VSRS Sodba IV Ips 1/2010

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijanim sklepom sodišča druge stopnje kršena določba drugega odstavka 89. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z drugim odstavkom 67. člena Zakona o prekrških.

A.

1Storilec U.P. je 16.4.2009 zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju PR 225/2008 z dne 2.4.2009 priporočeno po pošti vložil napoved pritožbe. Slednjo je Okrajno sodišče v Kočevju s sklepom PR 225/2008 z dne 17.4.2008 zavrglo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se napoved pritožbe storilca U.P. ne zavrže ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek.

2Zoper pravnomočni sklep je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, ker je Višje sodišče v Ljubljani nepravilno uporabilo določbe 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ni uporabilo določbe drugega odstavka 89. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), s čimer je storilo kršitev po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s 168. členom ZP-1, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil.

B.

4Vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da prepis sodbe Okrajnega sodišča v Kočevju ni bil vročen storilcu osebno, temveč njegovi bivši ženi B.P., katere podpis je na vročilnici, kot pooblaščenki za dvigovanje poštnih pošiljk prek souporabe poštnega predala. Vročitev sodbe je bila tako pravilno opravljena po določbi drugega odstavka 89. člena ZUP (vročanje po pooblaščencu za vročitve), ki je zakonska izjema od 87. člena ZUP. Za pravno presojo je v obravnavanem primeru po stališču vložnika odločilno, da lahko pooblaščenec za vročitve, pri čemer je pravno nerelevantno, da je bila pooblaščenka storilčeva bivša žena, prevzame dokument pri pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost, ali pri organu. Po zatrjevanju vložnika je Višje sodišče v Ljubljani zmotno razlagalo določbo 87. člena ZUP kot edino veljavno, ni pa uporabilo določbe drugega odstavka 89. člena ZUP, ki dovoljuje osebno vročanje tudi po pooblaščencu za vročitve. Glede na čas, ki je potekel od pravilno opravljene vročitve po 89. členu ZUP, storilčeva napoved pritožbe ni bila vložena pravočasno, zato drugostopenjsko sodišče ne bi smelo spremeniti pravilne in zakonite odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju napovedi pritožbe.

5Okrajno sodišče v Kočevju je s sodbo PR 225/2008 z dne 2.4.2009 obdolženega U.P. spoznalo za odgovornega za prekršek po petem odstavku 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) v zvezi z 234. členom ZVCP-1, za katerega mu je izreklo globo 280,00 EUR in štiri kazenske točke v cestnem prometu, stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B pa mu je odpustilo, poleg tega mu je naložilo še plačilo sodne takse. Zoper prepis citirane sodbe je storilec 16.4.2009 (priporočeno po pošti) vložil napoved pritožbe. Slednjo je Okrajno sodišče v Kočevju s sklepom PR 225/2008 z dne 17.4.2008 zavrglo, ker je bila po stališču sodišča vložena prepozno. Osemdnevni rok za napoved pritožbe se je po ugotovitvah sodišča iztekel 14.4.2009, storilec pa je napoved pritožbe vložil 16.4.2009. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo pritožbi storilčeve zagovornice in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se napoved pritožbe storilca U.P. ne zavrže ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek. V obrazložitvi sklepa je drugostopenjsko sodišče navedlo, da je osebno vročanje pošiljk (sodbe o prekršku) določeno v 87. členu ZUP, pri čemer ZP-1 ne pozna pooblaščenca za tak način vročanja, kot je bilo opravljeno v tem primeru. Po stališču drugostopenjskega sodišča je bila poštna pošiljka nepravilno vročena storilčevi bivši ženi osebno na pošti in ni bila niti poskušena vročitev poštne pošiljke naslovniku osebno.

6Drugi odstavek 67. člena ZP-1 določa, da se v rednem sodnem postopku glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Zakon o splošnem upravnem postopku ureja postopek vročanja v VI. poglavju (83. do 98. člen). Po določbi prvega odstavka 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom ZUP. Drugi dokumenti se vročajo v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve. Vendar pa ZUP določa tudi posebne primere vročanja. V zvezi z obravnavanim primerom je upoštevna določba 89. člena ZUP o vročanju po pooblaščencu za vročitve. Slednji je v določbi prvega odstavka 89. člena ZUP opredeljen kot določena oseba, ki jo stranka lahko pooblasti za vročanje vseh dokumentov zanjo. V nadaljevanju tega člena zakon ureja položaj, ko stranka obvesti organ o tem, da ima pooblaščenca za vročitve (prvi odstavek 89. člena ZUP), ter položaj, ko stranka o tem dejstvu organa ne obvesti (drugi odstavek 89. člena ZUP). V drugem primeru lahko vročevalec vroča pooblaščencu vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ. Vročevalec mora na vročilnico čitljivo napisati osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenca in jo skupaj z izjavo pooblaščenca vrniti organu. Pooblaščenec lahko pod enakimi pogoji prevzame dokument pri pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost, ali pri organu. Po določbi tretjega odstavka 89. člena ZUP mora pooblaščenec vsak dokument nemudoma poslati stranki. Če tega ne more storiti in bi stranka s tem zamudila rok za pritožbo ali za kakšno drugo pravno sredstvo, ima pooblaščenec za vročitve pravico vložiti ustrezno pravno sredstvo. Potrebno je tudi ugotoviti, da ZP-1 ne izključuje možnosti vročanja sodnih pisanj po pooblaščencu za vročitve.

7Iz gradiva, ki ga je Okrajno sodišče v Kočevju pridobilo pred izdajo sklepa, s katerim je zavrglo obdolženčevo napoved pritožbe, je razvidno, da sta 7.9.1999 U.P. in B.P. pri pošti vložila pooblastilo, v katerem sta eden drugega pooblastila, da lahko na pošti prevzame vse poštne pošiljke in denar, ki bo prihajal na naslov družbe A.d.o.o., pooblastilo pa velja do preklica. Dne 23.4.2007 sta obdolženec in B.P. pri pošti vložila še dogovor o skupni uporabi poštnega predala, ki ga je že pred tem imela v uporabi družba A.d.o.o. V tem dogovoru sta ob navedbi številk njunih potnih listin s podpisom potrdila, da sta seznanjena s pogoji vročanja poštnih pošiljk preko poštnega predala ter da soglašata, da v njunem imenu prevzemajo vse poštne pošiljke pooblaščenci, ki jih je pooblastil uporabnik tega poštnega predala. U.P. in B.P. sta torej do preklica pooblastila pooblaščena za prevzem vseh poštnih pošiljk, ki prispejo v poštni predal, katerega imata v souporabi. Ob povedanem je mogoče zaključiti, da je v obravnavanem primeru B.P. moč šteti za pooblaščenko za vročitve po določbi prvega odstavka 89. člena ZUP. Izvedba posebnega postopka s strani vročevalca (uslužbenca pošte) z ugotovitvijo pooblaščenkine istovetnosti z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ (drugi odstavek 89. člena ZUP), v obravnavanem primeru ni bila potrebna, saj se je pooblaščenka za vročitve že ob podaji pooblastila izkazala s potno listino, zaradi česar vsega je bila vročitev sodbe PR 225/2008 z dne 2.4.2009 pravilno opravljena. Gre za poseben primer vročanja, ki je v primerjavi z načinom vročanja, kot je urejen v določbah od 118. do 120. člena ZKP, poenostavljeno, zaradi česar ni potrebno, da bi bila vročitev dokumentov (tudi tistih, od katerih vročitve začne teči rok) pooblaščencu za vročitve pravilno opravljena šele, ko bi bila osebna vročitev sodbe storilcu prekrška po določbah 87. člena ZUP neuspešna. Upoštevaje določbo prvega odstavka 87. člena ZUP je v primeru, kot je obravnavani, potrebno dokument, od katerega vročitve začne teči rok, vročiti pooblaščencu za vročitve osebno, kar je bilo v tem primeru preko skupnega poštnega predala tudi storjeno. Ali bo pooblaščenec za vročitve pooblastitelju (storilcu) pravočasno izročil njemu vročeni dokument, pa je vprašanje njunega medsebojnega zaupanja. Ob povedanem je potrebno pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da sodišče druge stopnje pri presoji napovedi pritožbe ni upoštevalo določb 89. člena ZUP, zaradi česar je storilčevo napoved pritožbe neutemeljeno štelo za pravočasno.

8Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena, vendar je vložena v storilčevo škodo. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovilo le, da je bila z izpodbijanim sklepom sodišča druge stopnje na način iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 kršena določba drugega odstavka 89. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1, ne da bi posegalo v pravnomočni sklep.