UPRS Sodba IV U 181/2018-8

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4934-177579/2017-1 04 z dne 29. 11. 2017, odločila, da se zoper dolžnico A.A., v tem upravnem sporu tožnico, opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 29. 11. 2017 skupaj 147,37 EUR, od česar odpade na glavnico 114,41 EUR, zamudne obresti 22,96 EUR in stroške sklepa 10,00 EUR. V nadaljevanju izreka sklepa je določila način davčne izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri banki R. d.d., z opredeljenimi omejitvami in izvzetji, ter odločitev oprla na seznam izvršilnih naslovov, opremljenih z datumom izvršljivosti, ki se nanaša na obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, s pripadajočimi zamudnimi obresti. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je treba zoper njo v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo.

2Tožnica je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski organ zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je tožena stranka pojasnila, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, za katere obveznosti se tožnico terja, naveden je izvršilni naslov za posamezno obveznost in datum izvršljivosti, pa tudi znesek davka in zamudnih obresti. Tožena stranka je tudi ugotovila, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Opredelila se je do pritožbenih navedb, ki jih je zavrnila kot neutemeljene, za kar je podala obrazložitev po posameznih pritožbenih ugovorih.

3Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper odločbi prvostopenjskega in pritožbenega organa ter odločbi o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča vlaga tožbo, s katero uveljavlja nezakonitost in protiustavnost navedenih odločb. Izpodbija pravilnost in zakonitost vročitve odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, pri čemer pojasnjuje, da ni nikoli prejela nobene odločbe o odmeri nadomestila, čeprav je bil njen naslov ves čas uradno objavljen, sicer kot začasen naslov. Prvič je za svoj dolg iz navedenega naslova izvedela z vročitvijo sklepa o davčni izvršbi. Ker je bila v postopku osebnega stečaja, ki se je končal 6. 9. 2016, bi moral prvostopenjski organ vso pošto vročati stečajnemu upravitelju. Vse tovrstne vročitve so groba kršitev tožničinih ustavnih pravic, kar pomeni, da gre za ničen sklep o davčni izvršbi. Tako tožnica navaja, da je postopek nezakonit glede vročanja in glede izdanih odločb o nadomestilu ter v zvezi s tem nezakonit tudi v ugotovitvi drugostopenjskega organa.

4Tožnica se tudi sprašuje, zakaj davčni organ, čeprav ima uradne evidence iz zemljiške knjige, teh zneskov ne zaračuna lastniku B.B., ki je lastnik predmetnih nepremičnin že od 24. 9. 2009. Ker je tožnica kmalu po tem datumu zapustila to bivališče in ni bila več lastnica, je jasno, da v takšnem primeru po uradni dolžnosti preidejo vse te obveznosti na novega lastnika. Gre za očitno ničnost izdanih odločb prvostopenjskega organa, ker tožnica ni lastnica in ni živela tam, ničen pa je tudi sklep o davčni izvršbi, ker nima pravnega temelja.

5Tožnica sodišče zaproša, da te navedbe upošteva tudi kot njen ugovor zoper odločbo o odmeri nadomestila, ker ji ti odločbi nikoli nista bili vročeni. Če je temu tako, je treba odpraviti pravnomočnost teh naslovov. Če to davčni organ ne želi, naj to stori sodišče v smislu obravnave predhodnih vprašanj, v okviru česar bo po tožbenih navedbah nedvomno ugotovilo, da je davčni organ vse skupaj vročal nezakonito.

6Tožnica sodišču predlaga, da ugotovi ničnost sklepa o davčni izvršbi in obeh odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leti 2014 in 2015 ter razveljavi odločbo drugostopenjskega organa.

7Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8Tožba ni utemeljena.

9Po presoji sodišča sta sklep in odločba prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilna in zakonita, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

10Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti je odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je seznam izvršilnih naslovov, na katere prvostopenjski organ pri svoji odločitvi opira izpodbijano odločitev, naveden v izreku izpodbijanega sklepa, vključno z datumi izvršljivosti (vsi pred datumom izdaje izpodbijanega sklepa). Tožnica svoje obveznosti po navedenih izvršilnih naslovih do izdaje izpodbijanega sklepa ni izpolnila, kar med strankama ni sporno, saj tožnica temu dejstvu tožbeno ne oporeka.

11Tožnica pa s tožbo nasprotuje izpodbijanemu sklepu zato, ker oporeka pravilnosti in zakonitosti izdanih odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z dne 13. 10. 2014 (za leto 2014) in 13. 5. 2015 (za leto 2015), ki sta navedeni kot izvršilna naslova v izreku izpodbijanega sklepa.

12V zvezi z navedenimi tožbenimi ugovori sodišče pojasnjuje, da v postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Skladno s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se namreč lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Izvršilni naslovi so bili izdani v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.

13Tako sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na zatrjevano dolžnost davčnega organa (in sodišča), da v postopku davčne izvršbe presoja pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova, konkretno odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Pri postopkih davčne izvršbe je bistveno, da je izvršilni naslov izvršljiv. Tožnica sicer v tožbi navaja, da ji odločbi o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča nista bili vročeni in da bi upoštevajoč uvedbo postopka osebnega stečaja zoper tožnico morali biti le-ti vročeni stečajnemu upravitelju, s čimer posredno oporeka izvršljivosti izvršilnega naslova. Vendar sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da gre za nedopustno tožbeno novoto. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnica namreč tej okoliščini ni oporekala v vloženi pritožbi zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa, ampak je to okoliščino kot sporno prvič izpostavila v tožbi. Tožnica prav tako ni pojasnila razlogov, zakaj tega ni storila prej, pri čemer sodišče pojasnjuje, da je na tožeči stranki breme, da navede opravičljiv razlog za to, da v tožbi zatrjevanih dejstev ali predlaganih dokazov ni navedla že v postopku do izdaje upravnega akta. Tožnica bi ta dejstva, na katere je prvič opozorila v tožbi, nedvomno lahko navedla v vloženi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, pa tega ni storila, zaradi česar se tudi pritožbeni organ ni opredeljeval do problematike obrazložitve okoliščin vročitve izvršilnega naslova. Glede na navedeno, opisane okoliščine po presoji sodišča izkazujejo ugotovitev, da gre za navajanje dejstev, ki se nanašajo na obrazložitev vročitve odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, v upravnem sporu v nasprotju z zgoraj navedeno vsebino tretjega odstavka 20. člena ZUS-1.

14Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da je bilo v navedenem postopku poseženo v tožničine človekove pravice in temeljne svoboščine, pa tudi tožbeno zatrjevano ničnost sklepa o davčni izvršbi in drugostopenjske odločbe, pa tudi obeh odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki predstavljata izvršilni naslov za izdajo sklepa o davčni izvršbi in ju, kot je obrazloženo zgoraj, v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati. Ničnostni razlogi so določeni v šestih točkah v prvem odstavku 279. člena ZUP in po presoji sodišča nobeden od navedenih razlogov, iz katerih se odločba lahko izreče za nično, v konkretnem primeru ni podan.

15Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa tožnica v tožbi poleg branja listin predlagala tudi lastno zaslišanje. Sodišče ugotavlja, da tožnica dokaznih predlogov ni substancirala, predvsem v delu predlaganega zaslišanja tožnice, pa tudi ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer glede na zgoraj opisano stališče sodišča o uporabi materialnega prava ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa (in odločb), ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnica s svojimi navedbami tega ni izkazala ter ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018 pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.