VSL sodba in sklep I Cpg 483/2009

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni tožeči stranki plačati 1.625.027,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, po podlagi utemeljen, v preostalem delu pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da bi bili toženi stranki nerazdelno dolžni tožeči stranki v roku 15-ih dni plačati 1.625.027,27 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da bi bili toženi stranki nerazdelno dolžni tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti njene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o njihovi odmeri do plačila. Prvostopenjsko sodišče je posledično sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 13.786,48 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, tožeča stranka pa sama nosi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka. Sodbo izpodbija v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženima strankama pa naloži, da ji v 15-ih dneh nerazdelno povrneta stroške postopka, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Podrejeno temu pa tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, o pritožbenih stroških, ki jih tožeča stranka priglaša, pa naj odloči kot o nadaljnjih stroških postopka.

Pritožba tožeče stranka je bila 22. decembra 2008 vročena toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za spor med družbo in (bivšima) članoma organa upravljanja družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, torej gre za gospodarski spor v smislu 1. točke 1. odstavka 482. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da toženi stranki kot bivša člana uprave tožeče stranke nista odškodninsko odgovorni za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala kot posledica opustitve nadzora nad izvajanjem svetovalne pogodbe z družbo X. Ugotovilo je, da ravnanje toženih strank ni protipravno in da toženima strankama ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Posledično je sodišče izrazilo dvom v dejstvo, da bi tožeči stranki škoda sploh nastala, in ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja tistega, ki naj bi bil zavezanec za povrnitev škode.

Tožeča stranka uvodoma graja materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je vprašanje odškodninske odgovornosti članov uprave vprašanje korporacijskega prava, in vztraja, da je to vprašanje poslovne odškodninske odgovornosti, kot je ta opredeljena na področju obligacijskega prava. S tem materialnopravni stališčem pritožnika se pritožbeno sodišče ne strinja. Že sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opr. št. III Ips 86/2004 z dne 24. 5. 2005), na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je zavzela stališče, da je odškodninska odgovornost članov uprave institut korporacijskega in ne obligacijskega prava. Pritožbeno sodišče dodaja, da je odškodninska odgovornost članov uprave posebna oblika odškodninske odgovornosti, ki izhaja iz posebnega statusa članov uprave. Ta posebni status ne izhaja toliko iz mandatnega razmerja članov uprave z delniško družbo, temveč predvsem iz akta o imenovanju, na podlagi katerega dobijo člani uprave upravičenje, da upravljajo in razpolagajo s premoženjem delniške družbe. Tako se izkaže, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre med članom uprave in delniško družbo za mandatno razmerje, ni v nasprotju z zaključkom, da je odškodninska odgovornost članov uprave institut korporacijskega prava. Posledično tudi ne drži pritožbena navedba tožeče stranke, da je treba odškodninsko odgovornost članov uprave presojati skozi pravila o poslovni odškodninski odgovornosti.

Nadalje tožeča stranka graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da se odškodninska odgovornost članov uprave presoja po pravilih subjektivne odškodninske odgovornosti. S tem v zvezi navaja, da je standard skrbnosti merilo za presojo protipravnosti in ne krivde, ki sploh ni predpostavka pogodbene odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče je že zgoraj obrazložilo, da odškodninska odgovornost članov uprave ni vrsta pogodbene odškodninske odgovornosti, sámo dejstvo, da je standard skrbnosti merilo za presojo protipravnosti, pa še ne pomeni, da zato krivda ni predpostavka odškodninske odgovornosti članov uprave. Standard skrbnosti kot standard vedenja človeka oziroma kot standard, kaj se zahteva od človeka, je v teh primerih tako merilo za presojo krivde, kot tudi merilo za presojo o protipravnosti (glej Dunja Jadek Pensa v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, 1. knjiga, stran 799). V konkretnem primeru to pomeni, da mora za vzpostavitev odškodninske odgovornosti članov uprave tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da je tožena stranka kršila svoje dolžnosti (protipravnost), tožena stranka pa se lahko pred tem očitkom brani z zatrjevanjem in dokazovanjem, da je pošteno in vestno izpolnjevala svoje dolžnosti (krivda; primerjaj 2. odstavek 258. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD (1)). Možnost dokazovanja, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti, pomeni, da se člani uprave pred odškodninsko odgovornostjo lahko branijo z razlogi, ki sodijo v njihovo sfero. To pa kaže na to, da je odškodninska odgovornost članov uprave bližje subjektivni kot objektivni odškodninski odgovornosti. Za objektivno odškodninsko odgovornost namreč velja, da se je odgovorna oseba lahko razbremeni le z zatrjevanjem in dokazovanjem, da je vzrok za škodo dogodek oziroma ravnanje, ki je izven njene sfere.

Tožeča stranka v pritožbi navaja tudi, da iz ugotovitev pred pravdo angažirane izvedenke ekonomsko-finančne stroke A. Č. izhaja, da tožeča stranka ni dosegla prihrankov v višini, kot je bila opredeljena v svetovalni pogodbi s svetovalno družbo X, na kar je bilo vezano plačilo opravljenih storitev. Opozarja, da bi morala tožena stranka zatrjevati in dokazati, da te ugotovitve izvedenke niso pravilne, česar pa ni storila, sodišče pa je tako pomanjkljivo obrambo nadomestilo z izpovedjo toženih strank, da bi bil glede na bilančne ugotovitve lahko finančni učinek oziroma dobiček večji, če bi stroške porazdelili na daljše obdobje. S temi pritožbenimi trditvami tožeča stranka sodišču prve stopnje smiselno očita, da je pri ugotavljanju dejstva, ali je tožeča stranka dosegla v svetovalni pogodbi predviden prihranek, napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in tako napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče temu pritožbenemu očitku pritrjuje. V obravnavani zadevi je namreč glavni očitek tožeče stranke, ki se nanaša na protipravnost ravnanja toženih strank, ravno v dejstvu, da sta toženi stranki družbi X po svetovalni pogodbi izplačali pogodbeno dogovorjeni honorar, čeprav rezultat, ki se ga je svetovalna družba zavezala doseči – prihranek vsaj v višini 1.625.027,27 EUR, kolikor je znašal honorar svetovalne družbe, ni bil dosežen. Ta očitek je tožeča stranka utemeljila s pred pravdo izdelanim izvedenskim mnenjem izvedenke ekonomsko-finančne stroke. Glede na to, da se pred pravdo izdelano izvedensko mnenje v pravdnem postopku obravnava kot del trditev stranke, ki se na takšno mnenje sklicuje, velja ugotoviti, da se tudi glede takšnega izvedenskega mnenja uporabljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Dejstva, navedena v predpravdnem izvedenskem mnenju, veljajo za priznana in s tem za ugotovljena, kolikor jih nasprotna stranka konkretizirano ne prereka. Iz podatkov spisa izhaja, da sta toženi stranki pred pravdo izdelano izvedensko mnenje označili za pavšalno, izvedenki pa očitali, da ni upoštevala dejstva, da je svetovalna družba z delom na projektu izobraževala skupino mladih, perspektivnih strokovnjakov, da ni upoštevala deklarativnega, proceduralnega in kondicionalnega znanja in da je spregledala dejstvo, da je tožeča stranka v letu 2003 ustvarila za 665 milijonov SIT prostih denarnih tokov, kar je najpomembnejši kazalec kondicije same družbe. Teh trditev toženih strank pa ni mogoče šteti za konkretizirano prerekanje dejstva, da s pogodbo predvideni prihranki niso bili doseženi. Toženi stranki namreč nista pojasnili, kako lahko izobraževanje skupine mladih strokovnjakov, pridobljeno deklarativno, proceduralno in kondicionalno znanje ter 665 milijonov SIT prostih denarnih tokov v letu 2003 vplivajo na višino (ne)ustvarjenih prihrankov. Toženi stranki predpravdnemu izvedenskemu mnenju prav tako očitata, da izhaja iz ozkega računovodskega pogleda in ne upošteva določil pogodbe, ki vežejo prihranke na rezultate, torej na dobiček družbe. Tudi teh trditev ni mogoče šteti za konkretizirano prerekanje, saj toženi stranki ne pojasnita, katera so ta pogodbena določila. Če imata s tem v mislih določbo 2.1 člena svetovalne pogodbe, ki smiselno govori o tem, da bodo finančni prihranki doseženi na osnovi dobičkov iz produktivnosti, velja ugotoviti, da dobički iz produktivnosti pomenijo povečanje produktivnosti in ne dobičkov družbe, kot to zatrjuje tožena stranka. Na osnovi tega pogodbenega določila bodo torej finančni prihranki doseženi na osnovi povečane produktivnosti, kar je tudi v skladu z določbo o cilju pogodbe, ki je v doseganju finančnih prihrankov kot rezultata izboljšanja učinkovitosti v poslovanju družbe.

Na podlagi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu pritožbeno sodišče zaključuje, da prihranki, ki se jih je svetovalna družba s pogodbo zavezala doseči, niso bili doseženi, toženi stranki kot člana uprave tožeče stranke pa sta svetovalni družbi vseeno izplačali pogodbeno dogovorjeni honorar. Pritožbeno sodišče tako šteje, da je element protipravnosti ravnanja toženih strank podan.

V nadaljevanju se zastavlja vprašanje, ali sta toženi stranki pri tem, ko sta svetovalni družbi izplačali v pogodbi dogovorjeni honorar, čeprav prihranki v dogovorjeni višini niso bili doseženi, vestno in pošteno izpolnjevali svoje dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženi stranki poskrbeli, da so se rezultati sproti preverjali, in sicer:

a) skozi udeležbo internih strokovnjakov, ki so se obenem šolali za kontinuirano optimizacijo procesov in dvig produktivnosti,

b) skozi preverjanje s samostojnim zunanjim svetovalcem kot neodvisnim članom nadzornega sveta tožeče stranke,

c) z vzpostavitvijo operativnega in finančnega kontrolinga, ki sta ga izvajali dve usposobljeni sodelavki, magistri ekonomije,

d) s tekočim sprotnim spremljanjem izvedbe projekta na vseh nivojih, kar je pomenilo 14-dnevno tekoče, ustno in pisno poročanje članov skupine, svetovalne skupine upravi, pripravo 5 zbirnih periodičnih poročil, vmesno pisno poročilo upravi in povzetek izboljšav in prihrankov, pripravljenih in predstavljenih upravi in direktorjem sektorjev tožeče stranke v mesecu novembru 2002, skupen pregled obeh toženih strank s predstavnikom družbe X, sestava in predstavitev seznama ukrepov v oktobru 2002 ter zaključna predstavitev učinkov programov direktorjem 28. 3. 2003;

e) s pregledom poslovanja družbe, ki ga je opravila revizijska hiša, pri čemer ni ugotovila nobenih ravnanj uprave, ki bi odstopali od dolžnosti, ki jim jih nalaga načelo skrbnosti vestnega gospodarstvenika.

Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženima strankama ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja oziroma nezadostnega spremljanja projekta svetovalne družbe X in njenih rezultatov. Vprašanje, ali sta toženi stranki vestno in pošteno izpolnjevali svoje dolžnosti, pomeni uporabo pravnega standarda in tako uporabo materialnega prava. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je na splošno ugotavljalo, ali sta toženi stranki sproti preverjali rezultate projekta, ki ga je izvajala svetovalna družba. V zvezi s spremljanjem projekta svetovalne družbe X je namreč v konkretnem primeru odločilno le vprašanje, ali sta toženi stranki ravnali s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika pri ugotavljanju, ali so bili dejansko doseženi prihranki, kakor jih je prikazovala svetovalna družba, in tako, ali so bili izpolnjeni pogoji za izplačilo pogodbenega honorarja. Za presojo skrbnosti toženih strank pri ugotavljanju dejansko doseženih prihrankov tako ni relevantno preverjanje s pomočjo samostojnega zunanjega svetovalca kot neodvisnega člana nadzornega sveta tožeče stranke, ne preverjanje z vzpostavitvijo operativnega in finančnega kontrolinga in tudi ne preverjanje poslovanja družbe s strani revizijske hiše, saj iz trditev toženih strank ne izhaja, da se je ta nadzor nanašal na preverjanje višine s strani svetovalne družbe doseženih prihrankov. Prav tako ni relevantno »tekoče sprotno spremljanje izvedbe projekta na vseh nivojih«, saj ni jasno, kako lahko priprava in predstavitev povzetka izboljšav in prihrankov in predstavitve doseženih prihrankov po področjih članom kolegija vpliva na preverjanje višine prihrankov. Tudi preverjanje prihrankov skozi udeležbo internih strokovnjakov, ki so se obenem šolali za kontinuirano optimizacijo procesov in dvig produktivnosti in so delovali v okviru skupine, ki so jo sestavljali tudi 3 strokovnjaki svetovalne družbe, po presoji pritožbenega sodišča ni odraz skrbnosti toženih strank. To namreč pomeni, da sta toženi stranki tako odgovorno nalogo, kot je preverjanje, ali so izpolnjeni pogoji za izpolnitev pogodbene obveznosti v znesku čez 1,5 milijona EUR, zaupali mladim sodelavcem, ki so jih izobraževali prav strokovnjaki svetovalne družbe, slednjim pa je bilo gotovo v interesu prikazati, da so bili pogodbeno predvideni prihranki doseženi. Tako pritožbeno sodišče zaključuje, da toženi stranki nista izkazali, da sta pri preverjanju, ali so bili pogodbeno dogovorjeni prihranki res doseženi, vestno in pošteno izpolnjevali svoje dolžnosti.

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da sta toženi stranki na podlagi svetovalne pogodbe svetovalni družbi izplačali pogodbeno dogovorjeni honorar. V tem smislu se je zato zmanjšalo premoženje tožeče stranke, kar predstavlja njeno škodo.

V nadaljevanju je tožeča stranka zatrjevala, da se je zaradi tega, ker sta toženi stranki svetovalni družbi (neupravičeno) izplačali honorar, zmanjšalo premoženje tožeče stranke. Tem trditvam sta se toženi stranki upirali s sklicevanjem na določbo 6.1 svetovalne pogodbe, ki se po trditvah tožeče stranke (pripravljalna vloga z dne 22. 2. 2008) nanaša na situacijo, ko ne bi bila dosežena načrtovana stopnja donosnosti. Za ta primer se je svetovalna družba tožeči stranki zavezala vrniti odstotek dogovorjenega plačila, skladno z odstotkom primanjkljaja, vendar največ do 33 % plačila. Ta obveznost svetovalne družbe pa ni bila postavljena kot absolutni pogoj, saj se je po svetovalni pogodbi štelo, da ta pogoj ni postavljen v primeru nastopa zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na stopnjo dosežene donosnosti in na katere nobena od pogodbenih strank nima vpliva. Toženi stranki navajata, da so takšni zunanji dejavniki, ki jih obširno in natančno opisujeta, nastopili tudi v obravnavanem primeru in da je bila zaradi tega obveznost plačila tožeče stranke v vsakem primeru podana. Pritožbeno sodišče temu ugovoru toženih strank ne more slediti. Iz trditev tožeče stranke namreč izhaja, da se je svetovalna družba zavezala doseči pogodbeno dogovorjeni finančni prihranek, ki sta ga pogodbeni stranki opredelili v določbi 1.2 člena svetovalne pogodbe, in sicer mora biti finančni prihranek vsaj tako visok, kot znašajo stroški projekta, ki so podrobno opredeljeni v 4. členu svetovalne pogodbe. Določba 2. odstavka 6.1 člena svetovalne pogodbe pa se ne nanaša na primer, ko ne bi bil dosežen pogodbeno predvideni finančni prihranek, temveč na primer, ko ne bi bila dosežena načrtovana stopnja donosnosti. Ker toženi stranki nista pojasnili, kako naj bi nedoseganje stopnje načrtovane donosnosti (pri čemer toženi stranki sploh ne navajata, kolikšna naj bi ta stopnja bila) vplivalo na višino finančnih prihrankov, je njuno sklicevanje na določilo 6.1. svetovalne pogodbe neuspešno. Pritožbeno sodišče zato šteje, da je tožeča stranka dokazala, da je vzročna zveza med (neupravičenim) izplačilom in nastalo škodo podana, toženi stranki pa nista uspeli dokazati, da bi bila vzročna zveza zaradi nastopa zunanjih dejavnikov prekinjena.

Iz povedanega sledi, da je odškodninska odgovornost toženih strank podana, s tem pa tudi podlaga tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni tožeči stranki plačati 1.625.027,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, po podlagi utemeljen (4. točka 358. člena v zvezi 1. odstavkom 315. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo z višino škode, zato s tem v zvezi tudi ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev. Pritožbeno sodišče je zato v preostalem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine škode upošteva trditve pravdnih strank, določbo 6.1 svetovalne pogodbe in dejstvo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani zoper svetovalno družbo X. že izdalo zamudno sodbo v zadevi VII Pg 205/05. Slednje lahko vpliva na solidarno odgovornost toženih strank in svetovalne družbe X. (186. člen OZ).

Odločitev o stroških pravdnega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo.

---------------------

(1) Ta določa, da člani uprave solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Enako določbo vsebuje tudi 2. odstavek 263. člena ZGD-1.