VSL sodba II Cp 2299/2009

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 3.338,34 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2006 dalje do plačila ter mu naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 573,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik izpodbija sodbo v celoti ter uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Odločilni dokaz o obstoju duševnih bolečin zaradi nerazumno dolgih sodnih postopkov je zaslišanje tožnika. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je trpel hude duševne bolečine zaradi nerazumno dolgega trajanja sodnega postopka in zaradi kršenja pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Nepravilni so zaključki prvega sodišča, da je tožnik trpel duševne bolečine zaradi stanja samega (izguba dela, socialna ogroženost). Prvo sodišče je napačno povzelo izpovedbe tožnika. Neutemeljen je zaključek prvega sodišča, da tožnik ni bil seznanjen z zadevo, saj je izpovedal, da je redno klical na sindikat, ob tem, da noben predpis ni nalagal tožniku dolžnosti, da bi se moral seznanjati s potekom postopka. Po enajstih letih od tožnika ni bilo mogoče pričakovati, da bi natančno navedel višino zahtevka, kot je bil postavljen pred sodiščem in koliko denarja je v končnem postopku prejel. Napačne so dejanske ugotovitve, da se je tožnik strinjal z odlogom obravnavanja zadeve. Ker ni bil izdan sklep o mirovanju oziroma prekinitvi postopka, ni bilo podlage za zastoj v zadevi. Dopis S., naslovljen na DSS v Kranju, se ne nanaša na zadevo tožnika ter z njim S. ne zaproša za odlog obravnave do odločitve Ustavnega sodišča. S. ni bil pooblaščenec tožnika, zato navedenega dopisa sodišče ne bi smelo upoštevati. Napačna je dejanska ugotovitev, da so se vsi udeleženci postopka strinjali, da DSS v Kranju počaka z odločitvijo do odločitve Ustavnega sodišča, takšnega zaprosila ni dala pooblaščenka B. K.. Napačna je ugotovitev, da bi moral tožnik zahtevati izdajo sklepa o prekinitvi oziroma mirovanju postopka, ker takšnega sklepa delavno sodišče ni izdalo. Takratna zakonodaja množičnih sporov ni urejala, kakor tudi ne vzorčnih postopkov, to je določala šele novela ZDSS-1. Retroaktivno uvajanje veljavnosti zakonov ni dopustno. Tožniku je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom v razmerju do štirih drugih delavcev nekdanje družbe F. d.o.o. J., kateri spori so bili pred DSS v Kranju obravnavani bistveno hitreje. Tožnik je že z vloženo pravočasno tožbo izkazal interes za pravočasno rešitev zadeve. Na tožniku zato ni bila dolžnost, da zahteva pospešitev in obravnavanje zadeve, saj to ni določal noben pravni predpis. Tožena stranka trditev o obstoj duševnih bolečin in vzročni zvezi nikoli ni argumentirano zanikala, zato bi jih morala takšne trditve tožnika šteti kot nesporne. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati 5. člen Ustave, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, kar predstavlja tudi pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki se kaže skozi pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države je objektivna, sodišče pa bi moralo analogno upoštevati Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (1), ki je začel veljati 1. 1. 2007 in ki določa objektivno odgovornost države in pravice do odškodnine v takšnih primerih. Po judikaturi evropskega sodišča ni potrebno izkazati konkretnega nastanka nepremoženjske škode. Napačna je tudi uporaba določb Obligacijskega zakonika v zvezi s 26. členom Ustave RS.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo materialno pravo, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožba tudi neutemeljeno graja sodbo iz razloga, ker naj bi bila nerazumljiva ter naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Prav nasprotno, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, dejanski in materialno pravni zaključki sodišča so podrobno obrazloženi, ni tudi nobenega nasprotja med vsebino listin in zapisniki kot so upoštevani v sodbi in med samimi temi listinami.

Vsakemu je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči (2) kar pomeni, da sodišče ne more v zadevi odločiti drugače, kot sodišča odločajo v identičnih primerih (3). Tožnik uveljavlja nepremoženjsko škodo iz sledečih naslovov:

- odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku,

- odškodnino zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva,

- odškodnino zaradi kršitve enakosti pred zakonom.

Tožnik uveljavlja odškodnino odgovornost tožene stranke na podlagi 26. člena Ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ker navedeni člen ne ureja, katera škoda je pravno priznana, je potrebno uporabiti splošne določbe o povrnitvi škode, kot so bile urejene v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR (4) oziroma kot jih identično sedaj ureja OZ (5), ki določa, da je oškodovanec upravičen do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, če je utrpel telesne bolečine, strah ali duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode, osebnostne pravice ali smrt bližnjega. Tožnikovi odškodninski zahtevki ne predstavljajo duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, saj pravice, katerih kršitev uveljavlja tožnik, niso namenjene varovanju objekta, ki ga varujejo osebnostne pravice - to je varovanju človekove osebnosti in osebnih dobrin (6). Nobena oblika nepremoženjske škode, ki jo zahteva tožnik v tožbi ne predstavlja pravno priznane škode. Tožnik utemeljuje zahtevek tudi določbah: 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki zagotavlja pravico do sojenja v razumnem roku, 13. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi in 41. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do uveljavljanja pravičnega zadoščenja v postopku pred ESČP (41. člen EKČP). Pravično zadoščenje iz 41. člena EKČP ima naravo mednarodnopravne odškodninsko odgovornost države zaradi kršitve določb mednarodne pogodbe. Odškodninski zahtevek po tej določbi obstaja samo na mednarodni ravni, zato je vezan na postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice in se lahko uveljavlja izključno v tem postopku (7).

Tožbeni zahtevek je neutemeljen tudi iz razloga, ker tožnik ni izkazal (nepremoženjske) škode. Tožnik namreč ni dokazal, da je imel zaradi sojenja v nerazumnem roku, zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter zaradi neenake obravnave zadeve Pd 121/99 duševne bolečine. Tožnikova izpovedba potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imel tožnik duševne bolečine kot jih je zatrjeval v obliki živčnosti, slabšega spanca, pretresenosti, zaradi stanja samega (uvedba stečajnega postopka, izguba dela in socialna ogroženost), ne pa zaradi zatrjevanih nepravilnosti v postopku sojenja v zadevi Pd 121/99. Tožnik ni bil seznanjen s potekom postopka pred DSS v Kranju, ni vedel za postopek, ki se je vodil pred Ustavnim sodiščem, ni vedel, kakšne so bile odločitve delovnega sodišča v identičnih primerih, tožnik še danes ne ve, kako se je postopek pred DSS Kranj končal in kakšen zahtevek je bil postavljen. Nadzorstvena pritožba, prošnje za pospešitev postopka, pregled spisa niso procesne predpostavke za priznanje škode tožniku, so pa dodatni pokazatelji, da tožnik ni spremljal (stanja) zadeve, zato ni trpel duševnih bolečin za oblike škode, kot jih uveljavlja v tožbenem zahtevku. Pritožba poskuša prikazati s kirurško spretnostjo, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo posamezne izpovedbe tožnika, vendar je sodišče prve stopnje dokazno oceno naredilo ob upoštevanju vseh dokazov, pri tem pa ni upoštevalo le posamezne dele tožnikove izpovedbe (oziroma izpovedb prič), vendar njegovo izpovedbo in izpovedbe prič kot celoto, zato je neutemeljena pritožbena graja dejanskih zaključkov prvega sodišča.

Tožnik je v izpovedbi potrdil, da je S. štel za svojega pooblaščenca, ki je delovnemu sodišču tudi posredoval prošnjo za odlog obravnavanja v zadevah delavcev družbe F. d.o.o. proti navedeni družbi, do odločitve Ustavnega sodišča. Posledično ravnanje sodišča tudi ni bilo protipravno, čeprav ni bil izdan sklep o mirovanju oziroma prekinitvi postopka. Ugotovljeno je bilo, da so navedene zadeve predstavljale množični spor, v katerem pravice tožnika in ostalim delavcem niso bile priznane in takšna je bila tudi sodna praksa, vse do odločitve Ustavnega sodišča. Takoj, ko je bila znana odločitev Ustavnega sodišča, se je zadeva hitro obravnavala, pred tem pa ni prišlo do razpisa obravnave zgolj iz razloga, ker je delovno sodišče sledilo prošnji, da se navedene zadeve do odločitve Ustavnega sodišča ne obravnavajo, saj bi bili zahtevki zavrnjeni glede na ustaljeno sodno prakso. Takšen način obravnavanja v množičnih sporih oziroma pri vzorčnih zadevah se je res uzakonil šele kasneje z ZZDSS-1, vendar je sodna praksa že do tedaj obravnavala zadeve na takšen način.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o neenakosti obravnavanja, saj je bilo ugotovljeno, da je DSS v Kranju obravnavalo zadeve, ki so bile po opravilnih številkah pred tožnikovo zadevo, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnika, da so se istovrstne zadeve obravnavale časovno različno. Glede na to, da se je zadeva obravnavala v letu 2000, je imel tožnik takrat možnost, da se s stanjem zadeve seznani, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo, tudi iz razloga, ker je terjatev tožnika zastarala.

Neutemeljeno se tožnik sklicuje na določbe ZVPSBNO, ki je bil sprejet 12. 5. 2006, saj se je začel uporabljati šele s 1. 1. 2007, pred tem datumom pa le v primerih, če je stranka vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodnem sodišču, česar pa tožnik ni storil.

Pritožbene navedbe so neutemeljene in ker sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katera mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločalo o povrnitvi pritožbenih stroškov na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel krije sam stroške pritožbenega postopka.

---------------------------

(1) V nadaljevanju ZVPSBNO.

(2) 22. člen URS.

(3) Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3460/2008 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 305/2009.

(4) Določbe ZOR se uporabljajo na podlagi 1060 in 1062. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

(5) Glej 179. OZ in 200. člen ZOR.

(6) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 305/2009.

(7) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 591/2008.