VSRS Sodba IV Ips 88/2009

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo G.Š. spoznalo za odgovornega za prekršek po d) točki tretjega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega mu je izreklo globo 800,00 EUR in deset kazenskih točk v cestnem prometu zaradi prekrška, storjenega z vožnjo motornega vozila B kategorije, s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki so bile vpisane v vozniško dovoljenje na dan 3.4.2009, ko je obdolženec storil prekršek. Sodišče je storilcu v izrečeno globo vštelo čas pridržanja v znesku 20,00 EUR, zaradi česar znaša globa 780,00 EUR. Storilec zoper sodbo o prekršku ni vložil pritožbe.

2Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 130. člena ZVCP-1 na način iz 4. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo v odločbi o sankciji spremeni tako, da storilcu ne izreče prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil.

B.

4Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče kršilo določbo 8. točke prvega odstavka 130. člena ZVCP-1, ker storilec v času storitve prekrška ni bil voznik začetnik, kot ga opredeljuje 66. točka 23. člena ZVCP-1, saj je vozniško dovoljenje prvič pridobil že 15.12.2003 in ne šele 11.4.2007. V letu 2007 je storilec vozniško dovoljenje pridobil ponovno, voznik začetnik pa je po določbah ZVCP-1 tisti voznik, pri katerem od dneva prve pridobitve vozniškega dovoljenja še nista pretekli dve leti. Nadalje vrhovni državni tožilec navaja, da je imel storilec ob preizkusu alkoholiziranosti najmanj 0,56 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka. Ker ni voznik začetnik, je ravnal v nasprotju z drugim odstavkom 130. člena ZVCP-1, zato bi mu moralo sodišče izreči sankcijo na podlagi d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, po katerem je minimalni znesek izrečene globe višji, število kazenskih točk pa ostaja enako. Po stališču vložnika zahteve tudi ni upravičen izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj glede na to, da storilec ni bil voznik začetnik, ni izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 235. člena ZVCP-1, niti ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 235. člena ZVCP-1, na podlagi katerih se vozniku izreče omenjena sankcija.

5Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil G.Š., rojen 22.10.1981, spoznan za odgovornega, da je 3.4.2009 kot voznik začetnik, saj je vozniško dovoljenje pridobil 11.4.2007, vozil v cestnem prometu vozilo kategorije B pod vplivom alkohola, in sicer je imel najmanj 0,56 mililitra alkohola v litru izdihanega zraka, s čimer je storil prekršek po d) točki tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1 v zvezi s prvim odstavkom tega člena.

6V določbi prvega odstavka 130. člena ZVCP-1 so določene kategorije voznikov, ki v cestnem prometu ne smejo imeti alkohola v organizmu, med katere spadajo tudi vozniki začetniki (8. točka prvega odstavka 130. člena ZVCP-1). Drugi vozniki imajo po določbi drugega odstavka tega člena lahko v organizmu največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v prometu. Višina glob in število kazenskih točk v cestnem prometu, za težje kršitve pa še stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, so za kršitev prvega odstavka 130. člena ZVCP-1 določene v točkah od a) do d) tretjega odstavka tega člena, za kršitev drugega odstavka pa v točkah od a) do d) četrtega odstavka tega člena.

7Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti zatrjuje, da G.Š. v času storitve očitanega prekrška ni bil voznik začetnik, zaradi česar bi sodišče moralo uporabiti določbo drugega odstavka 130. člena ZVCP-1 ter storilcu izreči sankcijo na podlagi d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1. Kot pravilno ugotavlja vložnik je po tej določbi v razmerju do d) točke tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1 za očitano kršitev predpisana višja globa (950 EUR) in enaka stranska sankcija 10 kazenskih točk v cestnem prometu (poleg teh dveh sankcij za prekršek je v obeh določbah predpisana še sankcija prepovedi vožnje motornega vozila). Očitek zahteve, da je bil glede prekrška uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 156. člena ZP-1), je glede na povedano sam po sebi uveljavljan v škodo storilca. Kljub temu pa je iz zahteve za varstvo zakonitosti kot celote v povezavi s sicer nepopolnim predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni (ne pa zgolj ugotovi kršitev zakona – drugi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1) moč razbrati, da se uveljavljana kršitev nanaša tudi na določbe o pogojih za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vozniku začetniku. Prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja se po določbi tretjega odstavka 22. člena ZP-1 izreče vozniku, ki v času treh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ko gre za voznika začetnika, pa to število znaša 7 kazenskih točk v cestnem prometu (četrti odstavek 235. člena ZVCP-1). Ugotovitev, ali je bil G.Š. v času storitve očitanega prekrška voznik začetnik, tako ni pomembna le zaradi pravilne pravne opredelitve prekrška, ampak zlasti zato, ker sicer ne bi bili izpolnjeni pogoji, da se storilcu prekrška z izpodbijano pravnomočno sodbo (peti odstavek 202.a člena ZP-1) poleg globe in 10 kazenskih točk v cestnem prometu izreče tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

8Po določbi 66. točke prvega odstavka 23. člena ZVCP-1, ki je veljal v času storitve prekrška, je voznik začetnik vsak voznik motornega vozila do dopolnjenega enaindvajsetega leta starosti in vsak voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja, ne glede na to, ali je bilo pridobljeno v Republiki Sloveniji ali v tujini. Očitek zahteve, da je bil v obravnavanem primeru na zgoraj opisan način prekršen predpis, ki določa prekršek, temelji na trditvi o nepravilni ugotovitvi datuma prve pridobitve vozniškega dovoljenja oziroma o nepravilni ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je bil G.Š. v času storitve prekrška voznik začetnik. S tem, ko vrhovni državni tožilec navaja, da je G.Š. vozniško dovoljenje prvič pridobil 15.12.2003 in ne šele 11.4.2007 (kar izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ki je brez obrazložitve), izpodbija ugotovitev dejanske in ne pravne narave. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1 ni (dovoljen) razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

9Iz odgovora Upravne enote Ravne na Koroškem z dne 20.4.2009 in izpisa iz EKT Ministrstva za pravosodje z dne 14.4.2009 izhaja, kot vložnik zahteve pravilno navaja, da je G.Š. vozniško dovoljenje prvič pridobil 15.12.2003. Zato glede tega dejstva, ki je pri presoji utemeljenosti zahteve iz zgoraj navedenih razlogov odločilno, obstaja precejšen dvom. Ob povedanem je Vrhovno sodišče glede na določbo 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo po preveritvi storilčevega statusa voznika začetnika v času storitve očitanega prekrška o zadevi ponovno odločilo, pri čemer bo moralo upoštevati določbo četrtega odstavka 428. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 (prepoved reformatio in peius).