VSL Sodba I Cpg 367/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 61.029,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 4.300,98 EUR (II. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 12.631,82 EUR za dobavljeno blago, 42.831,81 EUR iz naslova storniranih rabatov ter 5.565,64 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti.

2Proti izpodbijani sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je povračilo svojih pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta 24. 4. 2015 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 2015/01 (v nadaljevanju: pogodba). Istega dne sta k pogodbi sklenili tudi Aneks št. 1/2015 (v nadaljevanju: aneks). S pogodbo in aneksom sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka pri tožeči stranki naročala blago iz njenega prodajnega programa in po njenem ceniku. Nadalje sta se dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki blago dobavila ter ji za dobavljeno blago izstavila račune na katerih bo priznala rabat v višini 0,02 % cene blaga (druga alineja 3. člena aneksa). Tožena stranka se je dobavljeno blago zavezala plačati v dogovorjenem roku. V tem postopku tožeča stranka vtožuje: plačilo neplačanih računov v višini 12.631,82 EUR, vračilo obračunanih rabatov v višini 42.831,81 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti v višini 5.565,64 EUR.

Glede zahtevka za plačilo dobavljenega blaga

6Razmerje med pravdnima strankama je treba presojati po določilih o prodajni pogodbi. S prodajno pogodbo se prodajalec zaveže, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (prvi odstavek 435. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ).²

7Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila, da ji je tožena stranka naročala blago ter da je naročeno blago toženi stranki dobavila. Trdila je, da so blago prevzemali zaposleni pri toženi stranki, in sicer A. A., B. B. in C. C. Nadalje je trdila, da ji tožena stranka ni plačala dobavljenega blaga po izstavljenih računih št.: FA001, FA002, FA003, FA004, FA005, FA006, FA007, FA008, FA009, FA010, FA011, FA012, FA013, FA014, FA015 in FA016 v skupni višini 12.631,82 EUR (glej list. št. 50), kot izhaja iz izpisa odprtih postavk na dan 9. 4. 2019 (Priloga A8).³ Dopolnitvi tožbe je predložila vse račune in podpisane dobavnice, iz katerih jasno izhaja kaj je bilo predmet prodaje in po kakšni ceni. Glede na navedeno je zavajajoč pritožbeni očitek, da tožeča stranka sploh ni navedla plačilo katerih računov vtožuje v tem postopku.

8Z navedenimi trditvami je tožeča stranka upoštevajoč trditve tožene stranke zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Navedla je vsa pravno odločilna dejstva glede temelja in višine vtoževane terjatve. Tožena stranka tem dejstvom ni konkretno nasprotovala. Pri vprašanju ustrezne konkretizacije trditev o pravno odločilnih dejstvih (in s tem sklepčnosti tožbe) namreč ni odločilno le, kakšna je trditvena podlaga tožeče stranke, ampak tudi, kakšna je ugovorna aktivnost tožene stranke zoper trditveni temelj tožbe.⁴

9Pritožbeno sodišče nadalje ne vidi nobenega razloga za to, da bi morala tožeča stranka vsebino priloženih računov, iz katerih so jasno razvidni podatki o prodanih artiklih, njihovi količini in ceni, prepisovati še v svoje vloge. V sodni praksi je že sprejeto stališče, da se stranka lahko glede natančnega substanciranja sklicuje na dokaze.⁵

10Tožena stranka je bila z računi (in ostalimi dokazi - dobavnicami) seznanjena in je imela možnost, da se do njih konkretno vsebinsko opredeli. Zato s pritožbenimi očitki, da ji je bila kršena pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ne more uspeti. Krivde za to, da ni konkretno nasprotovala trditvam tožeče stranke, čeprav bi lahko, ne more prevaliti na sodišče in niti na tožečo stranko.

11Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da je bilo blago, ki je predmet vtoževanih računov, dobavljeno toženi stranki. Pojasnilo je, da so vse pravno odločilne dobavnice podpisane, kdo jih je podpisal in tudi pojasnilo okoliščine glede podpisa dobavnic v zvezi z blagom prevzetim s strani tožene stranke neposredno pri dobaviteljih tožeče stranke, družbah D., d. o. o. in E., d. o. o. Razlogi sodišča prve stopnje so zadostni, logični in jasni ter povsem skladni s predloženimi računi in dobavnicami. Pritožbeno sodišče pa v zvezi z očitki o podpisih „nepooblaščenih“ oseb na dobavnicah in očitki o nepodpisanih dobavnicah št. DA001 z dne 11. 8. 2017 (Priloga A7) in DA002 z dne 10. 8. 2017 (Priloga A7) še dodaja.

12Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila, da je blago po dobavnici št. DA003 z dne 4. 8. 2017 prevzela tožena stranka F. F., blago po ostalih dobavnicah pa njeni zaposleni, in sicer: A. A., B. B. in C. C., ki so dobavnice tudi podpisali. S temi trditvami je tožeča stranka prevalila procesno trditveno breme glede (ne)dobave blaga na toženo stranko. Tožena stranka tem trditvam med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni konkretno nasprotovala. Pavšalne trditve tožene stranke, da dobavnic (razen ene) ni sama podpisala (kot F. F.) temveč, da jih je podpisala neka druga oziroma tretja oseba, ne zadostujejo za prevalitev procesnega trditvenega bremena nazaj na tožečo stranko. Blago lahko namreč za stranko pravilno prevzamejo tudi druge osebe. Pri tem je običajno, da blago za pravne osebe in tudi samostojne podjetnike prevzemajo njihovi zaposleni. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč pojasnjeno tako skladno z določilom 214. člena ZPP pravilno štelo za priznane trditve tožeče stranke, da so dobavnice podpisali zaposleni pri toženi stranki.

13Trditve tožene stranke, da nobena od dobavnic (z izjemo ene) ni bila podpisana s strani njenih pooblaščenih oseb pa predstavljajo pritožbene novote, za katere tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Teh trditev sodišče prve stopnje tako ni moglo upoštevati, pritožbeno sodišče pa jih pri odločitvi o pritožbi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14Dobavnici št. DA001 z dne 11. 8. 2017 (Priloga A7) in DA002 z dne 10. 8. 2017 (Priloga A7) na katerih je v rubriki prevzel napisano „tranzit,“ je treba skladno s trditvami tožeče stranke presojati skupaj z dobavnicama družb D., d. o. o. (priloga A91) in E., d. o. o. (priloga A92). C. C. je namreč blago, ki je predmet spornih dobavnic, prevzel neposredno pri dobaviteljih tožeče stranke in ob tem tudi podpisal dobavnici, ki sta jih dobavitelja tožeče stranke pripravila zanjo (glej prilogi A91 in A92).⁶ Glede na navedeno dejstvo, da dobavnici DA001 z dne 11. 8. 2017 (Priloga A7) in DA002 z dne 10. 8. 2017 (Priloga A7) nista „fizično“ podpisani, ni pravno odločilno, saj je dobava blaga, ki je predmet dobave po teh dveh dobavnicah, potrjena s podpisom C. C. na dobavnicah družb D., d. o. o. in E., d. o. o.

15Glede na vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila o trditvem in dokaznem bremenu in ob tem ni kršilo nobenih določb pravdnega postopka. Ker je tožeča stranka blago, ki je predmet vtoževanih računov, dobavila toženi stranki, je tožena stranka zanj dolžna plačati. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo 12.631,82 EUR utemeljen (prvi odstavek 435. člena OZ).

Glede zahtevka za vračilo obračunanega popusta

16Zmotno je pritožbeno stališče, da ima pogodbeno določilo o stornu rabatov v primeru, če kupec blaga ne plača v dogovorjenem roku, dejansko naravo pogodbene kazni in je zato, ker je dogovorjeno za zamudo s plačilom denarne obveznosti, nedopustno (tretji odstavek 247. člena OZ).

17Pravdni stranki sta se v drugi alineji 3. člena aneksa dogovorili, da ima tožena stranka pravico do 0,02% popusta, pod pogojem, da bo račune plačevala v roku. V peti alineji istega člena pa sta se dogovorili, da lahko tožeča stranka odobreni rabat na računu tožene stranke naknadno stornira in izstavi bremepis, če tožena stranka zamuja s plačilom računov več kot 30 (trideset) dni po dnevu zapadlosti računa.

18Sodišče prve stopnje je navedeni dogovor pravilno opredelilo kot dogovorjeno ugodnost tožene stranke, ki pa velja le, če bo tožena stranka račune plačevala v dogovorjenih rokih. V kolikor računov v dogovorjenih rokih ne bo plačevala, ima tožeča stranka pravico, da ugodnosti stornira. Torej sta se pravdni stranki dogovorili, da toženi stranki pripadajo ugodnosti v obliki rabata pod razveznim pogojem (če bo plačevala v dogovorjenih rokih). Če se razvezni pogoj uresniči mora tožena stranka vrniti prejete ugodnosti (tretji odstavek 59. člena OZ). Razvezni pogoj se je v konkretnem primeru uresničil. Zato je tožeča stranka na podlagi določil aneksa upravičena od tožene stranke zahtevati razliko med ceno dobavljenega blaga brez ugodnosti in ceno dobavljenega blaga z upoštevano ugodnostjo.

19Pravno podlago za zahtevek predstavlja aneks in ne račun oziroma bremepis kot to zmotno trdi tožena stranka. Zato za odločitev o utemeljenosti zahtevka v tem postopku ni pravno odločilno, ali je tožeča stranka za vračilo obračunanih popustov toženi stranki izdala račun ali bremepis. Prav tako za odločitev v tem primeru ni pravno odločilno, ali je tožena stranka račune, na katerih je tožeča stranka stornirala ugodnosti, plačala ali ne. Četudi je tožena stranka račune plačala, to še ne pomeni, da razvezni pogoj in s tem upravičenje zahtevati vračilo obračunanih ugodnosti ni nastopilo. Da bi tožena stranka zadevne račune plačala pravočasno (kar bi imelo za posledico, da razvezni pogoj ne bi nastopil), pa tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila.

20Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je tožeča stranka skladno z določilom prvega odstavka 36. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1)⁷ na vrednost popustov 35.108,04 EUR pravilno obračunala 22 odstotni DDV. Osnovo za izračun DDV namreč predstavlja višina popustov. Torej razlika v ceni brez ugodnosti in ceni z ugodnostjo. Na to razliko namreč v prvotnih računih skladno z določilom šestega odstavka 36. člena ZDDV-1 DDV ni bil obračunan.

21Kdaj, kako, katere in ali sploh tožeča stranka uveljavlja svoje pravice iz pravnih razmerij za zagotovitev plačila spada v sfero njenih poslovnih odločitev. Zato dejstva, da tožeča stranka ni nemudoma preklicala rabatov, ob dosegu dogovorjenih limitov glede višine neplačanih dobav ni ustavila novih dobav in ni izkoristila pridržka lastninske pravice, za odločitev v tem postopku, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, niso pravno odločilna. Iz njih namreč ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka vse svoje obveznosti poravnala pravočasno.

Glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti

22Skladno z določilom prvega odstavka 378. člena OZ dolguje dolžnik poleg glavnice še zamudne obresti, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožeči stranki dolguje tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih računov, do njihovega plačila. Kaj je tožena stranka želela doseči s posplošenimi pavšalnimi očitki glede tega dela odločitve, pritožbeno sodišče ne more razbrati.

23Tožena stranka se zoper odločitev o stroških pritožuje le v posledici odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na sicerjšnje razloge soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških.

24Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

25Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne in konkretizirane pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

26Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške povezane s pritožbo.

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
² Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
³ V zvezi z izpisom odprtih postavk je tožeča stranka pojasnila, da je na njem upoštevan tudi račun FA017, ki ne predstavlja računa za neplačano blago in ga je zato treba odšteti.
⁴ Primerjaj: VSL sodba I Cpg 280/2014 z dne 24. 3. 2014 in VSL sodba I Cp 1769/2011 z dne 13. 7. 2011.
⁵ Primerjaj: VSRS sodba in sklep II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 z dne 9. 12. 2010, VSL sodba I Cp 3129/2012 z dne 12. 4. 2013 in VSL sodba II Cp 3379/2012 z dne 9. 10. 2013.
⁶ Predmet dobave na dobavnici družbe D., d. o. o. (Priloga A91) je enak kot predmet dobave na dobavnici št. DA001 z dne 11. 8. 2017 (Priloga A7). Predmet dobave na dobavnici družbe E., d. o. o. (Priloga A92) pa je enak kot predmet dobave na dobavnici tožeče stranke DA002 z dne 10. 8. 2017 (Priloga A7).
⁷ Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji.