VSRS Sodba in sklep II Ips 638/2009

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 1.525,24 EUR se zavrže.

Sicer se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 32.822,19 EUR (prej 7,865.508,40 SIT) odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in tožniku naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov. Presodilo je, da je od trenutka, ko bi tožnik ob povprečni skrbnosti lahko izvedel za škodo, ki je posledica prometne nezgode, pa do vložitve tožbe, že potekel triletni zastaralni rok, zato je terjatev za povračilo škode zastarala.

2Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanih sodb, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjskemu sodišču očita procesno kršitev, ker mu na naroku 18. 6. 2008 ni dopustilo, da bi se izjavil o navedbah izvedenca dr. J. P., in je zavrnilo njegov predlog, da se ga zasliši kot pričo. Iz dodatnega izvedenskega mnenja, ki ga je izvedenec podal na naroku, je razvidno, da je izvedenec spregledal zdravstveni karton iz oktobra 2003, iz katerega jasno izhaja, da se je tožnik še leta 2003 zdravil zaradi poškodb v prometni nesreči. Tožniku se je zato upravičeno postavil dvom, da je izvedenec spregledal še kakšno drugo listino. Pritožbeno sodišče se je do očitane procesne kršitve opredelilo le na načelni ravni s povzemanjem določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pojasnilo mu je, da če je dvomil v pravilnost mnenja, bi moral to jasno in konkretno izpostaviti. Ker prvostopenjsko sodišče ni dopustilo tožnikovega dodatnega zaslišanja, v katerem bi se lahko izjavil o dodatnem izvedenskem mnenju, je kršilo načelo kontradiktornosti. Meni tudi, da iz listin v spisu nedvomno izhaja, da je šel oktobra 2003 na zdravljenje v Terme ... na podlagi napotnice in že izdelane diagnoze. Navedba v kartonu, da prihaja na zdravljenje zaradi posledic prometne nezgode, torej ni izmišljena, ampak temelji na ugotovitvi zdravnikov. Prvostopenjsko sodišče tožnika ni dodatno zaslišalo, dokazni predlog pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da za odločitev v konkretnem primeru ni bistveno, kaj je tožnik povedal, ko je v letu 2003 prišel v zdravilišče. Ravno ta okoliščina pa je po tožnikovem prepričanju ključna glede presoje vprašanja zastaranja. Zdravljenje je bilo zaključeno šele po koncu zdravljenja v Terme ... septembra 2003, zato triletni zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel. Pred septembrom 2003 namreč tožnik še ni mogel ugotoviti obsega škode, ki je bila posledica prometne nesreče.

4Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6Tožnik je poleg zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode uveljavljal tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Zahtevka se opirata na različno dejansko in pravno podlago, zato se po drugem odstavku 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov. Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), s sodbo sodišča druge stopnje pa je bil zavrnjen zahtevek tožnika iz naslova premoženjske škode za znesek 1.525,24 EUR, revizija proti temu delu sodbe ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

7Stališče tožnika, da mu je prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga glede njegovega dodatnega zaslišanja odvzelo možnost, da bi se izjavil o ugotovitvah izvedenca, je zmotno. Zaslišanje strank (257. člen ZPP) je namreč treba ločiti od obojestranskega zaslišanja (prim. načelo kontradiktornosti, 5. člen ZPP), ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave RS). Zaslišanje strank je samo dokazno sredstvo in ni povezano s pravico stranke, da se izjavi o pravnih in dejanskih vidikih spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke.(1) Pravica do izjavljanja bi bila lahko kršena, če sodišče ne bi dalo tožniku (enakovredne) možnosti, da se seznani in izjavi o ugotovitvah in mnenju izvedenca. Glede na to, da so bili izvedensko mnenje in obe dopolnitvi tožniku vročeni, da mu je bil dan rok za podajanje pripomb, ter je tožnikov pooblaščenec izvedencu na naroku postavljal vprašanja, je tožnik nedvomno imel možnost razčistiti morebitne nejasnosti v izvedenskem mnenju in s tem vplivati na odločitev v konkretni zadevi.

8Tudi tožnikovi očitki, ki se nanašajo na samo ustreznost razlogov za zavrnitev dokaznega predloga glede njegovega dodatnega zaslišanja, so neutemeljeni. Pravica stranke, da se izvedejo predlagani dokazi, namreč ni absolutna. Če ima sodišče upravičen in ustavno sprejemljiv razlog, lahko predlagani dokaz zavrne, svojo odločitev pa mora ustrezno obrazložiti. Že nižji sodišči sta tožniku pravilno in natančno pojasnili, da dejstvo, kaj je v letu 2003 navedel, ko je prišel v zdravilišče, za odločitev ni bistvenega pomena. Obsežen dokazni postopek, utemeljen na strokovnih ugotovitvah izvedenca, je namreč pokazal, da se tožnik v letu 2003 ni zdravil zaradi poškodb iz prometne nezgode, temveč zaradi napredujočih degenerativnih sprememb. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da zgolj zapis v anamnezi, da gre za zdravljenje po prometni nesreči, ne glede na to, ali temelji na tožnikovih navedbah ob sprejemu ali na zapisu na sprejemni napotnici, ne dokazuje ničesar. Če je tožnik dvomil v pravilnost izvedenčeve ugotovitve, da zapis v zdravstvenem kartonu glede zdravljenja v letu 2003 ni relevanten, bi moral predlagati dopolnitev dokaznega postopka z izvedencem (254. člen ZPP), česar pa ni storil.

9V obravnavani zadevi je odločilno vprašanje, ali so vse posledice, ki jih trpi tožnik, v vzročni zvezi s poškodbo iz prometne nezgode z dne 30. 8. 2001. Razrešitev tega vprašanja je tudi predpogoj za pravilno presojo začetka teka zastaralnega roka za odškodninsko terjatev. Nižji sodišči sta presodili, da je tožnik zaradi prometne nezgode utrpel izključno udarnino prsnega koša in izvin ledvenega predela z mišičnimi poškodbami, medtem ko je odkrhnjenje dela telesa 7. prsnega vretenca pripisati tožnikovim degenerativnim spremembam. Tudi po mnenju revizijskega sodišča je pravna presoja vzročne zveze pravilna. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnik za degenerativne spremembe na hrbtenici izvedel že leta 2000, ko se je zaradi tega že zdravil in je bil poslan na fizioterapijo, ter da je šlo pri odkrhnjenju dela telesa 7. prsnega vretenca le za star okrušek, ki ni posledica prometne nesreče. Ta je povzročila le muskulatorne poškodbe, ki so izzvenele že marca 2002. Škodni dogodek torej ni povečal verjetnosti nastanka tožnikovih težav v hrbtenici, saj so bile le-te posledica napredujočih degenerativnih sprememb, zaradi katerih se je tožnik zdravil že pred nezgodo. Do teh težav bi tako prišlo tudi ob normalnem teku dogodkov.

10Po prvem odstavku 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da začetek zastaralnega roka v zvezi z nepremoženjsko škodo praviloma sovpada s trenutkom, ko je oškodovančevo zdravljenje zaključeno oziroma ko se njegovo zdravstveno stanje tako ustali, da je mogoče opredeliti višino nastale škode, ki je posledica škodnega dogodka.(2) Po ugotovitvah nižjih sodišč je bil tožnik v bolniškem staležu do 31. 12. 2001, 4. 3. 2002 pa je bilo zdravljenje zaključeno. Kot sta pravilno obrazložili že nižji sodišči, je za presojo začetka teka zastaralnega roka relevanten šele datum 6. 8. 2002, ko je travmatolog tožniku pojasnil, da so njegove težave, ki jih še ima v predelu hrbtenice, posledica degenerativnih sprememb in ne prometne nezgode. S tem je jasno razmejil vzroke tožnikovih zdravstvenih težav in najkasneje v tem trenutku je tožnik razpolagal z dejstvi, ki so ključna za opredelitev obsega škode, ki je posledica škodnega dogodka. Tožniku je bilo tako pri pregledu 6. 8. 2002 znano (oziroma bi mu kot povprečno skrbnemu človeku moralo biti), da njegovih še obstoječih zdravstvenih težav ni mogoče pripisati škodnemu dogodku. Pri nobenem od nadaljnjih pregledov ni bilo v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem ugotovljeno nič novega oziroma takega, kar mu ne bi bilo znano že ob pregledu pri travmatologu. Pojasnjeno mu je bilo, da so bile posledice prometne nesreče le prehodnega značaja, 29. 8. 2002 pa je fiziater navedel, da ne najde nobenih novih elementov, razen opisanega stanja. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, tožnikove sedanje težave v hrbtenici niso posledica prometne nesreče, zato tudi zdravljenje teh težav v letu 2003 v Termah ... ne more spremeniti zaključka glede začetka teka zastaralnega roka. Do vložitve tožbe avgusta 2006 je tako že potekel triletni zastaralni rok, zato sta sodišči pravilno zaključili, da je ugovor zastaranja utemeljen.

11Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane postopkovne kršitve, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v ostalem delu revizijo kot neutemeljeno zavrnilo in s tem tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije.

---.---

Op. št. (1): O tem se je v več odločbah izjavilo že Ustavno sodišče RS, npr. Up 321/96 z dne 15. 1. 1997, Up 259/03 z dne 20. 9. 2004. Prim. tudi J. Zobec, Pravdni postopek – zakon s komentarjem (2. knjiga), GV, Ljubljana 2006, str. 508, in A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV, Ljubljana 2004, str. 231-232.

Op. št. (2): Tako npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 104/2002 z dne 4. 12. 2002 in II Ips 229/2006 z dne 9. 7. 2008.