290. člen ZGD-1

Kasnejša uspešnost družbe, dosežena pod novo upravo, ne more biti podlaga za nagrajevanje tožnika, v čigar mandatu je družba poslovala z izgubo ter neustrezno likvidnostjo. Če bi bila nagrada izplačana šele v času, ko je uspeh poslovanja dosežen zaradi prisilne poravnave in uspeha nove uprave, bi to vodilo do nesorazmerja med prejemkom in dejansko uspešnostjo direktorja ter posledično podjetja. Takšno nesorazmerje pa bi bilo v nasprotju z zakonom (270. člen ZGD-1), ki zapoveduje, da so celotni prejemki člana uprave (direktorja) v ustreznem sorazmerju z njegovimi nalogami in finančnim stanjem družbe. Do nagrade je torej direktor (upoštevajoč vsebino sklepa nadzornega sveta v kontekstu zakonskega okvira) upravičen, če oziroma ko se njegove (opravljene) naloge odrazijo v stabilni in ustrezni finančni kondiciji družbe (čisti dobiček, ustrezna likvidnost).

Pravdni stranki sta se v 17. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da lahko tožena stranka enostransko odpokliče izvršnega direktorja in odpove pogodbo s pisnim obvestilom ter brez odpovednega roka, med drugim v primeru, če tožnik huje krši svoje obveznosti. To pomeni, da odpoklic s funkcije izvršnega direktorja kot statusnopravni akt na podlagi osmega odstavka 290. člena ZGD-1 ne pomeni tudi avtomatičnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja, saj je potreben še nadaljnji ukrep. V pogodbi o zaposlitvi je sicer zapisano "pisno obvestilo", ki pa ne izključuje možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev, in sicer, da tožnik ni bil podpisnik tripartitne pogodbe, da mu pogodba ni nalagala nobenih obveznosti, da ni bil njen skrbnik, da je sodeloval le pri realizaciji ideje o zavarovanju kredita družbe, da je še pred predvidenim prenehanjem veljavnosti pogodbe nastopil zaposlitev v drugi družbi, kjer je bil zaposlen še v času nastanka tožene stranke v marcu 2010 in da je ob nastopu funkcije izvršnega direktorja tožene stranke v novembru 2011 prevzel vse veljavne pogodbe, med katerimi pa tripartitne pogodb

Managerska pogodba, ki je bila sklenjena med strankama, je po vsebini predstavljala tudi pogodbo o zaposlitvi. Managerska pogodba je namreč uredila dvojni položaj tožnika, njegov statusnopravni položaj glavnega izvršnega direktorja tožene stranke in s tem organa družbe na podlagi 290. člena ZGD-1 in njegov delovnopravni položaj delavca na podlagi 72. člena takrat veljavnega ZDR. Iz osnovnih določil managerske pogodbe izhaja, da se s to pogodbo urejajo tudi delovnopravni elementi razmerja, iz predmeta pogodbe (in ne le iz uvodnih ugotovitev pogodbenih strank) pa izhaja, da ima tožnik sklenjeno delovno razmerja za nedoločen čas, za čas trajanja te pogodbe pa se delovno razmerje ureja po določbah zakona, te pogodbe in kolektivne pogodbe. Za pravilno rešitev tega spora je torej ključna ugotovitev, da ima managerska pogodba dvojno pravno naravo, statusnopravno in delovnopravno. Statusnopravni del pogodbe se nanaša na tožnikovo funkcijo glavnega izvršnega direktorja tožene stranke in je tudi vezan na čas trajanja te funkcije, delovnopravni del pa se nanaša na delovno razmerje tožnika, ki časovno ni omejeno. Sodišče prve stopnje je torej managersko pogodbo pravilno presojalo kot pogodb

Upoštevajoč določilo 270. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja in sicer verjetno izkazana terjatev in nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja (odtujevanje, skrivanje premoženja itd.) uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Čim eden od pogojev ni podan, je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.