VSRS Sodba I Ips 28944/2019

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 700,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Lendavi je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je denarno kazen 2.240,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer pričnini B. B. in C. C., sodno takso v višini 480,00 EUR, na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa tudi potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 720,00 EUR.

2Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornica, in sicer iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja.

3Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. O sojenju v nenavzočnosti obsojenca sta se sodišči razumno opredelili. Bistveno je, da bi moral obsojenčev zagovornik na vse posledice njunega odhoda pred nadaljevanjem glavne obravnave opozoriti. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Enako velja tudi glede pravice do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist, pri čemer ne gre zanemariti argumenta obeh sodišč, da je bil z njihovo vsebino obsojenec seznanjen in bi se do njih lahko tudi opredelil. Trditev, da sodba delovnega sodišča zaradi njene naknadne „odprave“ z učinkom za nazaj ni več obstajala niti v obdobju, ko je obsojenec izvršil kaznivo dejanje, je pravno zmotna. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot očitno neutemeljeno.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se je on njem izjavila in vztrajala pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Očitek obsojencu je, da kot ravnatelj Osnovne šole ... med februarjem in novembrom 2018 zavestno ni ravnal skladno s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski soboti, Pd 56/2017 z dne 4. 10. 2017 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 906/2017 z dne 10. 1. 2018, po kateri je bila osnovna šola dolžna oškodovanko v roku osmih dni pozvati nazaj na delo, s tem, da je oškodovanko, ki se je želela 29. 1. 2018 o vrnitvi dogovoriti, zavrnil in ji naročil, naj šolo zapusti, tudi kasneje pa je na delo ni pozval, tako da je bila oškodovanka prisiljena izterjati izpolnitev vrnitve na delo v izvršilnem postopku.

6V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje izvedlo le en narok za glavno obravnavo, na katerega sta pristopila obsojenec in njegov takratni zagovornik. Ob 11.55, ko je obsojenec že podal svoj zagovor, je okrajna sodnica obravnavo prekinila za čas 20 minut zaradi zračenja in razkuževanja prostorov. Ob 12.15 je ugotovila, da ne obsojenec ne zagovornik na nadaljevanje naroka nista pristopila ter sklenila, da se obravnava nadaljuje v njuni nenavzočnosti.

7Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija zaključek sodišča, da so bili v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti. Nujnost obsojenčeve navzočnosti na nadaljevanju naroka zagovornica utemeljuje s tem, da je državna tožilka po prekinitvi glavne obravnave spremenila obtožbo. Ne strinja se s stališčem, da je bila modifikacija takšna, da se obsojencu z njo bilo treba seznaniti. Tožilka je namreč spremenila čas očitanega kaznivega dejanja, glede česar bi moral imeti obsojenec možnost obrambe, ta pa mu je bila vzeta. Na to bi moralo sodišče, kljub temu, da sta narok z zagovornikom zapustila, paziti samo. Zagovornik je namreč obravnavo moral zapustiti, ker bi sicer zamudil na drug narok, obsojenec pa mu je, kot prava neuka stranka, sledil.

8Po prvem odstavku 442. člena ZKP, ki ureja sojenje v nenavzočnosti v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, sme sodnik odločiti, da se sme glavna obravnava opraviti tudi brez obdolženčeve navzočnosti, če slednji nanjo ne pride kljub temu, da je bil v redu povabljen, pod pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. Vrhovno sodišče sprejema razlago nižjih sodišč, da so bil v predmetni zadevi izpolnjeni formalni pogoji za sojenje v nenavzočnosti. Preden je obsojenec narok zapustil, je bil zaslišan. Zagovornik je pred prekinitvijo sicer poizvedoval, kdaj bo narok končan, ker se mu mudi na obravnavo v drugi zadevi, pri čemer preložitve ni predlagal. Po prekinitvi se obsojenec in njegov zagovornik na narok nista več vrnila, pri čemer je bil obsojenec opozorjen, da se lahko obravnava izvede v njuni nenavzočnosti. Glede na to, da je obsojenec glavno obravnavo samovoljno zapustil, je sodišče po njegovem izostanku ni bilo dolžno preložiti.

9Za sojenje v nenavzočnosti mora biti izpolnjen tudi vsebinski, materialni pogoj, po katerem obdolženčeva navzočnost obravnavi ne sme biti nujna. Določba prvega odstavka 442. člena ZKP v tem smislu pomeni udejanjanje Ustave, ki v drugi alineji 29. člena zagotavlja pravico do sojenja v navzočnosti, sojenje v nenavzočnosti pa je dopustno le pod strogimi pogoji. Eden izmed njih je tudi ta, da se z izvedbo sojenja v nenavzočnosti obdolžencu ne odvzame pravice do izjave o obtožbi, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Vendar te pravice ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti obdolženec nujno seznanjen z vsako modifikacijo obtožbe. Seznanitev obdolženca z modificiranim obtožnim aktom ni nujna, če ta tudi po modifikaciji vsebuje enako očitano dejanje. Pri tem je potrebno presojati vsebino same spremembe. Navzočnost je praviloma nujna, kadar se sprememba nanaša na katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja ali druge okoliščine, ki so z njim v neposredni zvezi. V teh primerih je treba dati obdolžencu možnost, da se o tako spremenjeni obtožbi izjavi in da navaja dejstva ter predlaga dokaze, ki so mu v koristi in zato brez njegove navzočnosti ni mogoče opraviti glavne obravnave.¹

10Sprememba obtožbe v predmetni zadevi ni zahtevala, da se mora z njo obsojenec seznaniti in mu mora biti dana možnost ponovne izjave o spremenjeni obtožbi. Pri spremembi obtožnega predloga je državna tožilka zgolj navedla drug datum, ko se je oškodovanka z namenom dogovora o vrnitvi na delo zglasila na šoli. Pojasnila je, da je bil prvotno naveden datum 2. 2. 2018 napačno povzet, zato ga je zamenjala z datumom 29. 1. 2018. Pri tem je bistveno, da je obsojenec v zagovoru tudi sam povedal, da se je oškodovanka na šoli zglasila 29. 1. 2018 in je datum 2. 2. 2018 naveden napačno. Obsojenčevi pravici do izjave je bilo zadoščeno s tem, ko se je lahko v zagovoru izjavil o očitkih po prvotnem obtožnem predlogu.

11Na naroku je sodišče zaslišalo oškodovanko v prisotnosti obsojenca in njegovega zagovornika. Med zaslišanjem je ta sodišču predložila listine, ki jih je sodišče vložilo v spis. Zagovornik je sodišče prosil za dodaten rok za pregled listin in morebitno dopolnitev zagovora ter podajo drugih dokaznih predlogov. Dodaten rok je utemeljeval z navedbo, da obsojenec namreč na Osnovni šoli ... ni več zaposlen, zato z morebitno relevantno dokumentacijo ne razpolaga in bi zanjo moral zaprositi šolo. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS. S tem, ko je sodišče z glavno obravnavo nadaljevalo v njuni nenavzočnosti, je bila obsojencu odvzeta možnost dodatnega zagovora, opredelitve do dokazov, ki jih je oškodovanka vložila v spis, ter podaje novih dokaznih predlogov s tem v zvezi, za kar vse je obsojenčev zagovornik sodišče prosil pred prekinitvijo.

12Tudi v tem delu se zahteva izkaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč prošnjo obrambe za dodaten rok razumno zavrnilo z navedbo, da je oškodovanka v spis vložila listine, ki se tam že nahajajo, na ostale pa se je sklicevala v svoji izpovedbi in jih povzela ter hkrati vročila strankam. Glede na njihovo vsebino je sodišče ocenilo, da se je imel obsojenec možnost o njih izjaviti in pravočasno oblikovati dokazne predloge. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica tega stališča ne omaja, saj ne zatrjuje niti, da se sodba na dodatno vložene listine sploh opira. Prav tako ne pojasni, katere dodatne navedbe in dokazne predloge bi lahko obramba, če bi ji sodišče odobrilo dodaten rok, podala. Z navedbami v zahtevi zagovornica zato ne more uspeti.

13Zagovornica uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ki jo vidi v tem, da je osnovna šola kot tožena stranka v delovnopravnem sporu kasneje uspela z revizijo zoper sodbo. Vrhovno sodišče je s sodbo dne 4. 12. 2018 sodbo sodišča druge stopnje delno razveljavilo in v razveljavljenem delu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Po zagovorničinem stališču je obsodba osebe, ki ni izvršila pravnomočne odločbe, ki v času sojenja ne obstaja več, v nasprotju z načelom zakonitosti. Meni, da gre za situacijo, primerljivo z drugim odstavkom 7. člena KZ-1, ki ureja kasnejšo spremembo materialnega zakona v obdolženčevo korist. Sodišče bi moralo kasnejšo razveljavitev sodbe tolmačiti na enak način kot kasnejšo spremembo zakona in obsojenca oprostiti obtožbe.

14Kaznivo dejanje preprečitve vrnitve na delo iz 289. člena KZ-1 izvrši, kdor zavestno ne ravna po pravnomočni sodni odločbi, s katero je bilo odločeno o vrnitvi delavca na delo. Namen kaznivega dejanja, ki je uvrščeno v osemindvajseto poglavje KZ-1, tj. med kazniva dejanja zoper pravosodje, je varovanje spoštovanja pravnomočnih sodnih odločb in s tem delovanja pravosodja.² Spoštovanje pravnomočne sodne odločbe je namreč splošno pomembna ustavnopravna vrednota in med drugim tudi eden od temeljnih postulatov pravne države (2. člen Ustave). Njeno bistvo je v utrditvi pravnega razmerja zaradi zaupanja v pravo, ki je eno izmed načel pravne države. Institut pravnomočnosti je zato ključen kot instrument pravne varnosti, ki je prav tako eno izmed načel pravne države. Pravnomočno sodno odločbo morajo zato spoštovati vsi.³ Ni sporno, da je bila v obdobju pod obtožbo (med februarjem in novembrom 2018) sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski soboti, Pd 56/2017 z dne 4. 10. 2017 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 906/2017 z dne 10. 1. 2018, pravnomočna. Glede na dobrino, ki se s kaznivim dejanjem varuje, tj. spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb, ni relevantno, da je bila sodba kasneje razveljavljena. Na obstoj kaznivega dejanja kasnejša razveljavitev sodbe sama po sebi zato ne vpliva in obsodba za dejanje pod obtožbo ne predstavlja kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

15Zagovornica v zahtevi navaja še, da predstavlja obsojenčevo ravnanje,opisano v izreku izpodbijane sodbe, dejanje majhnega pomena. Ker prvostopenjske sodbe obramba s pritožbo ni izpodbijala na tej podlagi, se na to zaradi materialne neizčrpanosti zagovornica ne more sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

16Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo zagovornica niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 700,00 EUR po tarifni številki 7114 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju njegovega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

18Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Odločba Ustavnega sodišča Up-124/04 z dne 9. 11. 2006, sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 273/2004 z dne 2. 12. 2004 in I Ips 8838/2016 z dne 12. 10. 2017.
² Merc, K., v Korošec D., et al (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), tretja knjiga, Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 357.
³ Odločba Ustavnega sodišča Up-383/2011 z dne 18. 9. 2013.