UPRS Sodba I U 1208/2020-17

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-805/2017/73 (1312-35) z dne 5. 8. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Povzetek izpodbijane odločbe

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je vložil 21. 8. 2017.

2V obrazložitvi je uvodoma povzela tožnikove izjave iz prošnje. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je v prvi vrsti navedel, da išče boljše življenje. Drugi razlog pa je njegova berberska narodnost. S strani arabskih prebivalcev so se soočali z rasizmom. Arabci jih ne razumejo in jih obtožujejo, da se ukvarjajo s čarovnijo in da so čarovniki. Tožnika so na cesti ali pred vrati njihove hiše zmerjali s čarovnikom. Imel je vsakdanje težave s sosedi, ker so ga zmerjali z Berberom.

3S tožnikom so bili opravljeni trije osebni razgovori (6. 10. 2017, 25. 10. 2017 in 29. 5. 2020¹), katerih vsebina je v izpodbijani odločbi povzeta na straneh od 2 do 9.

4Tožnikovo prošnjo je tožena stranka zavrnila že z odločbo z dne 14. 2. 2018. Vendar pa jo je Upravno sodišče s sodbo l U 535/2018-7 s 6. 3. 2019 odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Presodilo je namreč, da bi moral pristojni organ opraviti primerjavo tožnikovih izjav z viri o izvorni državi ter jih proučiti glede možnosti zaščite mladoletnikov berberske etnične pripadnosti, ki se želijo izključiti iz preprodajalske mreže v Maroku. Poleg tega ni bilo upoštevano, da je bil tožnik v času odločanja mladoleten. Z odločbo z dne 28. 8. 2019 je tožena stranka ponovno zavrnila tožnikovo prošnjo, ki pa jo je Upravno sodišče s sodbo I U 1444/2019-8 z dne 12. 2. 2020 odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ni se strinjalo z dokazno oceno o neprepričljivosti in neverjetnosti tožnikovih izjav. Menilo je, da je tožnik podal jasno pojasnilo, da ne more predložiti listinske dokumentacije. Toženi stranki je naložilo, da mora pridobiti specifične informacije o tožnikovi izvorni državi z vidika zatrjevane diskriminacije na podlagi etnične pripadnosti.

5V nadaljevanju je tožena stranka presojala obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.

6Ob presoji prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1² je tožena stranka ocenila, da bi se tožnik lahko bolj potrdil z utemeljevanjem svoje prošnje, kar še posebej velja za tretji osebni razgovor. Ko je bil pozvan, naj pojasni kontradiktornosti v svoji zgodbi, je odgovarjal kratko in neprepričljivo. Njegova pojasnila so bila nekonkretizirana, izjavil je le, da tega ni vedel ali pa je rekel, da se ne spomni, da ne drži tisto, kar je bilo zapisano prej, oziroma da ne more povedati, ali je to res ali ne.

7V zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1³ je tožena stranka ugotovila, da je tožnik predložil le rojstni list (dne 2. 3. 2020). Navajal je tudi druga dokazila (potrdilo o hospitalizaciji, zapisnik na policiji). Na osebnem razgovoru 29. 5. 2020 je povedal, da so izvide iz bolnišnice in druge dokumente, ki so bili na sodišču, imeli doma, potem pa jih je oče, ko je tožnik še bil v Maroku, vrgel v smeti. Takšno pojasnilo je po oceni tožene stranke v nasprotju s tem, kar je tožnik povedal na prejšnjih osebnih razgovorih, ko je izjavil, da je vsa potrdila in izvide posredoval policiji in sodišču ter da jih oče ne more pridobiti. S tem je tožnik po mnenju tožene stranke očitno zavajal pristojni organ. Glede na navedeno je presodila, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni že prej predložil rojstnega lista, kontradiktorne in neprepričljive pa so tudi njegove izjave v zvezi z nezmožnostjo predložitve drugih dokazil.

8Ob upoštevanju tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1⁴ je tožena stranka presojala tudi skladnost in verjetnost tožnikovih izjav ter njihovo morebitno nasprotovanje dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki bi se nanašale na tožnikov primer. Menila je, da so njegove izjave glede razlogov za zapustitev izvorne države neskladne, kontradiktorne in neprepričljive.

9Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je rojen 3. 12. 2000, zaradi česar je bil obravnavan kot mladoletnik brez spremstva. Njegovi pooblaščenci so 2. 3. 2020 posredovali originalni rojstni list, iz katerega izhaja, da je rojen 3. 12. 1997, kar po oceni tožene stranke pomeni, da je bil ob podaji prošnje star 19 let. Trdil je še, da je njegovo pravo ime A.A. in ne B.B.. Tožena stranka ni verjela, da je tako ravnal zato, ker ga je bilo strah in je slišal, da mladoletnikov nikoli ne vrnejo. Po njenem mnenju je očitno, da je vseskozi zlorabljal postopek. Menila je, da so tožnikove izjave o mladoletnosti tesno povezane z razlogi, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito.

10V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove navedbe, da se je v izvorni državi ukvarjal s preprodajo mamil in alkohola. Na osebnem razgovoru dne 29. 5. 2020 ni bil prepričan, kdaj se je s tem začel ukvarjati, star je bil verjetno manj kot 15 let. Na poziv, naj pojasni, zakaj je na osebnem razgovoru 6. 10. 2017 dejal, da se je s preprodajo začel ukvarjati štiri mesece pred odhodom iz države z namenom, da bi zbral denar za na pot, ko je bil po svojih podatkih star 19 let, je dejal, da se ne spomni. Na ponovno vprašanje, kdaj se je torej začel ukvarjati s preprodajo, je dejal, da se ne spomni nič. Prav tako je na osebnem razgovoru 6. 10. 2017 trdil, da je bil mladoletnik in da ni vedel, da je to kaznivo dejanje, na osebnem razgovoru 29. 5. 2020 pa je navajal, da je nekoč srečal preprodajalca, ki ga je poznal od prej; vprašal ga je, ali bi mu pomagal, tožnik pa mu je odvrnil, da to ni noben problem. Na osebnem razgovoru 6. 10. 2017 je trdil tudi, da je bil kot mladoletnik zanimiv za preprodajalca, ker policija mladoletnikov ne zapre, nato pa je 29. 5. 2020 povedal, da je bil polnoleten že ob odhodu iz Maroka, ko je bil v Grčiji, pa je dopolnil 19 let. Na vprašanje, ali se je začel ukvarjati s preprodajo leta 2012, ko je bil star 15 let, je dejal, da ne more povedati, mogoče je to res, mogoče pa ne. Navedel je tudi, da se je s preprodajo ukvarjal več kot eno leto. Na prvem osebnem razgovoru 6. 10. 2017 je rekel, da je to počel štiri mesece, 29. 5. 2020 pa je izjavil, da je več kot štiri mesece delal v kmetijstvu in da tega ni rekel za preprodajo mamil in alkohola.

11Iz nadaljnjega povzetka tožnikovih izjav je razvidno, da je potem, ko se je nehal ukvarjati z preprodajo drog in alkohola, delal na kmetiji. To je počel leta 2015 ali 2016, kmalu zatem je zapustil državo. Na osebnem razgovoru 6. 10. 2017 je izjavil, da je nazadnje, ko ga je prijela policija, povedal ime preprodajalca, zaradi česar ga je bilo strah, da bi ga preganjali, 29. 5. 2020 pa je povedal, da je delal na kmetiji in se nehal ukvarjati s preprodajo. Dodal je, da ga je preprodajalec klical, kadar ga je potreboval. Povedal je še, da je bil njegov zadnji stik s preprodajalcem pet ali šest mesecev, preden je odšel iz Maroka in da preprodajalec ni več stopal z njim v stik, verjetno zato, ker so prijeli njegov vir blaga na severu Maroka. Tega sicer ni počel pogosto in je redko dostavljal stvari za stranke preprodajalca. Navedene izjave so po presoji tožene stranke v nasprotju s tem, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje, ko je izjavil, da je zaradi preživetja moral preprodajati drogo. To je počel zgolj občasno, zaradi česar po mnenju tožene stranke od tega ni mogel živeti. Prav tako naj bi denar od preprodaje drog porabil za pot, kot je to dejal 6. 10. 2017, nato pa je 29. 5. 2020 izjavil, da mu je denar dal oče, malo pa je tudi varčeval z delom na kmetiji.

12Iz tožnikovih izjav, podanih 6. 10. 2017 je še razvidno, da ga v izvorni državi ogroža preprodajalec in druge velike mafije. Sam naj ne bi ostal dolžan ničesar, mafija pa bi ga v Maroku zasledovala in želela, da zanjo zaradi svoje mladoletnosti preprodaja mamila. Na tretjem osebnem razgovoru 29. 5. 2020 pa je izjavil, da tega ni počel pogosto, da ga je preprodajalec nehal klicati, prav tako že ob odhodu iz države ni bil več mladoletna oseba. V drug kraj pa se ni mogel preseliti, ker ni imel denarja, izjavil je še, da nazadnje, ko je dostavil mamila, preprodajalcu ni dal denarja. Preprodajalec naj bi ga zato večkrat iskal na domu, pa so mu vedno rekli, da ga ni doma.

13Po presoji tožene stranke tožnik ni bil konkreten in konsistenten niti pri navajanju napadov Arabcev, ki jih ob vložitvi prošnje ni omenjal, saj je izjavil le, da so ga Arabci zmerjali s čarovnikom in da je imel vsakdanje težave s sosedi. Po mnenju tožene stranke je to nenavadno, saj je tožnik navajal, da je bil arabski rasizem glavni razlog za njegov odhod iz države. Na osebnem razgovoru 29. 5. 2020 je bil pozvan, naj še enkrat našteje dogodke, ko je bil ogrožen zaradi svoje berberske narodnosti, s tem v zvezi pa je tožnik izjavil, da so se mu vsi zgodili leta 2015 ali 2016. Na osebnem razgovoru 6. 10. 2017 pa je povedal, da je bil ob napadu star 15 ali 16 let, kar bi po presoji tožene stranke pomenilo, da se je to zgodilo leta 2012 ali 2013. Dne 29. 5. 2020 je odgovoril, da se ne spomni, vse se mu je zgodilo v zadnjih dveh ali treh letih, preden je odšel iz države.

14Drugačne so tudi tožnikove izjave glede prijave in poizvedovanja na policiji. Na razgovoru 6. 10. 2017 je dejal, da so ga Arabci napadli in je zaradi udarca v glavo padel v nezavest, ob naslednji priložnosti pa so ga tri osebe ponoči, ko se je vračal domov, ugrabile in ga z nožem porezale po roki. Prvi dogodek je prijavil policiji, ki pa naj ne bi naredila ničesar, prav tako je šel vprašat ali so kaj rešili v njegovem primeru. Na drugem osebnem razgovoru 25. 10. 2017 pa je povedali, da je prvi napad prijavil policiji skupaj z očetom, čez dva meseca pa se je oglasil na sodišču, kjer so mu rekli, da od policije niso dobili dokumentacije. Oče je nato še poizvedoval, rekli so mu, da nimajo dokazov, da so se dogodki res zgodili tako, kot jih je opisal. Na osebnem razgovoru 29. 5. 2020 je tožnik dejal, da je osebe samo prijavil in se ni nič zgodilo. Oče jih je šel večkrat vprašat, kaj se dogaja, drugače pa ne ve, kaj se je zgodilo kasneje, saj je oče sledil primeru. Očeta ni vprašal, kako so odločili na sodišču in tudi ne ve, ali je sodišče odločilo o njegovem primeru. Glede drugega dogodka z nožem pa je tožnik povedal, da se je skregal z osebo, ki je naslednji dan prišla s skupino in ga zabodla z nožem. Tega dogodka, ki pa se ni zgodil pol leta pred odhodom iz države, kot je to navajal 6. 10. 2017, ni prijavil policiji. Tožena stranka ni sledila drugačnemu opisovanju dogodkov v zvezi z napadi, saj je menila, da so tožnikova pojasnila, da se ne spomni, neprepričljiva.

15V nadaljevanju je tožena stranka preverjala, ali tožnikove izjave, ki jih je ponovno povzela,⁵ nasprotujejo aktualnim informacijam o izvorni državi. Ugotovila je, da je berberski jezik od leta 2011 zapisan v ustavi kot uradni jezik, leta 2019 pa je bil sprejet nov zakon, ki še bolj konkretno opredeljuje uporabo jezika tako v izobraževalnem kot v javnem življenju. Po mnenju tožene stranke ni verjetno, da bi imel tožnik takšne težave pri šolanju samo zaradi neznanja arabskega jezika. Ob sklicevanju na informacije o izvorni državi je še poudarila, da je v mestu Agadir, kjer živi veliko Berberov in od koder je tožnik, mnogo javnih dogodkov, prireditev, praznovanj, festivalov, glasbenih in drugih kulturnih dogodkov, ki predstavljajo berbersko kulturo. Glede na navedeno je po presoji tožene stranke malo verjetno, da bi tožnik tam imel takšne težave le zato, ker je Berber.

16Tožena stranka je presojala tudi tožnikove izjave, da je zapustil Maroko zaradi težav s preprodajalcem, za katerega je prodajal mamila in alkohol. Ob sklicevanju na povzetek s tem povezanih tožnikovih izjav je ugotovila, da se je začel ukvarjati s preprodajo, ko je bil star manj kot 15 let, delal je zgolj občasno in pomagal preprodajalcu, ko ga je potreboval. Zaradi tega je bil nekajkrat tudi priprt, vendar so ga po nekaj dneh vsakokrat izpustili. To po mnenju tožene stranke ni presenetljivo, saj je naloga oblasti, da preprečuje nelegalno trgovino s prepovedanimi snovmi, iz informacij pa tudi izhaja, da maroška oblast temu posveča precejšnjo pozornost. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ni navajal, da bi bil neupravičeno zaprt ali da bi bili do njega nekorektni v policijskem postopku, ko je bil priprt zaradi posedovanja droge ali alkohola.

17Iz nadaljnjih razlogov izpodbijane odločbe je razvidno, da se je tožnik na prvem osebnem razgovoru skliceval tudi na proteste v Maroku, ki se jih je udeleževal za pravice Berberov. Na drugem osebnem razgovoru je dejal, da je šlo za majhne demonstracije in da se jih je morda udeležil šestkrat, kar je bilo v letu 2013 in 2014. Velikih demonstracij se ni udeleževal, ker so bile daleč od njegovega kraja, sam je običajno protestiral pred sodiščem v Agadirju. Voditeljev protestov in njihovih imen ni poznal. Zahtevali so šolanje v berberskem jeziku, lasten televizijski program, svoj časopis in politično stranko. Na protestih sta bila tudi policija in vojska, večkrat so ga udarili s palico, a zdravniške pomoči ni poiskal. Od tam je večkrat pobegnil. Na drugem osebnem razgovoru 29. 5. 2020 je dejal, da nimajo zakona in da je osebe, ki so sodelovale na demonstracijah, vzela vlada, nihče ne ve, kje so. Sam je sodeloval, vendar se ne spomni, kdaj. Demonstracije so potekale od srednjega do severnega dela Maroka, večinoma na podeželju, kjer živijo Berberi. Povedal je še, da so bile leta 2018 demonstracije, imenovane revolucija na podeželju. Veliko tistih, ki so sodelovali na protestih, so obsodili na dvajset let zaporne kazni. Ko je protestiral v Maroku, ga ni bilo strah in ni bil zaskrbljen, počutil se je, da je pogumen. Na vprašanje pooblaščenca, ali ga je sedaj strah, ker je v Maroku hodil na proteste, je dejal, da ne razume vprašanja.

18Tožena stranka ni našla informacij, ki bi se nanašale na proteste v Agadirju leta 2013 ali 2014. Tožnikovi pooblaščenci pa so posredovali informacije o dveh protestih iz leta 2018 in 2019, ko je tožnik že zapustil izvorno državo. Tožena stranka se je osredotočila predvsem na zadnje večje protestno gibanje, do katerega je prišlo konec leta 2016 po smrti ribiča T.T.. Zaradi občutka samovolje in korupcije policije so namreč protestniki zahtevali demokratizacijo, pravno državo in konec korupcije v državi.

19V zvezi z informacijami, ki so jih posredovali tožnikovi pooblaščenci (O Hirak gibanju iz Wikipedie, članek s strani MEO, The NewArab in Breitbart vsi iz leta 2017) je tožena stranka sprejela stališče, da iz tožnikovih prvotnih izjav ni razvidno, da je bil udeležen na "Hirak" protestih iz leta 2016, ampak da se je udeležil protestov v letu 2013 in 2014. V nadaljevanju pa je izjavil, da se ne spomni, kdaj se je sploh udeležil demonstracij. Poleg tega je konec leta 2016 zapustil Maroko. Protesti, ki naj bi se jih udeleževal, so bili usmerjeni v pravice Berberov, protesti leta 2016 pa so se nanašali na splošno korupcijo in brezposelnost v Maroku in niso bili neposredno povezani z Berberi. Tožnik je izjavil, da je šestkrat sodeloval na protestih leta 2013 ali 2014 v svojem kraju v mestu Agadir (z njih je tudi zbežal). Kljub temu, da omenjeni protesti niso relevantni za tožnikov primer, saj na njih ni sodeloval, je po presoji tožene stranke iz informacij razvidno, da so bili vodje in ostali aktivisti pomiloščeni in izpuščeni iz zapora. Glede na pripombo tožnikovih pooblaščencev, da se protesti nadaljujejo, ker vprašanje človekovih pravic v Maroku ni nikoli rešeno, je tožena stranka dodala, da protestniki zahtevajo splošno izboljšanje stanja socialnih in človekovih pravic. Iz proučenih informacij ne izhaja, da bi maroška oblast zapirala samo protestnike, ki se opredeljujejo kot Berberi, kot je zatrjeval tožnik. Tudi sicer je po mnenju tožene stranke iz njegovih izjav razvidno, da ga na protestih ni bilo strah in da ni bil zaskrbljen.

20Informacije tožnikovih pooblaščencev (članek s strani Le360 z leta 2019 in ME0 iz leta 2018) naj bi prikazovale proteste, ki so se zgodili v Agadirju v letih 2018 in 2019. Iz prve informacije je po presoji tožene stranke razvidno, da so aktivisti protestirali proti zavrnitvi islamske stranke, da bi imeli na bankovcih natisnjeno tifinaghsko abecedo, iz druge pa, da je mestni svet Agadirja soglasno odločil, da bodo poimenovali nekaj ulic po palestinskih mestih, da se poudari pomen palestinskega gibanja. Večina prebivalcev je odobravala odločitev, sledil pa je val protestov na različnih socialnih omrežjih. Tožena stranka je ugotovila, da so Tifinagh, enega najstarejših tradicionalnih pisnih sistemov na svetu, ki se uporablja za pisanje amazighskih jezikov, dodali k uličnim znakom in panojem ravno v prosilčevem rodnem mestu (Agadir). Ta odločitev je posledica desetletnega boja Amazighov za jezikovno uravnoteženost, spremembe pa bodo vključevale tudi imena mest, krajev in turistične destinacije, vključno z zgodovinskimi in naravnimi znamenitostmi v Agadirju in okoliških krajih v prihodnosti. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da protestov ni bilo v času, ko naj bi se jih udeleževal tožnik, protesti v letu 2016, ki bi se jih tožnik mogoče lahko udeleževal, pa so imeli drugačno vsebino, kot je razvidna iz njegovih izjav. Zato je tožena stranka ocenila, da prosilčeve izjave glede udeležbe na protestih nasprotujejo informacijam o izvorni državi.

21Tožena stranka je v nadaljevanju presojala merilo iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1⁶ in ob opisu tožnikove poti od izvorne države do Republike Slovenije menila, da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče.

22Ob presoji splošne verodostojnosti (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1) je tožena stranka ugotovila, da bi se tožnik lahko bolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje in da razen rojstnega lista ni predložil nobenih dokazil, s katerimi bi dodatno utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Menila je, da je dal zavajajoče izjave glede razlogov, zaradi katerih tega ne more storiti, izjave, da je oče dokumente vrgel v smeti že v času, ko je tožnik še bil v Maroku, pa so kontradiktorne. Poleg tega izjave v mnogo delih niso skladne, tožnik pa zanje ni podal smiselnih in utemeljenih pojasnil. Njegova osebna situacija po presoji tožene stranke ni verjetna glede na informacije o izvorni državi. Tožena stranka je še poudarila, da so pri oceni splošne verodostojnosti pomembne tudi okoliščine, ki se neposredno ne nanašajo na razloge, zaradi katerih določena oseba prosi za zaščito. S tem v zvezi je izpostavila, da je tožnik večji del postopka dajal zavajajoče izjave glede starosti, imena in priimka, kar po mnenju tožene stranke ne gre v prid njegovi verodostojnosti. Glede na navedeno so v tožnikovih izjavah tako notranja kot tudi zunanja neskladja, zaradi česar navedeni dogodki ob upoštevanju objektivnih informacij o stanju v izvorni državi niso verjetni. Tožnik je za mednarodno zaščito sicer zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, kar pa po presoji tožene stranke ni element, ki bi lahko bistveno pripomogel k pozitivni oceni njegove verodostojnosti. Zato je sprejela stališče, da je tožnik neverodostojen.

23V zvezi s presojo upravičenosti do statusa begunca je tožena stranka uvodoma ugotovila, da tožnik svojo ogroženost temelji na izjavah, da so ga Arabci dvakrat napadli, kar povezuje s svojo berbersko etnično pripadnostjo. Presodila je, da teh tožnikovih navedb ni mogoče obravnavati kot preganjanje.

24Pojasnila je, da je tožnik iste dogodke drugače opisoval, vendar ni znal pojasniti, kdaj so nastali, pri tem pa je različno navajal prijavo na policijo in ukrepanje na sodišču. Poleg tega ni izkazal, da zaradi svojega berberskega porekla ni končal šole in dobil dela. Ni bil konsistenten glede števila opravljenih razredov, prav tako je ob upoštevanju pridobljenih informacij malo verjetno, da ne bi dokončal šole zaradi neznanja arabščine. Sam je navedel, da nekateri berberski otroci niso ponavljali razreda, kar po oceni tožene stranke izključuje diskriminatornost. Če je po dvakratnem ponavljanju prvega razreda vseeno nadaljeval s šolanjem, bi po presoji tožene stranke lahko nadaljeval s šolanjem tudi po dvakratnem ponavljanju petega razreda.

25Po oceni tožene stranke so posplošene tudi tožnikove izjave v zvezi z možnostjo zaposlitve. Menila je, da ni izkazal osebnih okoliščin, zaradi katerih so mu delodajalci odrekli delo le zato, ker je Berber. Poleg tega njegove izjave nasprotujejo informacijam o izvorni državi.

26Tožnik je sicer navedel, da se je udeleževal protestov za pravice Berberov v letih 2013 in 2014, vendar tožena stranka s tem povezanih informacij ni našla. Ugotovila je, da je tožnik izvorno državo zapustil konec leta 2016 in ni navajal težav, ki bi jih imel zaradi protestiranja v času, ko je še bil tam. Po mnenju tožene stranke tožnik ni izkazal diskriminacije in zatiranja Berberov v Agadirju, saj je iz informacij razvidno, da tam potekajo razni kulturni in drugi dogodki, ki promovirajo in poudarjajo berbersko kulturo. Takšne informacije so v nasprotju s tožnikovimi izjavami, da ima vsak Berber težave z Arabci. Ne držijo niti tožnikove navedbe, da Berberi v Maroku nimajo politične stranke, televizijskega ali radijskega programa in časopisa. Berberski jezik je namreč od leta 2011 zapisan v 5. členu maroške ustave kot eden izmed uradnih jezikov. Leta 2019 pa so bile sprejete še bolj konkretne določbe o vključevanju berberskega jezika v javno življenje.

27Tožena stranka je sprejela stališče, da tožnik ni izkazal, da bi mu policija oziroma oblastne strukture odrekle pomoč in da policija oziroma sodišče nista ničesar ugotovila ali obsodila napadalcev, saj ni vedel niti, ali je bilo o njegovem primeru odločeno. Po presoji tožene stranke tožnik ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, ki bi jih glede na njihovo intenzivnost bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Dejanja, ki jih je opisal, pa so neprepričljiva in nekonsistentna. Glede na navedeno tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen. Ob takem stanju stvari tožnik po presoji tožene stranke ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, saj ni izkazal utemeljenosti strahu pred preganjanjem zaradi berberske narodnosti.

28Tožena stranka je še presojala, ali je tožnik upravičen do statusa subsidiarne zaščite. Menila je, da je treba v okviru resne škode v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1 obravnavati tožnikove navedbe, da je ogrožen zaradi berberske narodnosti in da ga je strah preprodajalca, za katerega je preprodajal droge in alkohol. Glede na tožnikove kontradiktorne in neprepričljive izjav in proučene informacije o izvorni državi je ugotovila, da ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bo ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu navedene zakonske določbe. Poleg tega tožnik ni uspel izkazati, da mu država ne želi, ali ni sposobna nuditi zaščite, kar je tožena stranka obrazložila v okviru presoje izpolnjevanja pogojev za status begunca. Ugotovila je še, da tožnik ni uveljavljal ogroženosti zaradi mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v Maroku.

Povzetek tožbenih navedb

29Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izpostavlja, da se zaradi časovne oddaljenosti ne spominja podrobnosti dogodkov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Kljub temu, da ga je sodišče z drugo sodbo spoznalo za verodostojnega, se je tožena stranka pred izdajo tretje odločbe ponovno spustila v s tem povezano presojo. Tožnik se s takšnim postopanjem ne strinja in meni, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kako je tožena stranka upoštevala navedeno časovno oddaljenost. Priznava sicer, da je na tretjem osebnem razgovoru prišlo do neskladij s prejšnjimi izjavami, vendar meni, da so poglavitni razlogi za zapustitev izvorne države nespremenjeni. V preteklosti je bil namreč kot Berber izpostavljen hudi diskriminaciji, boji pa se tudi maščevanja osebe, za katero je preprodajal alkohol.

30V nadaljevanju tožnik priznava, da se je lažno predstavljal za mladoletnika, za kar mu je žal. Ne strinja se z ugotovitvijo, da so njegove izjave o mladoletnosti tesno povezane z razlogi, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, saj mladoletnost že med drugim postopkom ni bila aktualna.

31Tožnik opozarja, da je sodišče že odločilo, da je podal jasne razloge za opustitev predložitve listinske dokumentacije. Meni, da izjave na tretjem osebnem razgovoru ne morejo spremeniti dejstva, da ni mogel predložiti dokumentov policije in bolnice, saj jih ni imel, pridobiti pa jih ni mogel niti oče.

32Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka ni v zadostni meri upoštevala predloženih informacij o izvorni državi v zvezi z diskriminacijo berberske etnične skupine. Tožnik meni, da je priznavanje jezika le eden izmed elementov manjšinskih pravic, kar pa ne pomeni, da diskriminacije ni v ostalih segmentih življenja. Trdi, da informacije o mestu Agadir ne odražajo dejanskega stanja Berberov, saj gre le za informacije o kulturnem dogajanju. Sklicuje se na pomembnost poročil o demonstracijah Rif gibanja, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je diskriminacija še vedno pereč problem.

33Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da je drugače opisoval napade Arabcev. Meni, da jih na tretjem osebnem razgovoru ni bil sposoben časovno umestiti. Trdi, da je izkazal diskriminacijo v šoli zaradi neznanja arabščine, saj je iz predloženih poročil razvidno, da pouk ni potekal v tamazight jeziku. Dejstvo, da določeni berberski otroci niso ponavljali razreda ,naj ne bi pomenilo, da ni diskriminacije. Poudarja, da je zatrjeval fizično in verbalno nasilje učiteljev in sošolcev zaradi uporabe berberskega jezika in pripadnosti berberski etnični skupini.

34V nadaljnjih tožbenih navedbah tožnik priznava, da nima konkretnih dokazov, da dela ni dobil zaradi berberske narodnosti, vendar pa ob sklicevanju na predložena poročila meni, da so Berberi socialno in ekonomsko močno diskriminirani.

35Tožnik trdi, da je bilo ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z diskriminacijo Berberov v Maroku pomanjkljivo, saj se je tožena stranka osredotočila le na jezik in kulturo, ne pa tudi na druge vidike diskriminacije (socialna in ekonomska diskriminacija, diskriminacija v administrativnih in sodnih postopkih, itd.). Meni, da je celotno stanje (ni se mogel šolati v svojem jeziku, bil je dnevno fizično in verbalno zlorabljen s strani učiteljev in sošolcev zaradi berberske narodnosti, utrpel je poškodbe zaradi arabskih napadov, zaradi česar je bil hospitaliziran, bil je deležen zmerjanja, neukrepanja policije in nasilja na protestih, ni mogel dobiti zaposlitve) z vidika prve alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ-1 dovolj resne narave, saj je normalno življenje v takšnih razmerah zelo oteženo.

36V zvezi s presojo, da ni uspel izkazati, da bi mu policija odrekla pomoč, tožnik opozarja, da je večkrat izjavil, da je oče poizvedoval na policiji. Tam pa so mu povedali, da zaradi nasprotnih izjav napadalcev nimajo dokazov, da se je dogodek zgodil tako, kot trdi tožnik. Poleg tega bi bil zagotovo obveščen, če bi sodišče obsodilo napadalce.

37Iz tožbenih navedb je še razvidno, da tožena stranka ni pravilno presojala upravičenosti do subsidiarne zaščite. Meni, da bi mu ob vrnitvi grozila resna škoda, saj se boji preprodajalske mreže. Iz razlogov izpodbijane odločbe naj ne bi bilo razvidno, na podlagi katerih informacij je tožena stranka ocenila, da tožniku ne grozi resna škoda s strani prekupčevalcev. Informacije se namreč nanašajo na stanje in politiko glede drog, ne pa na učinkovitost policije pri zaščiti oseb berberske etnične pripadnosti, ki jih ogrožajo člani preprodajalskih mrež.

38Glede na navedeno je tožnik predlagal, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in mu s sodbo prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponoven postopek.

39V pripravljalni vlogi je tožnik še navedel, da bi se tretji osebni razgovor moral nanašati le na razjasnitev, zakaj so osebni podatki v rojstnem listu drugačni od zatrjevanih, in ne na ponovno spraševanje glede razlogov za mednarodno zaščito. Pojasnjuje, da mu resna škoda grozi zato, ker je preprodajalce izdal policiji in ni izročil denarja od zadnje prodaje, in ne zato, ker bi bil mladoleten.

Povzetek odgovora na tožbo

40Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe. Ne strinja se s tožbenimi očitki glede oprave tretjega osebnega razgovora. Pojasnjuje, da je tožnik po sodbi Upravnega sodišča z dne 12. 2. 2020 predložil rojstni list, na katerem sicer ni slike, vendar pa izkazuje drugačne tožnikove osebne podatke. To pa je že samo po sebi dovolj za dvom v njegovo verodostojnost. Glede na nov listinski dokaz je bilo treba na tretjem osebnem razgovoru preveriti, zakaj so novi tožnikovi osebni podatki drugačni. Zato je tožena stranka morala dati tožniku možnost, da pojasni neskladja, česar pa ni storil.

41V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na tožnikove trditve, da je bil ravno zaradi svoje mladoletnosti zanimiv za preprodajalce mamil. Meni, da je na podlagi številnih informacij preverjala stanje Berberov v mestu Agadir, opredelila pa se je tudi do predloženih informacij. V zvezi s presojo upravičenosti do subsidiarne zaščite se sklicuje na izpodbijano odločbo.

Presoja sodišča

42Dne 29. 3. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo.

43Tožba je utemeljena.

44Skladno z drugim odstavkom 20. členu ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1.

45Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema tri različne vrste okoliščin: 1) smrtno kazen ali usmrtitev, 2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter 3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

46O pogojih za priznanje mednarodne zaščite se odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite (drugi odstavek 41. člena ZMZ-1).

47Tožena stranka je presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ker ni izkazal utemeljenosti strahu pred preganjanjem zaradi berberske narodnosti. Skladno z navedenim zakonskim izhodiščem je torej morala presojati pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

48V tem okviru je tožena stranka sicer povzela tožnikove navedbe, da ga je strah preprodajalca, za katerega je preprodajal droge in alkohol (drugi odstavek na 23. strani izpodbijane odločbe). Glede na tožnikove kontradiktorne in neprepričljive izjave in proučene informacije o izvorni državi je menila, da ni utemeljenih razlogov, da bo ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, in presodila, da tožnik ni uspel izkazati, da mu država ne želi, ali ni sposobna nuditi zaščite, s tem v zvezi pa se je sklicevala na presojo glede upravičenosti do status begunca (tretji odstavek na 23. strani izpodbijane odločbe).

49Tožnikove navedbe, „da je odšel iz Maroka, ker je imel težave s preprodajalcem, za katerega je prodajal mamila in alkohol“ (tretji odstavek na 17. strani izpodbijane odločbe), je tožena stranka sicer primerjala z dostopnimi informacijami. Na tej podlagi je presojala odnos maroške oblasti do problematike drog ter njeno ukrepanje v zvezi z zajezitvijo s tem povezane trgovine in ocenila, da ni presenetljivo, da je bil tožnik zaradi preprodaje drog nekajkrat zaprt, saj je naloga oblasti, da preprečuje nelegalno trgovino s prepovedanimi snovmi.

50Vendar pa se proučene informacije po presoji sodišča ne nanašajo na tožnikov primer⁷. Že ob upoštevanju navedenih tožnikovih izjav bi tožena stranka namreč morala presojati dostopne specifične in splošne informacije v zvezi s preprodajalci kot subjekti resne škode (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). S tega vidika pa bi se najprej morala določno opredeliti tudi do tožnikovih izjav „da ga je strah, da bi mafijska združba izvedela, da jih je izdal, kar sumijo“⁸ in „ko je mamila dostavil zadnjič, preprodajalcu ni dal denarja; preprodajalec naj bi ga zaradi tega večkrat iskal na domu, pa so mu vedno rekli, da njega ni doma“⁹. Z jasnimi razlogi bi torej morala oceniti njihovo skladnost in verjetnost¹⁰ ter morebitno nasprotovanje ustreznim dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki bi jih morala pridobiti (tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1). Šele nato (po ugotovitvi s tem povezanih dejstev) bi lahko ocenila ali je država (ali ostali subjekti iz prvega odstavka 25. člena ZMZ-1) sprejela razumne ukrepe za preprečitev resne škode (drugi odstavek 25. člena ZMZ-1), ki bi jo tožniku utegnila povzročiti mafija¹¹. Tako presojo je namreč opravila le v zvezi z arabskimi napadi.¹²

51Glede na navedeno dokazna ocena tožene stranke po presoji sodišča ni vestna, skrbna in sintetično analitična, kot taka pa ne omogoča preizkusa tožnikove upravičenosti do subsidiarne zaščite. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

52Glede na navedeno bistveno kršitev določb postopka sodišče ni presojalo pravilnosti odločitve, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. ZMZ-1 namreč ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah (status begunca ali status subsidiarne zaščite), in ne dveh pravic in dveh samostojnih zahtevkov. Upoštevaje, da se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, pravilnost presoje pogojev za priznanje statusa begunca sama po sebi torej ne more pomeniti pravilnosti zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega tožena stranka v ponovnem postopku ne bo vezana na s tem povezano presojo sodišča glede dejstev.¹³

53Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala odpraviti ugotovljeno kršitev določb upravnega postopka, nato pa ob ustreznem spoštovanju načela proste presoje dokazov opraviti metodološko pravilno primerjavo tožnikovih izjav z ustreznimi informacijami o izvorni državi. Upoštevati bo morala, da v nasprotju s statusom begunca presoja upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite nima tolikšnega poudarka na prosilčevih osebnih okoliščinah.¹⁴

54Sodišče ni samo ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, potrebnega za spremembo izpodbijane odločbe, s čimer bi bil izpolnjen drugi pogoj iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 za odločanje v sporu polne jurisdikcije¹⁵. Ustreznega trditvenega gradiva, ki bi bilo v obravnavani zadevi povezano z vprašanjem resne škode, ni predlagal niti tožnik, ki poleg tega ni izkazal, da bo brez odločanja sodišča, ki ga zahteva, utrpel težko popravljivo škodo. Tudi sicer odprava izpodbijane odločbe zanj ne pomeni izgube pravic, ki jih ima kot prosilec za mednarodno zaščito.

¹ Tretji osebni razgovor je bil opravljen zaradi razjasnitve neskladij, ki so se pojavile ob predložitvi rojstnega lista, iz katerega izhaja drugačen priimek in rojstni datum tožnika.
² Nanaša se na ugotovitev, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje.
³ Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni predložil dokazov.
⁴ Nanaša se na ugotovitev, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom.
⁵ Iz povzetka tožnikovih izjav (zadnji odstavek na 15. in prvi odstavek na 16. strani izpodbijane odločbe) je razvidno, da je Berber in da se s strani arabskih prebivalcev sooča z rasizmom. Dejal je, da v Maroku Berberi nimajo pravic, hodil je v šolo, v kateri so bili tudi arabski učitelji, s čimer po mnenju tožene stranke ni izključil, da so bili nekateri učitelji tudi berberskega porekla. Kot otrok je doživljal diskriminacijo, zaradi slabšega znanja arabščine naj bi tudi ponavljal razrede. Prav tako je navajal, da Berberi v Maroku nimajo televizijskega in radijskega programa ali časopisov. Živel je v vasi ..., v mestu Agadir, kjer še vedno živita njegova starša.
⁶ Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil.
⁷ Glej že citirano tretjo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.
⁸ S tem povezan povzetek tožnikovih navedb je razviden iz tretjega odstavka na peti strani izpodbijane odločbe.
⁹ S tem povezan povzetek tožnikovih izjav s tretjega osebnega razgovora je razviden iz tretjega odstavka na štirinajsti strani izpodbijane odločbe.
¹⁰ S tem povezani razlogi v zvezi z navedenimi povzetki tožnikovih izjav so nejasni, saj tožena stranka na tem mestu ni jasno in nedvoumno presodila, da tožnikove izjave niso konkretne in konsistentne. Tako je ravnala v nadaljevanju v zvezi z zatrjevanimi napadi Arabcev.
¹¹ Nedržavni subjekti so subjekti resne škode, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).
¹² Zadnji odstavek na 14. strani, prvi odstavek na 15. strani, tretji odstavek na 22. in tretji odstavek na 23. strani izpodbijane odločbe.
¹³ Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je upravni organa vezan le na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.
¹⁴ Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (30. točka obrazložitve).
¹⁵ Določba prvega odstavka 65. člena ZUS-1 se glasi: Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.