UPRS Sodba I U 771/2018-38

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje, Komisije RS za varstvo pacientovih pravic, št. 021-128/2015-35 z dne 6. 3. 2018 in sklep Ministrstva za zdravje, Komisije RS za varstvo pacientovih pravic, št. 021-128/2015-38 z dne 27. 3. 2018 se odpravita in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je toženka ugotovila, da je bila vlagateljici A.A. (v nadaljevanju stranka z interesom) kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe po 11. členu Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP), pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju po 21. členu ZPacP in pravica do privolitve v zdravstveno oskrbo po 26. členu ZPacP in tožnici izrekla opomin ter skladno z 78. členom ZPacP določila izvedbo ustreznega ukrepa, in sicer, da mora tožnica popraviti izvid, ki se nahaja v zdravstveni kartoteki stranke z interesom tako, da se izbriše diagnoza akutna in prehodna psihotična motnja neopredeljena brez omenjanja pridruženega akutnega stresa F23.90, neopredeljena organska ali simptomatska duševna motnja F09, ter se ji povrnejo nastali stroški postopka v višini, kot bo odmerjeno s posebnim sklepom.

2Iz obrazložitve izhaja, da je stranka z interesom 4. 11. 2015 vložila zahtevo za prvo obravnavo zaradi kršitev pacientovih pravic iz ZPacP in Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), in sicer zaradi prisilne hospitalizacije v Psihiatrični kliniki med 10. 10. 2015 in 12. 10. 2015. Na prvi obravnavi je bil sklenjen dogovor, da se tožnica za odnos zdravstvenega osebja v času obravnave, ki ga je stranka z interesom občutila kot neprimernega, stranki z interesom iskreno opravičuje, da tožnica opravi izredni interni nadzor in o tem seznani stranko z interesom, da se izvajalec zdravstvenih storitev strinja, da so pacientkine pripombe k zapisom v njeni zdravstveni dokumentaciji dodajo v njeno zdravstveno dokumentacijo, vse z namenom, da stranka z interesom želi in se tožnica s tem strinja, da je zdravstvena dokumentacija uravnotežena tudi z njenim videnjem hospitalizacije. Vodja EIPT – CKP je dne 10. 12. 2015 po ponovnem pregledu dokumentacije in razgovoru s stranko z interesom ugotovila drugačno diagnozo, kot je bila odpustna. Že na prvi stopnji se je torej ugotovilo, da je bila odpustna diagnoza drugačna. Ker je notranji interni nadzor pokazal, da ni prišlo do kršitev ZPacP in ZDZdr, v pacientkini kartoteki pa tudi ni bila izbrisana prvotno postavljena diagnoza in vnesena akutna stresna reakcija, je stranka z interesom vložila zahtevo za drugo obravnavo.

3Po izvedenem dokaznem postopku je toženka zaključila, da je prišlo ob prisilni hospitalizaciji stranke z interesom do hudih kršitev ZPacP in ZDZdr. Komisija se je sicer odločila za zunanji strokovni nadzor, ki pa je kljub upravnim nestrokovnostim, tj. nepravilno izpolnjenih obrazcih, nepravočasnem obvestilu sodišču o prisilni hospitalizaciji, nepodučitvi pacientke o pravici do zastopnika, protipravnem odvzemu telefona in onemogočanju stika z okolico, prisilnem privezovanju in poškodovanju pacientke, nekakovostni in nepravilni zdravstveni oskrbi, podal pristransko mnenje, da je bilo zdravljenje primerno in v skladu z zdravstvenimi standardi. Na tako mnenje toženka ne pristaja, ker je v nasprotju s splošno priznanimi svetovnimi smernicami zdravljenja, ki si jih lahko vsak ogleda na spletnih straneh, in tudi v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, ki ga je izdelal izvedenec v Avstriji. Ker je toženka ugotovila, da je tožnica kršila pacienove pravice, ji je izrekla ukrep in jo zavezala, da spremeni diagnozo, ki jo je postavila v kartoteki oziroma da omenjeno diagnozo izbriše. Tožnica se sicer sklicuje na nezmožnost takšnega poseganja v obstoječo kartoteko, vendar toženka pripominja, da tudi storilci hudih kaznivih dejanj po določenem času doživijo izbris kazenske obsodilne sodbe in veljajo za neobsojene, zato lahko tožnica to stori in tudi mora storiti, saj gre za napačno diagnozo.

4Z izpodbijanim sklepom pa je toženka stranki z interesom priznala stroške postopka v znesku 1.092,36 EUR in 950,00 EUR za stroške izdelave izvedeniškega mnenja ter jih naložila v plačilo tožnici. Iz obrazložitve izhaja, da je 8. 3. 2018 odvetniška pisarna B. priglasila stroške v višini 1.124,88 EUR in 22 % DDV, skupaj 1.372,35 EUR, od tega pa ji je toženka priznala 895,38 EUR + DDV, kar znaša 1.092,36 EUR. Toženka je priznala tudi stroške za izdelavo izvedeniškega mnenja v Avstriji, ker je bil za postopek nujno potreben in je v veliki meri pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.

5Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da za postopek z zahtevo za drugo obravnavo niso bile izpolnjene procesne predpostavke po ZPacP. Ne drži, da se je na prvi stopnji ugotovilo, da je odpustna diagnoza napačna in da se izbriše, ampak je bilo dogovorjeno, da se pacientkine pripombe dodajo in vključijo v zdravstveno dokumentacijo. Svoje obveznosti iz sklenjenega dogovora je tožnica v celoti izpolnila in v zdravstveno kartoteko dodajala popise, ki so bili za pacientko sprejemljivi. Čeprav je bila zadeva že zaključena, pa je stranka z interesom postavljala nove zahteve in na koncu zahtevala nezakonit izbris prejšnjih vnosov v kartoteko, na kar tožnica ni mogla pristati. Dejstvo, da je tožnica v celoti izpolnila svoje obveznosti iz sklenjenega dogovora v postopku na prvi stopnji so potrdili tudi rezultati zunanjega strokovnega nadzora, ki ga je na predlog toženke izvedla komisija pri Zdravniški zbornici Slovenije (v nadaljevanju ZZS), zato zahteva za drugo obravnavo ni bila upravičena.

6Tožnica uveljavlja tudi kršitev določb postopka. Izpodbijana akta sta neobrazložena, zato ju ni mogoče preizkusiti. V obrazložitvi je navedeno, da je kršitev nedvomno podana, ni pa navedeno kateri dokazi to dokazujejo, enako velja za ostale ugotovitve iz izpodbijane odločbe, ki so v popolnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Toženka se ni opredelila do nobene tožničine navedbe iz pripravljalne vloge z dne 27. 11. 2017. Pacientka je med obravnavo lahko dajala pripombe, toženka pa je ni zaslišala v smislu dokaza z izjavo stranke, zaradi česar ji tožnica ni mogla zastavljati vprašanj. Za razjasnitev spornega sprejema je tožnica predlagala številne priče, ki jih toženka ni zaslišala, niti ni z ničemer pojasnila, zakaj ne. Zaslišala je samo sprejemno zdravnico, katere izpovedi ni sledila, vendar ni obrazložila, zakaj ne. Negirala je tudi rezultate zunanjega nadzora, ki ga je sama predlagala, kar je sicer obrazložila s tem, da njeni člani nimajo potrebnega znanja za presojo. Gre za arbitrarno in neobjektivno odločanje. Toženka je svoje ugotovitve oprla le na izvedensko mnenje, ki je bilo pridobljeno izven upravnega postopka in zgolj s sodelovanjem stranke z interesom, ki že iz tega razloga ni izvedensko mnenje in nima nikakršne dokazne vrednosti. Ugotovitve toženke glede socialne mreže pacientke so pavšalne in ni jasno, na podlagi katerih dokazov jih je ugotovila, toženka pa tudi nima strokovnega znanja, da bi lahko podajala take zaključke.

7Tožnica opozarja tudi na napačno ugotovljeno dejansko stanje in na zmotno uporabo materialnega prava. Izvršitev izpodbijane odločbe bi pomenila ravnanje v nasprotju z veljavnimi zakonskimi določili, saj spreminjanje diagnoz in podatkov v zdravstveni dokumentaciji na način, da se vneseni podatki brišejo, ne da bi bili vidni predhodni vnosi, ni dopustno. Poleg tega v obravnavanem primeru stranka z interesom res ni privolila v zdravljenje in ni sodelovala pri načinu zdravljenja, saj je bila zaradi nujnosti sprejeta na zdravljenje v oddelek psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom, zato pri taki vrsti sprejema o nedopustni kršitvi pravice do sodelovanja pri načinu zdravljenja in pravice do privolitve v zdravstveno obravnavo ni mogoče govoriti.

8Tožnica še navaja, da je napačna tudi odločitev o stroških, tako po temelju kot po višini. Ker iz izpodbijanega sklepa ni jasno, katere stroške je pooblaščenec stranke z interesom priglasil in katere je toženka priznala, ni mogoče preveriti, ali so bili potrebni za ta postopek in ali so bili priznani v pravilni višini. Toženka tudi ni navedla zakonskih določil, na podlagi katerih je bil sprejet izpodbijani sklep. S pozivom stranki z interesom v izpodbijani odločbi, naj v roku 8 dni priglasi stroške, pa je kršila tudi 116. člen ZUP. Poleg tega pravni zastopnik stranke z interesom glede na 67. člen ZPacP niti ni upravičen do povračila stroškov. Neutemeljena je tudi odločitev o povračilu stroškov za izdelavo izvedeniškega mnenja v Avstriji, saj je bilo le-to pridobljeno pred postopkom in izdelano zgolj s sodelovanjem stranke z interesom, zato nima nikakršne dokazne vrednosti.

9Glede na navedeno tožnica predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo in sklep odpravi ter zavrne zahtevo za drugo obravnavo oziroma podrejeno, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo in sklep odpravi ter vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

10Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

11Stranka z interesom v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe. Navaja, da je bil v postopku prve obravnave sklenjen dogovor izvršen po dogovorjenem roku, pri čemer pa ni bil izvršen po vsebini, saj zaključni dokument ponovnega pregleda zdravstvene dokumentacije ni bil vnesen v računalniški kartotečni sistem in ni prišlo do korekcije prvotne napačne diagnoze. Meni, da je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena. Mnenje zunanjega nadzora je pristransko, izvedeniško mnenje, ki ga je pridobila stranka z interesom, pa ima enakovredno dokazno vrednost kot ostali dokazi v spisu. Oporeka tožbenim navedbam glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja in meni, da je zmotno tožničino stališče, da spreminjanje diagnoz v zdravstveni dokumentaciji na način, da se vneseni podatki brišejo, ne da bi bili vidni prvotni vnosi, ni pravilno. Povzema tudi kršitve pravic stranke z interesom, do katerih je prišlo pri sporni prisilni hospitalizaciji. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške postopka.

12Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2018 navaja, da je toženka po vložitvi predmetne tožbe izvedla inšpekcijski nadzor v zvezi z obravnavano zadevo in preverila spoštovanje določb ZPacP in ZDZdr v postopku obravnave stranke z interesom, vendar ni ugotovila nobene nepravilnosti. V pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2021 pa v bistvenem ponavlja tožbene navedbe.

13Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 18. 5. 2021 še natančneje pojasnjuje svoja stališča iz odgovora na tožbo.

14V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine v sodnem in upravnem spisu. Izvedbo drugih dokazov je zavrnilo iz razlogov, ki so navedeni v dokaznem sklepu (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Gre za dokaze, za katere je sodišče ocenilo, da niso relevantni, ali da bi bila izvedba nedopustna, saj jih stranke niso navajale v postopku pred izdajo izpodbijanega akta oziroma so kot dokaz predlagane listine nastale po njegovi izdaji.

15Tožba je utemeljena.

16Po prvem odstavku 66. člena ZPacP je komisija pristojna za odločanje o drugi zahtevi zaradi nedoseženega dogovora v postopku obravnave prve zahteve, zaradi nespoštovanja dogovora, ki je bil sklenjen v postopku obravnave prve zahteve, ali če izvajalec zdravstvene dejavnosti kljub pravočasno in pravilno vloženi prvi zahtevi obravnave ni izvedel.

17Zakon torej za obravnavo pred toženko določa procesne predpostavke. Tožnica trdi, da niso izpolnjene, saj je bil v postopku obravnave prve zahteve med stranko z interesom in tožnico sklenjen dogovor, ki ga je tožnica tudi v celoti izpolnila. Stranka z interesom pa trdi, da med njo in toženko ni bil dosežen dogovor o celotnem predmetu spora, poleg tega pa ni bil izvršen, ker je do prvega skupnega usklajevanja prišlo šele 10. 12. 2015, kar je po poteku dogovorjenega roka. V novem dokumentu je bila postavljena druga odpustna diagnoza, ki ni bila vnesena v računalniški kartotečni sistem in ni prišlo do korekcije prvotne, napačne diagnoze. Zato dogovor iz prve obravnave pacientovih pravic ni bil pravočasno niti vsebinsko izvršen.

18V obrazložitvi izpodbijane odločbe je toženka v zvezi s tem navedla, da je vodja EIPT - CKP dne 10. 12. 2015 opravila povzetek zdravljenja, kot je bilo dogovorjeno na ustni obravnavi, odpustna diagnoza, ki jo je postavila skupaj z v.d. predstojnico (F 43.0), pa je drugačna kot diagnoza, ki je razvidna iz zdravstvenega kartona (F 09). Ker prvotna diagnoza ni bila izbrisana, interni nadzor pa je pokazal, da pri pacientki ni prišlo do kršitev ZPacP in ZDZdr, je stranka z interesom vložila zahtevo za drugo obravnavo, na to zahtevo pa je tožnica odgovorila, da je dogovor izvršila.

19Taka obrazložitev izpolnjevanja pogojev za odločanje o drugi zahtevi po prvem odstavku 66. člena ZPacP po presoji sodišča ne zadosti standardu obrazložitve odločbe v smislu prvega odstavka 214. člena ZUP. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je namreč navedeno le, kaj trdi ena in kaj druga stranka, izostali pa so razlogi, zaradi katerih toženka sodi, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za vodenje druge obravnave po prvem odstavku 66. člena ZPacP, tj. na podlagi katerih dejstev oziroma dokazov je sama presodila, da sklenjeni dogovor ni bil izvršen. Tožnica je namreč že v postopku pred toženko (pripravljalna vloga z dne 28. 11. 2017) izrecno navedla in pojasnila, zakaj meni, da za vodenje druge obravnave v tem primeru niso izpolnjeni pogoji po ZPacP. Toženka se do teh navedb ni opredelila in ni konkretizirano obrazložila razlogov o pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah, na podlagi katerih je sprejela odločitev, da je pristojna za odločanje o drugi zahtevi oziroma da so izpolnjeni pogoji za vodenje druge obravnave po prvem odstavku 66. člena ZPacP. Ravno to pa je bistveno za odločitev o zadevi, saj gre za eno prvih in ključnih vprašanj, ki ga je treba v postopku najprej ugotoviti in razčistiti. Taka obrazložitev ne omogoča, da bi sodišče presodilo, ali je toženka pravilno štela, da so pogoji za drugo obravnavo druge zahteve podani, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je zato treba že iz tega razloga izpodbijano odločbo odpraviti.

20Ker je torej obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in nezadostna, je sodišče že iz tega razloga na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovnem postopku je organ, kateremu se zadeva v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrača, vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek tega člena). Neobrazloženost izpodbijane odločitve z vidika (ne)izpolnjevanja pogojev za vodenje druge obravnave ne daje podlage, da bi se lahko sodišče po vsebini spuščalo v presojo, ali je toženka pravilno odločila, da so izpolnjeni pogoji za vsebinsko obravnavo zahteve za drugo obravnavo in presojo ostalih tožbenih navedb, zato se do njih ni opredeljevalo. Za primer, če bo ugotovljeno, da so procesne predpostavke za odločanje izpolnjene, pa še pripominja, da tožnica utemeljeno opozarja tudi na ostale pomanjkljivosti izpodbijanih aktov, saj se mora organ opredeliti do relevantnih navedb strank, če ne izvede predlaganih dokazov pa to obrazložiti. Utemeljiti mora tudi pravno podlago za izrečeni ukrep, saj mora vsak ukrep, ki se nalaga na podlagi (prisilne) odločbe temeljiti na predpisu.

21Ker je sodišče odpravilo izpodbijano odločbo, je moralo posledično odpraviti tudi izpodbijani sklep, ki se nanaša na stroške postopka pred toženko v obravnavi zadevi, saj odločitev o glavni stvari v skladu z merilom uspeha po 67. členu ZPacP vpliva tudi na odločitev o stroških. Pri tem sodišče dodaja, da tudi izpodbijani sklep ne dosega standarda obrazloženosti po 214. členu ZUP, saj toženka ni obrazložila, katere vrste stroškov po posameznih postavkah je pooblaščenec stranke z interesom priglasil in katere od priglašenih postavk iz stroškovnika in višino posameznega stroška je tožnica priznala ter razloge za tako odločitev. Zato se tudi izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Sodišče še opozarja, kar izpostavlja tudi tožnica, da če pacient s svojo zahtevo v celoti oziroma deloma uspe, izvajalec zdravstvene dejavnosti nosi celoten oziroma sorazmeren del njegovih stroškov, razen morebitnih stroškov zastopanja po pooblaščencu, ki ni zastopnik pacientovih pravic (drugi odstavek 67. člena ZPacP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, pa mora toženka upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek, o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, pa odloči po skrbni presoji vseh okoliščin (peti odstavek 67. člena ZPacP).

22Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice in ji na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 priznalo stroške po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 385,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj torej 469,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

23Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom, ki se je zavzemala za zavrnitev tožbe in je torej zastopala interes tožene stranke, ki v tem sporu ni uspela, temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1.