VSL sodba in sklep II Cpg 205/2010

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje:

a) sklep o izvršbi v 1. točki izreka vzdržalo v veljavi za znesek 41.204,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi

- od zneska 13.652,78 EUR od 21.4.2006 do plačila,

- od zneska 2.517,77 EUR od 13.10.2006 do plačila,

- od zneska 20.780,62 EUR od 5.1.2007 do plačila,

- od zneska 453,53 EUR od 7.4.2006 do plačila,

- od zneska 2.464,75 EUR od 19.5.2006 do plačila,

- od zneska 249,20 EUR od 22.7.2006 do plačila,

- od zneska 879,87 EUR od 16.9.2006 do plačila,

- od zneska 188,14 EUR od 7.12.2006 do plačila.

ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške,

b) odločilo o pravdnih stroških,

c) zavrglo pobotni ugovor tožene stranke za znesek 41.204,12 EUR,

ter se zadeva v razveljavljenem obsegu vrne sodišču 1. stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje:

a) sklep o izvršbi v 1. točki izreka vzdržalo v veljavi za znesek 43.533,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi

- od zneska 2.177,92 EUR od 23.10.2005 do plačila,

- od zneska 18.124,03 EUR od 30.3.2006 do plačila,

- od zneska 23.232,04 EUR od 21.4.2006 do plačila,

b) zavrglo pobotni ugovor za znesek 42.000,00 EUR.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

(1) Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 5757/2008 z dne 3.4.2008 v veljavi v 1. in 3. tč. izreka za glavnico v višini 84.738,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov terjatve do dneva plačila (kakor izhaja iz izreka sodbe) in za izvršilne stroške v višini 186,00 EUR. Toženi stranki je naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.561,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Pobotni ugovor tožene stranke je zavrglo.

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

(3) Na pritožbo odgovarja tožeča stranka in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Pritožnik utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče njegov pobotni ugovor obravnavati za znesek 41.204,12 EUR. Prvostopenjsko sodišče je (kot je razvidno iz obrazložitve sodbe na 6. in 7. str.) pobotni ugovor tožene stranke za plačilo 83.204,12 EUR zavrglo le na podlagi trditev, da isti znesek terjatve na isti dejanski in pravni podlagi zahteva s tožbo v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu, opr. št. I Pg 22/2008.

(6) Pritožbeno sodišče je z vpogledom v navedeni spis ugotovilo, da je litispendenca v tej pravdi podana le za znesek 42.000,00 EUR. Glede procesnih predpostavk, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti namreč velja preiskovalno načelo, kar pomeni, da sme sodišče v primeru dvoma v obstoj procesne predpostavke opraviti poizvedbe oz. izvesti dokaze (npr. vpogledati v registre in druge spise) (1), čeprav tega ni predlagala nobena izmed pravdnih strank.

(7) Iz spisa I Pg 22/2008 izhaja, da je tožena stranka dne 6.12.2007 zoper tožečo stranko vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi plačila odškodnine 42.000,00 EUR. Sklep o izvršbi je bil tožeči stranki vročen dne 24.12.2007, s čimer je nastopila litispendenca oz. visečnost pravde (1. odstavek 189. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP). V tem postopku pa je pobotni ugovor za plačilo 83.204,12 EUR tožena stranka uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 30.9.2008, ki je bila nasprotni stranki vročena dne 17.10.2008. Tožena stranka je v zadevi I Pg 22/2008 šele kasneje, s pripravljalno vlogo z dne 6.5.2009, predlagala razširitev tožbenega zahtevka na znesek 83.204,12 EUR.

(8) Za odločanje o pobotnem ugovoru v znesku 42.000,00 EUR je tako v predmetni pravdi podana procesna ovira (3. odstavek 189. člena ZPP), zato je v tem obsegu sodišče pobotni ugovor pravilno zavrglo. Litispendenca namreč predstavlja negativno procesno predpostavko tudi za odločanje o pobotnem ugovoru po 3. odstavku 319. člena ZPP (2).

(9) V delu, v katerem pobotni ugovor presega 42.000,00 EUR, to je za znesek 41.204,12 EUR, pa mora sodišče v tej pravdi obravnavati pobotni ugovor tožene stranke. Že iz tega razloga je treba delno ugoditi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljaviti glede pobotnega ugovora za znesek 41.204,12 EUR, zaradi možnosti pobota v pravdi pa posledično tudi glede terjatve tožeče stranke v navedenem znesku.

(10) Glede ostalega dela vtoževane terjatve tožeče stranke pa je treba obravnavati še ostale pritožbene razloge. Pritožnik uveljavlja procesno kršitev iz 8. točke 2.odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče o njegovem predlogu z dne 21.5.2009 za združitev pravdnih postopkov I Pg 74/2008 in I Pg 22/2008 v skupno obravnavanje ni odločilo. Poleg tega naj bi izpodbijana sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnem dejstvu, s čemer smiselno zatrjuje kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po pritožnikovem mnenju je bila s takšnim nezakonitim postopanjem sodišča kršena njegova pravica do enakega varstva pravic iz 22. členu Ustave RS ter do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.

(11) Ali bo sodišče dovolilo združitev pravd je vprašanje formalnega procesnega vodstva in ne predstavlja odločilnega dejstva v sporu (3). V konkretnem primeru je bil očitno razlog za takšno odločitev sodišča, da je pobotni ugovor tožene stranke zavrglo, odločanje o odškodnini (ki je predmet pravdne zadeve I Pg 22/2008), pa bi terjalo izvedbo obsežnega dokaznega postopka s preverjanjem vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kar bi postopek zavleklo in ne pospešilo. Sicer pa pritožniku nikakor ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj se (za sedaj) o njegovem odškodninskem zahtevku, vsebinsko in z vsemi procesnimi garancijami, odloča v ločeni pravdi.

(12) Res je, da prvostopenjsko sodišče v zvezi s predlogom tožene stranke formalno ni odločilo z izdajo posebnega procesnega sklepa. Kljub temu pa je postopanje sodišča, ko je predmetni postopek nadaljevalo, ne da bi pravde združilo, potrebno razumeti kot smiselno zavrnitev njenega predloga. To, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo, pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost njegove odločitve.

(13) Po pritožnikovem mnenju ga postavlja odločitev sodišča tudi v očitno neenakopraven položaj, saj bo o tožnikovi terjatvi, kljub temu, da je toženec sprožil postopek zoper njega še pred predmetno pravdo, prej pravnomočno odločeno in se bo lahko tožnik prej poplačal iz toženčevega premoženja. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnikove ustavne pravice z opisanim postopanjem niso bile kršene.

(14) ZPP sodišču ne nalaga dolžnosti, da mora pravde združiti v skupno obravnavanje (4). Za združitev pravd se odloči izključno iz razlogov ekonomičnosti postopka. Poleg tega združitev pravd v nobenem primeru nima za posledico združitve zahtevkov, saj pravde kljub združitvi ohranijo svojo samostojnost (5). Zato toženčev položaj, ko se njegov odškodninski zahtevek obravnava v ločeni pravdi, ni v ničemer drugačen od položaja, kot če bi bila vložena tožba in nasprotna tožba.

(15) Ker pa je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano odločbo, pa se bo morda v nadaljnjem postopku združitev postopkov izkazala kot smotrna, saj pobotni ugovor tožene stranke temelji na isti dejanski in pravni podlagi kot tožbeni zahtevek v pravdni zadevi z opr. št. I Pg 22/2008.

(16) Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, s katerimi pritožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča v zvezi z veljavnostjo in učinkovanjem dogovora pravdnih strank z dne 7.9.2007. Izpodbijana sodba je v nerazveljavljenem delu tudi materialnopravno pravilna.

(17) Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila izdaja dobropisa toženi stranki vezana na izpolnitev določenih pogojev (zapisanih pod 2., 3. in 4. tč. dogovora), ki se niso uresničili. Pritožnik takšno dokazno oceno izpodbija in navaja, da je do odpusta dolga prišlo neodvisno od ostalih točk dogovora, saj je tožeča stranka zaradi nespoštovanja dogovora s toženo stranko sama povzročila njene težave s plačilom. To bi lahko potrdile predlagane priče, katerih zaslišanje je sodišče neutemeljeno zavrnilo.

(18) Takšni očitki niso utemeljeni. Vsebino pogodbene volje je sodišče ugotavljalo na podlagi zapisa pogodbe in z zaslišanjem prič, ki so bile navzoče ob sklepanju dogovora (zakonitega zastopnika tožeče stranke F. M., M. M. in G. M.) in zaključilo, da odpust dolga ni bil nepogojen, temveč da je bila izdaja dobropisa odvisna predvsem od sklenitve pogodbe med tožečo stranko in avstrijskim partnerjem, kot to izrecno in nedvoumno izhaja iz zapisa 3.tč. dogovora. Takšno dokazno oceno kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče.

(19) Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič, pri katerem vztraja tožena stranka v pritožbi. Iz trditev tožene stranke ne izhaja, da bi bile navedene priče navzoče ob sklepanju dogovora (to ne izhaja niti iz zapisa dogovora, kjer je v uvodu navedeno, da sta bila prisotna le M. M. in L.D). Pri razlagi pogodbe je potrebno iskati skupen namen pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe, o katerem pa priče, ki ob sklepanju dogovora niso bile navzoče, iz lastnega vedenja ne morejo izpovedati.

(20) Iz pritožnikovih navedb sledi, da bi lahko predlagani priči F. M. in M.Č. izpovedali glede pogodbenega odnosa med pravdnima strankama v razmerju do ruske družbe D. Navedeno bo lahko relevantno v nadaljnjem postopku v zvezi z odškodninskim zahtevkom zaradi kršitve pogodbe, ki ga tožena stranka uveljavlja v pobot. Ker sodišče na sprejete dokazne sklepe ni vezano (4. odstavek 287. člen ZPP), lahko, v kolikor bo presodilo, da je za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožeče stranke potrebno, ta dokaza še vedno izvede v nadaljevanju postopka.

(21) Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede krivde tožeče stranke za neizpolnitev 3. tč. dogovora, ki izdajo dopropisa toženi stranki veže na pogoj, da pride do sklenitve tripartitne pogodbe z avstrijskim parterjem. Do sklenitve take pogodbe ni prišlo, ker avstrijski partner ni bil zadovoljen s kvaliteto proizvodov tožeče stranke, krivda za to pa je, po mnenju pritožnika, izključno tožnikova.

(22) V zvezi s tem je tožena stranka predlagala dokaz z zaslišanjem priče H. M.. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tega dokaznega predloga. Pravilen je zaključek, da krivde, da ni prišlo do sklenitve pogodbe, ni mogoče pripisati tožeči stranki. Dogovor o odpustu dolga je bil sklenjen pod odložnim pogojem (2. odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami; OZ). To pomeni, da je bilo učinkovanje takega dogovora odvisno od uresničitve negotovega dejstva (1. odstavek 59.člena OZ), to je sklenitve določenega pravnega posla - pogodbe z avstrijskim partnerjem. Sklenitev take pogodbe je objektivno negotovo dejstvo, uresničitev katerega je bila odvisna od volje tretje osebe. Zato neuresničitev pogoja v konkretnem primeru ni bila posledica krivdnega ravnanja tožeče stranke.

(23) O krivdi tožeče stranke za to, da ni bila sklenjena pogodba z avstrijskih partnerjem, bi bilo mogoče govoriti samo v primeru, če bi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja preprečila uresničitev pogoja (4. odstavek 59. člena OZ). To bi veljalo, na primer, če pogodbe z avstrijskim partnerjem brez utemeljenih razlogov ne bi želela skleniti. Da bi šlo za takšen primer pa tožena stranka ni zatrjevala.

(24) Ker druge v pritožbi očitane kršitve niso podane, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. ZPP), je pritožbo v ostalem kot neutemeljeno zavrnilo in za znesek glavnice v višini 43.533,99 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter glede pobotnega ugovora v znesku 42.000,00 EUR delno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(25) Na podlagi določbe 1. odstavka 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo (pravilno sklep) o zavrženju pobotnega ugovora za znesek glavnice v višini 41.204,12 EUR v 5.odst. izreka, posledično pa za enak znesek s pripadajočimi zamudnimi obrestmi tudi odločitev o tožbenem zahtevku ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče bo moralo odločiti o pobotnem ugovoru tožene stranke, nato pa glede na uspeh z ugovorom ponovno odločiti, v kakšnem obsegu je utemeljen tožbeni zahtevek.

(26) Sodišče je razveljavilo tudi odločitev o izvršilnih in pravdnih stroških, o katerih naj prvostopenjsko sodišče ponovno odloči glede na uspeh strank v postopku.

(27) Odločitev o pritožbeni stroških se pridrži za končno odločitev.

---------------------

(1) Primerjaj II Ips 647/2007; Galič A., Komentar zakona o pravdnem postopku, 1. knjiga, str.83.

(2) Primerjaj VIII Ips 236/99, II Ips 980/93; Galič A., Komentar zakona o pravdnem postopku, 2. knjiga, str.220.

(3) Primerjaj II Ips 333/98; Betetto N., Komentar zakona o pravdnem postopku, 2.knjiga, str. 635.

(4) Primerjaj II Ips 44/2002.

(5) Primerjaj II Ips 796/93; Betetto N., Komentar zakona o pravdnem postopku, 2.knjiga, str. 638.