VSC Sodba in sklep Cp 395/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

1. v odločitvi v izpodbijani točki I izreka delno spremeni tako, da v tem delu poslej glasi:

″Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 2.057,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 18,15 EUR od 6. 6. 2016 dalje do plačila,

- 496,46 EUR od 13. 1. 2017 dalje do plačila,

- 1.349,28 EUR od 25. 4. 2018 dalje do plačila,

- 211,71 EUR od 31. 5. 2018 dalje do plačila,

in se zavrne tožbeni zahtevek za še nadaljnjih 333,78 EUR in za zakonske zamudne obresti od 128,71 EUR od 13. 1. 2017 dalje in od 205,07 EUR od 3. 5. 2017 dalje″;

2. v odločitvi v izpodbijani točki III izreka razveljavi in vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 215,96 EUR.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

- da je toženec dolžan tožniku plačati 2.391,24 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov 18,15 EUR od 6. 6. 2016 dalje do plačila, od 625,17 EUR od 13. 1. 2017 dalje do plačila, od 205,07 EUR od 3. 5. 2017 dalje do plačila, od 1.349,28 EUR od 25. 4. 2018 dalje do plačila in od 211,71 EUR od 31. 5. 2018 dalje do plačila (točka I izreka),

- da se zavrne tožbeni zahtevek v presežku za 692,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2018 do plačila (točka II izreka) in

- da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške v 77 % deležu, sklep o višini stroškov bo izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (točka III izreka).

2Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v točkah I in III izreka z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, podredno pa je smiselno predlagal spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih. Pritožbene navedbe bodo podane v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da iz izpodbijane sodbe ni razvidna materialnopravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku, da ″ni razvidno ali je sodišče prve stopnje upoštevalo zahtevek v okviru zahtevka za stvarno napako ali v okviru zahtevka iz enomesečne obvezne garancije za rabljena vozila″. Sodišče prve stopnje se ne sklicuje niti na določila Obligacijskega zakonika (OZ) niti Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), če je odločalo v okviru odškodninskega zahtevka za škodo, ni podanih obrazloženih predpostavk odškodninske odgovornosti, oziroma materialnopravna podlaga, sodišče mora v sodbi navesti, na podlagi katere materialnopravne podlage. S takšno pravno neobrazloženo sodbo je sodišče prve stopnje kršilo tožencu pravico do pritožbe, pravico do izjave in pravico do sodnega varstva. Podana je absolutna bistvena kršitev določb, kar vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe, te zaradi odsotnosti materialnopravne podlage ni mogoče preizkusiti.

Pritožba v tem delu ni utemeljena. Uvodoma zatrjevan očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni konkretiziran, ker pritožba ne pojasni, katere določbe ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, oziroma je ni uporabilo pravilno. Pritožbeno sodišče na bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ne pazi uradoma, temveč le na v drugem odstavku 350. člena ZPP določene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

V zgoraj povzetih pritožbenih navedbah toženec smiselno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče prav tako ne pazi uradoma. Upoštevaje očitek o kršitvi toženčeve pravice do izjave, je pritožbeno sodišče štelo, da toženec uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar ta očitek ni utemeljen. Ta kršitev bi bila podana, če sodišče prve stopnje tožencu v postopku ne bi omogočilo seznanitve z informacijami o zadevi, če mu ne bi omogočilo neposrednega izjavljanja, če mu ne bi omogočilo seznanitve z navedbami nasprotne stranke in opredelitve do teh navedb, če mu ne bi omogočilo sodelovanja na obravnavi (z nepravilnim vabljenjem), če bi sodišče odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala in o katerih se zato nobena od njiju ni mogla izjaviti, ali če sodišče tožencu ne bi omogočilo predlaganja dokazov, ali izreči se o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Pritožba ne zatrjuje ravnanj sodišča prve stopnje, ki bi pomenila očitano kršitev, zato izpodbijana sodba ni obremenjena za bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. člena drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pravica do pritožbe tožencu ni kršena, saj mu je pritožba omogočena in jo je tudi vložil. Pravica do sodnega varstva je ustavna pravica (22. in 23. člen Ustave RS), njena vsebina pa je, da ima stranka pravico do sojenja v njeni zadevi, o njenem tožbenem zahtevku. V predmetni pravdi predmet izpodbijane s0dbe ni toženčev tožbeni zahtevek, zato tožencu ni bila kršena pravica do sodnega varstva.

Na kršitev iz 14. točke drugega odstavka pazi pritožbeno sodišče uradoma. Vendar tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje mora v izogib te kršitve ugotoviti materialnopravno odločilna dejstva za odločitev o zahtevku in navesti jasne, med seboj nenasprotujoče si razloge o odločilnih dejstvih. Izostanek navedbe materialnopravne podlage (konkretnega zakona oziroma predpisa) ne predstavlja te kršitve. Sicer pa pritožba povsem spregleda, da je v zadevi bilo o utemeljenosti zahtevka po pravni podlagi (utemeljenosti po materialnem pravu) že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo pritožbenega sodišča Cp 427/2019 z dne 24. 1. 2020 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje P 40/2017 z dne 24. 4. 2019, iz katere izhaja, da je tožnikov tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov popravila kupljenega starega vozila, kar je predmet izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, le še višina tega zahtevka in da je tožnikov tožbeni zahtevek po pravni podlagi utemeljen na podlagi odgovornosti toženca kot prodajalca rabljene stvari za 6. 6. 2016 ugotovljene stvarne napake na vozilu na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 37.b člena v zvezi s 37.a členom ZVPot ter ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ. Vmesna sodba učinkuje v nadaljevanju konkretne pravde pri odločanju o višini zahtevka, zato sodišču prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo treba ponovno navesti materialnopravne podlage za utemeljenost zahtevka po temelju.

Sodišče prve stopnje pa je v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodba v smislu zgoraj povzete pravne podlage pojasnilo, da je tožnik s tožbenim zahtevkom za povrnitev iztoževanih zneskov zahteval povrnitev stroškov, ki jih je imel, ko je s popravilom odpravil 6. 6. 2016 ugotovljene stvarne napake na vozilu, ki jih na njegovo zahtevo ni hotel odpraviti toženec. V točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je še pravilno pojasnilo, da je moralo ugotoviti pravno relevantna dejstva o tem, katere napake na vozilu bi moral odpraviti toženec, pa jih je namesto njega odpravil tožnik in kdaj jih je odpravil ter kolikšni stroški so mu zaradi tega nastali.

5Pritožba dalje utemeljuje očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s trditvami, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da predstavljajo postavke po vtoževanih računih stvarno napako. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo glede na starost vozila 10 let ob nakupu, v čem je tožnik pričakoval vozilo kot novo in zakaj je štelo, da bi toliko staro vozilo moralo imeti nove dele, da na primer trdi, da bi akumulator moral biti nov. Ta seveda ni bil nov, saj je tožnik kupil rabljeno vozilo, če akumulator enkrat deluje, potem ga ni bilo potrebno zamenjati, ob prevzemu vozila je akumulator nedvomno deloval. Pritožba navaja še, da sodba nima razlogov o tem, da je tožnik pravočasno opravil vsa ravnanja, ki se zahtevajo pri zahtevku za stvarno napako, da se tožnik ni držal rokov, ki se zahtevajo za uveljavljanje stvarnih napak, da je iz spisa razvidno, da je tožnik pravočasno obvestil o počenih prednjih vzmeteh podvozja (leve in desne), o zračnosti na notranjem zglobu volana (desna stran), o nedelovanju črpalke za pranje stekel. O drugih napakah tožnik toženca ni obvestil, v sodbi ni razlogov o pravočasni notifikaciji okvar po vseh postavkah vtoževanih računov in o tem, da je tožnik tožencu omogočil pregled in popravilo, ni razlogov o tem, katere okvare po računih so nastale v okviru enega leta od izročitve stvari. Vozilo je bilo izročeno v letu 2016, toženec za okvare v računih v višini 904,22 EUR in 1.349,28 EUR ne more odgovarjati, tožnik je popravila izvedel v letu 2018. Tožnik hoče naprtiti tožencu vsa popravila, ki bi jih moral kriti sam v okviru rednega vzdrževanja. Tožnik je vseskozi uporabljal vozilo, sodišče prve stopnje je brez dokazov menilo, da je vozilo stalo in so bila zato potrebna popravila (npr. akumulator, čiščenje filtra). Sodba nima razlogov o tem, katere od postavk po računih so očitne napake in katere so skrite, presoja o tem je pomembna zaradi ugotovitve roka za grajanje, postavke na računih niso bile ugotovljene po pregledu pri strokovnjaku, glede na navedeno niso obstajale, nastale so izven okvira jamčevanja, vse postavke po računih iz leta 2017 so nastale izven 6-mesečnega obdobja od izročitve. Sodba nima razlogov o tem, da so postavke po računih v letu 2017 obstajale kot stvarne napake že ob nakupu vozila, vseh postavk v računih od leta 2017 ni moč šteti, da so te okvare predstavljale napako, ki je obstajala že v času nakupa, sodba nima razlogov o pravočasnosti, oziroma o izpolnitvi rokov s strani tožnika, o okvarah po vtoževanih računih tožnik ni obvestil toženca v dveh mesecih po odkritju napake, oziroma ga sploh ni obvestil, morala bi vsebovati razloge o tem, da je tožnik vse postavke po računih uveljavljal pravilno in pravočasno, sodba nima razlogov o obstoju škode in predpostavkah odškodninske odgovornosti.

Pritožba utemeljeno navaja le, da je akumulator ob prevzemu deloval in da seveda ni bil nov, saj je tožnik kupil 10 let staro vozilo. S takimi trditvami pritožba izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da je dolžan toženec povrniti tožniku strošek nakupa novega akumulatorja.

Preostale zgoraj povzete pritožbene navedbe so neutemeljene. Z zgoraj citirano pravnomočno vmesno sodbo je bilo ugotovljeno, da so bile vse 6. 6. 2016 ugotovljene stvarne napake na vozilu ugotovljene pravočasno glede na že zgoraj citirane zakonske določbe ZVPot in pravilno ter pravočasno notificirane tožencu z dopisom z dne 11. 6. 2016 in z dopisom z dne 4. 7. 2016 ter da jih toženec kljub tožnikovi zahtevi ni odpravil, zato jih je lahko (glede na že zgoraj citirane zakonske določbe) odpravil tožnik sam, zato je utemeljen njegov zahtevek za povrnitev stroškov odprave ugotovljenih stvarnih napak, te stvarne napake pa obsegajo: napako grelne svečke, napako alternatorja, počene prednje vijačne vzmeti podvozja (leva in desna), zračnost na notranjem zglobu volana (desna stran), žica pomožne ročne zavore poškodovana, slabo delujoče zavore (zadnji zavorni diski, potrebni menjave - zmanjšana zaviralna površina na njih), silen blok na zadnjem mestu podvozja potreben menjave, cev podtlaka turbine napočena in potrebna menjave, puščanje motornega olja na predelu med motorjem in menjalnikom - možnost puščanja semeringa glavne gredi na strani menjalnika, občasno nedelovanje centralnega zaklepanja zadnjih levih vrat, nedelovanje črpalk za pranje stekel in nepravilen zvok motorja pri višanju obratov - možnost obrabljenosti ležaja sklopke kompresorja klime. Vse to so pravno pomembna dejstva glede utemeljenosti zahtevka po pravni podlagi in sodišče prve stopnje jih ni bilo dolžno z izpodbijano sodbo, s katero je presojala zgolj utemeljenost zahtevka po višini, ponovno ugotavljati, niti povzemati v izpodbijano sodbo glede na pravne učinke pravnomočne vmesne sodbe. Popolnoma zgrešen pa je očitek o manjkajočih razlogih za toženčevo odškodninsko odgovornost, ker tožnik tožbenega zahtevka ni uveljavljal na podlagi odškodninske odgovornosti, niti to ni bila ugotovljena pravna podlaga tožbenega zahtevka z vmesno sodbo.

Pritožbena očitka o storjenih bistvenih kršitvah iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sta neutemeljena. Okoliščina, kdaj je tožnik odpravil stvarne napake, ni pravno odločilna.

6Pritožba utemeljuje pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in trdi, da je sodišče prve stopnje nekatera odločilna dejstva ugotovilo zmotno, oziroma nekaterih sploh ni ugotovilo.

7Glede zahtevane povrnitve stroškov v višini 625,17 EUR po računu H. z dne 13. 1. 2017 pritožba navaja, da tožnik nikoli ni notificiral nobene napake vezane na akumulator, ki ga je v praksi šteti za potrošni material, tudi izvedenec je navedel, da so na tem računu material in delo, ki ga je bilo potrebno opraviti, razen akumulatorja, napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan povrniti tožniku strošek zamenjavo akumulatorja, ker ta ni posledica stvarnih napak na vozilu, neutemeljeno je sodišče prve stopnje tožencu naložilo v plačilo znesek 128,71 EUR.

Pritožba je v tem delu utemeljena. Tožnik res ni nikoli notificiral tožencu nedelujočega akumulatorja kot stvarno napako. Odločilno dejstvo je, da v pravnomočni vmesni sodbi ni ugotovljeno, da na pregledu pri avtomehaniku 6. 6. 2016 ugotovljene vse stvarne napake ter nato 11. 6. 2016 in 4. 7. 2016 pravilno sporočene tožencu, ne obsegajo tudi nedelujočega akumulatorja. Sodišče prve stopnje je zato delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za ta znesek, ki ni utemeljen po pravni podlagi. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek v delu za znesek 128,71 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2017 zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

8Pritožba dalje trdi, da glede prisojenega zneska 205,07 EUR po računu H. z dne 24. 4. 2017 tožnik ni nikoli notificiral nobene napake vezane na popravilo in čiščenje filtra, izvedenec je v dopolnitvi izvedenskega mnenja zapisal, da pri pregledu 4. 1. 2017 te napake ni zaznal, da ne velja domneva, da je napaka obstajala že v času izročitve.

Dejstvo o zamašenem filtru, oziroma filtrih ni stvarna napaka, za katero bi odgovarjal toženec, saj ni bilo z vmesno sodbo ugotovljeno, da je bila ugotovljena 6. 6. 2016 in notificirana tožencu 11.6. 2016 ali 4. 7. 2016, niti je ni ugotovil izvedenec pri pregledu vozila 4. 1. 2017.

Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu zmotno materialno pravno presodilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek za znesek 205,07 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2017 dalje do plačila, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in tožbeni zahtevek za ta znesek z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

9Glede zneska 1.349,28 EUR po računu H. z dne 24. 4. 2018 pritožba navaja, da tožnik tožencu ni notificiral okvar, ki so navedene v računu, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je vse te napake tožnik pravočasno in pravilno notoficiral tožencu in da tudi te napake predstavljajo stvarno napako, ki se je pojavila v roku šest mesecev.

Pritožba je po presoji pritožbenega sodišča v tem delu nekonkretizirana. Sodišče prve stopnje je v točki 21 obrazložitve napadene sodbe natančno obrazložilo vse postavke po citiranem računu, pritožba pa ne pojasni, za katere napake, oziroma postavke na računu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo pravočasnost njihovega nastanka in notifikacije, zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih trditev ni obravnavalo.

10Tudi glede računov H. z dne 30. 5. 2018 za znesek 904,22 EUR in račun v višini 211,71 EUR pritožba navaja, da tožnik ni notificiral na računu navedenih napak in jih posledično ni obrazložil, kot zahteva zakon, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vse te napake pravočasno notificiral in da predstavljajo stvarno napako, ki se je pokazala znotraj šestih mesecev po izročitvi in tudi, da so nastale znotraj enoletnega roka. Tožnik je te napake odpravil, kot so se pojavile, pojavile pa so se v maju 2018, sicer pa predstavljajo potrošni material in ne stvarne napake.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo računa za znesek 211,71 EUR, temveč je po računu z dne 30. 5. 2018 za znesek 904,22 EUR ugodilo tožniku le v delu za znesek 211,72 EUR.

V točki 28 obrazložitve izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do postavk tega računa in je natančno obrazložilo dejstva in razloge za prisojeni znesek 211,72 EUR, pritožba pa je po presoji pritožbenega sodišča tudi v tem delu nekonkretizirana, zato pritožbeno sodišče nekonkretiziranih trditev ni obravnavalo.

11Pritožba izpodbija tudi prisojene zakonske zamudne obresti in trdi, da tožnik do teh ni upravičen, ker tečejo od dneva nastanka škode, tožnik pa ni izkazal, kdaj je račun plačal in ni znano, od kdaj tečejo obresti, ni izkazana niti škoda, prav tako ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti.

Iz podatkov v sodnem spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je toženec vložil v predmetni pravdi poleg odgovora na tožbo še 16 vlog, opravljenih pa je bilo 5 narokov za glavno obravnavo, vendar v nobeni svoji vlogi in tudi na nobenem naroku toženec ni izrecno nasprotoval zahtevanim zamudnim obrestim, tožnik pa jih je od posameznih vtoževanih zneskov po posameznih računih določno zahteval že z v tožbi postavljenim zahtevkom.

Sodišče prve stopnje je v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe odločitev o teku prisojenih zakonskih zamudnih obresti obrazložilo. Ugotovilo je, da je tožnik dokazal s potrdilom in s svojo izpovedbo, da je zneske po spornih računih plačal, zato je njegovemu tožbenemu za zakonske zamudne obresti ugodilo od zapadlosti vsakega posameznega računa dalje na podlagi 165. člena OZ.

Pritožba konkretizirano ne izpodbija teh dejanskih zaključkov v izpodbijani sodbi, torej ne izpodbija ugotovitve, da je tožnik dokazal, da je račune plačal, temveč zgolj trdi, da ″ni izkazal plačila računov″. Zato po presoji pritožbenega sodišča ne more izpodbiti odločitve o prisojenih zakonskih zamudnih obresti.

12Pritožbene navedbe pod točko I.E z naslovom ″Zmotna uporaba materialnega prava″ so po presoji pritožbenega sodišča ponovitev že zgoraj v točki 4 obrazložitve te sodbe povzetih pritožbenih navedb z dostavkom: da ne opravičuje ravnanja sodišča prve stopnje, da ni navedlo materialnopravne podlage, dejstvo, da je o predmetni zadevi že bila izdana delna sodba, da je višje sodišče delno sodbo glede odstopa od pogodbe in vračila kupnine razveljavilo, da je z delno sodbo bila ugotovljena podlaga, vendar se je v ponovljenem postopku obravnaval drug jamčevalni zahtevek.

Te pritožbene navedbe so netočne in tudi nejasne. V obravnavani zadevi je o pravni podlagi tožbenega zahtevka, katerega višina je predmet izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče odločilo z vmesno sodbo in ne z delno sodbo. Na očitek o izostanku materialnopravne podlage glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju je odgovorjeno že zgoraj.

13Glede na zgoraj obrazloženo je pritožba delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in je odločitev v točki I izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo zneskov 128,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2017 dalje in 205,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2017 dalje (peti odstavek 358. člena ZPP). Pritožba zoper odločitev v preostalem delu točke I izreka izpodbijane sodbe pa ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Trdi, da je napačna odločitev o višini deleža pravdnih stroškov glede na uspeh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločitve iz delne in vmesne sodbe in ni upoštevalo toženčevega uspeha na podlagi vmesne sodbe in je bistveno kršilo določbe, kar vpliva na zakonitost. Delež uspeha 77 % se nanaša le na zahtevek v ponovljenem postopku, predmet tega pa je bil zahtevek v višini 3.101,89 EUR s pripadki. Sodišče bi moralo pri odločitvi o pravdnem uspehu pregledati celoten spis in upoštevati zahtevek, ki ga je tožnik postavil ob vložitvi tožbe in nadaljnjem povišanju zahtevka, ki je bil predmet delne sodbe, celoten vtoževan zahtevek je bil bistveno višji, znašal je 9.166,96 EUR, tožnik je uspel zgolj delno. Stroškovne odločitve pa ni mogoče preizkusiti, sodba nima razlogov o 77 % tožnikovega pravdnega uspeha, odločitev o stroških je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi glede odločitve o stroških postopka je utemeljen. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo razlogov za svojo oceno o 77 % tožnikovem pravdnem uspehu, odločitve o tem ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje tudi še ni ugotovilo obsega potrebnih stroškov pravdnih strank, temveč je v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da bo o višini stroškov odločeno po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Zato pritožbeno sodišče ni samo odpravilo ugotovljene bistvene kršitve in je odločitev v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

15O stroških pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odločilo glede na pritožbeni uspeh strank. Pritožbeni uspeh toženca je ocenilo na okoli 11 %, saj je izpodbijal celoten prisojeni znesek 2.931,24 EUR, uspel pa je izpodbiti njegov del v višini 333,78 EUR.

16Toženec je priglasil pritožbene stroške v obsegu nagrade pooblaščenca za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) 375 točk, za pregled listin po tar. št. 39/1 OT 100 točk, 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT in sodno takso za pritožbo 180,00 EUR.

Po pregledu toženčevega stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da nagrada za pregled listin ni potreben strošek, saj je to opravilo vsebovano pri postavki sestava pritožbe. Tako znašajo toženčevi potrebni stroški ob vrednosti točke 0,60 EUR 459,99 EUR, njegovemu pritožbenemu uspehu ustrezen del pa znaša 50,59 EUR.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo zahteval povrnitev stroškov sestave odgovora na pritožbo 375 točk po tar. št. 21/1 OT in 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 299,50 EUR. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so priglašeni stroški potrebni pritožbeni stroški, tožnikovemu uspehu ustrezen del teh (89 %) pa znaša 266,55 EUR.

Po medsebojnem pobotanju stroškov pritožbenega postopka je toženec dolžan povrniti tožniku 215,96 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni po prejemu te sodbe.

17O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.