VSM Sodba II Kp 3345/2019

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 210,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in mu po drugem odstavku 314. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto zapora. Po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 je odredilo, da obdolženec izrečeno zaporno kazen prestaja v odprtem oddelku Zavoda za prestajanje kazni zapora v Rogozi. Po določbi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 8. 9. 2018 od 21.05 ure do 10. 9. 2018 do 10.49 ure. Odločilo pa je še, da je obdolženec po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb postopka, kot navaja v uvodu pritožbe. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe oziroma da kazenski postopek zoper obdolženca ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik v pritožbi trdi, da v ravnanju obdolženca ni podanih objektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja oziroma objektivnega pogoja kaznivosti, to je nevarnega dejanja kot posebnega pravnega standarda. Obdolženec ni načrtno in jasno zlival bencina, sploh pa ne takšne količine, da bi bilo moč utemeljeno zaključiti, da je imel v naklepu nadalje zanetiti požar. Ob tem je bil obdolžencu zasežen zgolj vžigalnik, ki pa ga pri svojem dejanju sploh ni imel namena uporabiti, saj ga je imel pri sebi zaradi kajenja cigaret. Obdolženčevo ravnanje brez uporabe netilnega sredstva oziroma sredstva s katerim se prižge ogenj, pa ne more pomeniti nevarnega dejanja, saj bencin sam po sebi ni nevaren do te mere, da bi polivanje po tleh ogrožalo splošno varnost. Tako torej v celotnem dogajanju obdolženec ni skušal prižgati ognja ali drugega sredstva, s katerim bi lahko prižgal bencin, zato bi njegovo ravnanje kvečjemu lahko predstavljalo kaznivo dejanje grožnje, ki se preganja na predlog oškodovanca.

5Z zagovornikom ni mogoče soglašati. Osrednji del obtožbenega očitka v obravnavani zadevi je, da je obdolženec z drugim nevarnim dejanjem in sredstvom, z namenom zastraševanja poskusil izvesti nevarno dejanje, pri katerem bi bila ogrožena varnost ljudi in premoženja večje vrednosti s tem, da je v rokah držal vžigalnik in začel v notranjosti lokala polivati bencin (ter ga nato tudi polival), ob tem pa govoril, da bo vse zažgal in ubil I., ko pa je za kratek čas odložil posodo z bencinom na tla, jo je oškodovanka B. B. odstranila. Sicer drži, da bencin sam po sebi ni nevaren, vendar pa v obravnavani zadevi ni mogoče prezreti preostalih okoliščin, in sicer samega konteksta izrečenih groženj oziroma besed, ter zlasti okoliščine v katerih jih je obdolženec izrekel, ko je torej v notranjosti lokala začel polivati oziroma je polival bencin in ob tem v rokah držal vžigalnik, kar vse skupaj doseže pravni standard „nevarnega dejanja“. Navedeno tako ne dopušča zaključka, ki ga ponuja zagovornik, da ni podanega „nevarnega dejanja“, ker obdolženec ni uporabil netilnega sredstva. Nenazadnje pa se obdolžencu niti ni očitalo, da bi prižgal vžigalnik (oziroma uporabil drugo netilno sredstvo), temveč le, da je (v specifični situaciji) vžigalnik držal v roki. V tej zvezi je potrebno poudariti še, da se je obdolžencu očitala storitev ogrozitvenega kaznivega dejanja, in sicer kvalificirane oblike kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1, pri katerem je inkriminiran že poskus izvedbe nevarnega dejanja. To kaznivo dejanje pa (med drugim) temelji na posebnem storilčevem namenu zastraševanja, pri čemer zadostuje zgolj nastanek abstraktne nevarnosti za varnost ljudi in premoženja večje vrednosti.¹ Glede na navedeno in ko se je obdolžencu torej očitalo, da je poskusil izvesti nevarno dejanje in ne, da ga je izvedel, smiselno zatrjevana kršitev 1. točke 372. člena ZKP, ni podana. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi zagovornik problematizira količino politega bencina ter poudarja, da ga obdolženec ni načrtno zlival, pa je le dodati, da na ta način uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je predmet samostojnega pritožbenega preizkusa.

6Tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja zagovornik neutemeljeno graja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je obdolženega A. A utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v celoti soglaša s pravnimi zaključki in dejanskimi ugotovitvami iz izpodbijane sodbe ter jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa le še dodaja:

7Bistvo pritožbenih navedb zagovornika obdolženca je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor in skuša ponovno prepričati, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj ni imel nobenega namena resno kogarkoli ogroziti, posoda za bencin je bila zaprta, nato so mu jo hoteli odvzeti, v kar je sam privolil ter se usedel in skupaj z natakarico umaknil na teraso lokala. Zgolj polivanje bencina, ki tekom dokaznega postopka niti ni izkazano, da bi bilo storjeno namerno oziroma namensko s strani obdolženca, pa ne zadostuje za dosego potrebnega standarda verjetnosti oziroma utemeljenega suma, zato bi bilo potrebno obdolženca oprostiti oziroma obtožbo zavrniti in postopek ustaviti.

8Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Uvodoma je poudariti, da se za obsodilno sodbo zahteva dokazni standard gotovosti in ne stopnja utemeljenega suma, kot to navaja zagovornik. In ravno gotovost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, je v obravnavani zadevi vsekakor podana. Sodišče prve stopnje namreč utemeljeno ni verjelo zagovoru obdolženca, da je zaprto posodo z bencinom zgolj odložil na tla v lokalu, temveč se je za zaključek, da je obdolženec v lokalu polival bencin, ob tem pa v rokah držal vžigalnik ter govoril, da bo vse zažgal in ubil I., pravilno oprlo zlasti na izpovedbe oškodovanke B. B. in kot priče zaslišane natakarice C. C. Slednji sta prepričljivo pojasnili, kje je obdolženec iz posode polival bencin, kakor tudi izrečene besede in dejstvo, da je imel v rokah vžigalnik, ki pa ga ni uporabil (prižgal). Da je bilo v notranjosti lokala polito in da je bil močan vonj po bencinu pa sta skladno potrdila tudi kot priči zaslišana policista D. D. in E. E.. Zagovornik tako zgolj s svojim lastnim prepričanjem, da obdolženec ni namerno polival bencina iz posode, tudi po presoji sodišča druge stopnje, ne more uspeti. Še zlasti ne, ko sta priči D. D. in E. E. izpovedala, da je obdolženec po njunem prihodu na kraj dogodka še vedno izražal svojo prepričanost, da bo zažgal lokal in ubil I. („I.“), da so mu njegovo namero samo odložili in da bo prišel z drugo „kanglo“ bencina.

9V luči navedenega, ko je torej sodišče prve stopnje z gotovostjo zaključilo, da je obdolženec ob izrekanju inkriminiranih besed v rokah držal vžigalnik in polival bencin v notranjosti lokala, se preostala pritožbena izvajanja zagovornika glede utemeljenega suma in kršitve drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi naj bila podana, ker je sodišče prve stopnje v dvomu odločilo v škodo obdolženca, izkažejo za neutemeljena.

10Prav tako ni mogoče pritrditi zagovornikovim pomislekom o prištevnosti obdolženca ter njegovim stališčem, da zaradi močne opitosti svojega dejanja ni imel v oblasti, kar bi naj izključilo njegovo krivdo. Sodišče prve stopnje se je glede subjektivnih elementov kaznivega dejanja pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke mag. F. F., ki je pojasnil, da pri obdolžencu ni prisotnih znakov duševne bolezni, ter da njegova zavest ni bila hujše kvantitativno motena. Nadalje je pojasnil tudi, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, njegova sposobnost obvladovanja njegovega ravnanja pa je bila zaradi akutnega alkoholnega opoja bistveno zmanjšana. To pa ne pomeni, da obdolženec svojega ravnanja ni imel v oblasti, ter da je zato izključena obdolženčeva krivda, kot to trdi zagovornik, pač pa, da so bile le obdolženčeve sposobnosti obvladovanja bistveno zmanjšane, medtem ko se je zavedal, kaj želi storiti in je to zavedanje nenazadnje vplivalo na to, da se je po posredovanju oškodovanke B. B. in priče C. C. tudi obvladal, kot je to izčrpno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11Končno je neutemeljeno tudi zagovornikovo zavzemanje za izrek oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP. V skladu z navedeno določbo izda sodišče oprostilno sodbo, če ugotovi, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje obdolženčevo obžalovanje, osebne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornik, kakor tudi dejstvo, da je bil obdolženec v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven, upoštevalo in ustrezno pravno ovrednotilo v okviru olajševalnih okoliščin pri odmeri kazni, in ne kot okoliščine, ki bi na podlagi 4. točke 358. člena ZKP narekovale izrek oprostilne sodbe. Ob tem sodišče druge stopnje poudarja, da teža storjenega kaznivega dejanja ni neznatna, izrek oprostilne sodbe na navedeni podlagi pa ob tem tudi upoštevajoč namen inkriminacije, s katero se varujeta splošna varnost ljudi in premoženja, ki bi bila z obravnavanim kaznivim dejanjem lahko ogrožena, ne bi bil utemeljen. Očitek zagovornika, da bi moralo sodišče prve stopnje izreči oprostilno sodbo zaradi podane nesorazmernosti med pomenom kaznivega dejanja in posledicami obsodbe, je zato neutemeljen.

12Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem pritožba ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

13Zagovornik se zoper odločbo o izrečeni kazenski sankciji ni pritožil, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazensko sankcijo, ki je ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

14Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor sodišča druge stopnje, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

15Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspešne pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena po tarifnih številkah 7112 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.

¹ Tako Plesec P. in Korošec D. v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, 3. knjiga, str. 542.