VSL Sodba I Cpg 612/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena (po nasprotni tožbi tožeča) stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: (1.) zavrnilo tožbeni zahtevek (po tožbi), ki se glasi: "Izvršba, ki teče v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. Ig 874/2015, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 874/2015 z dne 31. 5. 2018, je v delu, ki se nanaša na rubež, cenitev in prodajo dolžnikovih stvari na naslovu ... , nedopustna" in (2.) tožeči (po nasprotni tožbi toženi) stranki naložilo, da je dolžna toženi (po nasprotni tožbi tožeči) stranki plačati znesek 24.339,07 EUR s pripadki ter (3) tožeči (po nasprotni tožbi toženi) stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene (po nasprotni tožbi tožeče) stranke v znesku 3.329,10 EUR.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

O zahtevku po tožbi:

6Pritožba nasprotuje ugotovitvi sodišče prve stopnje, da je bil rubež premičnin opravljen zakonito. Navaja, da oprava rubeža na naslovu, kjer dolžnik nima prijavljenega prebivališča, posega v položaj tretjih in jih vznemirja pri uživanju njihove lastninske ali posestne pravice (v tem primeru tožeče stranke). Dolžnikove stvari, ki jih ima v posesti tretji, se lahko zarubijo le ob privolitvi tretjega. Če je izvršitelj v dvomu o tem, kdo ima stvar v dejanski posesti, mora na kraju samem na primeren način opraviti ustrezne poizvedbe. Tega pa izvršitelj ni storil.

7Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo svojo ugotovitev, da je dolžnik (B., d. o. o.) dejansko opravljal dejavnost na naslovu C. in ne na naslovu D. (naslov, naveden v poslovnem registru). Višje sodišče se na njegovo obrazložitev (15., 16. in 17. točka) v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Utemeljeno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da izvršitelj za izvedbo rubeža na naslovu C. ni potreboval privolitve tožeče stranke in da nasprotovanje tožeče stranke ni vplivalo na veljavnost izvedenega rubeža, saj je bil ta izveden v prostorih, v katerih je dolžnik opravljal svojo dejavnost.

8Višje sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje tudi v delu, v katerem je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati prenosa lastninske pravice na zarubljenih premičninah od dolžnika na tožečo stranko. Po ugotovitvi, da je bil rubež premičnin na naslovu C. izveden zakonito ter da lastništvo zarubljenih premičnin ni bilo preneseno na tožečo stranko, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, naj se izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 873/2015 z dne 31. 5. 2018 v delu, ki se nanaša na rubež, cenitev in prodajo dolžnikovih stvari na naslovu C., šteje za nedopustno.

O zahtevku po nasprotni tožbi:

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožeča (po nasprotni tožbi tožena, v nadaljevanju tožeča) stranka ustanovljena z namenom izogniti se plačilu dolga, ki ga ima do tožene (po nasprotni tožbi tožeče, v nadaljevanju tožene) stranke. Kot pomembno okoliščino pri svoji odločitvi je upoštevalo, da se zakoniti zastopnik tožeče stranke A. A. (ki je bil tudi zakoniti zastopnik dolžnika v času od 1. 4. 2005 do 2017) ni odzval na vabilo sodišča na zaslišanje, da bi sodišču pojasnil poslovanje dolžnika, tožeče stranke, ter njen odnos s toženo stranko.

11Ni utemeljeno pritožničino opozarjanje na to, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z ZPP odločitev sprejelo brez zaslišanja njenega zakonitega zastopnika A. A. Kot je (4. točka obrazložitve) navedlo sodišče prve stopnje, je dopustilo dokaz z njegovim zaslišanjem, ta pa se na vabilo za zaslišanje dne 7. 7. 2021, ki je bilo pooblaščencu tožeče stranke vročeno že dne 26. 5. 2021, ni odzval. Res je, kot to navaja pritožba, da je zakoniti zastopnik na sodišče 6. 7. 2021 poslal prošnjo za preložitev naroka, prav tako je res, da je pooblastilo za zastopanje tožeče stranke po dotedanjem pooblaščencu prenehalo. Navaja, da na sodišče ni želel brez pravne pomoči. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je pooblastilno razmerje med pritožnico in njenim odvetnikom prenehalo sporazumno. Za zakonitega zastopnika tožeče stranke torej to ni bilo nekaj nepričakovanega in neodvisnega od njegove volje. Tožeča stranka bi si, če je želela pravno pomoč, to v času med narokoma gotovo lahko priskrbela (najbolje, če bi to storila še prej, preden je, tik pred koncem postopka na prvi stopnji, sporazumno prekinila pooblastilno razmerje z odvetnikom, ki je do takrat ves čas vodil postopek). Sodišče prve stopnje je zato v skladu s 258. in 261. členom ZPP utemeljeno zaslišalo le zakonitega zastopnika nasprotne stranke.

12Pritožnica nasprotuje sodišču prve stopnje, ki je glede višine vrednosti premoženja, ki je bilo oddeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšanem za obveznosti, ki so bile dodeljene v delitvenem načrtu, zaključilo, da je razlika 27.838,00 EUR, torej višja, kot je terjatev tožene stranke po nasprotni tožbi in sicer 24.339,07 EUR. Sodišče prve stopnje je s tem sledilo toženi stranki, ki je trdila, da je tožeča stranka ekonomska lastnica predmeta prenosa, zaradi česar mora ta sredstva v svojih bilancah knjižiti kot svoja sredstva. Potrjuje sicer, da mora tožeča stranka predmet leasinga knjižiti v svojih bilancah kot osnovno sredstvo in da je tožeča stranka ekonomski lastnik, vendar meni, da v tem trenutku še vedno ni pravni lastnik.

13(Tudi) v tem delu višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je povzelo vsebino Pogodbe o oddelitvi in prevzemu, s katero je dolžnik, katerega edini družbenik in direktor je bil A. A., izvedel oddelitev s prevzemom, pri čemer je dolžnik prenosna družba, oddelitev prenosne družbe pa se je izvršila s prenosom premoženja na prevzemno družbo, tožečo stranko, katere takratni edini družbenik in zakoniti zastopnik je bil prav tako A. A. Premoženje in s tem premoženjem povezane pravice in obveznosti iz točke 10. Pogodbe so se prenesle po knjigovodskih vrednostih, kot so izkazane v Zaključnem poročilu prenosne družbe, sestavljenem po stanju na dan 30. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je v 35. točki obrazložitve povzelo, katero premoženje se je po Pogodbi preneslo na prevzemno družbo, toženo stranko po nasprotni tožbi, ter ugotovilo, da razlika med knjigovodsko vrednostjo prenesenih sredstev in prenesenih obveznosti znaša 27.838,00 EUR. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da tožeča stranka kot prevzemna družba solidarno odgovarja za terjatve prenosne družbe, saj je knjigovodska višina vrednosti prenesenega premoženja višja od prenesenih obveznosti (636. člen Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1).

14Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15Višje sodišče pa je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).