VSRS Sodba IV Ips 23/2021

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Novem mestu v novo sojenje.

A.

1Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Šentjernej, Škocjan, Šmarješke Toplice in Kostanjevica na Krki je A. A. spoznal za odgovornega storitve prekrška po tretji alineji 57. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 36. člena Odloka o izvajanju gospodarske javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov in gospodarske javne službe odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov na območju občine Škocjan (v nadaljevanju Odlok) in mu izrekel globo v znesku 400,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Novem mestu s sodbo z dne 1. 2. 2021 zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo je zaradi kršitve prve, druge in četrte alineje 62. člena, 1. točke 156. člena, 6. in 8. točke prvega odstavka 155. člena, drugega odstavka 167. člena, prvega odstavka 68. člena, prvega odstavka 90. člena in prvega odstavka 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena in tretjim odstavkom 59. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), 22. 29. in 38. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), 6. in 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 8. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah vrhovni državni tožilec Hinko Jenull vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in odločbo o prekršku razveljavi in zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročilo storilcu in njegovi zagovornici, ki se o njej nista izjavila.

B.

4Vložnik zahteve uveljavlja kršitev iz 1. točke 156. člena ZP-1 s trditvijo, da dejanje, opisano v izreku izpodbijane odločbe o prekršku, nima opredeljenega izvršitvenega ravnanja kršitelja kot sostorilca, oziroma njegove odločilne vloge pri izvršitvi prekrška. Meni, da bi v izreku odločbe moralo biti opisano na kakšen način je (so)storilec A. A. zavestno sodeloval pri storitvi prekrška, in sicer bi moralo biti opredeljeno, katere od v izreku odločbe navedenih komunalnih odpadkov je zbral on, katere pa so zbrali sostorilci B. B., C. C. in D. D. Ker opis izvršitve prekrška in sostorilstva ni popoln, je bila kršena tudi storilčeva pravica do poštenega sojenja.

5Vložniku ni mogoče pritrditi. Iz izreka izpodbijane odločbe o prekršku izhaja, da je prekrškovni organ storilca A. A. spoznal za odgovornega storitve prekrška, ker je kot povzročitelj komunalnih odpadkov s komunalnimi odpadki ravnal tako, da je v beli polivinil vrečki, ki je bila puščena v zabojniku za mešane komunalne odpadke zbral plastično embalažo, papirno embalažo, biološko razgradljive odpadke in nevarne odpadke, s čimer je kršil drugo alinejo drugega odstavka 36. člena Odloka. Slednja določa, da povzročitelji komunalnih odpadkov ne smejo mešati ločenih frakcij med komunalne odpadke tako, da jih ni več možno izločiti pri razvrščanju komunalnih odpadkov v sortirnici. Fizična oseba, ki ravna s komunalnimi odpadki v nasprotju z navedeno določbo, se na podlagi 57. člena Odloka kaznuje za prekršek z globo 400,00 EUR. V drugem odstavku izreka izpodbijane odločbe o prekršku je navedeno, da je storilec prekršek storil v sostorilstvu z B. B., C. C. in D. D. Iz takšnega opisa dejanja je jasno razvidno, da je bil storilec A. A. spoznan za odgovornega, da je bil on tisti, ki je v sporni vrečki zbral navedene različne komunalne odpadke. Vložniku zato ni mogoče pritrditi, da v izreku odločbe ni opisano izvršitveno ravnanje storilca in da opis prekrška ni sklepčen. Glede na tako oblikovan opis dejanja, ko se storilcu očita, da je (sam) izpolnil vse znake prekrška, pa vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da nepopoln opis sostorilstva, ko v izreku izpodbijane odločbe o prekršku niso konkretizirani prispevki sicer navedenih sostorilcev, pomeni kršitev zakona. Ker naj bi po opisu storilec (sam) izpolnil vse znake prekrška, morebiten prispevek ostalih sostorilcev na njegovo odgovornost ne vpliva. Tako se izkaže, da kršitev iz 1. točke 156. člena ZP-1 ni podana.

6Nadalje vložnik meni, da odločba o prekršku in sodba nimata razumnih in prepričljivih razlogov o tem, da je prav A. A. storilec oziroma eden od storilcev obravnavanega prekrška. Trdi, da storilčeva odgovornost za prekršek temelji le na posrednih dokazih in oceni njegove neverodostojnosti, pri čemer sodišče prekrškovnemu organu pritrjuje z razlogom, da storilec svojih navedb, da nikoli ni bil v trgovini A., d. o. o., da v belo polivinil vrečko ni odvrgel računa te trgovine in da prekrška ni storil, ni z ničemer izkazal. Razlogi izpodbijane sodbe po mnenju vrhovnega državnega tožilca pomenijo prevalitev dokaznega bremena na storilca in kršitev domneve nedolžnosti. Vložnik navaja, da je storilec svoj zagovor želel dokazati z zaslišanjem treh prič, ki bi vedele povedati o tem, kdo je zbral odpadke v belo polivinil vrečko in vrečko odložil v zabojnik za smeti, sodišče pa je z zavrnitvijo tega dokaznega predloga kršilo storilčevo pravico do izvajanja razbremenilnih dokazov. Dokazni predlog je zavrnilo iz razloga, ker so predlagane priče s plačilom izrečene jim globe priznale svojo odgovornost za ta isti prekršek, ki so ga izvršile skupaj s storilcem, zato bi sodišče njihove morebitne drugačne izpovedbe sprejelo kot neverodostojne. Navedeni razlogi po mnenju vložnika pomenijo vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna. Dejstvo, da so priče sprejele lastno odgovornost za prekršek, še ne pomeni, da ne bi verodostojno izpovedale o storilčevi vlogi pri izvršitvi obravnavanega prekrška. Vložnik trdi, da so uveljavljane kršitve vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

7Iz spisovnih podatkov izhaja, da prekrškovni organ ni neposredno zaznal izvršitve obravnavanega prekrška, temveč je inšpektorica ob opravljanju inšpekcijskega nadzora po uradni dolžnosti, na zbirnem mestu v zabojniku za mešane komunalne odpadke opazila zavezano belo polivinil vrečko in pregledala njeno vsebino. Med njo je našla tudi račun trgovine A., d. o. o., za katerega je v nadaljevanju ugotovila, da je bil plačan s storilčevo bančno kartico. Obdolženčeva zagovornica je zoper storilcu izdano odločbo o prekršku vložila zahtevo za sodno varstvo v kateri je zatrjevala, da se storilec nikoli ni nahajal v trgovini A., d. o. o., da v vrečko ni odvrgel računa te trgovine, da svojo bančno kartico večkrat posodi družinskim članom za plačilo različnih stvari in storitev ter da obravnavanega prekrška ni storil. V dokaz je predlagala zaslišanje prič B. B., C. C. in D. D., katerih kartice so bile uporabljene pri plačevanju drugih računov, ki jih je inšpektorica prav tako našla v sporni vrečki. Navedla je, da bi priče izpovedale o tem kdo je zbral odpadke v belo polivinil vrečko in jo odložil v zabojnik. Sodišče je v izpodbijani sodbi zaključilo, da zagovoru storilca ne verjame, ker ni z ničemer izkazal, da svojo bančno kartico posoja drugim, prav tako ni izkazal, da se nikoli ni nahajal v navedeni trgovini. Predlog za zaslišanje prič, s katerimi je storilec hotel dokazati, da obravnavanega prekrška ni storil, je sodišče zavrnilo, ker so vse predlagane priče plačale globo zaradi istovrstnega prekrška, ki so ga izvršile skupaj s storilcem in so se s prekrškom strinjale, zaradi česar je sodišče zaključilo, da bi vsakršno drugačno pojasnjevanje dogodkov z njihove strani sprejelo kot neresnično in neverodostojno.

8Vložniku je treba pritrditi, da je sodišče zavrnilo predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem prič z vnaprejšnjo oceno njihovih izpovedb. Ocenilo je, da predlagan dokaz v nobenem primeru ne more biti uspešen in ne bi mogel omajati presoje sodišča, da storilčev zagovor, v katerem je dejanje zanikal, ni verodostojen. Odločilo je, da razbremenilnega dokaza za storilca ne izvede, ker je na podlagi računa, ki je bil plačan s storilčevo bančno kartico in se je nahajal v sporni vrečki ter okoliščine, da storilec prijateljuje z C. C. in B. B., ki stanujeta v bližini zabojnika, v katerega je bila vrečka odvržena sklepalo, da je bil storilec tisti, ki je v sporni vrečki zbral različne komunalne odpadke in storil prekršek. Vrhovni državni tožilec pravilno ugotavlja, da je sodišče s tem kršilo storilčevo pravico do obrambe, ki jo ima po 29. členu URS, saj mu v postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Pri odločanju o dokaznih predlogih mora sodišče upoštevati merila, ki jih je izoblikovala ustavnosodna praksa, v dvomu pa mora vsak dokazni predlog obrambe šteti v korist obdolženca in ga mora izvesti, razen, če je očitno, da dokazni predlog ne more biti uspešen. Vložnik ima prav, da dejstvo, da so predlagane priče sprejele svojo odgovornost za prekršek, še ne pomeni, da ne bi mogle verodostojno izpovedati o storilčevi vlogi pri izvršitvi obravnavanega prekrška. Pritrditi mu gre tudi, da je sodišče s tem, ko je na podlagi medsebojno povezanih indicev (računov in poznanstev) sklepalo o obstoju odločilnega dejstva (da je storilec v vrečki zbral in pomešal različne odpadke) in zaključilo, da storilec svojih navedb, da nakupa v imenovani trgovini ni opravil, ni z ničemer izkazal in sodišču ni posredoval verodostojnega in nedvoumnega dokaza, da očitane kršitve ni storil, dokazno breme v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 7. člena ZP-1 prevalilo na storilca. Domneva nedolžnosti pomeni, da nosi dokazno breme, da je določena oseba storila določen prekršek država, ki mora storilčevo odgovornost dokazati z najvišjim dokaznim standardom. Sodišča pri presoji ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, ne zavezujejo nobena posebna formalna pravila, je pa omejeno z domnevo nedolžnosti. Če pri vseh indicih, vsakega od njih razlaga v škodo obdolženca in dokazno breme prevali nanj, je jasno, da ne izhaja iz domneve nedolžnosti, temveč iz domneve krivde. Prosta dokazna presoja ne pomeni pooblastila za sprejemanje arbitrarnih odločitev; odločitev, ki niso sprejete z razumnimi razlogi. Vložnik sodišču zato utemeljeno očita, da je s svojim postopanjem in razlogi kršilo prvi odstavek 68. člena in prvi odstavek 90. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

9Nazadnje vložnik uveljavlja še kršitev iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 s trditvijo, da je prekrškovni organ osebne podatke o kršitelju A. A. pridobil nezakonito, zato se odločba o prekršku in sodba nanje ne bi smeli opirati, nezakoniti pa so tudi vsi nadaljnji pridobljeni dokazi. Navaja, da je inšpekcijski organ na podlagi zaseženega računa trgovine A., d. o. o. pridobil podatke o bančni transakciji preko katere je bil račun plačan, nato pa je od banke zahteval podatke o imetniku bančne kartice oziroma transakcijskega računa in tako identificiral A. A. Pri tem se je prekrškovni organ skliceval na 19. člen Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN),¹ ki po mnenju vložnika ne daje podlage za pridobitev osebnih podatkov kršitelja oziroma podatkov za njegovo identifikacijo za potrebe prekrškovnega postopka, temveč le za potrebe inšpekcijskega nadzora. Takšnega pooblastila prekrškovnim organom po navedbah vložnika ni podelil niti ZP-1, saj v skladu s četrtim odstavkom 45. člena ZP-1 prekrškovni organi osebne podatke lahko pridobivajo le od državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Vložnik tudi meni, da upoštevaje načelo sorazmernosti, ki ga je skladno s 7. členom ZIN potrebno upoštevati tudi pri inšpekcijskem nadzoru, teža obravnavane kršitve in neznatne posledice, ko je šlo za majhno količino smeti, pomešanih v polivinil vrečki, ne opravičujejo takšnega poseganja v zasebnost.

10Vrhovnemu državnemu tožilcu ni mogoče pritrditi, da je prekrškovni organ osebne podatke o storilcu pridobil brez pravne podlage in zato nezakonito. Četrti odstavek 45. člena ZP-1 določa, da morajo, ne le državni organi in nosilci javnih pooblastil, temveč tudi upravljavci zbirk osebnih podatkov prekrškovnim organom v postopku o prekršku dajati potrebno pomoč in podatke oziroma posredovati osebne podatke, ki so potrebni za ugotovitev dejstev v zvezi s postopkom in za izvršitev sankcij. V skladu s tretjim in četrtim odstavkom 31. člena Zakona o bančništvu je ena izmed dejavnosti bank oziroma pomožnih storitev, ki jih banke lahko opravljajo tudi vodenje zbirk podatkov, vključno z osebnimi podatki. Na podlagi navedenih določil je inšpekcijski organ po opravljenem inšpekcijskem nadzoru, ko je ugotovil, da je bil kršen Odlok in da je kršitelj storil prekršek, zaradi česar je v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 32. člena ZIN uvedel postopek o prekršku, od banke zakonito zahteval podatke o imetniku določene bančne kartice oziroma transakcijskega računa. Upravičeno pa se vložnik sklicuje na splošno ustavno načelo sorazmernosti (2. člen URS), zapisano tudi v 7. členu ZIN, v skladu s katerim država ne sme prekomerno posegati v pravice posameznika. Utemeljeno načenja vprašanje, ali teža in posledice obravnavane kršitve predpisov upravičujejo pridobitev osebnih in drugih podatkov in informacij o storilcu od banke in preko spleta s pomočjo spletnih socialnih omrežij. V skladu z 62.a členom ZP-1 mora sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo vselej po uradni dolžnosti preizkusiti tudi, ali se odločba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V novem sojenju bo tako sodišče moralo pretehtati dokaze in se v tem pogledu argumentirano opredeliti.

C.

11Glede na ugotovljene kršitve je Vrhovno sodišče na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo sojenje.

12Predlogu vložnika, da razveljavi izpodbijano sodbo in odločbo o prekršku ter zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje Vrhovno sodišče ni sledilo.² Izhajajoč iz namena ZP-1, ki teži h koncentraciji, racionalizaciji in ekonomičnosti postopka, določbe 171. člena ZP-1, ki za postopek za varstvo zakonitosti napotuje na smiselno uporabo določbe ZKP o zahtevi za varstvo zakonitosti, ter upoštevaje določbo 65. člena ZP-1, v skladu s katero (niti) okrajno sodišče, ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo nima možnosti razveljaviti odločbe prekrškovnega organa in zadeve vrniti v novo odločanje prekrškovnemu organu, je Vrhovno sodišče izhajajoč iz razlage, da se v postopku z izrednim pravnim sredstvom praviloma razveljavi le odločba sodišča, ne pa tudi odločba prekrškovnega organa, odločilo kot v izreku.

13Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Ta v drugem odstavku določa, da morajo pravne in fizične osebe, zoper katere se ne vodi inšpekcijski postopek, in ki razpolagajo z domnevnimi dokazi oziroma drugimi, tudi osebnimi podatki, potrebnimi za izvedbo inšpekcijskega nadzora, na zahtevo inšpektorja posredovati dokaze in druge, tudi osebne podatke, oziroma morajo omogočiti zaslišanje prič za pridobitev teh dokazov ali drugih, tudi osebnih podatkov, najkasneje v treh dneh od prejema njegove zahteve.
² Iz Zakona o prekrških s komentarjem (P. Čas in drugi, GV Založba, 2018, str. 892 in 893) sicer izhaja, da ima Vrhovno sodišče tudi to možnost.