UPRS sodba I U 910/2010

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu zoper odločbe Upravnega sodišča RS opr. št. Bpp 210/2009-6 z dne 4. 2. 2010, opr. št. Bpp 256/2009-2 z dne 5. 2. 2010, opr. št. Bpp 16/2010-2 z dne 23. 2. 2010, opr. št. Bpp 28/2010-2 z dne 1. 3. 2010 in opr. št. Bp 29/2010-2 z dne 3. 3. 2010 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Svojo odločitev je oprla na določbo 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Uradni list RS, št. 96/04 in nadaljnji). V nadaljevanju povzema tožnikove navedbe v prošnji in pojasnjuje, katere listine je k prošnji priložil. V skladu z načelom ekonomičnosti postopka je vpogledala v spise Upravnega sodišča Republike Slovenije ter iz njih pridobila izpodbijane sodbe in sklepe, iz spisov opr. št. Bpp 20/2010 in Bpp 61/2010 pa je pridobila izjavo o premoženjskem stanju. Za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine se po 14. členu ZBPP smiselno uporabljajo določbe Zakona o socialnem varstvu (ZSV; Uradni list RS, št. 3/07 in nadaljnji). Na podlagi podatkov ZPIZ je ugotovila, da tožnik prejema iz naslova pokojnine mesečni dohodek v višini 818,92 EUR. Lastni dohodek tožnika tako presega znesek določen v ZBPP v zvezi z ZSV, kot cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (453,60 EUR). Pojasnjuje tudi, da se administrativne in sodne prepovedi ter številni izvršilni postopki, ki tečejo zoper tožnika, pri ugotavljanju lastnega dohodka, glede na določbe ZBPP v zvezi z določbami ZSV, ne upoštevajo 22. člena ZBPP, na podlagi katerih je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje finančnih pogojev za dodelitev BPP, niti ne pogojev za dodelitev izjemne BPP. Tožena stranka je na podlagi 12. in 13. člena ZBPP v povezavi z določbami Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07, v nadaljevanju ZSV) ugotovila, da tožnikov povprečni mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z ZSV. Iz opisanih razlogov je tožena stranka tožbo tožnika na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrnila.

Tožnik meni, da je odločitev tožene stranke pristranska in ne temelji na pravilni uporabi materialnih predpisov in Ustave Republike Slovenije. S takšno odločitvijo so mu tudi kratene človekove pravice do pravne in socialne varnosti ter dostopnosti do Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Meni, da se mu že leta dogajajo krivice tako s strani organov za dodelitev brezplačne pravne pomoči kakor tudi naslovnega sodišča. Zato tudi podaja predlog za izločitev naslovnega sodišča, o katerem naj odloči Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in argumentih za svojo odločitev ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2007) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke zaradi tega, ker tožnik v tožbi nima konkretnih argumentov proti ugotovitvam in stališču tožene stranke, ki bi imeli podlago v zakonu.

Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila na podlagi 2. odstavka 13. člena ZBPP. Po tej določbi se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek) na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Po določbi 14. člena ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe 23., 27. 27. a, 27. b, 27. c, 27. č, 28, 28. a, 30 in 1. odstavka 30. a člena ZSV. Tožena stranka je v postopku pravilno ugotovila, da ima tožnik prejemke iz naslova pokojnine v višini 818,92 EUR mesečno. Pravilno je tudi ugotovila, da znaša (osnovni) znesek minimalnega dohodka, ki je določen v 22. členu ZSV, (226,80 EUR), dvakratnik torej 453,60 EUR. Zato je pravilno uporabila določbo 13. člena ZBPP, ko je odločila, da se tožniku brezplačna pravna pomoč na podlagi te določbe ne dodeli. Tožniku je tudi pravilno pojasnila, da se administrativne in sodne prepovedi ter številni izvršilni postopki glede na določbe ZBPP v zvezi z določbami ZSV ne morejo upoštevati. Prav tako pravilno je na podlagi dokazil, ki jih je prošnji priložil tožnik (izvedeniškega mnenja dr. Dragana Terziča in odločbe CSD Domžale z dne 25. 2. 2010) ugotovila, da tožnik prav tako ne izpolnjuje pogojev iz 22. člena ZBPP za dodelitev izjemne BPP.

Tožnik je v tožbi le pavšalno zatrjeval, da se mu že leta dogajajo krivice in da odločitve sodišča niso pravilne. Tožnik bi moral vse svoje ugovore konkretno navesti, sicer sodišče utemeljenosti le teh ne more preizkusiti. Sodišče zato ugovore tožnika kot pavšalne zavrača.

Tožnik je v tožbi tudi predlagal izločitev Upravnega sodišča Republike Slovenije kot državnega organa oziroma določitev drugega pristojnega sodišča. Tako Vrhovno sodišče RS kakor tudi Upravno sodišče RS je tožniku večkrat pojasnilo, da Zakon o pravdnem postopku, ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporablja, izločitve sodišča ne pozna. Predlog tožnika bi bilo po vsebini mogoče šteti za nepopolni predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v smislu 62. člena ZPP, vendar drugega stvarno pristojnega sodišča za reševanje upravnih sporov so področja brezplačne pravne pomoči po veljavni zakonodaji Republike Slovenije ni. Glede na navedeno je sodišče o tožbi tožnika odločalo kot stvarno pristojno sodišče.

Iz opisanih razlogov je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.