VSL Sodba I Cpg 347/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je v 15 dneh dolžna povrniti 366,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 8.826,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zneska 6.300,00 EUR od 10. 1. 2020, od zneska 200,00 EUR od 16. 1. 2020 in od zneska 2.326,43 EUR od 11. 3. 2020 dalje do plačila ter povrniti stroške postopka (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v 15 dneh z obrestno posledico v primeru zamude povrne 933,30 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženo stranko.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zadevi je tožeča stranka vložila tožbo s trditvami, da je ugotovila, da je njeno zunanje računovodstvo pomotoma plačalo dva računa tožene stranke. Plačilo, da je bilo popolnoma neutemeljeno, saj tožeča stranka s toženo ni v nobenem razmerju in tožena stranka zanjo ni opravila nobene storitve. Tožena stranka je namreč sodelovala z avstrijskim podjetjem F., GmbH. Zaradi zapleta pri sodelovanju je tožena stranka na slovensko podjetje poslala računa, ki sta se nanašala na avstrijsko podjetje, tožeča stranka pa ju je pomotoma plačala. Ker da je tožena stranka tožeči stranki neupravičeno izstavila računa, mora denar vrniti.

6Na ugovor tožene stranke, da je dobila navodilo, da računa za delo, opravljeno v Avstriji, izstavi tožeči stranki in da je direktor tožene stranke poslal direktorju tožeče sms, da bo račun na slovensko firmo, kar da je direktor tožeče stranke potrdil, je tožeča stranka navedla, da je pomotoma zapisala "na O d.o.o.," kar da je tožena stranka vedela. Tožena stranka je še pojasnila, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali (delavci tožene stranke so po naročilu direktorja tožeče stranke izvajali montažo oken, tudi v Avstriji), a se je sodelovanje zaradi nesoglasja glede dveh delavcev tožene stranke končalo ravno ob začetku epidemije.

7Sodišče prve stopnje je v postopku na podlagi 236.a člena ZPP k izjavi pozvalo L. R., računovodkinjo tožeče stranke, predlagano za pričo (da predloži sodišču izjavo o dejstvih, o katerih bi lahko izpovedala na naroku) in zaslišalo zakonita zastopnika pravdnih strank.

8Nesporno dejansko stanje je naslednje:

- tožena stranka je opravljala montaže oken za avstrijsko podjetje F., GmbH,

- avstrijsko in podjetje tožeče stranke sta v družinski lasti in v upravljanju povezani – zakonita zastopnica avstrijskega F., GmbH, je žena zakonitega zastopnika tožeče stranke, M. M., ta je tudi dejansko zaposlen v avstrijskem podjetju (in je tako njegov zastopnik po zaposlitvi),

- tožena stranka se je vedno dogovarjala z M. M., tudi glede poslov za F., GmbH,

- dela, za katera je izstavila sporna računa, je tožena stranka opravljala za F., GmbH.

9Dejanske ugotovitve dokaznega postopka v izpodbijani sodbi so naslednje:

- tožena stranka je sporna računa tožeči stranki izstavila po nalogu zakonitega zastopnika tožeče stranke,

- ker je bilo tako dogovorjeno, je bila volja obeh podjetij (tožeče stranke in F., GmbH), da tožena stranka za dela, opravljena za avstrijsko družbo, izda račun na tožečo stranko,

- tožeča stranka je vedela, da ni dolžna plačati, saj niti ni bilo sporno, da je tožena stranka dela opravljala za avstrijsko podjetje,

- tožeča stranka spornih računov ni plačala po pomoti, ampak je to računovodkinji izrecno naročila, pri čemer si ni pridržala pravice zahtevati nazaj.

10Na podlagi ugotovljenega je sodišče zaključilo, da plačilo tožeče stranke predstavlja plačilo tretjega po 271. členu Obligacijskega zakonika – OZ, s katerim je tožeča stranka poravnala dolg za F., GmbH, pri čemer si ni pridržala pravice plačilo zahtevati nazaj.

11Zaradi obsežnosti pritožbenih navedb v zvezi z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja višje sodišče uvodoma poudarja, da je odgovorilo le na tiste, ki so po vsebini take, da bi v konkretni zadevi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Tožeča stranka je v pritožbi prvič navedla, da ne opravlja istega dela kot družba F., GmbH, in da zakonita zastopnica avstrijske družbe ne opravlja dela za tožečo stranko, kar da je tožena stranka izkoristila in na elektronski naslov avstrijske družbe pošiljala račune, tudi sporna računa. Ker sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (prvi odstavek 337. člena ZPP), pritožnica pa slednjega ni trdila, se višje sodišče do teh pritožbenih trditev ni opredeljevalo. Tudi sicer pa, glede na ugotovljeno dejansko stanje, te trditve za odločitev v zadevi niso relevantne, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

13Dokazni postopek ni potrdil, kar trdi pritožnica, da namreč zakoniti zastopnik pritožnice spornih računov niti ni videl, zato da jih ni zavrnil in je dejansko prišlo do nesporazuma. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je jasna, logična in prepričljiva, namreč izhaja, da je prav M. M. poslal sporna računa računovodkinji z navodilom, naj ju plača (prim. 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe na str. 7). Preden pa je računovodkinja sodišču poslala pisno izjavo, ki to potrjuje, je tožeča stranka trdila, da je napako storila računovodkinja. Sodišče prve stopnje zato tožeči stranki, ki je v postopku prilagajala svoje trditve, upravičeno ni verjelo, da je računa plačala po pomoti. Temu se pridružuje tudi višje sodišče. V pritožbi ponovljene trditve, ki jih je zavrnilo že sodišče prve stopnje, da naj bi namreč žena zakonitega zastopnika sporna računa preposlala računovodkinji (tožeča stranka je to začela zatrjevati šele po razkritju računovodkinje, česar pritožnica ne napada), so zato neutemeljene.

14Tožeči stranki v postopku ni uspelo dokazati zmote, na katero se sklicuje še v pritožbi. Z golim zanikanjem, da bi zakoniti zastopnik tožeče stranke naročil izstavitev računa na tožečo stranko, za drug račun pa to potrdil z zapisom "ok", zato pritožnica dejanskega stanja sodbe ne more izpodbiti. Tožeča stranka v postopku niti ni trdila, da je zapis "O. d.o.o." prevod naziva "F. d.o.o.", temveč je to na obravnavi izpovedal zaslišani zakoniti zastopnik tožeče stranke. Manjkajoče trditvene podlage z dokazi ni mogoče nadomestiti (7. člen ZPP), tudi sicer pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo (8. točka obrazložitve na str. 4), zakaj taki razlagi pomena sms sporočila ni verjelo, čemur se pridružuje tudi višje sodišče. Pritožbeno neizpodbito zato ostaja, da je tožena stranka sporna računa tožeči stranki izstavila po nalogu zakonitega zastopnika tožeče stranke in je bila tako volja obeh podjetij, slovenskega in avstrijskega, da tožena stranka izda račun na drugo podjetje in ne naročnika del.

15Pritožnica se sklicuje na to, da naj bi sodišče prve stopnje verjelo le zakonitemu zastopniku tožene stranke. Vendar iz obrazložitve izhaja, da ugotovitve o obstoju dogovora ne potrjuje zgolj njegova izpovedba, kar neutemeljeno trdi pritožnica, temveč je povezana z vsemi ostalimi dokazi – tako izjavo računovodkinje kot izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke in tudi z listinskimi dokazi (vsebina sms sporočil v prilogah B3 in A10 spisa). Dokazna ocena je zato skladna z 8. členom ZPP. Pri tem pa so nerelevantne pritožbene trditve, da je zakoniti zastopnik neresnično zatrjeval¹, da je tožena stranka opravljala dela tudi za tožečo stranko. Iz prepisa zvočnega posnetka izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke (list. št. 92 spisa) namreč izhaja, da je to izpovedal na splošno, v zvezi z vprašanjem sodnice, za koga so opravljali delo in se izjava ne nanaša na konkretna sporna računa.

16Nerelevantne so tudi pritožbene trditve, da naj bi sodišče spregledalo, da o tem, da naj bi tožena stranka imela terjatev do avstrijske družbe, ki naj bi jo plačala tožeča stranka, ni bilo trditvene podlage s strani tožene stranke. Tožeča stranka je izpolnila obveznost tretjega, tožena stranka pa se je s tem strinjala in s tem uredila upniško-dolžniško razmerje med tretjo in toženo stranko. Zakaj je tožeča stranka izpolnila, pa je pomembno v razmerju med tretjo in tožečo stranko (v postopku se je pokazalo, da zmote ali sile ni bilo, prim. 191. člen OZ), zato so te pritožbene trditve neutemeljene. Pa tudi sicer tožeča stranka na trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je pošteno oddelala svoje delo (red. št. 5, list. št. 14 spisa), ni odgovorila in se zato to dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Glede na neizpodbito dejansko stanje je to stvar tožeče stranke in avstrijske družbe F., GmbH. Ker je ostal neizpodbit dogovor pravdnih strank, da tožena stranka računa pošlje tožeči stranki, so pritožbene trditve, da je tožena stranka izstavila račun tožeči stranki brez kakršnekoli dejanske ali pravne podlage, neutemeljene. Pritožnica se tako ne more sklicevati niti na to, da obveznost ne obstaja in uporaba 271. člena OZ (o izpolnitvi tretjega) ni na mestu. Pritožbene trditve, da gre za fiktivne in neutemeljene račune, ki jim sodišče ne more nuditi pravnega varstva, so zato neutemeljene.

17Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena, in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo po Odvetniški tarifi – OT (Uradni list RS št. 2-24/2015 z dne 9. 1. 2015), in sicer za odgovor na pritožbo 500 točk (1. točka tar. št. 21 OT), kar skupaj z 22% DDV znaša 366,00 EUR.

¹ Pritožnica s tem verjetno misli na izpovedbo, saj tožena stranka teh trditev v postopku ni postavila.