UPRS Sodba I U 296/2020-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrgel zahtevo tožnika za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo, sklenjenega s ponudnico A.A. na podlagi njene ponudbe z dne 30. 4. 2019 za prodajo solastninskih deležev pretežno gozdnih zemljišč.

2Iz obrazložitve izhaja, da je prodajalka A.A. pri naslovnem organu ponudila v prodajo solastniški delež 5/48 tin na nepremičninah *53, 479/2, 479/6, 479/7, 479/8, 469/9, 469/10, 499/2 in 561, vse k.o. ... za ceno 50.000,00 EUR. Organ je ugotovil, da površina nepremičnin presega 30 ha, kar skladno z določbo četrtega odstavka 47. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) pomeni, da ima pri nakupu predkupno pravico Republika Slovenija. Zato je o ponudbi obvestil družbo B. d.o.o. (v nadaljevanju B.) kot pravno osebo, ki gospodari z gozdovi v lasti Republike Slovenije, ta pa je dne 3. 6. 2019 uveljavljala predkupno pravico in ponudbo sprejela. Zato objava ponudbe na oglasni deski upravne enote in portalu e-uprave ni bila potrebna.

3Organ je zakonitem roku prejel zahtevo B. za odobritev pravnega posla, prav tako pa tudi tožnikovo vlogo, s katero je vložil zahtevo za vstop v postopek odločanja o zahtevi B. ter dne 7. 8. 2019 še zahtevo tožnika za odobritev pravnega posla sklenjenega med njim in ponudnico. Ugotavlja, da ponudba prodajalke ni bila objavljena na oglasni deski upravne enote in portalu e-uprave, zato je tožnik tudi ni mogel sprejeti tako, kot to določa 21. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ter pravni posel med A.A. in tožnikom ni mogel biti sklenjen. Zato do prometa s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo v smislu določb ZKZ, po katerih se opravi odobritev, ni prišlo. Glede na to pa tožnik v zahtevi za odobritev pravnega posla ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi in je bilo treba njegovo vlogo na podlagi druge alineje prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavreči.

4Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, saj meni, da je pravilna in zakonita. Strinja se, da iz dokumentacije izhaja, da ponudba A.A. ni bila objavljena na oglasni deski, zato je tožnik po določbah ZKZ, ki urejajo promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami, tudi ni mogel sprejeti. Ker posledično ni šlo za promet s kmetijskim zemljiščem, gozdnim zemljiščem ali kmetijo po določbah ZKZ, tožnik ni upravičena oseba za vložitev vloge za odobritev pravnega posla.

5Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je prodajalka ponudbo umaknila še pred njeno objavo na oglasni deski, zato tožnik ni imel pravnega interesa, da bi na upravno enoto poslal sprejem ponudbe. Organ je v sklepu opisal postopek po ZKZ, spregledal pa je, da po njem ni postopal, saj ponudbe ni nemudoma objavil, ker je zmotno uporabil četrti in peti odstavek 47. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG). Pri tem ni upošteval, da prodajalka ni prodajala tako velike površine, vprašanje pa je tudi, kaj sploh predstavlja kompleks gozda, saj vse parcele med sabo niti niso povezane. Delež prodajalke je zgolj 5/48 kar predstavlja cca 13 hektarov, toženka pa je štela, kot da prodaja tloris vseh parcel, kar pomeni, da naj bi prodajalka razpolagala z veliko večjim deležem kot je v njeni lasti. Če bi se solastnina delila, bi torej prejela približno 13 ha, kar je bistveno manj od 30 ha. Toženka bi morala upoštevati celotno zakonodajo, pri čemer se ZG v primeru vprašanja, ki ga ne ureja, sklicuje na ZKZ. Tudi ZKZ pa v 23.členu določa, da ima solastnik predkupno pravico pred vsemi ostalimi upravičenci. Tako je namen zakonodajalca jasen in življenjski, saj stremi k čim manj solastnikom in s tem manjšim konfliktom pri gospodarjenju z nepremičninami. V primeru solastnine se zato ZG ne uporabi, ampak je treba upoštevati pravila ZKZ.

6Če tudi ta zakon ne pride v poštev, pa je treba upoštevati Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ). SPZ v 66. členu ureja zakonito predkupno pravico solastnikov nepremičnine, s ciljem izogniti se konfliktom med solastniki in preprečiti nadaljnje drobljenje lastništva. Tudi za pravno teorijo ni dileme, da mora imeti v primeru solastništva absolutno predkupno pravico solastnik. Upravljanje solastnine namreč terja sodelovanje lastnikov, kar vstop državnega podjetja v to skupnost postavlja na preizkušnjo.

7Ker je toženka napačno uporabila predpis in ponudbe ni objavila, bi morala odobriti pravni posel med tožnikom in prodajalko, ne pa zavrniti njegove vloge oziroma bi moral prodajalki dopustiti, da postopek ponudbe ponovi ter v nadaljevanju ponudbo javno objavi. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

8Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

9Tožba ni utemeljena.

10Po drugem odstavku 17. člena ZKZ promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače. Tudi enajsti odstavek ZG določa, da se za postopke in roke prodaje gozdov, uveljavljanje prednostne pravice in pogoje za menjavo gozdov smiselno uporabljajo določbe ZKZ, če ni s tem zakonom določeno drugače. Po presoji sodišča torej promet z gozdovi ne more potekati na drugačen način oziroma po drugačnem postopku kot ga določata ta dva predpisa.

11ZKZ določa, da mora lastnik, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, ponudbo predložiti upravni enoti na območju, kjer to kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija leži. Šteje se, da je lastnik s predložitvijo ponudbe upravni enoti upravno enoto pooblastil za prejem pisne izjave o sprejemu ponudbe (prvi odstavek 20. člena). Upravna enota, na območju katere to kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija leži, mora ponudbo iz prvega odstavka tega člena nemudoma objaviti na oglasni deski in na enotnem državnem portalu E-uprave. Upravna enota to ponudbo nemudoma pošlje lokalni skupnosti in krajevnemu uradu oziroma informacijski pisarni, da jo objavijo na oglasni deski (tretji odstavek 20. člena). Vsakdo, ki želi kupiti na prodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, mora dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti (prvi odstavek 21. člena ZKZ). Ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe na način, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, je pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote (tretji odstavek 21. člena ZKZ).

12Po presoji sodišča iz citiranih določil jasno izhaja, da je pravni posel pri prometu s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči sklenjen, ko kupec sprejme na oglasni deski oziroma portalu E-uprave objavljeno ponudbo, veljati pa prične, če ga odobri upravna enota.

13Iz izpodbijane odločbe izhaja, kar med strankama tudi ni sporno, da ponudba prodajalke ni bila objavljena na oglasni deski oziroma portalu E-uprave in da torej tožnik ni sprejel na ta način objavljene ponudbe. Glede na navedeno pa po presoji sodišča ne more zahtevati odobritve pravnega poslapo določbah ZKZ in je toženka pravilno uporabila drugo točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

14Tega ne spremeni dejstvo, da je tožnik solastnik gozdnih parcel, ki jih je prodajalka ponudila v prodajo, saj pravni posli, ki se sklepajo izven določb ZG in ZKZ ne morejo biti predmet odobritve. Če gre torej za posel s kmetijskim zemljiščem ali gozdom, se lahko zahteva le odobritev tistega pravnega posla, ki je bil sklenjen tako, da je kupec sprejel na oglasni deski in portalu E-uprave objavljeno ponudbo. Prav tako na pravilnost odločitve ne vpliva zatrjevanje tožnika, da je toženka napačno štela, da gre za gozdove, na katerih ima po četrtem odstavku 47. člena ZG predkupno pravico država in zato, ker jo je uveljavila, ponudbe ni objavila oziroma bi po njegovem prepričanju ob pravilni uporabi predpisa morala biti objavljena. Relevantno je namreč ravno to, da prodajalkina ponudba ni bila objavljena in je zato tožnik ni sprejel na način, ki ga določa ZKZ, kar pa je med strankama nesporno.

15Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

16Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.