289. člen KZ-1

Bistvo kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. členu KZ-1, s katerim se varuje spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb in s tem delovanje pravosodja, je namreč v tem, da storilec ne izpolni obveznosti, ki mu jih naloži sodišče v svoji odločbi, zaradi česar privolitev oškodovanca ne vpliva na njegovo protipravnost. Medsebojni razmerji koordinacije in subordinacije med pravno samostojnimi družbami lahko nastaneta tudi na podlagi dejanskih okoliščin, zaradi katerih je ena družba odvisna od druge (obvladujoče) družbe. Pojem koncern (četudi ga ni mogoče popolnoma enačiti z vsemi drugimi vrstami povezanih družb) je v ZGD-1 uporabljen kot skupni pojem za vse oblike povezanih družb, kjer med družbami obstaja medsebojna odvisnost in ki imajo enotno vodstvo. Bistvena lastnost povezanih družb je njihov medsebojni odnos soodvisnosti oziroma prevlade ene družbe nad drugo. Gre za odvisnost pri vodenju poslov oziroma podjetij povezanih družb. Podlaga za odvisnost je lahko kapitalska povezanost, skupno dogovorjena organizacija, obligacijska ali podjetniška pogodba ali pa dejanske okoliščine. Ni nujno, da je podlaga za takšno odvisnost zgolj pravna. Zadoščajo dejanske okoliščine, ki

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče zaradi porušenega odnosa in izgube zaupanja, kar je oprlo na ugotovitve o številnih sodnih postopkih med strankama ter med tožnico in nekdanjim ravnateljem toženke, o čemer se je pisalo tudi v medijih. Tožničine navedbe o tem, da njena zaposlitev na OŠ A. kot pomočnica ravnatelja ni ustrezna, ker ne gre za delovno mesto učiteljice glasbe oziroma zborovodkinje, kot tudi okoliščina oddaljenosti od tožničinega kraja prebivanja, pri presoji vprašanja smiselnosti reintegracije nima večje teže kot ugotovitve sodišča o porušenem odnosu med strankama.

Pravici do izjave je zadoščeno, če se je imel obdolženec možnost izjaviti o očitkih, ki so bili kasneje v nebistvenem delu spremenjeni. Kaznivo dejanje preprečitve vrnitve na delo izvrši, kdor zavestno ne ravna po pravnomočni sodni odločbi, s katero je bilo odločeno o vrnitvi delavca na delo, morebitna kasnejša razveljavitev pravnomočne sodbe pa na obstoj kaznivega dejanja nima vpliva.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zahtevo za izločitev sodnice zavrglo, saj je pravilno ocenilo, da je bila očitno neutemeljena ter podana z namenom zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča. Tehtno je pojasnilo, da je bila zahteva za izločitev sodnice podana zgolj na subjektivnem videnju obrambe, temelječem na namerno ustvarjenem, nerealnem in neutemeljenem potvarjanju in spreminjanju konteksta, pa tudi pomena in vsebine izrečenih besed. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe, da očitki iz zahteve za izločitev sodnice izkazujejo zgolj nestrinjanje s procesnim vodstvom oziroma grajo vodstva postopka, pri čemer je nesprejemljivo, da bi lahko stranka zahtevala izločitev sodnika zgolj zato, ker postopka ne vodi tako, kot to sama želi.

V predmetnem postopku tožnica zahteva odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in storjenega kaznivega dejanja druge toženke s tem, ko je ni pozvala nazaj na delo. Kot določa 289. člen KZ-1, kaznivo dejanje preprečitve vrnitve na delo stori, kdor zavestno ne ravna po pravnomočni sodni odločbi, s katero je bilo odločeno o vrnitvi delavca na delo. Protipravno ravnanje druge toženke je povzročilo škodljivo posledico, in sicer neizpolnitev pravnomočne sodbe delovnega sodišča.

Določba 308. člena ZKP se uporablja v rednih kazenskih postopkih, ko je podana pristojnost okrožnega sodišča, v obravnavanem primeru pa je podana pristojnost okrajnega sodišča in se zato uporabljajo določbe o skrajšanem postopku, v katerem se pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca in zagovornika določeni v 442. členu ZKP. Zagovornik je ob zaslišanju priče sodišče prve stopnje obvestil, da ima kasneje še eno obravnavo pred drugim sodiščem, vendar to samo po sebi ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave, še posebej ob upoštevanju, da zagovornik ni predložil nobenih dokazil, s katerim bi svoje navedbe izkazal. Zgolj subjektivno prepričanje obdolženca v pristranskost sodnice, ki ni podprto z nobeno konkretno okoliščino, ki bi lahko objektivno vzbudila dvom o nepristranskosti, ni dovolj za zaključek, da je bil obdolženec deležen pristranskega sojenja. Zakonski znak očitanega kaznivega dejanja je nespoštovanje sodbe delovnega sodišča, ki se odrazi v dejstvu zavrnitve oziroma neuresničitve vrnitve delavca na delo k delodajalcu.

Vložnikom je že pritožbeno sodišče (pravilno) pritrdilo, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da objektivna zmožnost izpolnitve obveznosti po pravnomočni sodbi ni pomembna. V obravnavani zadevi je bistveno, da sta nižji sodišči presodili, da objektivna nezmožnost izpolnitve obravnavane pravnomočne sodbe delovnega sodišča ni bila podana.

Če po normi objektivno ni mogoče ravnati, ta ne more biti kršena, kot ni mogoče nečesa hoteti, če to predhodno ni znano.