VSRS Sklep I Up 148/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper dopis Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. 2600-88/2019/6 (227-02) z dne 29. 11. 2019. Z navedenim dopisom je navedeni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izbris osebnih podatkov (tožnikovih prstnih odtisov in njegove fotografije).

2Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo, da za tožbo niso izpolnjene procesne predpostavke, saj tožnik z njo ne izpodbija dokončnega upravnega akta. Po mnenju sodišča je treba 34. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) razlagati v povezavi z določbami 32. in 33. člena ZVOP-1, po katerih ima tožnik zoper zavrnitev zahteve za izbris osebnih podatkov s strani upravljavca možnost vložiti zahtevo (četrti odstavek 32. člena ZVOP-1), da o tem odloči državni nadzorni organ. Ker je odločitev tega organa dokončen upravni akt, je šele zoper njegovo odločitev mogoč upravni spor, tožba zoper izpodbijano odločitev Policije kot upravljavca posebnih podatkov pa je zato preuranjena. Pojasnilo je tudi, da je na podlagi tretjega odstavka 3. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (v nadaljevanju ZInfP) državni nadzorni organ Informacijski pooblaščenec. Taka razlaga določb ZVOP-1 po mnenju sodišča prve stopnje tudi ustreza določbam Policijske direktive (Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in sveta).¹ Ker pa napačen ali neobstoječ pravni pouk (kot v konkretni zadevi) ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo, da od dneva vročitve te sodne odločbe teče sedemdnevni rok za vložitev zahteve Informacijskemu pooblaščencu za odločitev o obdelavi osebnih podatkov.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, in sicer 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da mu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem zaradi napačne uporabe določb ZVOP-1 in ZUS-1. Meni, da 34. člen ZVOP-1, kot specialnejši predpis glede na ZUP in ZUS-1, izključuje pritožbo v upravnem postopku. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je neposredno sodno varstvo po navedeni določbi ZVOP-1 zagotovljeno le izjemoma in v nekaterih primerih. Po pritožnikovem mnenju Informacijski pooblaščenec nima pristojnosti odločati o pritožbi v obravnavani zadevi (glede izbrisa), saj naj tako pooblastilo ne bi izhajalo iz ZInfP. Meni, da je "nadzorni organ" Upravno sodišče RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, ker meni, da ima za uveljavljanje pravice do izbrisa osebnih podatkov zagotovljeno neposredno sodno varstvo po prvem odstavku 34. člena ZVOP-1, ki določa, da lahko posameznik, ki ugotovi, da so kršene njegove pravice, določene s tem zakonom, sodno varstvo zahteva ves čas, dokler kršitev traja. Zato ugovarja stališču sodišča prve stopnje, da bi moral vložiti zahtevo za odločitev Informacijskega pooblaščenca.

7Posameznik, katerega podatki se obdelujejo v skladu s četrtim odstavkom 9. člena ZVOP-1, ima pravico od upravljavca kadarkoli zahtevati prenehanje te obdelave (tretji odstavek 32. člena ZVOP-1). Postopek za uveljavljanje te pravice pri upravljavcu določa 33. člen ZVOP-1. Tretji odstavek tega člena določa, da se šteje, da je zahteva zavrnjena, če upravljavec osebnih podatkov ne ravna po prejšnjem odstavku (ne obvesti vlagatelja zahteve o dopolnitvi, popravi, blokiranju ali izbrisu v predpisanem roku oziroma ga ne obvesti o razlogih, zakaj tega ne bo storil oziroma ne odloči o ugovoru). Če upravljavec ugovoru (da niso izpolnjeni pogoji za obdelavo osebnih podatkov) ne ugodi, pa lahko posameznik na podlagi četrtega odstavka 32. člena ZVOP-1 od državnega nadzornega organa za varstvo osebnih podatkov zahteva, da odloči o obdelavi osebnih podatkov. Navedeni državni nadzorni organ o zahtevi odloči v dveh mesecih od prejema zahteve (peti odstavek 32. člena ZVOP-1). Državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov je Informacijski pooblaščenec, kot to določa tretji odstavek 3. člena ZInfP. Ta pa med drugim odloča o pravici do izbrisa osebnih podatkov, saj po 3. točki 6. člena ZVOP-1 tudi izbris osebnih podatkov pomeni njihovo obdelavo.²

8ZVOP-1 torej določa pravico do izbrisa osebnih podatkov kot tudi postopek za uveljavljanje te pravice, kar izključuje neposredno sodno varstvo po 34. členu ZVOP-1. Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 258/2016 z dne 9. 11. 2016 pojasnilo, da 34. člen ZVOP-1 v nekaterih primerih omogoča neposredno sodno varstvo, saj to jasno izhaja iz tretjega odstavka 34. člena ZVOP-1. Ta določa, da v postopku odloča pristojno sodišče po določbah zakona, ki ureja upravni spor, če ZVOP-1 ne določa drugače – ZVOP-1 pa ne določa drugačnega sodnega varstva, kadar je za varstvo pravic po ZVOP-1 predviden predhoden postopek z odločanjem državnega organa (v obravnavanem primeru Informacijskega pooblaščenca). V takem primeru, kot je tudi obravnavani, je torej zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZUS-1 (18. točka obrazložitve).

9Tudi v sklepu I Up 296/2016 z dne 22. 2. 2017 je Vrhovno sodišče pojasnilo (14. točka obrazložitve), da je možnost neposrednega sodnega varstva po 34. členu ZVOP-1 predvidena kot izjema, kadar je z dejanji nosilcev oblasti nezakonito poseženo v zagotovljeno varstvo osebnih podatkov, vendar tega ni mogoče varovati v drugem postopku ter s tam urejenimi pravnimi sredstvi. V obravnavanem primeru je to pravno sredstvo po četrtem odstavku 32. člena ZVOP-1 najprej zahteva pri Informacijskem pooblaščencu za odločanje o obdelavi osebnih podatkov, tj. izbrisa, in nadalje upravni spor zoper odločitev Informacijskega pooblaščenca po določbah ZUS-1.

10Kot je Vrhovno sodišče opozorilo v zadevi I Up 296/2016, je pri sklicevanju na drugo sodno varstvo sicer potrebna previdnost, da se sodno varstvo po 34. členu ZVOP-1 ne izvotli, vendar po presoji Vrhovnega sodišča v primeru, kot je tokrat obravnavani, pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do izbrisa osebnih podatkov ni v ničemer okrnjena. Tudi pritožnik s svojimi pritožbenimi navedbami ne uveljavlja ničesar, česar ne bi mogel doseči v upravnem sporu v zvezi z odločitvijo Informacijskega pooblaščenca. Nenazadnje je upravni spor zoper odločitev Informacijskega pooblaščenca po določbah ZUS-1 možen tudi v obsegu spora polne jurisdikcije, tj. v obsegu pritožnikovega tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru.

11Na drugačno presojo na more vplivati pritožnikovo zmotno stališče, da Informacijski pooblaščenec po določbah ZVOP-1 in ZInfP nima pooblastila za odločanje o pravici do izbrisa, ker da se pooblastilo iz tretje alineje 2. člena tega zakona ne nanaša na izbris osebnih podatkov. Izrecno pooblastilo za odločanje o tem namreč Informacijskemu pooblaščencu dajejo navedene določbe ZVOP-1, ki to pooblastilo dajejo Državnemu nadzornemu organu za varstvo osebnih podatkov. Ta Državni nadzorni organ pa je, po tretjem odstavku 3. člena ZInfP (od uveljavitve tega zakona dalje) Informacijski pooblaščenec, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.³ Glede na določbe Policijske direktive Vrhovno sodišče nima pomislekov o skladnosti take zakonske ureditve z določbami omenjene direktive. Tudi pritožnik presoji sodišča prve stopnje, da je taka ureditev nadzornega organa skladna tudi z zahtevami Policijske direktive, ne ugovarja.

12Pritožbeno mnenje, da je po določbah ZVOP-1 nadzorni organ Upravno sodišče Republike Slovenije, torej po navedenem nima pravne podlage. Stališče, na katerem temelji izpodbijani sklep, pa ne pomeni, da varstva pravice do izbrisa osebnih podatkov pritožnik ne more uveljavljati pred tem sodiščem, temveč, da za to še niso izpolnjene procesne predpostavke. Tudi iz 35. in 38. člena Ustave, na katera se sklicuje pritožnik, ne izhaja pristojnost Upravnega sodišča, da bi o varstvu osebnih podatkov odločal kot državni nadzorni organ iz četrtega odstavka 32. člena ZVOP-1. Četrti odstavek 15. člena Ustave sicer zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar to ustavno jamstvo samo po sebi še ne zagotavlja neposrednega sodnega varstva, kot ga želi doseči pritožnik. Da pa pritožnik za to sodno varstvo tudi v okoliščinah obravnavanega primera ne bi bil prikrajšan, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je rok, v katerem je lahko pritožnik vložil zahtevo za odločitev Informacijskega pooblaščenca začel teči šele od prejema sklepa sodišča prve stopnje.⁴

13Po presoji Vrhovnega sodišča je torej stališče sodišča prve stopnje glede predpisanih pravnih sredstev v primeru zavrnilne odločitve upravljavca osebnih podatkov glede njihovega izbrisa, pravilno. Zato je tudi na podlagi tega stališča pravilno odločilo, da je tožba preuranjena.

14Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka

15Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Gre za Direktivo o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ.
² Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 258/2016 z dne 9. 11. 2016.
³ Enako v 16. točki 4. člena in v 75. členu določa tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov na področju obravnavanja kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZVOPOKD), ki izrecno implementira Policijsko Direktivo, je pa bil uveljavljen po vložitvi tožbe. Tudi ta zakon v 27. členu ZVOPOKD predvideva odločanje Informacijskega pooblaščenca kot odločanje nadzornega organa druge stopnje, zoper katerega odločitve je dopusten upravni spor.
⁴ Prim. Kmecl, A., v: Kerševan, E. (Ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, str. 246.