VSM Sodba in sklep I Cpg 169/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah I./II., II., III., IV. in V. izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanih točkah I./I. in I./III. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke tožeče stranke (v nadaljevanju tožnikov) za razveljavitev Notarskega zapisa Pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi K. n. d.o.o., opr. št. SV 222/2017, notarke dr. A.V., z dne 8. 5. 2017 (v nadaljevanju Pogodba SV 222/2017 z dne 8. 5. 2017), Notarskega zapisa Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža v družbi K.n. d.o.o., opr. št. SV 802/2019, notarke K.K.B., z dne 7. 6. 2019 (v nadaljevanju Pogodba SV 80272019 z dne 7. 6. 2019), Notarskega zapisa Pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi K.n. d.o.o., opr. št. SV 521/2015, notarke mag. D.K.Š., z dne 23. 10. 2015 (v nadaljevanju Pogodba SV 512/2015 z dne 23. 10. 2015) ter zahtevke, da so tožene stranke (toženci) dolžni skleniti notarski zapis skupne pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev, na podlagi katerih bodo tožniki in drugi toženec postali imetniki poslovnih deležev skupaj po nedoločenih deležih, vse pa tako kot natančneje izhaja iz I./I.2., I./II.2. in I./III.2. izreka sodbe ter zavrnilo tudi stroškovne zahtevke tožnikov. Odločilo je še, da so tožniki prvemu tožencu v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe nerazdelno dolžni povrniti pravdne stroške v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II. točka izreka), da so tožniki dolžni drugemu tožencu v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 1.632,12 EUR (III. točka izreka), da so tožniki tretji toženki v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe nerazdelno dolžni povrniti pravdne stroške v znesku 924,93 EUR (IV. točka izreka), ter da so tožniki četrtemu tožencu v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe nerazdelno dolžni povrniti pravdne stroške v znesku 273,39 EUR (V. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožujejo tožniki. Z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov se zavzemajo za spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenim zahtevkom, podrejeno predlagajo njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v njihovo korist.

Kot zmotno in neutemeljeno grajajo stališče sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije tretje tožnice. V zvezi s slednjo je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je pri presoji vprašanja aktivne legitimacije ključno vprašanje obstoja predkupne pravice in vprašanje, ali je bil prodajalec dolžan upoštevati določeno osebo kot predkupnega upravičenca ter s tem (ne)dobrovernost prodajalca. S tem v zvezi je prvostopno sodišče zavzelo stališče, da v zvezi z izpodbijanjem Pogodbe SV 802/2019 z dne 7. 6. 2019, ki sta jo sklenili tretja toženka in drugi toženec, ni podana aktivna legitimacija tretje tožnice, saj tožniki niso navedli dejstev, iz katerih bi izhajalo, da bi tretja toženka ob sklenitvi Pogodbe SV 802/2019 z dne 7. 6. 2019 morala vedeti, da je tretja tožnica družbenica zadevne družbe in da se ni utemeljeno zanesla na pravilnost podatkov, vpisanih v sodni register. Dejstvo je namreč, da je bila tretja tožnica kot imetnica 22,24% poslovnega deleža družbe K.n. d.o.o. vpisana v sodni register s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. Srg 2019/43386 z dne 12. 11. 2019, vendar s tako imenovanim učinkom za nazaj (ex tunc), in sicer z učinkom od dne 24. 11. 2017 dalje, kar je razvidno tudi iz samega sklepa registrskega sodišča. Tretja tožnica torej vse od 24. 11. 2017 dalje, kljub kasnejšemu vpisu v sodni register, velja in je dejanska imetnica poslovnega deleža v višini 22,24% osnovnega kapitala ter s tem tudi nosilka oziroma imetnica vseh korporacijskih upravičenj iz tega naslova, vključno s predkupno pravico družbenikov, s čemer je od navedenega datuma nedvomno podana njena aktivna legitimacija v predmetnem postopku. Za čas, ko tretja tožnica formalno ni bila vpisana kot družbenica v sodnem registru, je potrebno upoštevati stališče pravne teorije o (ne)absolutnosti konstitutivnosti vpisa po 482. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), in sicer, da predpisani konstitutivni učinek vpisa ni absoluten, ampak gre dejansko za pravno domnevo, kjer je nasproten dokaz vedno možen in dopusten, kar je skladno z načelom vestnosti in poštenja. Tretja tožnica je vse od uveljavitve opcijskega upravičenja z dne 24. 11. 2017 poskušala doseči tudi ustrezen vpis v sodni register, kar pa ji je skoraj dve leti onemogočal prav drugi toženec. O uveljavljanju opcijskega upravičenja ter s tem o svojem dejanskem statusu družbenice, pa je po svojem pooblaščencu preostale družbenike izrecno obvestila tudi na skupščini z dne 5. 1. 2018. Vse to prav z namenom, da bi bili družbeniki ažurno obveščeni o dejanski strukturi družbenikov. Nasprotno pa je ravnanje toženih strank, zlasti drugega toženca, v nasprotju (vsaj) z načelom vestnosti in poštenja, saj so sporne pogodbe o prenosu poslovnega deleža, ne da bi bil delež pred tem ponujen vsem predkupnim upravičencem, sklenili nedobroverno, kljub jasnemu vedenju in zavedanju, da sta tretja tožnica ter pravni prednik prvega in drugega tožnika pokojni M.B., uveljavljala opcijsko upravičenje, ter da sta s tem dejanska družbenika in imetnika vseh pravic iz tega naslova od dneva uveljavitve opcijskega upravičenja dalje. Kot so tožniki pojasnjevali že tekom postopka na prvi stopnji, je morebitno drugačno stališče, ki ločuje med trenutkom, ko pridobitelj postane imetnik poslovnega deleža, in trenutkom, ko le-ta lahko izvršuje korporacijske pravice iz tega deleža, materialnopravno zmotno oziroma neutemeljeno ter v nasprotju z namenom določbe 482. člena ZGD-1, kot tudi s temeljnimi načeli obligacijskega prava (načelom vestnosti in poštenja ter prepovedjo zlorabe pravic oziroma dolžnostjo gospodarske družbe delovati zakonito). Takšno stališče namreč neutemeljeno in neupravičeno posega v pravico imetnika poslovnega deleža na način, da je pravica imetnika na poslovnem deležu do vpisa v sodni register, ki sicer tudi po stališču ustaljene sodne prakse nima konstitutivnega učinka za pridobitev poslovnega deleža, ampak zgolj legitimacijski učinek, povsem izvotljena. S takšnim razumevanjem določb 482. člena ZGD-1 bi se imetniku poslovnega deleža namreč priznalo zgolj golo imetništvo, ki pa imetniku, do vpisa v sodni register ne omogoča, da bi izvrševal vse pravice, katerih imetnik je postal s pridobitvijo in mu posledično onemogoča, da bi kakorkoli zavaroval svoj položaj, četudi je dejstvo imetništva znano tako družbi kot preostalim družbenikom in sam nima vpliva na trenutek vpisa. Takšno stališče, ki neutemeljeno posega v lastninsko pravico imetnika poslovnega deleža, je po mnenju tožnikov tudi v nasprotju s 67. členom Ustave Republike Slovenije, ki določa, da le zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine, tako da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Po mnenju tožečih strank namreč 482. člen ZGD-1 ne vsebuje določb, ki bi na opisan način določale omejitve oziroma pogoje, ki bi upravičevali takšno izvotlitev pravic imetnika poslovnega deleža oziroma pogojevale njeno gospodarsko funkcijo z vpisom v sodni register, še zlasti, ker tako po stališču pravne teorije kot usklajene sodne prakse ni sporno, da vpis v sodni register nima konstituvnega učinka glede same pridobitve. Kot so tožniki že pojasnili, je Vrhovno sodišče s sklepom, opr. št. II Dor 3/2021 z dne 23. 2. 2021 na predlog tožnikov dopustilo revizijo prav glede vprašanja absolutnosti legitimacijskega učinka vpisa v sodni register. Skladno z navedenim sklepom so tožniki že vložili revizijo, o kateri pa do trenutka vložitve te pritožbe še ni odločeno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izpostavljeno problematiko oziroma vprašanje učinkovanja vpisa tretje tožnice kot imetnice poslovnega deleža v sodni register, z učinkom za nazaj, od dne 24. 11. 2017 dalje, povsem spregledalo in se do navedb tožnikov s tem v zvezi sploh ni opredelilo, ampak se je zmotno ukvarjalo zgolj z vprašanjem dobrovernosti tretje toženke ter v zvezi s tem zavzelo povsem zmotno stališče, da tožniki niso podali navedb v zvezi z njeno nedobrovernostjo. Sodišče prve stopnje pa je pri tem tudi v celoti spregledalo oziroma se ni opredelilo do navedb tožnikov v zvezi z nedobrovernostjo drugega toženca, s katerim je tretja toženka sklenila sporno pogodbo oziroma mu je odsvojila sporni poslovni delež. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se je tretja toženka v času sklenitve Pogodbe SV 802/2019 z dne 7. 6. 2019 utemeljeno zanesla na podatke sodnega registra. Sodišče prve stopnje pa je pri tem zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnikov za zaslišanje pravdnih strank. Vse predlagane osebe bi lahko namreč pojasnile okoliščine sklepanja opcijskih pogodb in razlogih za to ter s tem tudi okoliščine, ki potrjujejo navedbe tožnikov, da so toženci ob sklepanju spornih pogodb o prenosu poslovnih deležev, oziroma vsaj od 5. 1. 2018 dalje vedeli, da sta tretja tožnica in pravni prednik prvega in drugega tožnika dejanska imetnika poslovnih deležev v višini 22,24% in 17% ter s tem predkupna upravičenca. S tem je bila kršena pravica tožnikov do izjave, ki je tudi ustavnopravno varovana kategorija. Tožniki v zvezi s tem posebej izpostavljajo, da v nasprotju z obrazložitvijo prvostopnega sodišča v točki 42 izpodbijane sodbe zaslišanja pravdnih strank niso predlagali zgolj v zvezi z namenom družbenikov pri sklepanju družbene pogodbe, ampak tudi v zvezi z dejstvi, pomembnimi za presojo aktivne legitimacije tretje tožnice. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve predlaganega dokaza je tako nepopolna in neutemeljena, s tem pa je sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Materialnopravno zmotna je tudi odločitev sodišče prve stopnje, da so bile tožbe zoper vse tožence vložene prepozno, saj je subjektivni rok za vse tožnike začel teči že dne 10. 5. 2017 oziroma 2. 11. 2015 in je do vložitve tožb že potekel. Sodišče s tem v zvezi zmotno ugotavlja, da sta predkupna upravičenca vsaj od dneva vpisa glede spremembe družbenikov v sodni register vedela oziroma bi morala vedeti za prenos poslovnega deleža prvega in četrtega toženca, od tega trenutka pa je po mnenju sodišča tudi pričel teči šestmesečni rok za uveljavljanje predkupne pravice. Sodišče prve stopnje je zmotno izhajalo iz okoliščine, kdaj naj bi predkupni upravičenci izvedeli za prenos poslovnih deležev, saj je takšna razlaga v nasprotju z določilom prvega odstavka 512. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter usklajeno in uveljavljeno sodno prakso. Ključna okoliščina za začetek teka šestmesečnega roka za vložitev tožbe je trenutek, ko je predkupni upravičenec izvedel za prodajno pogodbo, ne pa za prenos deleža. Kdaj je predkupni upravičenec izvedel za prodajno pogodbo, je dejansko vprašanje, ki se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej, pri čemer njegovega obstoja ni mogoče vezati na publicitetni učinek sodnega registra, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Sam vpis spremembe poslovnega deleža za pričetek teka subjektivnega roka tako ni odločilen, saj zakon tudi ne bi razlikoval med subjektivnim in objektivnim rokom za vložitev tožbe. Po mnenju tožnikov je za tek subjektivnega roka odločilen trenutek, ko so tožniki v svoje roke dejansko prejeli in se seznanili z obstojem in vsebino izpodbijanih pogodb o odsvojitvi poslovnih deležev. V konkretnem primeru so tožniki za pogodbe izvedeli šele dne 19. 12. 2019, na podlagi dne 17. 12. 2019 opravljenih poizvedb na registrskem sodišču. Prenosi poslovnih deležev nikoli niso bili obravnavani na skupščini, prav tako pa pred prejemom pogodb tožniki niso poznali bistvenih sestavin pravnih poslov in niso mogli učinkovito uveljavljati sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je tako, s tem ko je zmotno ugotovilo, da so tožniki tožbo zoper prvega, drugega in četrtega toženca v zvezi z notarskima zapisoma opr. št. SV 222/2017 in SV 521/2015, vložili prepozno, napačno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 512. člena OZ), posledično pa tudi ni ugotovilo relevantnega dejanskega stanja (kdaj so se tožniki dejansko seznanili s pogodbama o odsvojitvi poslovnih deležev) ter z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem tožnikov s tem v zvezi zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožniki grajajo tudi zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju zakonite predkupne pravice ostalih družbenikov v primeru prenosa poslovnega deleža na drugega družbenika. Stališče sodišča prve stopnje, da zakon v 481. členu ZGD-1 priznava predkupno pravico obstoječim družbenikom zgolj v primeru odsvojitve poslovnega deleža tretji osebi, je materialnopravno zmotno in v nasprotju s temeljnim korporacijskim načelom enakopravne obravnave oziroma enakega položaja družbenikov. V prid obstoja predkupne pravice ostalih družbenikov v primeru odsvojitve deleža tudi kateremu od družbenikov po mnenju pritožnikov govori tudi gramatikalna razlaga zakonskih določb, enako stališče pa je zavzeto v pravnem mnenju IECG M. Poleg navedenega pa tudi sama Pogodba o ustanovitvi družbe K.n. d.o.o. z dne 9. 5. 2017 (v nadaljevanju Družbena pogodba) v drugem odstavku 9. točke v povezavi z določilom 13. točke uvaja predkupno pravico družbenikov. Na prvi pogled nejasno določilo 9. točke Družbene pogodbe je namreč potrebno razlagati v povezavi z določilom 13. točke, ki določa, da mora družbenik pred izstopom iz družbe delež najprej ponuditi v odkup drugim družbenikom. S prenosom oziroma odsvojitvijo poslovnega deleža pa dejansko pride do izstopa iz družbe. Kadar družbenik prodaja delež drugim družbenikom, mora torej ravnati skladno z 9. členom Družbene pogodbe. Poleg tega je potrebno določbe Družbene pogodbe razlagati skladno z voljo in namenom družbenikov. Navedeno je zlasti pomembno pri razlagi določb, ki na prvi pogled oziroma po svoji gramatikalni razlagi niso povsem jasne. Tako kot je pri razlagi zakonskih določb, skladno s teleološko razlago, potrebno upoštevati namen zakonodajalca, je pri razlagi določb Družbene pogodbe potrebno upoštevati tudi namen družbenikov, v zvezi s čemer so tožniki tudi predlagali zaslišanje pravdnih strank, ki pa ga je sodišče neutemeljeno zavrnilo in predlaganega dokaza ni izvedlo. V nasprotju z zmotno ugotovitvijo sodišča prve stopnje namreč določbe Družbene pogodbe niso jasne in eksaktne ter je pri njihovi razlagi potrebno upoštevati tudi namen, ki so ga družbeniki pri tem zasledovali. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje z odločitvijo o zavrnitvi navedenega dokaznega predloga tudi s tem v zvezi kršilo pravico tožnikov do izjave ter s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

3Toženci v odgovoru na pritožbo pritrjujejo sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlagajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje pri presoji tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), v okviru razlogov, ki jih navaja pritožba, in glede kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ugotavlja naslednje:

Glede pravočasnosti tožb tožnikov zoper prvega, drugega in četrtega toženca v zvezi s pogodbama SV 227/2017 z dne 8. 5. 2017 in SV 521/2015 z dne 23. 10. 2015:

6Glede na dejansko podlagi tožbe, v kateri tožniki zatrjujejo, da so bili poslovni deleži preneseni na drugega družbenika (drugega toženca) brez potrebnega obvestila ostalim družbenikom kot predkupnim upravičencem, se je sodišče prve stopnje pri presoji ugovora pravočasnosti vloženih tožb materialnopravno pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 512. člena OZ. Ta določa, da lahko v primeru, ko je prodajalec prodal stvar in prenesel lastnino na tretjega, ne da bi o tem obvestil predkupnega upravičenca, in če je bila tretjemu znana ali mu ni mogla ostati neznana predkupna pravica upravičenca, predkupni upravičenec v šestih mesecih, šteto od dne, ko je zvedel za prodajno pogodbo, zahteva, da se pogodba razveljavi in stvar pod enakimi pogoji proda njemu.

7Glede same dikcije in pravilnega razumevanja citiranega določila je potrebno najprej pojasniti, da pravni teoretiki¹ opozarjajo, da je v delu besedila prvega odstavka 512. člena OZ pri "preslikavi" iz prejšnjega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) prišlo do redakcijske napake in je v OZ, enako kot prej v prvem odstavku 532. člena ZOR , določeno, da predkupna pravica ni kršena že s samo sklenitvijo prodajne pogodbe s tretjo osebo, temveč šele, če je na podlagi te prodajne pogodbe na tretjo osebo prenesena lastninska pravica. Smiselno enako velja tudi pri uporabi prvega odstavka 512. člena OZ za presojo začetka teka subjektivnega roka za tožbeni zahtevek, zato šestmesečni rok teče od dneva, ko je predkupni upravičenec izvedel za ta razpolagalni pravni posel, s katerim je bila kršena predkupna pravica in ne že od dneva, ko je izvedel za prodajno pogodbo (zavezovalni pravni posel). Da spremenjeno besedilo v OZ ni točno in da moramo glede na splošne pogoje za izpodbijanje časovni rok za uveljavljanje zahtevka šteti od dneva, ko je predkupni upravičenec izvedel za prenos lastninske pravice, poudarja tudi dr. M.J. v Komentarju OZ².

8Glede na navedeno, je pritožbeno poudarjanje razlike med prejšnjim ZOR in sedanjim OZ glede začetka teka subjektivnega roka za vložitev tožbe in neustreznosti ravnanja sodišča prve stopnje, ko je začetek teka roka vezalo na védenje tožnikov za prenos poslovnega deleža, neutemeljeno. Védenje tožnikov za prenos poslovnega deleža, pa po oceni sodišča druge stopnje zadošča tudi za učinkovito sodno uveljavljanje zahtevka zaradi kršitve predkupne pravice na podlagi prvega odstavka 512. člena OZ. Védenje o vsebini pogodbe (pogojih prodaje) je nujno za uveljavitev zahtevka po drugem odstavku 512. člena OZ, ki ureja primer, ko prodajalec predkupnega upravičenca napačno obvesti o pogojih prodaje. V tem primeru zakon tudi določa, da subjektivni rok teče od dneva, ko je predkupni upravičenec izvedel za prave pogodbene pogoje, kar je najkasneje takrat, ko je v roke prejel pogodbo in se seznanil z njeno vsebino. Pritožbene navedbe, da šestmesečni rok za vložitev tožbe v danem primeru teče od dne 19. 12. 2019, ko so si tožniki pridobili pogodbe o prenosih poslovnih deležev in se seznanili z njihovo vsebino, so zato neutemeljene.

9Strinjati se je s tožniki, da je vprašanje, kdaj so izvedeli za prenos poslovnega deleža, in s tem (ob dejstvu, da o prodaji niso bili obveščeni) za kršitev predkupne pravice, dejansko vprašanje, ki ga je potrebno ugotavljati v vsakem konkretnem primeru. To je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tudi storilo, zato uveljavljani pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo pravice tožnikov do sodelovanja v postopku, ko jih v zvezi s tem odločilnim dejstvom ni zaslišalo, saj je že na podlagi vpogleda v javnopravne evidence (AJPES) ugotovilo, da so tožniki za prenos poslovnega deleža s prvega, drugega in četrtega toženca vedeli oziroma bi (glede na publiciteto vpisov) morali vedeti najkasneje od vpisa glede spremembe družbenikov v sodni register (sklep Srg 2017/18686 z dne 10. 5. 2017 in sklep Srg 2015/46489 z dne 2. 11. 2015) ter da so bili o spremenjeni lastniški strukturi in dejstvu, da prvi in četrti toženec nista več družbenika družbe K.n. d.o.o., tožniki seznanjeni tudi na skupščini družbe dne 10. 8. 2018, na kateri je bil prisoten tudi pooblaščenec pravnega prednika prvih dveh tožnikov in tretje tožnice, kakor tudi, da so se vsi tožniki z dejstvom, da prvi in četrti toženec nista več družbenika in da je bila v zvezi s tem sklenjena Pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža, lahko seznanili na podlagi objave čistopisa družbenih pogodb SV 227/2017 in SV 536/2015 in posledično čemur je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožba (vložena dne 27. 12. 2019) v zvezi s pogodbama SV 227/2017 z dne 8. 5. 2017 in SV 512/2015 z dne 23. 10. 2015, vložena po poteku šestmesečnega roka iz prvega odstavka 512. člena OZ.

10Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje tožnikom, da zgolj prisotnost pooblaščenca tožnikov na skupščini in ugotovitev, kdo so družbeniki družbe K.n. d.o.o. na zapisniku skupščine, ob tem ko predmet skupščinske obravnave niso bili sporni prenosi poslovnih deležev, oziroma védenje pooblaščenca za neko dejstvo, ne daje podlage za sklepanje, da so bili s tem dejstvom nedvomno seznanjeni tudi tožniki kot predkupni upravičenci. Neutemeljeno pa je po presoji sodišča druge stopnje pritožbeno nasprotovanje pomenu publicitete vpisov v sodni register glede vprašanja teka subjektivnega roka za vložitev obravnavanih tožb.

11Sprememba družbenika se v skladu s 4. členom Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju ZSReg) vpisuje v sodni register, vendar to ni pogoj za veljaven prenos poslovnega deleža. Vpis odsvojitve poslovnega deleža v sodni register je deklaratoren in ima le učinek javne objave dejstva, ki je nastopilo že prej. Vpisi v sodni register, ki so (na spletnih straneh AJPES) javno objavljeni po prvem odstavku 43. člena ZSReg imajo publicitetni učinek. To pomeni, da se nihče ne more sklicevati na to, da od dneva, ko je bil vpis posameznega podatka v sodni register ali predložitev listine sodnemu registru objavljena po prvem odstavku 43. člena ZSReg, ni poznal tega podatka in vsebine listin, na katerih temelji vpis podatka, ali vsebine listine, ki je bila predložena sodnemu registru, če zakon ne določa drugače (peti odstavek 43. člena ZSReg). Zaradi določene publicitete vpisov in njene vsebine, vpis podatka v sodni register ni zgolj neko objektivno dejstvo, katerega stranka subjektivno ne bi bila dolžna poznati in kot takšno v konkretnem primeru ne bi imelo nobene teže pri ugotavljanju dejstva seznanjenosti tožnikov s prenosom poslovnega deleža in kršitvijo predkupne pravice.

12Zmotno je pravno naziranje tožnikov, da sam vpis spremembe poslovnega deleža za pričetek teka subjektivnega roka ni odločilen, ker zakon ne bi ločil med subjektivnim in objektivnim rokom, ampak bi določil zgolj en rok. Objektivni rok je določen kot skrajni rok za vložitev tožbe in je namenjen pravni varnosti, pri čemer je začetek teka objektivnega roka vezan na prenos lastninske pravice oziroma v obravnavanem primeru prenos poslovnega deleža. Kot že obrazloženo, vpis spremembe družbenika v sodni register ni pogoj za veljaven prenos poslovnega deleža (konstitutiven učinek pravnoposlovnega prenosa imetništva poslovnega deleža v d.o.o. namreč nastane že s sklenitvijo pogodbe v obliki notarskega zapisa), zato se datum pravnega posla, ki je podlaga za prenos poslovnega deleža, in datum vpisa tega dejstva v sodni register, lahko časovno bistveno razlikujeta. Zato je začetek teka objektivnega roka vezan na časovni trenutek sklenitve pravnega posla, ki je podlaga prenosu poslovnega deleža. Subjektivni rok pa opredeljuje časovni trenutek, od katerega je upravičena oseba zvedela za določen dogodek, oziroma ko je dobila možnost opraviti neko procesno dejanje, ki je vezano na rok. Subjektivni rok za opravo nekega procesnega dejanja pa ni prepuščen (zgolj) odločitvi posameznika, kdaj oziroma v katerem trenutku se bo odločil za uveljavitev procesnega dejanja, ampak mora procesno dejanje, ki je vezano na rok, uveljavljati od tistega trenutka dalje, ko je zvedel za dejanje. Ker imajo nekateri vpisi publicitetni učinek, tak učinek pa imajo vpisi v sodni register in objavljeni na spletnih straneh AJPES, se nihče ne more sklicevati na to, da od dneva, ko je bil vpis posameznega podatka v sodni register objavljen po prvem odstavku 43. člena ZSReg, ni poznal tega podatka.³ Dejstvo, kdaj je predkupni upravičenec zvedel za prodajno pogodbo, bi bilo relevantno za začetek teka subjektivnega roka le v primeru, če v sodnem registru vpis spremembe družbenikov na podlagi take pogodbe še ne bi bil izveden.

13Prenos poslovnega deleža med prvim tožencem in drugim tožencem je bil objavljen na portalu AJPES dne 10. 5. 2017 in prenos poslovnega deleža med četrtim tožencem in drugim tožencem dne 2. 11. 2015 in od takrat dalje je nasproti tretjim začel učinkovati vpis podatka. Za tožnike je tako začel teči subjektivni šestmesečni rok za vložitev tožbe po prvem odstavku 512. člena OZ (najkasneje) z dnem objave prenosa poslovnega deleža na spletnih straneh AJPES, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in posledično pravilno zaključilo, da je bila tožba, vložena dne 27. 12. 2019, v zvezi s pogodbama SV 222/2017 z dne 8. 5. 2017 in SV 521/2015 z dne 23. 10. 2015, vložena po poteku šestmesečnega roka iz prvega odstavka 512. člena OZ.

14Ker torej pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper prvega, drugega in četrtega toženca ni utemeljena, prav tako pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo kašnih uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev, je pritožbo tožnikov v tem delu zavrnilo in potrdilo materialnopravno pravilno odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani I./I. in I./III. izreka sodbe (353. člen ZPP).

Glede obstoja in zatrjevane kršitve predkupne pravice:

15Tožbeni zahtevek tožnikov za razveljavitev Pogodbe z dne 7. 6. 2019, sklenjene med tretjo toženko in drugim tožencem, je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi neobstoja predkupne pravice pri nakupu poslovnih deležev. Zaključilo je namreč, da predkupne pravice za primer, ko družbenik svoj delež prenaša na drugega družbenika te družbe, zakon ne določa. V konkretnem primeru je po oceni sodišča prve stopnje niso izrecno določili niti družbeniki družbe K.n. d.o.o. v Družbeni pogodbi.

16Po stališču sodišča druge stopnje je zmotno pravno naziranje tožnikov, da predkupna pravica družbenikov, v primeru prodaje poslovnega deleža znotraj družbe, obstoji že po samem zakonu. Prenos poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo ureja določba 481. člena ZGD-1. Četrti odstavek citiranega določila določa, da imajo družbeniki pod enakimi pogoji pri nakupu poslovnega deleža prednost pred drugimi osebami, če z družbeno pogodbo ni določeno drugače. Dalje je v petem odstavku 481. člena ZGD-1 določeno, da mora družbenik, ki namerava prodati svoj poslovni delež, druge družbenike pisno obvestiti o nameravani prodaji ter jih pozvati, da mu morebitni kupec sporoči svojo pripravljenost za nakup v enem mesecu od prejema obvestila.

17Pritožbeno ponujena gramatikalna razlaga določbe 481. člena ZGD-1, po kateri bi naj zaradi uporabe pojma "druge" in ne pojma "osebe, ki niso družbeniki" zakonita predkupna pravica obstajala tudi v primeru prodaje poslovnega deleža drugemu družbeniku, sodišče druge stopnje ne prepriča. V sodni praksi⁴ je sprejeto enotno stališče, da se dolžno obvestilo iz petega odstavka 481. člena ZGD-1 nanaša na četrti odstavek istega člena in da v primeru, ko namerava družbenik prodati svoj poslovni delež drugemu družbeniku, po samem zakonu obvestilo o nameravani prodaji ni potrebno. Takšno stališče je bolj utemeljeno tudi po mnenju pravnih teoretikov⁵, ki pri tem poudarjajo namen instituta predkupne pravice v družbi z omejeno odgovornostjo. Namen uvedbe predkupne pravice pri prenosu poslovnega deleža v d.o.o. je ohraniti obstoječo družbeniško strukturo, ne pa morebiti ohraniti sorazmerje lastniških razmerij med obstoječimi družbeniki. S prednostno pravico torej želi zakon zavarovati skupnost družbenikov pred vdorom nezaželenih tretjih oseb. Ta pri prenosu poslovnih deležev med obstoječimi družbeniki ni ogrožena. To sicer družbenikom ne zagotavlja enakopravnosti, vendar si jo lahko družbeniki zagotovijo sami s tem, da dolžnost obvestila o nameravani prodaji deleža drugemu družbeniku vnesejo v družbeno pogodbo. Tudi namenska razlaga zakonske določbe 481. člena ZGD-1 torej ne daje podlage za zaključek, da predkupna pravica družbenikov velja tudi v primeru prodaje poslovnega deleža drugemu družbeniku.

18Utemeljena pa je po presoji sodišča druge stopnje pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo in posledično zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je presojalo, ali dolžnost obvestila o nameravani prodaji in s tem predkupna pravica v primeru prodaje poslovnih deležev znotraj družbe (med samimi družbeniki), morebiti izhaja iz določil Družbene pogodbe. Tako so namreč trdili tožniki. Po njihovem mnenju razlaga 9. točke družbene pogodbe v povezavi s 13. točko daje jasen zaključek, da so družbeniki določili predkupno pravico tudi v primeru prenosa poslovnega deleža na drugega družbenika. Toženci so takšni razlagi določil Družbene pogodbe nasprotovali, saj se po njihovi razlagi določilo 9. točke Družbene pogodbe v celoti nanaša na primer razpolaganja z deleži, kadar je pridobitelj tretja oseba, 13. točka pogodbe pa določa le pogoje, pod katerimi sme družbenik izstopiti iz družbe, pri čemer ponudbo za odkup pošlje skupščini družbe in ne morebiti družbenikom kot predkupnim upravičencem.

19Glede na to, da pogodbene stranke določilom 9. (in 13.) točke Družbene pogodbe, ki sicer objektivno gledano dopuščata obe možni razlagi, pripisujeta različen pomen, gre za sporna pogodbena določila, pri razlagi katerih mora sodišče uporabiti obvezno razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ. To določa, da se pri razlagi spornih pogodbenih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelu obligacijskega prava. Kot podlaga za ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov lahko služijo druga (nesporna) pogodbena določila, ki izražajo konkretne interese strank in preko njih razkrivajo skupni namen pogodbenikov. O slednjem pa lahko sklepamo tudi na podlagi poteka pogajanj in interesov za sklenitev pogodbe, načina, na katerega sta pogodbeni stranki, dokler ni prišlo do spora, izpolnjevali medsebojne pravice na podlagi pogodb in tudi prakse, vzpostavljene med strankama.

20Zaključek o pomenu spornega pogodbenega določila temelji na dejanskih ugotovitvah in uporaba določila drugega odstavka 82. člena OZ terja izvedbo predlaganih dokazov za ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov in njihove dokazne ocene v smislu 8. člena ZPP, česar sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa v obravnavani zadevi ni storilo. Sodišče prve stopnje bi moralo sporna pogodbena določila družbene pogodbe o zatrjevanem (ne)obstoju predkupne pravice družbenikov razlagati po določbi drugega odstavka 82. člena OZ in v smeri ugotavljanja skupnega namena pogodbenikov izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem pravdnih strank.

Glede aktivne legitimacije tretje tožnice v zvezi s pogodbo SV 802/2019 z dne 7. 6. 2019:

21Sodišče prve stopnje je v zvezi z oporekanjem aktivne legitimacije tretje tožnice glede zahtevka na razveljavitev Pogodbe SV 802/2019 z dne 7. 6. 2019 pritrdilo stališču tožencev, da je pri presoji upoštevanja predkupne pravice primarno relevantna presoja ravnanja prodajalca in vprašanje, ali je prodajalec sploh bil dolžan upoštevati določeno osebo kot predkupnega upravičenca. Ob sklicevanju tožnikov, da je domneva iz 482. člena ZGD-1 izpodbojna in da je treba pri tem upoštevati tudi dejansko védenje o tem, da je tretja tožnica na podlagi uresničitve opcijskega upravičenja pridobila položaj družbenice, ter zatrjevala nedobrovernost drugega toženca in družbe K.n. d.o.o., je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožniki niso navedli nobenih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da bi morala tretja toženca ob sklenitvi pogodbe vedeti, da je tretja tožnica družbenica zadevne družbe in da se ni neutemeljeno zanesla na pravilnost podatkov, vpisanih v sodni register, ter da bi v nasprotju s prvim odstavkom 8. člena ZSReg dejstvo prenosa poslovnega deleža na tretjo tožnico imelo v razmerju do tretje toženke lahko učinek že pred vpisom tega dejstva v sodni register in bi torej morala tretjo tožnico kot družbenico obvestiti o nameravani prodaji (ob predpostavki, da bi predkupna pravica družbenikov do nakupa poslovnega deleža v primeru prodaje drugemu družbeniku sploh obstajala). Temu posledično je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožbeni zahtevek v zvezi z razveljavitvijo Pogodbe SV 802/2019, v delu, ki se nanaša na tretjo tožnico, že iz tega razloga neutemeljen.

22Tožniki takšni presoji sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotujejo. Ob dejstvu, da tožniki kot nepravilno grajajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso navedli nobenih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da bi morala tretja toženka ob sklenitvi pogodbe vedeti, da je tretja tožnica družbenica zadevne družbe in da se ni utemeljeno zanesla na pravilnost podatkov, vpisanih v sodni register, sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje, protispisna.

23Tožniki so v tožbi, vloženi zoper drugega toženca in tretjo toženko v tožbenih navedbah v oporo aktivni legitimaciji tožnikov (točka 1. tožbenih navedb) predstavili dogajanje v družbi K.n. d.o.o. v zvezi s sklenitvijo opcijske pogodbe, razloge zanjo in prizadevanja tretje tožnice ter pravnega prednika prvega in drugega tožnika na vračilo poslovnih deležev na podlagi uveljavitve opcijske pravice ter okoliščine v zvezi s predlaganim vpisom spremembe v sodni register. V tem kontekstu so tožniki izpostavili dejstvo, da je sodišče, potem ko je bila zadeva v registrskem postopku večkrat obravnavana, končno s sklepom SRG 2019/43386 z dne 12. 11. 2019 dovolilo vpis spremembe imetništva na poslovnih deležih, ki naj bi jih protipravno zadrževal drugi toženec. Iz tožbenih trditev še izhaja, da iz obrazložitve priloženega sklepa izhaja vse prej navedeno, kot tudi to, da sta tretja tožnica in pravni prednik prvega in drugega tožnika vložila predlog za vpis spremembe 24. 11. 2017. Po trditvah tožbe je ta datum pomemben, ker tožene stranke (v tem primeru sta bila to drugi toženec in tretja toženka) od leta 2017 vede o pravnem in dejanskem položaju tožnikov. S tovrstnimi trditvami so tedaj tožniki izpodbijali dobrovernost tretje toženke, ki zatrjevanega dejstva, da je od leta 2017 vedela o v tožbi opisanem pravnem in dejanskem položaju tožnikov v zadevni družbi, tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni nikoli obrazloženo zanikala. Zato je v nasprotju s podatki v spisu ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki niso navedli nobenih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da bi morala tretja toženka ob sklenitvi pogodbe vedeti, da je tretja tožnica družbenica zadevne družbe in da se ni utemeljeno zanesla na pravilnost podatkov, vpisanih v sodni register. Še posebej glede na dejstvo, da je bila pogodba s tretjo toženko sklenjena 7. 6. 2019.

24Ker je o odločilnem dejstvu, na katerega je sodišče prve stopnje vezalo presojo o aktivni legitimaciji tretje tožnice, nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med izpostavljenimi tožbenimi trditvami, je v tem delu izpodbijana sodba obremenjena s postopkovno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

25Sodišče druge stopnje zgoraj ugotovljenih kršitev pred sodiščem prve stopnje, kar zadeva presojo sodišča prve stopnje glede obstoja in zatrjevane kršitve predkupne pravice ter ugotovljene kršitve v zvezi s presojo aktivne legitimacije, ne more samo odpraviti, saj bi z izvajanjem dokazov in ugotavljanjem pravno relevantnih dejstev prvič pred sodiščem druge stopnje nedopustno poseglo v pravico pravdnih strank do pritožbe. Zato je pritožbi tožnikov zoper odločitev o tožbenem zahtevku zoper drugega toženca in tretjo toženko ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v izpodbijani točki I./II. izreka, posledično pa tudi stroškovno odločitev v točkah II. do V. izreka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Z razveljavitvijo sodbe sodišče prve stopnje in vrnitvijo zadeve temu sodišču v novo sojenje pa tudi ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

26Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju odpravilo ugotovljene procesne kršitve in v že nakazani smeri o tožbenem zahtevku, ki je v nadaljevanju še predmet obravnavanja, znova odločilo.

27Izrek o stroških pritožbenega postopka se skladno z določilom četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

¹ dr. Nina Plavšak v E-paket obligacije z e-komentarjem OZ, dostopen na: https:/www.tax-fin-lex.si/Dokument/Podrobnosti?rootentityid=BDCC2235-8CBB-48C9-80CF-A1C543F413AD.
² Obligacijski zakonik (OZ) - posebni del s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 321.
³ Tako tudi sklep VSM I Cpg 127/2020 z dne 6. 8. 2020 in VSM sodba in sklep I Cpg 104/2021 z dne 26. 8. 2021.
⁴ VSM sklep I Cpg 4/2021 z dne 9. 2. 2021, VSL sodba in sklep I Cpg 1153/2009 z dne 3. 3. 2010, VSL sklep I Cpg 660/2008 z dne 6. 8. 2008.
⁵ Zabel Bojan: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2014, str. 854 do 855.