VSC Sodba in sklep Cp 101/2021

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdita izpodbijana sodba (v točki II. izreka) in sklep (v točki 2.) sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in drugotožena stranka sami trpita vsaka svoje stroške vloženih pritožb.

III. Drugotožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti 931,47 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razsodilo: pod točko I. izreka, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka pod točko 1. zahtevala, da se ugotovi, da je notarski zapis opr. št. SV 106/2015 z dne 3. 2. 2015 Sporazuma o razvezi darilne pogodbe z dne 4. 10. 2007, sklenjen med prvotoženo stranko I. Z. kot obdarjenko in drugotoženo stranko F. K., ničen, pod točko 2. da se ugotovi, da je vknjižba lastninske pravice v korist drugotožene stranke F. K. do 1/1 celote nepremičnine z ID znakom: parcela ... 487/6, z začetkom učinkovanja vpisa dne 16. 6. 2015, neveljavna in se na podlagi pravnomočne sodbe pri tej nepremičnin vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se izbriše lastninska pravica, vknjižena do 1/1 celote v korist drugotožene stranke F. K. ter se pri tej nepremičnini znova vpiše lastninska pravica do 1/1 celote v korist prvotožene stranke I. Z., pod točko II. pa ugodilo tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da je notarski zapis opr. št. SV 106/2015 z dne 3. 2. 2015 Sporazuma o razvezi darilne pogodbe z dne 4. 10. 2007, s katerim se je I. Z. kot obdarjenka strinjala s preklicem darila in vrnitvijo do 1/1 celote podarjene nepremičnine z ID znakom: parcela ... 487/6 v last tožene stranke F. K. kot darovalca, v razmerju do tožeče stranke brez pravnega učinka v delu, kolikor je potrebno za poplačilo terjatve tožeče stranke po neposredno izvršljivem notarskem zapisu opr. št. SV 106/2015 z dne 3. 2. 2015 v znesku 48.449,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 4. 2020 dalje in vse nadaljnje izvršilne stroške, ter ji je tožena stranka F. K. zaradi poplačila te terjatve dolžna dovoliti izvršbo na nepremičnini z ID znakom: parcela ... 487/6, ter sklenilo pod točko 1. da se pravdni postopek zaradi umika ustavi v delu podrednega zahtevka pod točko II./1. v obsegu, da je notarski zapis opr. št. SV 106/2015 z dne 3. 2. 2015 Sporazuma o razvezi darilne pogodbe z dne 4. 10. 2007 v razmerju do tožeče stranke brez pravnega učinka v delu, kolikor je potrebno za poplačilo terjatve tožeče stranke po istem neposrednem izvršljivem notarskem zapisu za nadaljnji znesek 3.961,80 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki presegajo prisojene zakonske zamudne obresti v točki II.1., pod točko 2. pa je še sklenilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2Zoper to sodbo in sklep sta se pritožili tožeča stranka in drugotožena stranka.

3Tožeča stranka je pritožbo vložila le zoper sklep v točki 2. (t.j. v stroškovni odločitvi). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v izpodbijani točki v celoti razveljavi ter spremeni izpodbijani del sklepa tako, da toženi stranki prizna priglašene pravdne stroške ter stroške te pritožbe in jih naloži v nerazdelno plačilo toženima strankama, podredno pa, da njeni pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi najprej povzame bistveno vsebino celotne odločitve sodišča prve stopnje, nato pa glede izpodbijane stroškovne odločitve sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede pravdnega uspeha strank. Izpostavlja dejstvo, da je v tožbi postavila tako primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti izpodbijanega Sporazuma kot tudi podredni tožbeni zahtevek (oblikovalni), s katerim je izpodbijala Sporazum na podlagi določb 255. člena OZ, sodišče prve stopnje pa je s sodbo primarni tožbeni zahtevek sicer res zavrnilo, ugodilo pa je v celoti podrednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, zato le-ta meni, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka zoper toženo stranko zgolj deloma uspela, saj je v celoti uspela s svojim zahtevkom, s katerim je izpodbijala Sporazum, sklenjen med toženima strankama, na podlagi določb 255. člena OZ, zaradi zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka pa v postopku niso nastali nobeni dodatni stroški. Podredni zahtevek, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo, je nadomestil zavrnjeni primarni zahtevek, zato je sodišče prve stopnje po mnenju tožeče stranke pri stroškovni odločitvi očitno zmotno uporabilo materialno pravno določilo 2. odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka nadalje v pritožbi še izpostavlja, da temeljno pravilo o plačilu stroškov po uspehu, ki velja v pravdnem postopku, pomeni, da stroški bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, v konkretnem primeru pa sta to toženi stranki, ki sta izpodbojni pravni posel sklenili. Zaradi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje po prepričanju tožeče stranke ob pravilni uporabi 1. odstavka 154. člena ZPP in 182. člena ZPP toženi stranki naložiti v plačilo celotne pravdne stroške tožeče stranke, ki je v celoti uspela s podrednim tožbenim zahtevkom. Sodišču prve stopnje tožeča stranka ob koncu svoje pritožbe očita še neobrazloženost sklepa v stroškovni odločitvi iz razloga, ker je svojo odločitev o tem, da vsaka stranka krije svoje stroške, povsem neutemeljeno in neobrazloženo utemeljilo z okoliščino, da sta bila pooblaščenca obeh pravdnih strank podobno aktivna pri procesnih dejanjih. Ob tem pa ni navedlo in obrazložilo razlogov za odločitev o tem, da krije vsaka stranka svoje stroške oziroma zakaj kljub temu, da je tožeča stranka v celoti uspela s podrednim tožbenim zahtevkom, tožeči stranki ni priznalo pravdnih stroškov niti deloma. Sodišče v obrazložitvi izpodbijanega dela sklepa sicer na splošno navaja, da je tožnica prvotno postavljeni zahtevek tekom postopka delno utesnila, vendar pri tem po oceni tožeče stranke ne pojasni, kako ta okoliščina vpliva na siceršnjo stroškovno odločitev. Prav tako pa tudi ne pojasni, kakšno uravnavo stroškov v zvezi z zastopanjem dveh toženih strank naj bi upoštevalo. Glede na navedeno je po mnenju tožeče stranke očitno, da izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje nima razlogov oziroma so ti razlogi o odločilnih dejstvih povsem nejasni, zaradi česar se izpodbijana stroškovna odločitev sodišča prve stopnja ne more preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

4Drugotožena stranka (v nadaljevanju: drugotoženec) pa pritožbo vlaga zoper ugodilni del sodbe (v točki II. izreka ) in zoper stroškovni del sklepa (v točki 2. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da podredni tožbeni zahtevek zavrne v celoti in tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov toženih strank, podredno pa, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Drugotoženec meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj ne obstajajo pogoji oziroma predpostavke izpodbojnosti. Sklicujoč se ob tem na OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 164-165, trdi, da ob opredelitvi sodišča prve stopnje, da je obravnavani Sporazum o razvezi darilne pogodbe dvostranski pravni posel, Sporazum ne more biti hkrati, kakor je ocenilo sodišče, niti pravno dejanje dolžnika (prvotoženke) niti neodplačno pravno dejanje, saj je darilna pogodba oziroma neodplačno pravno dejanje tipičen enostranski in ne dvostranski pravni posel, kljub nespornemu dejstvu, da sta prvotoženka in drugotoženec v sorodstvu v prvem kolenu, pa ne obstaja niti domnevna baza vednosti tretjega o oškodovanju upnika s pravnim dejanjem dolžnika. Že zato se po mnenju drugotoženca sodišče prve stopnje ne bi smelo zadovoljiti niti z domnevo o vednosti možnosti oškodovanja upnikov niti z domnevo možnosti oškodovanja zaradi neodplačnosti Sporazuma. Drugotoženec meni, da bi v tem primeru sodišče moralo ugotoviti, da sta toženca s svojimi trditvami in dokazi uspela to domnevo (o možnosti oškodovanja upnikov) ovreči, saj je v točki 34. izpodbijane odločbe pravilno razlogovalo, da ″se izpovedi tožencev, iz katerih izhaja, da drugotoženi ni vedel za dolg prvotoženke, zaradi česar tudi ni bilo razloga, da bi sklepala navidezno pogodbo, da bi izigrala tretjega oziroma z nedopustnim nagibom, temveč je drugotoženec želel, da se mu darilo ″vrne″, prvotoženka pa se je s tem strinjala, da se izogne tožbi, s katero je grozil, skladata z že obrazloženimi zaključki sodišča, kar po oceni sodišča potrjuje, da je vsebina Sporazuma rezultat resnične volje pogodbenih strank″. Glede na citirano je sodišče prve stopnje po mnenju drugotoženca smiselno pravilno že ugotovilo dobro vero drugotoženca (tretjega v razmerju do upnika) in bi iz tega moralo izpeljati samo še logičen zaključek, da je podana njegova dobra vera in da je domneva ovržena. Ob takšni ugotovitvi pa bi se po oceni drugotoženca izkazala kot pravno zmotna uporaba pravila (ki ga je namesto tega uporabilo sodišče), da se ″pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano″. Drugotoženec je prepričan, da je sodišče prve stopnje pri tem napačno uporabilo dikcijo ″šteje se″, zmotno misleč, da gre za neizpodbojno domnevo oziroma pravno fikcijo, saj je spregledalo logično razlago zakona, da se pri neodplačnih poslih samo trditveno in dokazno breme z upnika (kot tožnika) prevali na dolžnika in tretjega. Gre za to, da se z izpodbijanjem posega v pravni položaj oziroma premoženje tretjega (drugotoženca) in je zato le-ta še posebej upravičen do pravnega varstva, gre za spoštovanje načela pravne varnosti. Drugotoženec nadalje še trdi, da tožeči stranki (upniku) sploh ni uspelo dokazati, da bi Sporazum o razvezi darilne pogodbe bil neodplačen pravni posel ali z njim izenačeno pravno dejanje, zato je po njegovem mnenju pravno zmotna že sama ugotovitev sodišča, da bi naj Sporazum o razvezi darilne pogodbe pomenil neodplačen pravni posel oziroma neodplačno razpolaganje. Kajti po analizi vsebine Sporazuma, kakor sta ga v pravdi ponudila toženca, sodišče pa sprejelo (v točki 34. kakor citirano spredaj), je bistvo Sporazuma v tem, da je prvotoženka (obdarjenka) sporazumno vrnila darilo drugotožencu (darovalcu) potem, ko je ta zaradi hude nehvaležnosti, ki jo je v Sporazumu priznala (gre le za priznanje dejstva in nič drugega) preklical darilo (kar je zgolj njegovo enostransko pravno dejanje in ne tudi pravno dejanje prvotoženke kot obdarjenke) in s tem dosegel pravni učinek razvezane darilne pogodbe. V tako nastali pravni situaciji ni bilo več pravnega temelja obdaritve in darila in je zato bila obdarjenka obogatena in bi darovalec lahko tudi s tožbo dosegel vrnitev darila (kar ji je tudi zagrozil, kakor je pravilno ugotovilo sodišče), zato je bil v takšni situaciji po mnenju drugotoženca logično in pravno pravilno, da je prvotoženka (obdarjenka) prostovoljno in sporazumno z drugotožencem (povsem skladno s temeljnim načelom mirnega reševanja sporov po 11. členu OZ) darilo vrnila nazaj v (zemljiškoknjižno) last drugotoženca (darovalca). Takšna vrnitev darila, ki je zgolj vrnitveno izpolnitveno dejanje (sporazum o tem pa v bistvenem delu zgolj solucijska pogodba, ki ureja razmerje po razvezi darilne pogodbe), pa po oceni drugotoženca ni neodplačen pravni posel ali neodplačno pravno dejanje ali z njim izenačeno dejanje (sodišče je očitno zapeljalo v zmoto okoliščina, da je sama darilna pogodba res neodplačen pravi posel, nesporno pa s Sporazumom ni bila sklenjena darilna pogodba), temveč samo vzpostavitev prvotnega stanja in torej ni podlage za zaključek, da bi se naj v tem primeru štelo (t.j. domnevalo), da obstoji vednost oz. dolžna vednost možnosti odškodovanja upnikov, ki pa je, kot je bilo povedano, že ovržena. Drugotoženec sodišču prve stopnje zaradi njegovih zaključkov očita tako napačno oziroma zmotno uporabo materialnega prava kot tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so si po njegovem mnenju v tem delu razlogi sodbe v nasprotju, kar je takšna pomanjkljivost sodbe, da je ni mogoče preizkusiti, zagotovo pa je ta pomanjkljivost vplivala na odločitev o ugoditvi zahtevku, ko bi ga moralo zavrniti, tako da je zaradi tega sodba nepravilna in nezakonita. Pravno zmoten pa je po mnenju drugotoženca tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi naj bil podan pogoj (predpostavka) izpodbojnosti škoda (za upnike) oziroma neplačevitost dolžnika (prvotoženke). Meni, da je sodišče prve stopnje to predpostavko glede na nesporno dejstvo, da je bil kreditni dolg prvotoženke zavarovan s solidarnim poroštvom M. d.d. (ki je na zahtevo tožnice dejansko pričela odplačevati namesto dolžnika, kakor je sodišče pravilno ugotovilo, točka 43.), preozko razlagalo (v točki 41.) zakonsko določbo (3. odstavek 255. člena OZ), v skladu s katero se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik (in ne kdo drugi) nima dovolj sredstev. Kljub temu pa se je potem ukvarjalo s plačevitostjo solidarnega poroka M. d.d. (točka 43. do 46.), kar je bil sicer po oceni drugotoženca pravilen pristop (vendar z napačnimi zaključki), saj je po pravni teoriji dolžnik neplačevit le, če je upnik poskusil unovčiti zavarovanje, pa pri tem ni bil uspešen (OZ s komentarjem, 2. knjiga, str. 255) in enako tudi po sodni praksi (npr. sklep VSC opre št. Cp 539/2014), pri čemer po mnenju drugotoženca ni mogoč dejanski zaključek oziroma je ta zmoten (zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po 340. člen ZPP), da bi naj bila tožeča stranka neuspešna pri unovčevanju zavarovanja (poroštva) glede na omenjeno izrecno ugotovitev sodišča o plačevanju s strani solidarnega poroka in ugotovitev o obročnem plačevanju, saj slednje pomeni, da se je tožeča stranka sama odpovedala takojšnjemu unovčenju (ki pa bi ga zlahka dosegla, saj je šlo le za tak znesek, ki bi ga solidarni porok zmogel plačati brez težav tudi glede na svojo siceršnjo plačilno sposobnost), ker je poroku odobril obročno odplačilo in zato ne more iti za nedopustno oškodovanje proti njegovi volji (načelo ″volenti non fit iniuria″, 140. člen OZ). Drugotoženec nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da porok naj ne bi bil sposoben odplačevati drugače kakor obročno, saj po njegovem mnenju ni upoštevalo nespornega in (v točki 43. ugotovljenega) dejstva, da je bila Pogodba o finančnem prestrukturiranju (več milijonskih obveznosti) sklenjena že pred dospelostjo poroštvene obveznosti in dejstva, da v tem konkretnem primeru s poroštvom zavarovani dolg glede na svojo višino sploh ni mogel in ne more vplivati na kratkoročno niti dolgoročno plačilno sposobnost poroka (ki letno dosega preko 1 mio EUR prostega denarnega toka EBITDA), saj gre za relativno minoren znesek (vsega nekaj deset tisoč EUR v primerjavi z več milijonskimi zneski, ki so bili predmet prestrukturiranja z omenjeno Pogodbo). Sodišču prve stopnje še očita, da je pri tem prezrlo namen in pravni učinek prestrukturiranja, ki je v tem, da se prav s prestrukturiranjem v vsakem primeru zagotovi (vzpostavi) ponovna plačilna sposobnost (15. člen ZFPPIPP) ali samo utrdi (oz. ohrani, če insolventnosti morda niti ni), zato je po njegovi oceni zgrešeno razlogovanje o (ne ravno majhnih) likvidnostnih težavah. Ker torej sodišče ni upoštevalo dejanske zmožnosti plačila zavarovanega dolga s strani solidarnega poroka že v enkratnem znesku v letu 2016, odplačuje pa ga porok obročno zgolj po volji upnika (tožeče stranke), in je pri tem tudi nesporno, da se dolg stalno zmanjšuje in da ga bo v doglednem času tudi odplačal v celoti, po mnenju drugotoženca ni mogoč zaključek, da ni naj bila tožnica pri unovčenju poroštva neuspešna. S tem v nasprotju in napačen pa je potem tudi zaključek, da bi naj bila prvotoženka (dolžnik) neplačevita (zmotna in nepolna ugotovitev dejanskega stanja po 340. členu ZPP) in da bi naj bil izpolnjen tudi ta pogoj (predpostavka) izpodbojnosti (napačna uporaba materialnega prava, 341. člen ZPP). Tudi tu so si razlogi v sodbi po mnenju drugotoženca med seboj v nasprotju, kar ima za posledico pomanjkljivost sodbe, da je ni mogoče preizkusiti in zaradi česar je po mnenju toženih strank izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Drugotoženec ob zaključku svoje pritožbe glede samega pravnega interesa tožnice na vloženi tožbi pritožbeno (″beneficium novorum″) uveljavlja še novo dejstvo, ki je povezano z dosedanjimi trditvami o neobstoju pravnega interesa tožnice za tožbo (kar je pozitivna procesna predpostavka) in ga brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave, saj namreč tedaj še ni obstajalo. Gre za dejstvo, da je A. d.d. v dopisu z dne 6. 7. 2020 (torej po koncu glavne obravnave) prvotoženki obračunal od zadevnega kreditnega dolga (kredit ODK-0052) zamudne obresti za mesec junij 2020 in od nje zahteval plačilo teh obračunanih obresti, kar pa v povezavi z dosedanjimi trditvami in predloženimi dokazi (zlasti dopis poroka M. d.d. z dne 29. 2. 2018, zatrjevan in dokazovan po tožencih pod točko 9.) pomeni, da je A. d.d. s to zahtevo nastopal v vlogi upnika in kar posredno kaže na dejstvo prenosa zadevne kreditne terjatve s tožnice (prvotnega upnika) na A. d.d. kot novega upnika. To pa po mnenju drugotoženca končno pomeni, da ie prenehal pravni interes tožnice na zadevni tožbi in da torej ne obstaja več njena aktivna legitimaciia in s tem pozitivna procesna predpostavka, zaradi česar je sodišče dolžno njeno tožbo zavreči. Drugotoženec končno izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ker je glede na povedano ta odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj bi moralo naložiti tožnici, da povrne tožencema njune pravdne stroške s pripadki.

5Tožeča stranka je na pritožbo drugotoženca odgovorila, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Toženi stranki pa na pritožbo tožeče stranke nista odgovorili.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8V tej pravdni zadevi je tožeča stranka, ki je s prvotoženko sklenila pogodbo o potrošniškem kreditu in ima na podlagi te pogodbe zoper prvotoženko tudi zapadlo denarno terjatev iz naslova vračila kredita, s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev ničnosti notarskega zapisa opr. št. SV 106/2015 z dne 3. 2. 2015 Sporazuma o razvezi darilne pogodbe z dne 4. 10. 2007 (v nadaljevanju: Sporazum), sklenjenega med prvotoženo stranko I. Z. (v nadaljevanju: prvotoženka) kot obdarjenko in drugotoženo stranko F. K. (v nadaljevanju: drugotoženec) kot darovalcem. Trdila je, da sta ta sporazum o preklicu oziroma razveljavitvi darila zaradi hude nehvaležnosti obdarjenke, t.j. prvotoženke, toženca sklenila zaradi lažne predstavitve tretjim osebam, takšna kavza oziroma podlaga pravnega posla pa je zgolj navidezna in kot taka nima učinka. Trdila je še, da je prvotoženka nepremičnine dejansko vrnila v last drugotožencu z namenom, da bi s tem razpolaganjem zmanjšala svoje premoženje in posledično onemogočila tožeči stranki poplačilo oz. izterjavo terjatve, kar pa predstavlja nedopusten nagib prvotoženke, ki je bistveno vplival na njeno odločitev, da je sklenila obravnavani sporazum kot neodplačno pogodbo, zato je ta sporazum ničen. Podredno pa je postavila še zahtevek zoper drugotoženca iz naslova izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj in pri tem trdila, da je prvotoženka kot dolžnica ob sklenitvi izpodbijanega pravnega dejanja, t.j. sporazuma z dne 3. 5. 2015 vedela oziroma bi morala vedeti za možnost oškodovanja tožeče stranke kot upnika. Trdila je, da sta izpolnjena oba pogoja za utemeljenost tovrstnega zahtevka, tako zapadlost terjatve tožeče stranke kot tudi neplačevitost dolžnika, t.j. prvotoženke, saj prvotoženka že od 31. 3. 2013 dalje ni bila več zaposlena, sodni izvršitelj je ob poskusu oprave rubeža ugotovil, da prvotoženka na svojem naslovu nima nobenih rubljivih predmetov, s sklenitvijo izpodbijanega sporazuma, s katerim je podarjene nepremičnine v celoti vrnila darovalcu, pa je prvotoženka kot dolžnica zmanjšala svoje razpoložljivo premoženje ter s tem povzročila nesposobnost izpolnitve zapadlih obveznosti do tožeče stranke kot upnika.

9Sodišče prve stopnje je v zadevi enkrat že razsodilo in sicer s sodbo in sklepom z dne 30. 10. 2018, pri čemer je bila po pritožbi tožeče stranke sodba razveljavljena v celoti, sklep pa v stroškovnem delu.

10Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku¹ v novem sojenju ugotovilo in zaključilo, da obstoji pravni interes tožeče stranke tako za primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek, nadalje je zaključilo, da obravnavani Sporazum predstavlja dvostranski pravni posel o razvezi darilne pogodbe, katerega posledica je tudi vrnitev darila in da gre pri njem za neodplačni pravni posel, ne pa za enostranski preklic darila drugotoženca, pa tudi da sta obe stranki podali svojo izjavo volje, ki je soglasna, za sporazumno razvezo darilne pogodbe. Ob presojanju primarnega tožbenega zahtevka, ki ga je zavrnilo, je še zaključilo, da toženi stranki nista uspeli izkazati takšne hude nehvaležnosti prvotoženke, ki bi zadostila utemeljenosti enostranskega preklica, saj za preklic darila ne zadošča vsako obdarjenčevo ravnanje, ki bi ga lahko označili s pojmom nehvaležnosti, temveč mora biti ravnanje obdarjenca tako zavržno, da da ga je moč označiti s pojmom hude nehvaležnosti, česar pa toženi stranki nista izkazali. Je pa nadalje še zaključilo, da sklenjeni Sporazum ni navidezna pogodba. Čeprav dejansko stanje, kot ga je ugotovilo, ne daje podlage za zaključek o obstoju hude nehvaležnosti prvotoženke, pa takšen zaključek po njegovi presoji še ne pomeni, da nerazjasnjeno stanje med tožencema ni povzročilo poslabšanja odnosov, ki so vodili k odločitvi obeh, da se sklene pravni posel, na podlagi katerega bo prišlo do neodplačnega prenosa lastninske pravice, kar bi glede na naravo takšnega pravnega posla preprečilo vsaj nadaljnje slabšanje medsebojnih odnosov med tožencema. Ocenilo je še, da tudi dejstvo, ki je bilo med pravdnima strankama sicer nesporno, da je prvotoženka s sklenitvijo Sporazuma na drugotoženca prenesla lastninsko pravico tudi na hiši, zgrajeni na podarjenem zemljišču po obdaritvi in v kateri še vedno biva, samo po sebi še ne potrjuje navideznosti sklenjenega Sporazuma, čeprav drugotoženec ni bil graditelj hiše. Ker je ugotovilo, da so pred sklenitvijo Sporazuma med tožencema obstajala nesoglasja, ki jih je moč življenjsko gledano šteti za razlog sklenitve Sporazuma, pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju še zaključilo, da toženi stranki Sporazuma nista sklenili zaradi nedopustne podlage oziroma nedopustnega nagiba, da Sporazum ni bil sklenjen z namenom izigravanja tretjih, torej upnikov, da sklenitev Sporazuma ni v nasprotju z moralnimi načeli in je takšen njun dogovor ob predhodni ugotovitvi, da je med tožencema dejansko prišlo do zamer in nesoglasij, zaradi česar je drugotoženec na svojo pobudo prej podarjeno nepremičnino zahteval nazaj, prvotoženka pa se je s tem strinjala, da bi se izognila tožbi, dopusten ne glede na prvotoženkino zadolženost in neredno izpolnjevanje obveznosti po kreditni pogodbi. Ob presojanju podrednega tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj, tako objektivni kot tudi subjektivni. Tako je v zvezi z objektivnimi pogoji ugotovilo obstoj zapadle terjatve tožeče stranke in neplačevitost (ker sicer pravno dejanje ni storjeno na škodo upnika) dolžnika (prvotoženke), saj prvotoženka zaradi pogodbenega razpolaganja (sklenitve Sporazuma), ki je predmet podrednega zahtevka, nima sredstev, s katerimi bi dolg poplačala in je možnost poplačila tožeče stranke zato resno ogrožena. Pojasnilo je, da se neplačevitost presoja po dolžniku, za katerega se ugotavlja, ali ima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve, zato zgolj z ugotovitvijo delnih plačil, ki jih tožeča stranka prejema od poroka in zgolj z ugovorom, da bi se upnik (tožeča stranka) lahko poplačal od drugih solidarnih dolžnikov oziroma porokov, toženi stranki ne moreta biti uspešni. V zvezi z neplačevitostjo glavne dolžnice (prvotoženke) pa je še ugotovilo, da tožeča stranka pri poskusih poplačila ni bila pasivna, poskušala je namreč priti do poplačila s sredstvi prisilne izvršbe, vendar neuspešno, od tožeče stranke pa tudi ni mogoče pričakovati, da bo najprej zasledovala poplačilo zgolj iz naslova zavarovanja s poroštvom družbe M. d.d., saj upnik pri uveljavljanju svoje pravice ne sme biti postavljen v izrazito neugoden položaj. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje tudi še pojasnilo, da se ob zaključku, da je Sporazum o razvezi darilne pogodbe pogodba neodplačne narave, domneva, da je prvotoženka kot dolžnica ob njegovem sklepanju vedela za oškodovanje upnika (tožeče stranke) in da se za izpodbijanje niti ne zahteva, da je bilo to drugotožencu, za katerega ni bilo sporno, da gre za očeta prvotoženke, to znano ali da bi mu moralo biti znano. Prvotoženka bi takšno domnevo o svojem vedenju lahko izpodbila, kar velja tudi glede drugotoženca v zvezi z vedenjem prvotoženke, vendar takšnih trditev nista podala, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izpolnjen tudi subjektivni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj iz 3. odstavka 256. člena OZ. Posledično je podrednemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odločilo, da izgubi izpodbijano pravno dejanje – sklenjeni Sporazum učinek le proti tožeči stranki in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njene terjatve iz naslova še dolgovanega zneska v višini, znani na dan zadnjega naroka, za kar je drugotoženec tudi dolžan dopustiti izvršbo na nepremičninah iz Sporazuma o razvezi darilne pogodbe.

O pritožbi drugotoženca glede glavne stvari (ugoditve podrednemu tožbenemu zahtevku zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika):

11Sodišče prve stopnje je pri odločanju o podrednem tožbenem zahtevku izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila 255. in 256. člena OZ o splošnem pravilu in pogojih za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.

12Drugotoženec že sam navaja, da v zvezi s pravnim interesom tožnice na vloženi tožbi v pritožbi uveljavlja novo dejstvo, ki je nastalo po koncu glavne obravnave, t.j., da je A. v dopisu z dne 6. 7. 2020 prvotoženki obračunal od zadevnega kreditnega dolga zamudne obresti za mesec junij 2020 in od nje zahteval plačilo teh obračunanih obresti. Enako velja tudi za dokaz, t.j. dopis A. z dne 6. 7. 2020, ki ga kot nov dokaz predlaga v pritožbi v dokazovanje tega dejstva. V pritožbi tako navedeno novo dejstvo in nov dokaz pa ne predstavljata v skladu s 337. členom ZPP dopustnih pritožbenih novot, ki bi bile upoštevne na pritožbeni stopnji. Sodišče namreč o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati. Zato ob navedenem že iz tega razloga v pritožbi navedenega novega dejstva, navedenega kot ius novorum in dokaza, ki to dejstvo dokazuje in za katere sam drugotoženec pove, da je nastal že po zaključku glavne obravnave in izdaji sodbe, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot dopustnih pritožbenih novot, zato z njim drugotožencu ni uspelo izpodbiti sicer dokazno podprtega, t.j. na Pogodbi o finančnem prestrukturiranju z dne 30. 9. 2015, v zvezi s katero je v postopku pred sodiščem prve stopnje drugotoženec (enako kot prvotoženka) celo priznaval, da njena vsebina ni potrdila njegove navedbe o prenosu terjatve s tožeče stranke na A., temelječega zaključka sodišča prve stopnje v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe, da terjatev tožeče stranke ni bila prenesena na A. Ker je drugotoženec v pritožbi izrecno navajal, da želi s tem novim dejstvom in dokazom izkazati neobstoj pravnega interesa tožeče stranke za vloženo tožbo, pa pritožbeno sodišče le še ponavlja pojasnilo, ki ga je podalo že sodišče prve stopnje v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe, da morebitni neobstoj stvarne, materialnopravne aktivne legitimacije, ki jo z navedbami o prenosu terjatve na A. zatrjuje drugotoženec tudi v pritožbi, ne sodi v okvir presoje pravnega interesa kot procesne predpostavke za vložitev tožbe, temveč je predmet vsebinske presoje, ali je po materialnem pravu tožeča stranka upravičena uveljavljati določeno terjatev, morebitni neobstoj takšnega materialnopravnega upravičenja pa lahko vodi le v zavrnitev tožbenega zahtevka, ne pa morebiti v zavrženje tožbe zaradi neobstoja procesne predpostavke, kar s pritožbo sicer predlaga drugotoženec.

13Sodišče prve stopnje je v točki 43. obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo le zaključek, da je tožeča stranka v razmerju do prvotoženke kot upnik poskušala priti do poplačila s sredstvi izvršbe, vendar neuspešno, saj so bile s sklepi Okrajnega sodišča v Celju I 251/2016 z dne 5. 9. 2016, 24. 3. 2017 in 19. 3. 2018 izvršbe tožeče stranke kot upnika zoper prvotoženko zaradi izterjave 67.253,27 EUR kot neuspešne ustavljene, ni pa sprejelo zaključka, ki ga zatrjuje drugotoženec v pritožbi, da je bila tožeča stranka neuspešna pri unovčenju poroštva, zato ne obstaja zatrjevano nasprotje v razlogih sodbe, ki ga drugotoženec utemeljuje z navedbo, da je nasprotje v razlogih sodbe podano iz razloga, ker je sodišče prve stopnje na eni strani sprejelo zaključek, da naj bi bila tožeča stranka neuspešna pri unovčenju poroštva, na drugi strani pa je ugotovilo plačevanje dolga s strani poroka, njegovo obročno plačevanje dolga. Posledično to pomeni, da v tem delu ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

14Iz pritožbenih navedb pa ni povsem jasno razvidno, na katere razloge sodbe meri drugotoženec, ko sodišču prve stopnje v prvem odstavku na strani štiri pritožbe očita, da so si v tem delu razlogi sodbe v nasprotju. V predhodnem odstavku, na katerega bi se glede na samo umestitev tega pritožbenega očitka po logiki stvari ta očitek lahko nanašal, je namreč drugotoženec zgolj podal svoje nestrinjanje z ugotovitvijo oziroma zaključkom sodišča prve stopnje, da Sporazum o razvezi darilne pogodbe pomeni neodplačen pravni posel oziroma neodplačno razpolaganje in svoje stališče, zakaj naj bi bila ta ugotovitev oziroma zaključek sodišča prve stopnje napačen, ki ga je v nadaljevanju utemeljil z lastno razlago bistva sklenjenega Sporazuma, z lastno razlago njegovega namena, ki naj bi bil zgolj v vrnitvi darila prvotoženke drugotožencu, zaradi česar naj bi po njegovem razlogovanju prenos lastninske pravice s prvotoženke nazaj na drugotoženca predstavljal zgolj vrnitveno izpolnitveno dejanje, ne pa neodplačen pravni posel. Zatrjevana zmotnost ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje pa že po svoji naravi ne pomeni in ne more pomeniti nasprotja v obstoječih razlogih sodišča prve stopnje v zvezi z zaključkom o neodplačnosti Sporazuma in posledično ne predstavlja zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč kvečjemu pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki pa, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju, tudi nista podana.

15Sodišče prve stopnje je v točki 38. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da 255. člen OZ določa splošne objektivne pogoje za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, to so: obstoj zapadle terjatve, pravno dejanje dolžnika ter škoda (ta obstaja, kadar je podana neplačevitost dolžnika), pa tudi, da mora biti za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika izpolnjen še eden izmed subjektivnih pogojev, določenih v 256. členu OZ.

16Drugotoženec ne izpodbija konkretizirano dokazno podprtih dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v točki 39. obrazložitve izpodbijane sodbe, da ima tožeča stranka zoper prvotoženko zapadlo denarno terjatev iz naslova vračila kredita, ter dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v točki 47. obrazložitve izpodbijane sodbe, da znaša višina še dolgovanega zneska iz naslova te njene denarne terjatve na dan zadnjega naroka toliko, kot izhaja iz izreka ugodilnega dela sodbe (t.j. 48.449,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 4. 2020 in nadaljnjimi izvršilnimi stroški).

17V nadaljevanju svoje obrazložitve je v točki 41. izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzelo tudi pravilno materialno pravno izhodišče in kriterije za presojo neplačevitosti dolžnika, ki jih je oblikovala sodna praksa. Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da OZ ne določa obveznosti upnika z več dolžniki glede iste terjatve, da se pred izpodbijanjem pravnih dejanj enega od njih najprej poskuša poplačati od vseh ostalih, saj se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik (in ne kdo drugi) nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (2. odstavek 255. člena OZ), da torej ni zakonsko predpisane kumulacije ali vrstnega reda unovčevanja solidarnih osebnih zavarovanj, vzpostavitev take obveznosti kot pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj posameznega dolžnika pa bi v razmerju do upnika negirala namen instituta solidarnosti, ki je namenjen enostavnejšemu in hitrejšemu poplačilu upnika od tistega solidarnega dolžnika, od katerega bo po njegovem mnenju najlažje prišel do (polnega) plačila svoje terjatve, kar posledično pomeni, da tretji, t.j. prejemnik koristi, ki je pasivno legitimiran za v pravdi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, z ugovorom, da bi se upnik lahko poplačal od drugih solidarnih dolžnikov oziroma solidarnih porokov, ne more uspeti². Drugačna stališča drugotoženca so pravno zmotna. Ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 255. člena OZ, so zato za presojo neplačevitosti dolžnika (prvotoženke), čeprav se je z njimi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ukvarjalo in jih presojalo, pravno nepomembni ugovori toženih strank, ki jih drugotoženec ponavlja tudi v pritožbi, zaradi česar so tudi te pritožbene navedbe pravno nepomembne in se do njih pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo, da bi se lahko tožeča stranka že v letu 2016 poplačala pri poroku M. in da bi morala za utemeljenost svojega zahtevka na izpodbijanje pravnih dejanj zoper drugotoženca izkazati, da je poskusila in bila neuspešna pri uveljavljanju plačila kredita pri poroku, da je bila neuspešna pri unovčenju tega zavarovanja kredita, da bi torej morala, da bi izkazala obstoj neplačevitosti dolžnika (prvotoženke), dejansko izkazati tudi neplačevitost poroka. V utemeljitev svojega, drugačnega materialno pravnega stališča, da bi morala tožeča stranka za utemeljenost svojega zahtevka zaradi izpodbijanja pravnih dejanj prvotoženke izkazati, da je bila neuspešna pri unovčenju poroštva, drugotoženec sicer utemeljuje s sklicevanjem na sodno prakso in sicer na sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 539/2014 z dne 15. 1. 2015, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni primerljiva zadeva, saj je imel v tej zadevi upnik pridržno pravico kot obliko zavarovanja upnikove terjatve na dolžnikovih stvareh in ne na stvareh tretje osebe, kar posledično pomeni, da se je presojal pogoj neplačevitosti dolžnika le skozi vprašanje, ali njegovo (dolžnikovo) osebno premoženje, ki je predmet zavarovanja upnikove terjatve, zadošča za njeno poplačilo.

18Ker drugotoženec ne izpodbija dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v točki 43. obrazložitve izpodbijane sodbe, da iz podatkov v spisu in navedb strank v postopku ne izhaja, da bi prvotoženka po oktobru 2015 še prostovoljno poravnavala anuitete iz naslova kredita, sklepi Okrajnega sodišča v Celju 1 251/2016 z dne 5. 9. 2016, 24. 3. 2017 in 19. 3. 2018 pa potrjujejo, da so bile izvršbe tožeče stranke kot upnika zoper prvotoženko zaradi izterjave 67.253,27 EUR kot neuspešne ustavljene (z izvršilnimi sredstvi na plačo, na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na premičnine), prav tako pa tudi ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 45. obrazložitve izpodbijane sodbe, da toženi stranki kljub navedbi tožeče stranke, da je prvotoženka ponovno zaposlena, nista podali navedb, da bi zaradi tega imela finančna sredstva, s katerimi bi odplačevala preostali dolg, ali celo, da bi to že storila, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 255. člena OZ pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podana neplačevitost dolžnika (prvotoženke) kot pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj, saj prvotoženka zaradi pogodbenega razpolaganja (sklenitve Sporazuma o razvezi darilne pogodbe) nima sredstev, s katerimi bi dolg poplačala.

19Drugotoženec tudi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v točkah 27. in 28. obrazložitve izpodbijane sodbe, da sta se toženca zaradi nesoglasij glede služnostne poti in neobdelovanja nepremičnine hudo sprla, da je prvotoženka drugotoženca žalila in prizadela, da ne jedo več za skupno mizo, prvotoženka pa z očetom (drugotožencem) ne govori več, razen če je res res nujno. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 540. člena OZ, pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljena ravnanja prvotoženke ne dosegajo standarda hude nehvaležnosti, ki bi zadostila utemeljenosti enostranskega preklica darila. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje v točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe, da določeni verbalni prepiri med očetom in odraslo hčerko, brez fizičnega nasilja, ki so bili posledica neureditve dogovorne služnostne poti ali posledica neobdelovanja nepremičnine, v skladu s sodno prakso ne pomenijo izkazovanja hude nehvaležnosti, prav tako pa tudi ne presegajo zamer v okviru družinskih odnosov, čeprav naj bi med tožencema prišlo ob zadnjem hudem sporu, do tako hudih žalitev s strani prvotoženke, da je žaljenje drugotoženca tako prizadelo, da je takšno obnašanje toženke ocenil za nehvaležno. Kot pravno pomembno se ob tem izkaže tudi nadaljnje dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno pa ni izpodbijano, da se posestno stanje ni spremenilo, saj prvotoženka še vedno živi na nepremičnini, ki je bila predmet prenosa, kar priča o tem, da se njuno razmerje ni porušilo do te mere, da je mogoče govoriti o hudi nehvaležnosti s strani prvotoženke, kljub temu, da sta toženca oba izpovedovala, da ne jedo več za skupno mizo, toženka pa tudi, da z očetom ne govori več, razen če je res res nujno. Za preklic darila iz razloga hude nehvaležnosti namreč, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne zadošča vsako obdarjenčevo ravnanje, ki bi ga lahko označili s pojmom nehvaležnosti, temveč mora biti ravnanje obdarjenca tako zavržno, da ga je moč označiti s pojmom hude nehvaležnosti, česar pa toženi stranki, ki sta takšne trditve postavili, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nista izkazali.

20Ker toženi stranki nista uspeli izkazati t.i. pojma hude nehvaležnosti, ki je pogoj za enostranski preklic darila, sodišče prve stopnje pa je ob tem dokazno podprto, predvsem na podlagi izpovedi obeh tožencev in same vsebine Sporazuma, v točkah od 24. do 26. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in zaključilo še, da sta v Sporazumu svojo izjavo volje podali obe stranki Sporazuma (prvotoženka in drugotoženec), tudi prvotoženka, saj je iz besedila Sporazuma razbrati, da je prišlo do zapisa in podpisa le-tega zaradi (hude) nehvaležnosti obdarjenke, prav tako pa je zapisano, da darovalec darilno pogodbo preklicuje, a v istem stavku tudi, da jo želi razveljaviti, kot tudi strinjanje toženke in s tem njeno soglasje, da tako Sporazum predstavlja soglasje volj obeh pogodbenikov za sporazumno razvezo v letu 2007 sklenjene darilne pogodbe, ki sta svoje soglasje volj izjavili pred notarko, ta pa je njun sporazum o razvezi darilne pogodbe sestavila v obliki notarskega zapisa, je sodišče prve stopnje o pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil 540. in 541. člena OZ, pravilno zaključilo, da je šlo pri sklenitvi Sporazuma o razvezi darilne pogodbe iz leta 2007 za dvostranski pravni posel o razvezi darilne pogodbe in ne za enostranski preklic darila s strani drugotoženca. Drugačno stališče drugotoženca, da predstavlja obravnavani Sporazum enostranski pravni posel darovalca (drugotoženca), t.j. enostranski preklic daril, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, pa je tako glede na ugotovljeno dejansko stanje pravno zmotno.

21Ker Sporazum torej ne predstavlja enostranskega pravnega posla, enostranskega preklica darila zaradi hude nehvaležnosti obdarjenke, temveč dvostranski pravni posel, sporazum (soglasje volj) za razvezo darilne pogodbe, ne da bi za to obstajali pogoji za preklic darila zaradi hude nehvaležnosti obdarjenke (prvotoženke), so že iz tega razloga neutemeljene tudi pritožbene navedbe drugotoženca, da se je z dejanjem prvotoženke (obdarjenke), t.j. s prenosom lastninske pravice na nepremičnini nazaj v (zemljiškoknjižno) last drugotoženca (darovalca), dosegel zgolj pravni učinek preklica darila, t.j. vrnitev darila, ki je zgolj vrnitveno izpolnitveno dejanje, zakonska posledica preklica darila, vzpostavitev prvotnega stanja, ne pa neodplačen pravni posel oziroma neodplačno razpolaganje kot pravno dejanje dolžnika, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati. S Sporazumom se je namreč toženka (brez kakršnekoli odmene) strinjala z razvezo darilne pogodbe in hkrati na drugotoženca prenesla (ne samo lastninsko pravico na podarjenem zemljišču, temveč) tudi lastninsko pravico na hiši, zgrajeni na podarjenem zemljišču po obdaritvi, katere graditelj ni bil drugotoženec, čeprav v njej še vedno biva, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 32. obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno ni izpodbijano. Ob takšnem dejanskem stanju pa je materialno pravno povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je šlo pri pravnem dejanju dolžnice (prvotoženke) za neodplačno razpolaganje.

22Posledično pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko je obstoj subjektivnih pogojev za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnice (prvotoženke) presojalo po 3. odstavku 256. člena OZ, v skladu s katerim se pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano.

23Ker se za neodplačno razpolaganje ne zahteva, da je bilo tretjemu (drugotoženec) znano, da dolžnik z njim škoduje upnikom ali da bi mu to moralo biti znano, so pravno nepomembne vse tiste pritožbene navedbe drugotoženca, v katerih izpostavlja svojo dobro vero.

24Zaključka sodišča prve stopnje v točki 46. obrazložitve izpodbijane sodbe, da toženi stranki nista podali trditev, s katerimi bi izpodbijali domnevo, da je prvotoženka ob sklepanju Sporazuma kot pogodbe neodplačne narave vedela za oškodovanje upnice (tožeče stranke), čeprav bi takšno domnevo toženca lahko izpodbijala, pa drugotoženec s pritožbo niti ne izpodbija, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi subjektivni pogoj iz 3. odstavka 256. člena OZ za izpodbijanje pravnih dejanj v tem konkretnem primeru podan.

25Sodišče prve stopnje je tako ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil 255. in 256. člena OZ v točki 47. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno zaključilo, da so podani prav vsi pogoji za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika (prvotoženke), saj je ugotovilo tako objektivne pogoje: obstoj zapadle denarne terjatve tožeče stranke, pravno dejanje prvotoženke (sklenitev Sporazuma o razvezi darilne pogodbe kot neodplačnega razpolaganja) in škodo (neplačevitost prvotoženke); kot tudi obstoj subjektivnega pogoja, t.j. vedenje prvotoženke o oškodovanju tožeče stranke, ki se domneva, ta domneva pa ni bila izpodbita. Pravilno je v skladu z 260. členom OZ še odločilo, da se ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke tako, da izgubi izpodbijano pravno dejanje - sklenjeni Sporazum učinek le proti tožeči stranki in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njenih terjatev iz naslova še dolgovanega zneska v višini, znani na dan zadnjega naroka, kot to izhaja iz izreka ugodilnega dela sodbe, za kar je drugotoženec dolžan dopustiti izvršbo na nepremičninah iz Sporazuma o razvezi darilne pogodbe.

O pritožbi tožeče stranke in drugotožene stranke o stroškovni odločitvi, vsebovani v izpodbijani sodbi in sklepu:

26Drugotoženec odločitve o stroških pravdnega postopka v pritožbi ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa s pritožbo ni uspel, je tudi njegova pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

27Neutemeljena pa je tudi sicer vsebinska pritožba tožeče stranke zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

28Ni pritrditi tožeči stranki, da je izpodbijani sklep o pravdnih stroških povsem neobrazložen, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in da se ga zato sploh ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka, namreč obrazložilo v točki 48. izpodbijane sodne odločbe in za svojo odločitev navedlo povsem dovolj razlogov, ki so tudi dovolj jasni in ustrezni, da se da pravilnost stroškovne odločitve sodišča prve stopnje tudi pritožbeno preizkusiti, na kar nenazadnje kaže že sama pritožba tožeče stranke, ki polemizira s temi razlogi sodišča prve stopnje in jim tudi konkretizirano nasprotuje. To pa pomeni, da pritožbeno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

29Neutemeljen pa je tudi očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju uspeha pravdnih strank v tem postopku zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo pravo, t.j. določilo 2. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da če stranka v pravdi zmaga deloma, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka zoper toženo stranko zgolj deloma uspela, saj je s podrednim tožbenim zahtevkom uspela v celoti. Tudi tožeča stranka sama v nadaljevanju pritožbe priznava, da je bil njen primarni tožbeni zahtevek, ki se je glasil na ugotovitev ničnosti obravnavanega Sporazuma o razvezi darilne pogodbe iz leta 2007 in ki ga je tožeča stranka uveljavljala kot prvega, z izpodbijano sodbo v celoti zavrnjen. Dejstvo, da je bil eden izmed uveljavljenih tožbenih zahtevkov tožeče stranke³ zavrnjen v celoti, pa že samo po sebi ne omogoča niti zaključka, za katerega se zavzema tožeča stranka v pritožbi, da ni uspela le z majhnim delom svojega zahtevka, v zvezi s katerim niso nastali posebni (dodatni stroški), še manj pa zaključek, ki ga v pritožbi tožeča stranka prav tako ponuja, da je s svojim zahtevkom uspela v celoti. Ob pravilni ugotovitvi, da je tožeča stranka s svojimi zahtevki v tem postopku uspela le deloma, pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 2. odstavek 154. člena ZPP tudi s tem, da je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi dejstvo, ki ga tožeča stranka niti ne izpodbija kot nepravilnega, nasprotuje namreč samo temu, da se to dejstvo upošteva kot pravno odločilno za odločitev o povrnitvi stroškov postopka, da sta imeli obe pravdni stranki v postopku pooblaščenca odvetnika, ki sta bila podobno aktivna pri procesnih dejanjih, saj je s tem sodišče, upoštevaje še dejstvo, da je pooblaščenec – odvetnik na strani tožene stranke zastopal dve stranki, kar bi mu lahko prineslo še dodatek za zastopanje dveh strank, (posredno) ocenilo, da so bili stroški obeh pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje približno enaki. Upoštevaje vse te dejanske okoliščine primera se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da v tem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, povsem pravilno uporabilo 2. odstavek 154. člena ZPP. 182. člen ZPP, na katerega se v utemeljitev svojih pritožbenih navedb sklicuje tožeča stranka, ureja zgolj pogoje za uveljavljanje več tožbenih zahtevkov v eni tožbi, ne vsebuje pa nobenih določb v zvezi s povračilom pravdnih stroškov v primeru takšnega uveljavljanja tožbenih zahtevkov, zato z neuporabo tega določila ZPP sodišče prve stopnje ni niti zmotno uporabilo materialnega prava niti ni posledično zmotno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s stroškovno odločitvijo, kot mu to neutemeljeno očita tožeča stranka.

30Obe pritožbi se tako ob obrazloženem pokažeta za neutemeljeni. Pri odločanju o pritožbah pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je obe pritožbi zoper izpodbijano sodbo in sklep kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijana sodbo in sklep v izpodbijanih delih potrdilo v skladu s 353. in 2. točko 365. člena ZPP.

31Tožeča stranka in drugotoženec s svojima pritožbama nista uspela, zato morata v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama trpeti vsak svoje stroške vloženih pritožb, drugotoženec pa mora tožeči stranki povrniti vse njene potrebne pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na njegovo pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki upoštevaje vrednost spornega predmeta na pritožbeni stopnji (67.253,27 EUR) priznalo naslednje stroške odgovora na pritožbo: 1.250 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Tarifni številki 21/1 OT, 22,50 točk za 2% oz. 1% materialnih stroškov po 3. odstavku 11. člena OT in 167,97 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena OT, tako da skupaj znašajo potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo tožene stranke, upoštevaje vrednost točke po OT v času odmere stroškov 0,60 EUR, 931,47 EUR, ki jih je drugotoženec dolžan tožeči stranki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka.

¹ Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.
² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 7/2014 z dne 19. 5. 2015.
³ …pri čemer je bila njegova vrednost spornega predmeta tudi občutno višja od vrednosti spornega predmeta v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom.....