VSL Sodba I Cpg 643/2020

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 220,40 EUR nadomesti z zneskom 193,33 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13. 7. 2020 razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 23.142,52 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter ji povrniti njene izvršilne stroške v višini 220,40 EUR s pripadki (II. točka izreka) in pravdne stroške v višini 2.459,18 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh dopustnih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico za toženo stranko, tožeči stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev pritožbenih stroškov v plačilo toženi stranki.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo petih računov (zaradi delnih plačil tožene stranke je prvi račun iztoževala le v delu) za dobavo kamnitih plošč določenih vrst in dimenzij (435. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Tožena stranka je priznala, da je naročila in prevzela blago po treh dobavnicah, ki naj bi ga z navedenima delnima plačiloma tudi že (pre)plačala, zanikala pa je, da je naročila in prevzela blago po ostalih (sedmih) dobavnicah. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka naročila (preko elektronskih sporočil oziroma telefona) in prevzela vso blago po iztoževanih računih ter da je s plačilom v višini 10.000,00 EUR skladno z 287. členom OZ delno poravnala prvi zapadli račun, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

6Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni izkazala, da je bilo sporno blago naročeno in dobavljeno, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ni utemeljen.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni navedla, da bi sporne račune zavrnila, da ni podala prepričljivih razlogov, zakaj bi blago, naročilo katerega priznava, preplačala (plačala je skupaj 10.000,00 EUR namesto 9.229,30 EUR) ter da iz elektronskih sporočil G. M., ki je zaposlen pri tožeči stranki, izhaja, da tožena stranka tožeči stranki ni nikoli omenila, da blaga ni naročila in prejela, temveč je celo (tudi po delnih plačilih) obljubljala plačilo celotnega dolga oziroma je prosila za odlog plačila in odlašala z izpolnitvijo svoje obveznosti (še v zvezi s konkretno izvršbo je predlagala obročno plačilo dolga). Nadalje je ugotovilo, da so, glede na to, da tožena stranka priznava naročila in dobave le za tisto blago, za katerega je tožeča stranka priložila elektronska sporočila, iz katerih izhaja, da je tožena stranka naročila blago, navedbe tožene stranke očitno zgolj prirejene potrebam tega postopka. Zato je utemeljeno sledilo navedbam tožeče stranke, da je tožena stranka blago naročala tudi po telefonu.

8Glede dobave blaga pa je tožeča stranka predložila tudi podpisane dobavnice. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila, da predložene dobavnice niso žigosane s strani tožene stranke, da se s podpisov ne da razbrati, kdo je prevzel blago, ter da ga tožena stranka ni. Tožeča stranka je na te navedbe odgovorila, da je tožena stranka blago vedno prejela na naslovu tožeče stranke, in sicer naj bi tja prišel voznik tožene stranke, ki naj bi podpisal dobavnico ter prodano blago naložil in odpeljal. Navedla je še, da je prevoz blaga za toženo stranko pogosto opravil voznik S. Š., ki je tudi podpisal nekaj dobavnic. Ker tožena stranka na te navedbe ni obrazloženo odgovorila oziroma ni podala konkretnih ugovorov, temveč se je zgolj sklicevala na že podane (zgoraj povzete) navedbe, jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Pojasnilo je še, da tudi dobavnice, glede katerih tožena stranka prejem blaga priznava, ne vsebujejo žiga, zato dejstvo, da dobavnice nimajo žiga, ne more vplivati na drugačno odločitev.

9Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka naročila in prevzela vso blago. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v točkah od 19 do 27 obrazložitve je prepričljiva in ji pritožbeno sodišče v celoti sledi.

10Glede na pojasnjeno ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje na obstoj naročil in dobav sklepalo zgolj na podlagi elektronskih sporočil G. M., s katerimi je ta obljubljal plačilo tožeči stranki. Tožena stranka v pritožbi trdi, da iz teh elektronskih sporočil ne izhaja, da bi G. M. obljubljal plačilo prav po iztoževanih računih. Višje sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji trdila, da ji je tožena stranka obljubljala plačilo celotnega dolga ter v dokaz navedenega predložila tudi elektronska sporočila. Glede na navedeno se je na toženo stranko prevalilo procesno trditveno in dokazno breme, da se obljube plačil ne nanašajo na iztoževane terjatve (212. člen ZPP), ki pa mu ta ni zadostila. Pritožbeni očitki, da G. M. ni imel niti vpogleda v konto kartico oziroma v saldo odprtih postavk tožeče in tožene stranke niti pooblastila za kakršnokoli potrjevanje odprtih postavk, predstavljajo nedopustne pritožbene novote v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj pritožnica ni navedla nobenih razlogov, zakaj tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati pravočasno (v skladu z 286. členom ZPP) že v postopku pred sodiščem prve stopnje.¹ Tudi sicer ti pritožbeni očitki ne morejo izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Tožena stranka tako s svojimi pritožbenimi navedbami ni uspela vzbuditi dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

11Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke, saj ta dokazni predlog ni bil substanciran. Tožena stranka ob dokaznem predlogu ni pojasnila, v zvezi s katerim pravno relevantnim dejstvom naj se ga zasliši. Stranka mora namreč natančno opredeliti, katero sporno dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi. Glede prič 236. člen ZPP med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, prej navesti, o čem naj priča. Ta člen velja tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank (263. člen ZPP). Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika oziroma sklicevanje „kot doslej“ ne zadošča.² Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev (protispisnost) je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo. Nestrinjanje pritožnice z dokazno oceno listin (elektronskih sporočil) pa takšne kršitve ne predstavlja, temveč gre lahko le za zmotno dokazno oceno, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Pritožbena navedba, da je izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na preplačilo tožene stranke, neutemeljena in neprepričljiva, pa je prepavšalna, da bi lahko višje sodišče nanjo obrazloženo odgovorilo.

12Tožena stranka se pritožuje tudi glede odločitve o odmeri izvršilnih stroških, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške odmeriti v višini 193,33 EUR in ne v višini 220,40 EUR. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane odločitve o izvršilnih stroških po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ugotovilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča namreč odločitve o izvršilnih stroških ni mogoče preizkusiti. Če stranka v pravdi uspe v celoti in se sodišče prve stopnje strinja s predloženim stroškovnikom, praviloma zadostuje, če v obrazložitvi navede le, da je odločilo v skladu s predloženim stroškovnikom. Če se sodišče ne strinja s predloženim stroškovnikom, mora v obrazložitvi odločitve o stroških pojasniti, kateri del stroškovnika ni sprejelo in zakaj je tako ravnalo.³

13Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo izvršilne stroške v višini 220,40 EUR, kot so bili odmerjeni s sklepom o izvršbi. Višje sodišče ugotavlja, da je izvršilno sodišče (na odločitev katerega se sklicuje sodišče prve stopnje) stroške odmerilo na podlagi stroškovnika tožeče stranke v predlogu za izvršbo, pri čemer pa ji ni priznalo vseh priglašenih stroškov, prav tako pa tudi ni utemeljilo svoje odločitve o (ne)priznanju stroškov. Nadalje višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka priglasila vse stroške (tudi izvršilne) s (končnim) stroškovnikom na list. št. 87. Sodišče prve stopnje ni niti na stroškovniku v spisu niti na kakšni drugi listini, ki je sestavni del sodnega spisa, niti v pisni obrazložitvi odločbe obrazložilo svoje odločitve o tem, katere stroške in v kolikšni višini je tožeči stranki priznalo oziroma katerih ji ni priznalo, zato je sklep o odmeri izvršilnih stroškov pomanjkljiv.

14Višje sodišče je navedeno kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo samo (šesta alineja 358. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Tožeči stranki je tako na podlagi 155. člena ZPP, Odvetniške tarife (OT) in stroškovnika na list. št. 87 priznalo 44,00 EUR za sodno takso za postopek o predlogu za izvršbo (tar. št. 4011 v zvezi s tar. št. 4041 ZST-1) ter 200 točk za sestavo predloga za izvršbo v višini 120,00 EUR (1. točka tar. št. 27 OT), 2 % materialnih stroškov v višini 2,40 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV v višini 26,93 EUR (drugi odstavek 12. člena OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 193,33 EUR. Ni pa ji priznalo stroškov za pribavo podatkov o dolžniku, saj teh ni opredeljeno navedla (163. člen ZPP) in izkazala (7. člen v zvezi z 212. členom ZPP). Prav tako ji ni priznalo stroškov za opomin z dne 24. 4. 2019, saj se na podlagi tretjega odstavka 14. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih stroški izterjave ne štejejo med izvršilne stroške, kot jih določa zakon, ki ureja postopek izvršbe.

15Glede pritožbenih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na odločitev o pravdnih stroških, višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki v skladu z novejšo sodno prakso⁴ utemeljeno priznalo nagrado za končno poročilo stranki v višini 50 odvetniških točk (povečano za materialne stroške in DDV), saj ne gre za storitev, ki bi bila zajeta s sestavo tožbe, pripravljalne vloge ali z zastopanjem na naroku, zato ima plačilo podlago v tar. št. 39 OT.

16Pritožbi je tako delno ugodilo in sklep sodišča o izvršilnih stroških (II. točko izreka) spremenilo tako, da se znesek 220,40 EUR nadomesti z zneskom 193,33 EUR (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu (v nespremenjenem delu II. točke izreka ter v I. in III. točki izreka) pa je, potem ko tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu (le glede dela izvršilnih stroškov), mora sama kriti svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka je sicer odgovorila na pritožbo, vendar odgovor v ničemer ni prispeval k razrešitvi zadeve, zato mora pritožbene stroške kriti sama (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala le, da se G. M. (ki je bil pri njej zaposlen) ni ukvarjal oziroma ni bil seznanjen z vsemi plačili.
² Prim. sodne odločbe VS RS II Ips 519/2005, II Ips 206/2002 in II Ips 160/2002.
³ Glej sklep VS RS III Ips 34/2015 in T. Zima Jenull: Stroški postopka v gospodarskih sporih (s pregledom sodne prakse), Pravosodni bilten, št. 2/2019, str. 142.
⁴ Prim. sklepe VSL II Cp 551/2020, II Cp 2419/2018, II Cp 2599/2016 in II Cp 2419/2018.