VSK Sklep Cpg 18/2021

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (točka 2 in 3 izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 2 izreka odločilo, da se ugovor udeležencev zavrže, v točki 3 izreka pa je odločilo, da se predlog za prekinitev postopka predlaganega vpisa zavrne.

2Zoper to odločitev sta se iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila udeleženca, ki sta predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede ugovora zoper predlagani vpis pritožba opozarja na določbo 31. člena Zakona o sodnem registru (ZSReg). Prav tako pritožba opozarja, da je odločitev o predlagani prekinitvi postopka nepravilna oziroma nezakonita. V tem delu je tudi obrazložitev odločitve pomanjkljiva. Nujno je tehtanje na eni strani verjetnosti, ali bi lahko nastala predlagatelju vpisa zaradi registrske zapore kakšna škoda, po drugi strani pa tudi pomen pravice, katera kršitev se s tožbo zatrjuje ter verjetnost, da bi tožniki s tožbo uspeli. Ni dovolj, da sodišče na primer ugotovi, da bo subjektu vpisa nastala škoda. Neprimerna višina bančne garancije manjšinskemu delničarju ne nudi maksimalnega varovanja pravic. Bančna garancija mora biti tudi učinkovita. Konkretna bančna garancija pa je bila omejena na trajanje borih dobrih dveh mesecev in je že konec leta 2020 potekla. Takšna bančna garancija ni ustrezna. V tej zvezi pritožba opozarja na stališče nemškega ustavnega sodišča, po katerem je revizor soodgovoren manjšinskim delničarjem za razliko med ponujeno denarno odpravnino in v sodnem postopku kasneje ugotovljeno višjo denarno odpravnino. Delničarji morajo dobiti odgovore na vprašanja na sami skupščini. Če teh informacij ne dobijo, ne morejo odločati. Slovenska zakonodaja ne izključuje možnosti izpodbijanja sklepa skupščine o prenosu delnic iz razloga kršitve pravice do obveščenosti, kot je to določeno v nemškem pravu s spremembo U... 2005. Če pride do kršitve pravice do obveščenosti, je po slovenski zakonodaji sklep izpodbojen, ne glede na to, ali gre za sklep o sprejemu letnega poročila ali za sklep o prenosu delnic. Tudi v tej zvezi se sodišče prve stopnje ni opredelilo do kršitve pravice do obveščenosti. Prav tako se ni opredelilo do razlogov izpodbojnosti sklepa po prvem in tretjem odstavku 395. člena ZGD-1. Standard ustrezne obrazloženosti ni podan niti v delu, kjer sodišče obravnava možnost nastanka škode.

3Pritožba ni utemeljena.

K pritožbi zoper sklep o zavrženju ugovora:

431. člen Zakona o sodnem registru (ZSReg) ureja ugovor kot posebno pravno sredstvo zoper predlagani vpis v primeru, kadar predlog za vpis v sodni register vloži oseba, ki hkrati ni oseba, pooblaščena za zastopanje subjekta vpisa. V takšni situaciji imajo subjekt vpisa in prizadete tretje osebe možnost vložiti morebitne ugovore zoper predlagani vpis. V obravnavani zadevi pa je predlog za vpis skupščinskega sklepa o prenosu delnic na glavnega delničarja vložil po pooblaščenem zastopniku subjekt vpisa, zato imajo udeleženci ali kdo drug, ki meni, da je s sklepom prizadeta njegova pravica ali na zakonu temelječ interes, zagotovljeno pravno varnost s tem, da se lahko pritožijo zoper sklep, s katerim je registrsko sodišče odločilo o predlaganem vpisu (prvi odstavek 36. člena ZSReg). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno odločilo, ko je kot nedovoljen zavrglo ugovor udeležencev postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v točki 2 izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 19. členom ZSReg in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP).

K pritožbi zoper sklep, da se registrski postopek ne prekine:

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljene dejanske okoliščine pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je v postopkih iztisnitve manjšinskih delničarjev iz družbe znatno prevladuje interes za hitro odločitev o vpisu in da je zadrževanje vpisa o prenosu delnic lahko le v izjemnih primerih utemeljeno. Delniška družba je namreč kapitalska družba¹. Delničar, ki vstopi v tako družbo, pridobi določene članske in premoženjske pravice. Posebej varovana skupina v delniškem pravu so seveda manjšinski delničarji. Večinski delničar ima praviloma drugačne interese, kot jih ima manjšinski delničar. Interes manjšinskih delničarjev za ohranitev delnic v družbi je skoncentriran predvsem na premoženjske pravice iz delnic. Po drugi strani pa je treba imeti pred očmi tudi dejstvo, da lahko manjšinski delničar kljub omejenemu obsegu manjšinskih in individualnih pravic z izvrševanjem teh pravic ovirajo nadaljnje poslovanje delniške družbe. Večinski (glavni) delničar lahko iztisne manjšinske delničarje in delniške družbe na več načinov: s postopkom povečanja osnovnega kapitala z vložki in izdajo novih delnic, pri čemer izključi prednostno pravico delničarjev; s postopkom ekonomske iztisnitve pri povečanju osnovnega kapitala, kjer je emisijska vrednost določena bistveno previsoko; v postopku zmanjšanja osnovnega kapitala s prisilnim umikom delnic. Pri vseh teh posebnih pravnih načinih iztisnitve nastanejo za manjšinske delničarje lahko škodljive posledice, spričo česar je ZGD v prvem pododdelku (členi od 384 do 388) oddelka z naslovom Posebne določbe o obravnavi manjšinskih delničarjev uredil poseben institut izključitve manjšinskega delničarja iz družbe. Izključitev manjšinskih delničarjev iz družbe je poseben korporacijsko pravni institut, ki daje glavnemu delničarju (ki ima absoluten kapitalski delež, to je najmanj 90 % osnovnega kapitala družbe) upravičenje, da preostale delničarje izključi (iztisne) iz družbe. Vendar so pri tej pravno dovoljeni izključitvi manjšinski delničarji posebej varovani, saj jim pripada ustrezna odpravnina kot odmena za izgubljene delnice, ki so njihovo premoženje.

7Takšen institut izključitve manjšinskih družbenikov poznajo tudi ureditve družb z omejeno odgovornostjo in osebnih družb (členi 501 in 502 ZGD-1; tretji odstavek 107. člena ZGD-1), vendar pa je ureditev tega instituta v delniškem pravu bistveno drugačna. V delniškem pravu namreč izključitve manjšinskih delničarjev ne financira družba iz svojega premoženja, temveč to operacijo financira glavni delničar. Poleg tega za takšno izključitev niso potrebni nobeni utemeljeni razlogi. Glavni delničar se lahko po prosti presoji odloči za izključitev, mora pa zato plačati primerno odpravnino. Obstoj stvarno upravičenega razloga torej ni predpostavka dopustnosti izključitve manjšinskih delničarjev iz družbe. Zadošča zelo visok lastniški delež (90 % osnovnega kapitala) v posesti glavnega delničarja, ki kot tak odtehta potrebo po ugotavljanju obstoja stvarno upravičenega razloga v konkretnem primeru. Predlog glavnega delničarja za izključitev manjšinskih delničarjev po določbah 384. do 388. člena ZGD-1 je njegova podjetniška odločitev, ki ni podvržena vsebinski kontroli sodišča.

8Za izključitev manjšinskih delničarjev je nujno potreben sklep skupščine, pri čemer pa izključitev manjšinskih delničarjev opravljena šele s sodno registracijo skupščinskega sklepa. Sklep o prenosu delnic v sodni register ima namreč konstitutivni učinek. Pomembno pri tem pa je, da zakon zagotavlja varstvo manjšinskih delničarjev tudi s pripravo in izvedbo skupščine, na kateri se odloča o prenosu delnic na glavnega delničarja. Glavni delničar mora za skupščino pripraviti posebno pisno poročilo, v katerem mora pojasniti predpostavke za prenos delnic in primernost višine denarne odpravnine, glede katere mora biti obvezno s svojo oceno vključen tudi revizor.

9Pred sklicem skupščine mora glavni delničar poslovodstvu predložiti tudi izjavo banke, s katero je banka solidarno odgovorna za izpolnitev obveznosti glavnega delničarja, da bo nemudoma po vpisu sklepa o prenosu delnic v registre manjšinskim delničarjem plačala odpravnino za pridobljene delnice (drugi odstavek 385. člena ZGD-1). Takšna bančna garancija predstavlja formalni pogoj, ki mora biti izpolnjen za veljavnost skupščinskega sklepa o prenosu delnic. Ključen trenutek za presojo tega pogoja, vključno z učinkovitostjo same bančne garancije, pa je trenutek sklica skupščine delniške družbe, na kateri se odloča o izključitvi manjšinskih delničarjev. Zato ni mogoče slediti pritožniku, da je dana bančna garancija v času odločanja o prekinitvi registrskega postopka zaradi poteka časa prenehala veljati², upoštevaje ob tem tudi okoliščino, da na sporni skupščini (kot izhaja iz zapisnika te skupščine) manjšinski delničar v tej zvezi (glede prekratkega roka veljavnosti garancije) sploh ni napovedal izpodbojne tožbe, nenazadnje pa v obravnavani pritožbi tudi udeleženec ne zatrjuje, da glavni delničar ni zmožen pravočasno izpolniti svoje denarne obveznosti do manjšinskega delničarja iz naslova primerno določene odpravnine. Po našem korporacijskem pravu se mora bančna garancija glasiti na ponujeno višino denarnega nadomestila, zato pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni kritiki v smeri neučinkovitosti konkretne bančne garancije. Na tem mestu pa je treba tudi upoštevati, da je v konkretnem primeru izdana bančna garancija potekla pred vpisom sklepa o prenosu delnic v registre prav iz razloga, ker udeleženci vztrajajo pri predlogu za prekinitev registrskega postopka in se zato (zaradi sodnih odločitev o tem vprašanju) ne more realizirati zapadlost plačila ponujene denarne odpravnine.

10ZGD-1 v 387. členu načeloma določa, da registrski organ prekine postopek odločanja o vpisu sklepa o prenosu delnic do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku na izpodbojnost oziroma ničnost skupščinskega sklepa. Vendar pa zakon dopušča tudi predrtje registrske zapore. Do prekinitve registrskega postopka ne pride in se sklep o prenosu delnic opravi še pred pravnomočno odločitvijo o tožbenem zahtevku, če znatno prevladuje interes za hitro odločanje o vpisu (presoja se pomen pravice, kršitev katere se s tožbo zatrjuje, verjetnost, da bi tožnik s tožbo uspel in škodo, ki bi lahko delniški družbi in glavnemu delničarju nastala zaradi poznejšega vpisa) in če so izpolnjeni tudi drugi pogoji. Institut predrtja registrske zapore je namenjen predvsem temu, da se preprečijo zlorabe tistih manjšinskih delničarjev, ki bi hoteli zaradi osebnih koristi ovirati izpeljavo registrskega postopka.

11Ne glede na to, ali je bila v konkretnem primeru kršena pravica manjšinskih delničarjev do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1 (ker niso dobili odgovorov na zastavljena vprašanja na sami skupščini), pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da sklepa skupščine v soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati s tožbo po drugem odstavku 395. člena ZGD-1, marveč se ta kršitev rešuje izključno v postopku sodnega preizkusa primernosti denarne odpravnine v skladu z drugim odstavkom 388. člena ZGD-1. Sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja namreč ni mogoče izpodbijati, če denarna odpravnina iz 358. člena ZGD-1, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna, če ni bila ponujena ali ni bila pravilno ponujena (prvi odstavek 388. člena ZGD-1). To pa pomeni, da se kontrola primernosti ponujene denarne odpravnine ne izvaja v okviru preizkusa izpodbojnosti skupščinskega sklepa, temveč se izvaja v posebnem nepravdnem postopku (drugi odstavek 388. člena ZGD-1). Sklep skupščine o izključitvi ostane v veljavi, čeprav ponujene denarna odpravnina ni primerna ali sploh ni bila ponujena oziroma ni bila pravilno ponujena. S tem zakonom usklajuje interes glavnega delničarja, da se postopek iztisnitve izpelje čim hitreje, in interes manjšinskih delničarjev, da je prenos delnic primerno kompenziran. Poleg tega pa želi takšna zakonska ureditev preprečiti, da bi spore glede višine odpravnine povzročili registrsko zaporo iz 1. točke drugega odstavka 590. člena ZGD-1 (drugi odstavek 387. člena ZGD-1).

12Po oceni pritožbenega sodišča v postopku iztisnitve možnosti izpodbijanja ni izključena le iz razloga, ker ponujena denarna odpravnina ni primerna, marveč tudi iz razloga kršitve delničarjeve pravice do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, če se zahtevane informacije po svojem bistvu nanašajo na višino denarne odpravnine. Da je šlo v konkretnem primeru za vprašanja, ki so povezana s samo višino ponujene denarne odpravnine, ne izhaja iz same vsebine vprašanj, marveč je treba v tej zvezi upoštevati tudi pravilo iz prvega odstavka 305. člena ZGD-1, po katerem mora poslovodstvo dati na skupščini delničarjem zanesljive podatke o zadevah družbe, če so potrebni za presojo točk dnevnega reda. Takšna interpretacija³ je v skladu z namenom in smislom določbe 388. člena ZGD-1, upoštevaje ob tem, da če zakon izključuje možnost izpodbijanja zaradi tega, ker ponujena denarna odpravnina ni primerna, velja to celo bolj v primerih, ko je bila kršena zgolj pravica delničarja do obveščenosti v zvezi s ponujeno denarno odpravnino. Registrsko sodišče je v tej zvezi zavzelo dovolj jasno materialnopravno stališče, zato ni moč slediti pritožbeni kritiki v smeri neustrezne obrazloženosti izpodbijanega sklepa.

13Enako velja tudi za obrazložitev v smeri izpodbojnih razlogov po prvem in tretjem odstavku 395. člena ZGD-1. Že iz povedanega izhaja, da izpodbijani skupščinski sklep ni v nasprotju z zakonom ali statutom delniške družbe. Teh trditev pritožba niti ne izpostavlja. V tretjem odstavku 395. člena ZGD-1 je določeno, da se izpodbijanje opira tudi na to, da je delničar z uresničevanjem glasovalne pravice zase ali v korist tretjega poskušal pridobiti posebne ugodnosti na škodo družbe ali drugih delničarjev, če je na podlagi sprejetega sklepa skupščine ta namen mogoče doseči. To pa ne velja, če je drugim delničarjem na podlagi sklepa zagotovljeno primerno nadomestilo za tako škodo, kar se je dogodilo v konkretni zadevi. Iztisnitev je izključno v interesu glavnega delničarja, zato je pridobivanje posebnih ugodnosti nekaj, kar je imanentno temu institutu. Pridobivanje posebnih ugodnosti je torej nekaj, kar je v sami naravi instituta iztisnitve. Ničnostne ali izpodbojne tožbe v postopku iztisnitve pridejo v poštev predvsem v primerih napak v postopku sklica skupščine ali pa zaradi napačnega izračuna višine kapitalskega deleža glavnega delničarja. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za takšen primer.

14Udeleženci so v registrskem postopku zatrjevali, da glavni delničar izvaja skupščine delniške družbe v nasprotju z zakonodajo, zlasti pa v smeri prikrivanja informacij. Temu sledijo sodni postopki, v katerih skušajo udeleženci zavarovati svoje pravne koristi. Glavni delničar s povezanimi družbami opravlja tudi ostale mahinacije, predvsem v smeri izčrpavanja subjekta vpisa. V tej zvezi pritožbeno sodišče opozarja, da je treba pri iztisnitvi izhajati predvsem iz tega, da sklep skupščine o iztisnitvi manjšinskih delničarjev nosi v sebi svoje lastno stvarno upravičenje. Zato pri iztisnitvi sploh ni pravno pomembno, ali je iztisnitev objektivno v interesu delniške družbe ter ali pomeni nujen in sorazmeren ukrep za uresničitev tega interesa. Po drugi strani pa sodni spori med glavnim delničarjem in manjšinskimi delničarji kažejo predvsem na to, da v konkretnem primeru pretehtajo pozitivni učinki iztisnitve, upoštevaje ob tem seveda ustrezno odpravnino kot odmeno za izgubljene delnice.

15Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da v konkretnem primeru vendarle prevladuje interes za hitro odločanje o vpisu, upoštevaje ob tem predvsem verjetnost, da bi tožnik (udeleženci) s tožbo v pravdi uspeli, pa tudi škodo, ki bi lahko delniški družbi in glavnemu delničarju nastala zaradi poznejšega vpisa. Pri tem ne gre samo za stroške, povezane s sklicem nove skupščine, marveč gre tudi za to, da se bo po vsej verjetnosti permanentno stanje napadalnosti in nezaupanja med glavnim delničarjem in manjšinskimi delničarji nadaljevalo tudi v bodoče, kar za samo delniško družbo in njeno uspešno poslovanje prav gotovo ni koristno početje.

16Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo tudi glede odločitve v točki 3 izreka izpodbijanega sklepa in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZSReg in 42. členom ZN).

¹ Tudi družba z omejeno odgovornostjo spada med kapitalske družbe, pri čemer pa so pri tej družbi močno izraženi tudi elementi osebnih družb, kar pa ne velja za delniško družbo.
² V konkretnem primeru je bančna garancija iztekla konec leta 2020, pri čemer je bilo glede na čas sklica skupščine utemeljeno pričakovati, da bo sklep dotlej vpisan v sodni register.
³ ZGD-1 tega vprašanja izrecno ne ureja, kot je to primer v nemškem korporacijskem pravu; novela U... dopolnitev četrtega odstavka paragrafa 243 AktG.