UPRS Sklep I U 1086/2019-7

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Novo mesto, je kot prvostopenjski organ z odločbo št. 02112-1232/2018-26 z dne 13. 3. 2019 zavrnila tožnikovo zahtevo z dne 7. 5. 2018 za uskladitev podatkov zemljiškega katastra za spremembo zarisa meje parc. št. 969/1 v k. o. ... na delu vzhodno od parc. št. *216/2, kot izkazuje sklica iz postopka IDPOS 1267 (1. točka izreka), in odločila, da se odločba št. 02112-1232/2018-6 z dne 28. 5. 2018, ki jo je izdal isti organ, izreče za nično.

2Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega organa z dne 13. 3. 2019.

3Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je odločba Ministrstva za okolje in prostor nepravočasna, zato jo prereka in zahteva, naj jo sodišče s sodbo razveljavi in odpravi ter izreče za nično. Sklicuje se na 222. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in navaja, da odločba ni bila izdana v predpisanem roku, zato ima pravico do pritožbe, kot da je bil zahtevek zavrnjen. Meni, da je na podlagi tretjega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) upravni spor dopusten, ker mu upravni akt ni bil vročen v predpisanem roku. Trdi, da se je vsa zadeva začela v letu 2017 in do sedaj ni urejena. Dokument „za vložitev odločbe“ je bil poslan na Ministrstvo za okolje in prostor 1. 3. 2019, ministrstvo pa je odločbo št. 3632-28/2018/52 odposlalo 17. 6. 2019. Ker odločba ni bila pravočasna, sodišču predlaga, naj „v mejah tožbenega zahtevka odloči, iz razloga, da odločbo razveljavi, jo odpravi in jo izreče za nično in posledično vezano na odločbo tudi izreče ničnost elaborata IDPOS 6438, ki ga je izdelala Območna geodetska uprava Novo mesto za ta postopek.“ Navaja še, da na podlagi drugega odstavka 37. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) lastninska pravica ni vezana na rok in pogoj, kar pomeni, da bo lahko svojo lastninsko pravico uporabil naknadno in to kadarkoli. Na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (ZUS-1A) zahteva, naj sodišče ministrstvu naložil povrnitev stroškov takse. Meni, da je zahteva v skladu z 26. členom Ustave RS.

4Sodišče je tožbo vročilo v odgovor toženki, ki nanjo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

5Tožba ni dovoljena.

6ZUS-1 v 4. točki prvega odstavka 36. člena določa, da se tožba zavrže s sklepom, če se ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

7V upravnem sporu je mogoče izpodbijati le tiste upravne akte, ki izpolnjujejo formalne in materialne pogoje za pojem upravnega akta, kot ga definira ZUS-1, druge akte pa le, če tako določa zakon. Upravni akt je pravni pojem, ki je za potrebe upravnega spora izrecno definiran v 2. členu ZUS-1 in se razlikuje od pojma upravne odločbe (akta, izdanega v upravnem postopku).¹

8V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

9Upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je torej tisti akt, s katerim je bilo vsebinsko odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. V tem primeru je tak upravni akt odločba prvostopenjskega organa št. 02112-1232/2018-26 z dne 13. 3. 2019, s katero je ta zavrnil tožnikovo zahtevo za uskladitev podatkov zemljiškega katastra. Z drugostopenjsko odločbo je z zavrnitvijo tožnikove pritožbe odločitev prvostopenjskega organa postala dokončna, ne pomeni pa ta odločba tudi odločitve o tožnikovi pravici oziroma pravni koristi, o kateri je, kot rečeno, bilo odločeno s prvostopenjsko odločbo.

10Tožnik s tožbo izpodbija drugostopenjsko odločbo, ki v tem primeru, po pojasnjenem, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sodišče ni moglo šteti, da tožnik s predmetno tožbo izpodbija (tudi) prvostopenjsko odločbo, saj to iz tožbenih razlogov ne izhaja.

11Sodišče tožnika ni pozivalo na odpravno pomanjkljivosti tožbe, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 31. člena ZUS-1. Po tej določbi namreč sodišče tožnika pozove k odpravi pomanjkljivosti, če je tožba nerazumljiva ali nepopolna. Obravnavana tožba pa ni ne nerazumljiva, tako da iz njene vsebine ne bi izhajala jasna opredelitev spornega predmeta, niti ni nepopolna, saj vsebuje tožbeni predlog. Ni pa sodišče dolžno pozivati strank na dopolnitve, ki zadevajo področje ustreznosti oziroma utemeljenosti tožbe ali tožbenega predloga oziroma zahtevka.² Poleg tega pa je tudi drugostopenjski organ v pravnem pouku izpodbijane odločbe tožnika opozoril na to, da zoper njegovo odločitev o pritožbi upravni spor ni dovoljen, dovoljen pa je zoper odločbo prvostopenjskega organa.

12Tožnik pa svoje tožbe ne more opreti niti na tretji odstavek 5. člena ZUS-1, po katerem je, če zakon ne določa drugače, upravni spor dopusten tudi, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku. Po tej določbi gre za upravni spor zaradi molka organa, ki ga stranka lahko sproži pod pogoji, ki so določeni v drugem, tretjem oziroma četrtem odstavku 28. člena ZUS-1 in v katerem lahko zahteva izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka, tretja alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer, saj tožnik s tožbo ne zahteva izdaje ali vročitve upravnega akta, temveč izpodbija drugostopenjsko odločbo, ker ta ni bila izdana in mu ni bila vročena v roku, ki ga določa zakon.

13Ker torej izpodbijana odločba ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

14Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Prim. E. Kerševan v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba 2019, str. 19-20.
² Glej I Up 33/2019 z dne 6. 11. 2018 in v njej navedene sklepe Vrhovnega sodišča.