VSL Sodba VII Kp 37996/2015

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper obdolženega A. A.

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

zavrne obtožba,

ker je napadel in resno zagrozil, da bo napadel uradno osebo, ko ta opravlja naloge policije s tem,

da je dne 28. 6. 2015 ob približno 23.10 uri na makadamski cesti med ... in ..., po tem, ko mu je policist B. B., ki je ob kontroli stoječega vozila Passat, reg. št. ..., v vozilu opazil A. A. in štiri otroke, pri čemer je C. C. sedela v naročju A. A., zato, da bi preprečil morebitno kaznivo dejanje glede njegovega suma posega v spolno nedotakljivost otroka C. C. in zagotovil varnost otroka C. C., ki ni želela zapustiti vozila in za katero je A. A. vztrajal, da jo bo odpeljal v Ljubljano in je policist torej izvajal naloge po prvi in drugi alineji prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, razložil A. A., da C. C. ne bo odpeljal nikamor brez privolitve njene matere ter mu ukazal, naj otroka spravi iz vozila, skočil v policista B. B., ga prijel za vetrovko in ga potiskal nazaj proti policijskemu vozilu, pri tem pa nanj vpil: „Kaj boš ti odpeljal, pizda?! Sam probaj mim mene, sam probaj!“;

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje napada na osebo, ko opravlja naloge javne varnosti po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika -1 (KZ-1).

Na podlagi prvega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge javne varnosti po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 8 (osem) mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je za primer preklica pogojne obsodbe odločilo, da se obdolžencu v pridržanju prebit čas od 28. 6. 2015 do 29. 6. 2015 všteje v izrečeno kazen; glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da jih je obdolženec dolžan plačati na podlagi 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v obsegu kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitev določb kazenskega postopka, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in višjemu sodišču predlagal ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da višje sodišče obdolžencu izreče oprostilno sodbo; podrejeno, da obtožbo po obtožnem predlogu zavrne; še podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu sodniku.

Pritožil se je tudi obsojenec in podal vsebinsko identično pritožbo in enak predlog za odločitev kot njegov zagovornik.

3Pritožbi sta utemeljeni.

4Višje sodišče po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb obeh pritožnikov in spisovnih podatkov ugotavlja, da sta pritožnika, (kar je glede na identičnost vsebine pritožbe pričakovano), med drugim uveljavljala tudi kršitev kazenskega zakona, s sklicevanjem na potek dveletnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 91. člena KZ-1.

5V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče 19. 7. 2019¹ ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti razveljavilo pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 37996/2015 z dne 3. 1. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča VII 37996/2015 z dne 20. 9. 2017 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, drugemu sodniku posamezniku. Iz določbe drugega odstavka 91. člena KZ-1 izhaja, da je v primeru, če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe; iz določbe tretjega odstavka 91. člena pa izhaja, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Upoštevaje navedeno zakonsko določbo bi dveletni zastaralni rok potekel 19. 7. 2021.

Rok dveh let, v katerem mora biti (pravnomočno) končan postopek razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, pa lahko postane relativiziran zaradi okoliščin, predvidenih v določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. V obravnavanem primeru razlogi za to, da zastaranje ne bi teklo, niso bili podani na strani obdolženca v smislu njegove nedosegljivosti za državne organe, so pa nastopile okoliščine, nastale v zvezi z razglašeno epidemijo nalezljive bolezni Covid-19 na Območju Republike Slovenije in v zvezi s tem izdani predpisi, ki so, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, vplivali na tek oziroma zadržanje zastaranja materialnega roka v obravnavani zadevi.

6Dne 28. 3. 2020 je bil objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi z sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (Covid-19) ZZUSUDJZ.² V 2. členu navedenega zakona je bila določena časovna omejitev veljavnosti ukrepov iz tega zakona in sicer najdlje do 1. julija 2020. Naveden zakon je, glede na ugotovitev sklepa Vlade RS z dne 21. 5. 2020 o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe določene z navedenim zakonom, prenehal veljati od 1. 6. 2020 dalje. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona v obravnavani zadevi je bila torej podana z uveljavitvijo in trajanjem veljavnosti določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne (kar obravnavana zadeva glede na določbo 3. odstavka 83. člena Zakona o sodiščih ni bila) in kar je dejansko podlaga za zadržanje zastaranja materialnih rokov.³ Določba prvega odstavka 3. člena navedenega zakona, ki je določala, da roki za uveljavljanje pravic v sodnih postopkih določenih z zakonom, ne tečejo, se nanaša na procesne roke.⁴ S sprejemom ZZUSUDJZ in časovno veljavnostjo le-tega od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, je bilo vzpostavljeno in normativno urejeno stanje, ko država zaradi objektivnih ovir ni mogla odločati o zahtevi za pregon upravičenega tožilca, zato navedenega časa ni moč šteti v čas zastaranja, kar pomeni, da zastaralni (materialni) rok dveh let po razveljavitvi pravnomočne sodbe s strani Vrhovnega sodišča, ni iztekel 19. 7. 2021, temveč je temu potrebno prišteti še 64 dni (čas veljavnosti določbe ZZUSUDJZ), kar privede do ugotovitve, da je zastaralni rok iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 iztekel 21. 9. 2021.

7Obravnavana zadeva je bila višjemu sodišču predložena 7. 9. 2021, kar je bilo, glede na podatke v spisu, storjeno v času ko je še bil aktualen tek pritožbenega roka za obdolženca, ki je sodbo prvostopenjskega sodišča prejel 14. 7. 2021 in je tako slednjemu pritožbeni rok, upoštevaje določbo 83. člena Zakona o sodiščih (da sodišča v času od 15. 7. do 15. 8. poslujejo v omejenem obsegu – poletno poslovanje) potekel 14. 9. 2021. Ker je obdolženec pritožbo podal 13. 9. 2021, je bila ta vložena pravočasno. S strani prvostopenjskega sodišča je bilo odrejeno še vročanje te pritožbe v odgovor tožilstvu, po poteku roka za odgovor na pritožbo, pa je bila tudi obdolženčeva pritožba predložena višjemu sodišču v odločanje 5. 10. 2021 (skupaj s pritožbo obdolženca). Te ugotovitve izkazujejo, da je višje sodišče lahko le sledilo navedbam pritožnikov o poteku zastaralnega roka določenega za novo sojenje, čeprav sta v zvezi s tem napačno navajala datum izteka le-tega, ker je bilo ugotovljeno, da je naveden rok tako kot izhaja iz točke 6 te odločbe dejansko iztekel 21. 9. 2021. Iz navedenih razlogov je višje sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zoper obdolženca obtožbo zaradi kaznivega dejanja napada na uradno osebo ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1 iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo, saj pritožb zaradi zastaranja kazenskega pregona ni moglo vsebinsko obravnavati. Razen tega pa je ugotovilo tudi, da je bila zadeva višjemu sodišču predložena v odločanje že po poteku navedenega zastaralnega roka, saj je bila predložitev zadeve višjemu sodišču 7. 9. 2021 preuranjena, ker še ni potekel pritožbeni rok obdolžencu, ki je v le-tem pritožbo tudi dejansko vložil.

8O stroških kazenskega postopka je glede na izrek zavrnilne sodbe višje sodišče odločilo upoštevaje zakonsko podlago prvega odstavka 96. člena in prvega ostavka 98. člena ZKP.

¹ Sodba I Ips 37996/2015 z dne 19. 7. 2019.
² V predlogu Vlade RS (Eva:2020-2030-0015) je med drugim navedeno, da je v postopkih, ki se zaradi bolezni Covid-19 ne vodijo, onemogočeno pravočasno delovanje in ukrepanje državnih organov, zaradi česar se podaljšujejo tudi roki, ki so prekluzivni in ki od njih zahtevajo določeno ravnanje. Poleg rokov za uveljavljanje pravic strank, določenih z zakonom, zato ne tečejo tudi drugi roki, tako procesni kot materialni, v vseh sodnih zadevah, razen v zadevah iz 4. člena ZZUSUDJZ, pri čemer se ta določba nanaša tudi na zadržanje teka materialnih rokov v kazenskih zadevah.
³ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021.
⁴ Ibidum.