VSRS Sodba VIII Ips 25/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu, in sicer v višini 15.461,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do prenehanja obveznosti. Ugotovilo je, da je tožena stranka odgovorna za škodo po načelu objektivne odškodninske odgovornosti (149. in 150. člen Obligacijskega zakonika, OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Glede višine tožbenega zahtevka je ob upoštevanju 179. člena OZ presodilo, da tožnik utemeljeno zahteva odškodnino v vtoževanem znesku.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo. V zvezi z višino priznane odškodnine je obrazložilo, da ta ustreza pomenu prizadete dobrine in namenu odškodnine in da ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. V podobnem primeru je bila skoraj enaka odškodnina prisojena tudi v zadevi II Ips 61/2002 z dne 21. 11. 2002.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na katerih primerih iz sodne prakse je utemeljilo višino odškodnine. Pritožbeno sodišče je to pomanjkljivost odpravilo tako, da je citiralo sodbo II Ips 61/2002. S tem je kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni upoštevalo prvostopenjske kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) in ni po uradni dolžnosti razveljavilo prvostopenjske sodbe. Napačna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je ugotavljanje višine škode ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je višina odškodnine pravična in pri tem navedlo le eno sodno odločbo. V zadevi II Ips 61/2002 gre za hujše poškodbe, kot jih je utrpel tožnik, poleg tega je bil postavljen tudi izvedenec. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

4Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7Sodišču druge stopnje revizija neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ker ni po uradni dolžnosti razveljavilo prvostopenjske sodbe, obremenjene s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (višina prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v sodbi sodišča prve stopnje ni utemeljena s konkretnimi primeri iz sodne prakse). V zadevi II Ips 61/2002, na katero se sklicuje že sama revizija, je Vrhovno sodišče obrazložilo, da je v odškodninskih pravdah v zvezi z negmotno škodo ob nujni individualizaciji obravnavanega primera sicer potrebno opraviti tudi primerjavo s prisojanimi odškodninami v naši državi, saj se je le tako mogoče približati enakim merilom za vse primere in s tem pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Pri tem pa je pojasnilo, da ne gre za kršitev iz 14. točke citiranega določila ZPP, če v sodbi ni navedeno, s katerimi drugimi konkretnimi odškodninskimi zadevami je sodišče pri odločanju o višini odškodninskega zahtevka opravilo primerjavo. Kot ugotavlja že sama revizija, je namreč pregled sodne prakse v odškodninskih sporih, ki ga občasno izda Vrhovno sodišče kot institucija, ki po zakonu skrbi za enotno sodno prakso, na voljo vsem, in ni naloga (pritožbenega) sodišča, da se spušča v analizo posamičnih primerov, niti da jih navaja. Podobno stališče izhaja tudi iz sodbe II Ips 665/1993 z dne 16. 6. 1994. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da gre pri odškodnini za nepremoženjsko škodo za zadoščenje, ki mora biti individualizirano v okvire, t. j. medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar res oblikuje sodna praksa. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče upoštevati ob obravnavanju posameznega primera predložene sodbe v drugih zadevah (ne kot dokaz o vrsti oškodovančeve škode glede na druge in ne kot pravni vir). Glede na navedena stališča v citiranih sodbah Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba utemeljeno ugotavlja, da če sodišče prve stopnje primerov iz sodne prakse ni citiralo, to še ne pomeni, da jih pri sprejemu odločitve ni upoštevalo.

8Revizija zmotno izpodbija pravilnost drugostopenjske navedbe, da je ugotavljanje višine škode ugotavljanje dejanskega stanja. Višina (oziroma primerneje: obseg) utrpele škode spada v dejansko podlago odločitve. Materialnopravno vprašanje pa je, kakšna je pravična denarna odškodnina za pravno priznano nepremoženjsko škodo.

9Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10Revizija izpodbija le odločitev o višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in navaja, da ta ni bila odmerjena pravično. Vrhovno sodišče je zato preizkusilo drugostopenjsko zamudno sodbo le v tem obsegu.

11Predmet tožbenega zahtevka je odškodnina zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno naslednje dejansko stanje o poškodbah in nevšečnostih, ki jih je tožnik, zaposlen kot tesar, utrpel v nesreči pri delu (udarec cca. 500 kg težkega vozička v glavo). Tožnik je bil nekaj časa v nezavesti. Utrpel je commotio cerebri SO10 (pretres možganov), V.I.c. capitis reg. parietalis sin. SO10 in distensio musc. colli S 134 (nateg vratnih mišic). Na glavi so mu zašili razpočno rano, veliko dva cm. Bolniško odsoten je bil od 17. 2. 2005 do 4. 4. 2005. V tem času je ves čas trpel hude bolečine v glavi in vratu (še danes trpi močne glavobole), katerim sta se kasneje pridružila še vrtoglavica in bruhanje. Podvržen je bil rentgenskemu slikanju, ki je preseglo dovoljeno petletno dozo sevanja za ljudi, ki ne delajo z viri sevanja, ter hodil 10 dni na fizioterapijo. Dva tedna po poškodbi ga je pričelo boleti levo oko, občasno se mu je meglil vid. Delo mora sedaj opravljati na tleh in vlagati bistveno več truda in napora, da doseže enake rezultate, kot jih je pred poškodbo. Vrhovno sodišče je na tako ugotovljeno dejansko stanje vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12Ob upoštevanju določila 179. člena OZ sta za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo temeljni načelo individualizacije (upoštevanje stopnje in trajanja bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ter da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom).

13Nižji sodišči sta presodili, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini, ki jo zahteva. Kot podoben primer v sodni praksi je sodišče druge stopnje navedlo sodbo II Ips 61/2002 in pojasnilo, da je prisojena odškodnina skoraj enaka obravnavani. Revizija utemeljeno uveljavlja, da primerjava s citirano sodbo ni mogoča. Glede obsega utrpele škode je obravnavana zadeva le delno primerljiva z II Ips 61/2002, kot podobno sodno prakso pa je ni mogoče šteti zlasti iz razloga, ker je odmerjena odškodnina znašala 32 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS, v obravnavani zadevi pa znaša 18,7 plač. Višina odškodninskega zahtevka, kateremu je sodišče ugodilo, je resda v obeh zadevah skoraj enaka, vendar je potrebno upoštevati, da je v zadevi II Ips 61/2002 sodišče prve stopnje izdalo sodbo dne 31. 1. 2000, v obravnavani zadevi pa 30. 5. 2007. Utemeljenost višine odškodnine glede na druge primere iz sodne prakse je zato mogoče presojati le tako, da se najprej preračuna, koliko povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS znašajo posamezne odškodnine (ki jih primerjamo) na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Dobljeni rezultat se uporabi kot kriterij za primerjavo.

14Tožniku prisojena odškodnina znaša 18,7 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS. Vrhovno sodišče soglaša z drugostopenjsko oceno, da ob upoštevanju vseh okoliščin primera ter stopnje in trajanja bolečin, ta odškodnina ne odstopa od višine odškodnin, ki so bile glede na sodno prakso prisojene v podobnih primerih. V primerljivi zadevi II Ips 141/1992 je bila tako odmerjena odškodnina v višini 19 povprečnih plač (utrpele poškodbe: pretres možganov, nezavest, udarnina glave in hrbtenice, zvin vratne hrbtenice; telesne bolečine: hude 5 dni, srednje močne 10 dni in zmerne 6 tednov; zmanjšanje življenjskih aktivnosti: omejena gibljivost vratne hrbtenice, glavoboli), v nekaterih zadevah pa celo več, npr. v II Ips 109/1994 v višini 26 povprečnih plač (utrpele poškodbe: pretres možganov s kratko nezavestjo, udarnina in raztrganina na glavi, udarnina prsnega koša; telesne bolečine: srednje hude 5-6 dni, 1 teden lažje; zmanjšanje življenjskih aktivnosti: glavoboli ob močnem soncu, svetlobi in hrupu).

15Ker je bila glede na obrazloženo tožniku prisojena pravična denarna odškodnina, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.