvaja neustrezno, in ne bi smela vztrajati, da se dela nadaljujejo, ampak bi morala izvajalcu prepovedati nadaljevanje del, ki so se izvajala neustrezno. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka, da je za nastalo nesrečo solidarno odgovorna tudi toženka, saj je upoštevaje zgoraj izpostavljene določbe OZ in ZGO-1 vsakdo dolžan ravnati na način, da pri drugih ne pride do nastanka škode. Gradbeni nadzor investitorja oziroma njegovega izpolnitvenega pomočnika v smislu določb ZGO-1 v takšnih primerih vsekakor narekuje dolžnost zahtevati zaustavitev del in je malomarno ravnanje ter vzrok nesreče najti tudi v ravnanju investitorja, ki je kljub dejstvu, da ni pridobil s strani izvajalca programa montaže ter je bil obveščen o nepravilnostih v zvezi z montažo, pri neustrezni montaži vztrajal. Drži, da je obveznost za varstvo in zdravje pri delu na gradbišču primarno in neposredno na izvajalcu, a je v primerih kot je obravnavani, ko izvajalec predmetne obveznosti ne izvaja in je o tem investitor opozorjen, tudi dolžnost investitorja, da ukrene vse potrebno, da se zagotovi varnost in zdravje pri delu na gradbišču (npr. da prepove neustrezno montažo in da ne vztraja, da se takšna montaža nadaljuje). Povedano poenostavljeno, skladno z ustrezno razlago določb ZGO-1 in OZ je dolžnost investitorja, da v takšnih primerih ravna aktivno v smeri zaustavitve del in da ne vztraja pri nadaljevanju del, za katera bi se moral in mogel zavedati, da se s strani izvajalca izvajajo neustrezno in da posledično lahko pride do ogrožanja življenja in zdravja izvajalčevih delavcev. Da nadzornik in investitor v takšnih primerih nimata zakonskih pooblastil (pristojnosti in dolžnosti) po ZGO-1 (v zvezi z OZ) zahtevati zaustavitve del, je stvar razlage zakona, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob pravilni razlagi ZGO-1 takšna pravica in dolžnost evidentna in vsebovana v pojmu gradbenega nadzora v skladu z gradbenimi predpisi, pa čeprav ni izrecno zapisana. Nenazadnje vsebuje ZGO-1 tudi določbe o angažiranju gradbene inšpekcije (glej npr. drugi odstavek 88. člena ZGO-1), glede katere pa ZGO-1, za razliko od pravic in dolžnosti nadzornika in investitorja, izrecno določa možnost zaustavitve del (glej 150. člen ZGO-1). Ni videti relevantnih argumentov, da v primeru neustreznega izvajanja del, ki lahko pomeni nevarnost za zdravje in varnost delavcev, takšne pravice in dolžnosti ne bi imela tudi nadzornik in seznanjeni investitor.

10Da toženka pred začetkom del, o katerem je bila obveščena, ni pridobila programa montaže s strani izvajalca, je glede na povedano o opozorilih nadzornika le dodaten indic, da je v konkretnih okoliščinah ravnala malomarno in da je tudi njeno ravnanje vzrok za nastanek škode. Gre torej le za indic (op. toženka bi morala upoštevaje sklenjeno pogodbo z izvajalcem pred pričetkom del od izvajalca prejeti program montaže), zato ni jasno pritožbeno zavzemanje, da je izdelava programa montaže obveznost in odgovornost izvajalca. Hkrati pa ni mogoče slediti zavzemanju, da neizdelava programa montaže (pisnega dokumenta) s strani izvajalca ni bila neposreden vzrok za delovno nezgodo, saj je v sodbi obširno pojasnjeno, da se z deli lahko prične šele po izdelavi programa montaže (glej v izpodbijani sodbi citirano Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih) in da je na neustreznost montaže vplivala neizdelava programa montaže (delavci bi morali biti s programom seznanjeni in ob neizdelavi programa montaže se pri montaži lahko improvizira, kar ima lahko tragične posledice). Ravnanje toženke, da je izvajalca s pogodbo še dodatno zavezala k izdelavi programa montaže je bilo res skrbno, vendar ne vpliva niti na omenjeni indic niti na siceršnje neskrbno toženkino ravnanje. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Na tem mestu velja pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje protipravno ravnanje toženke materialnopravno zmotno videlo tudi v nekakšni kršitvi omenjene pogodbene zaveze izvajalca in ne toženke ter da v tej zvezi ni obrazložilo vzročne zveze z nastalo nesrečo, vendar pa predmetno po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve.

11Po presoji pritožbenega sodišča je upoštevaje teorijo o adekvatni vzročnosti in teorijo o ratio legis vzročnosti tudi malomarno ravnanje toženke v relevantni vzročni zvezi z nastalo nesrečo. Pasivnost oziroma celo vztrajanje investitorja pri nepravilni montaži je zagotovo eden od vzrokov, ki je življenjsko gledano, logično in razumsko ter po rednem teku stvari prispeval k nastali nesreči. Prav tako je v OZ v zvezi z ZGO-1 mogoče najti zadostno pravno podlago, da je med drugim treba tudi z ustreznim ravnanjem investitorja zagotoviti varno opravljanje dela. Ravnanja izvajalca in njegovih delavcev niso pretrgala vzročne zveze, saj je prav zaradi predmetnega ravnanja tudi investitorka, ki je dopuščala in vztrajala pri nadaljevanju neustrezne montaže postala soodgovorna za nastalo škodo. Toženki se v konkretni zadevi ne očita, da bi morala izvajalcu (že) fizično preprečiti nadaljevanje del, saj do takšne hipotetične situacije ni prišlo. Toženki se tudi ne očita, da bi morala ravnati kot strokovnjak za področje montaže jeklenih konstrukcij, vendar pa je bila o neustrezni montaži opozorjena s strani nadzornika, pri čemer toženka v pritožbi ne navaja, da ustreznega znanja ni imel njen nadzornik.

12Pritožbeno obširno povzemanje kršitev izvajalca, katerega direktor je bil glede istega historičnega dogodka kazensko obsojen, ni utemeljeno na način kot se zavzema toženka, temveč je efekt protipravnih ravnanj in opustitev izvajalca povsem drugačen. Glavni očitek toženki je namreč v tem, da je ob vedenju, da se dela ne izvajajo ustrezno ostala pasivna, del ni zaustavila in je celo vztrajala, da se nadaljujejo. Neposredni vzroki za nastalo nezgodo so pri izvajalcu, a je upoštevaje povedano tudi ravnanje toženke postalo pravno relevanten vzrok, ki omogoča zaključek o njeni solidarni odgovornosti. Nedopustnost toženkinega ravnanja je v tem, da je kljub vedenju, da se montaža izvaja neustrezno, takšno montažo (s svojo pasivnostjo) dovoljevala in celo vztrajala, da se nadaljuje. Toženka ni bila ″obsojena″ zaradi krivdnih ravnanj izvajalca, ampak zaradi lastnih ravnanj. Materialno pravo in sodna praksa v nobenem primeru ne izključujeta odgovornosti investitorja za delovne nezgode izvajalčevih delavcev, če je k nezgodi prispevalo ravnanje investitorja, in ne gre za nikakršen avtomatizem glede odgovornosti investitorja. Drži, da je dopustitev opravljanja del izvajalcu pogodbena obveznost investitorja, vendar iz tega ne izhaja, da je dolžan dopuščati neustrezno (nevarno) montažo in pri njej celo vztrajati. Neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje, da je toženka le naročnik, ki izbere profesionalnega izvajalca, da mora slednji dela izvesti strokovno in da je njena obveznost le v plačilu po pogodbi. V trenutku, ko je bila toženka opozorjena o neustreznosti montaže s strani omenjenega izvajalca, je namreč tudi sama postala dolžna, da ustrezno ukrepa v smeri (ne)dopustitve takšnega opravljanja del in je njeno vztrajanje pri nadaljevanju del treba šteti kot protipravno ravnanje. Pritožbeno izpostavljanje, da je izvajalec dan pred nezgodo opravljal nekakšna popolnoma drugačna dela od tistih, ki se jih je lotil na dan nezgode, je neutemeljeno na način kot se zavzema toženka. Če se prvi dan neustrezne montaže (o njej je bila toženka opozorjena), ki mu je sledil naslednji dan neustrezne montaže (izvajalec je bil o neustrezni montaži oba dneva opozorjen s strani nadzornika), ni pripetila nesreča, je vendarle šlo za izvajanje montaže kot celote, zato ni mogoče sklepanje, da je izvajalec naslednji dan samovoljno delal nekaj povsem drugega in (čeprav ni izrecno pritožbeno zatrjevano) morebiti nepričakovanega s strani toženke. Pritožbena navedba, da je bila toženka opozorjena, da montaža nosilnih stebrov ″na tak način ne gre″, je v delu glede nosilnih stebrov toženkino lastno in neutemeljeno dodajanje dodatne vsebine opozorilu s strani nadzornika. Njenemu ″drobljenju″ montaže na posamezne dele, ki naj bi bili nekakšne povsem ločene in samostojne celote, preprosto ni mogoče slediti. Obenem niti ni pojasnjeno, kakšne so bistvene in relevantne razlike v zvezi z nevarnostmi pri postavljanju stebrov (prvi dan montaže) in montažo strešnih nosilcev (drugi dan montaže in dan škodnega dogodka). Toženka bi namreč morala in mogla ustrezno ukrepati že prvi dan montaže oziroma najkasneje v začetku naslednjega dne montaže, a ni storila ničesar, ampak je vztrajala, da se dela nadaljujejo. Toženka je vedela, da se dela izvajajo neustrezno, zato ni mogoče slediti njeni navedbi, da ni vedela katera dela in na kakšen način bo izvajalec izvajal naslednji dan. Njeno spoznavno sfero je prav zaradi opozorila nadzornika treba obravnavati drugače. Drži, da toženkin direktor in nadzornik nista bila ves čas prisotna na gradbišču in da to objektivno ni možno ter zahtevano, vendar pa je nadzornik zaznal, da se montaža izvaja neustrezno, in je navedeno zaznal po njegovem opozorilu tudi direktor toženke.

13Sodišče prve stopnje je v povsem zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, medtem ko obširnemu pritožbenemu izpostavljanju nekakšnih postranskih in deloma neizkazanih okoliščin ni mogoče slediti na način, da toženka ni odgovorna za nesrečo. Nadzornik je prvi dan montaže res opozoril izvajalca na izdelavo programa montaže in neustrezno delo ter še naslednji dan, medtem ko izvajalec opozoril ni spoštoval. Kaj bi sploh še lahko storil nadzornik, je bilo ugotovljeno, in sicer bi moral zahtevati ustavitev neustrezne montaže, prav tako pa bi morala v tej smeri delovati še izrecno opozorjena toženka, ki pa je preprosto vztrajala, da se dela nadaljujejo. V izpodbijani sodbi ni ugotovitev, da sta ali nadzornik ali toženka odredila izvajalcu prekinitev (ustavitev) izvajanja del, dokler se nepravilnosti ne odpravijo, in je drugačno pritožbeno zavzemanje neizkazano. Direktor toženke je bil o neustreznosti montaže opozorjen s strani nadzornika prvi dan montaže (zvečer) in je vztrajal pri nadaljnjem izvajanju del, zato je nerelevantno, če ga naslednji dan, ko se je pripetila nezgoda, ni bilo na gradbišču in če ga ta dan do nezgode nihče ni poklical. Časovna dinamika dogajanja, ki se izpostavlja v pritožbi, ni bila takšna, da toženka ne bi mogla ravnati drugače, in sicer na način, da preprosto ne bi dopustila nadaljnjega neustreznega izvajanja del, vendar pa je pri nadaljevanju del celo vztrajala. Da je toženka v ″kratkem časovnem obdobju″ upravičeno predvidevala, da je izvajalec usposobljen za ustrezno montažo, je neizkazano in nasprotuje ugotovljenim okoliščinam primera. Izpodbijana sodba glede vztrajanja pri nadaljevanju del ni ostala neobrazložena in nepojasnjena. Sodišče prve stopnje v delu, kjer naj bi toženka vztrajala, da se dela nadaljujejo le na varen način, izpovedbi toženke ni sledilo (glej obširne, logične, življenjske in razumne razloge v 42., 43., 44. in 45. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Čeprav je v škodnem dogodku tudi toženki nastala premoženjska škoda, v tem ni najti nobene nelogičnosti, nerazumljivosti, neutemeljenosti in zmotne interpretacije očitka, da je toženka ravnala malomarno in celo vztrajala pri nadaljevanju del. Predmetno vztrajanje je pojasnjeno s tem, da je šlo za natrpan terminski plan gradnje in da je izvajalec ob zapletu dan pred nezgodo že zgrajeno obrnil (delavci naj bi tisti dan delali cel dan na vročini). Prav tako je izpostavljena še dodatne okoliščina, ki je v tem, da je pri izvajanju del vztrajala toženka, ki je bila plačnik izvajalca in nadzornika, ki jo je opozoril na neustreznosti v zvezi z montažo. Toženka je imela zadostno opozorilo s strani nadzornika, da bi lahko ustrezno ukrepala, pa tega ni storila, ampak je vztrajala, da se z deli nadaljuje, zato je njeno pritožbeno izpostavljanje, da ni vztrajala pri delih na neustrezen način in da izvajalcu ni takšnega izvajanja del izrecno naročila, neutemeljeno. Zaključek, da je zahtevala opravo del le na varen način, upoštevaje konkretne okoliščine primera ni izkazan. Kaj je bila njena želja, legitimna ter razumljiva zahteva, je neizkazano oziroma neutemeljeno, saj v konkretnih okoliščinah primera (izrecno) izvajalcu ne bi smela dopustiti nadaljevanja del.

14Zakaj naj bi bila izpodbijana sodba za toženko tako imenovana sodba presenečenja, je nepojasnjeno in neutemeljeno zavzemanje toženke. Njena morebitna odškodninska odgovornost je bila namreč in predmet prvega in ponovljenega sojenja pred sodiščem prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje tudi ne pomeni odstopa od ustaljene sodne prakse. Analizi sodnih odločb, ki jo izpostavlja toženka, ni mogoče slediti, saj gre za odločbe, ki se nanašajo na povsem drugačno dejansko stanje in obravnavajo drugačna pravna vprašanja. Zadevi VS RS II Ips 659/2007 in II Ips 199/2007 se nanašata na odgovornost glavnega izvajalca glede delavcev, ki so bili podizvajalčevi, a so delali pod nadzorom in vodstvom glavnega izvajalca. V tu obravnavani zadevi ni sporno, da je bila toženka investitor in ni bila izvajalec del. Kako naj bi bile zadeve VS RS II Ips 481/2006, Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 351/2012 in Višjega delovnega in socialnega sodišča podobne in relevantne glede vprašanj v obravnavanem primeru, pritožnica ne pojasni, medtem ko njihovi opisi ne vsebujejo nepravilnih ravnanj, ki so se očitala investitorjem. Sodba VSC Cp 460/2016 z dne 26.10.2016 tudi ni primerljiva. Čeprav je v njej ugotovljena investitorjeva odgovornost, je investitor deloval tudi kot izvajalec del. Relevantno sodno prakso, ki v pritožbi ni izpostavljena in ki jo je pritožbeno sodišče upoštevalo, čeprav je presodilo, da je obravnavana zadeva drugačna in da v njej obstoji odgovornost toženke kot investitorke, je sicer mogoče najti v odločbah VS RS II Ips 100/2017 z dne 1.6.2017 in II Ips 54/2020 z dne 20.1.2021 (na slednjo se je sklicevalo že sodišče prve stopnje).

15Toženka v tem sporu ni odgovorna zaradi izbire izvajalca in ji ni naložena objektivna odgovornost zaradi ravnanj izvajalca. Vsekakor je toženka kot investitor zaradi njenih neskrbnih ravnanj lahko odgovorna delavcu izvajalca oziroma zavarovancu tožnice.

16Ker drugih pritožbenih očitkov toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje, ob zgoraj pojasnjenih izjemah, ki pa niso vplivale na pravilnost in zakonitost končne odločitve, materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

17Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.