VSRS Sodba II Ips 169/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 850,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

1V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožnika zoper drugega toženca za plačilo 8.500.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (5.000.000 SIT iz naslova telesnih bolečin, 2.000.000 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in 1.500.000 SIT iz naslova strahu) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče prve stopnje je drugemu tožencu naložilo v plačilo 6.000.000 SIT (sedaj 25.037,56 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2006 dalje do plačila in plačilo tožnikovih pravdnih stroškov. V presežku za plačilo 2.500.000 SIT (sedaj 10.432,32 EUR) s pripadki je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi drugega toženca in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo ter posledično zavrnilo predlog tožnika za povrnitev pravdnih stroškov. Pritožbo tožnika je zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da je tožnik dolžan drugemu tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka.

4Tožnik je zoper navedeno odločitev vložil pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se pritožba drugega toženca zavrne in se ugodi pritožbi tožnika, podrejeno pa, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, v nadaljevanju ZOR), saj je za njeno pravilno uporabo treba upoštevati subjektivne okoliščine na strani tožnika. Le-te, zlasti tožnikova sposobnost dojemanja in razumevanja posledic nezgode, so specifične: v letu 1987 je v prometni nezgodi zadobil hudo poškodbo glave, zaradi česar je stežka zaključil osnovnošolsko izobraževanje, v obravnavanem škodnem dogodku pa je utrpel zelo hude telesne poškodbe, vključno s pretresom možganov. Teh okoliščin ni dopustno nadomestiti z dejstvi, da je tožnik pooblaščenki podpisal pooblastilo, ji dostavil zdravstveno dokumentacijo, ta pa je v njegovem imenu sestavila odškodninski zahtevek z dne 27. 3. 2000, naslovljen zoper zavarovalnico, v njem pa povzela podatke iz dokumentacije in specificirala posamezne odškodninske postavke in denarne zneske. Te okoliščine še zdaleč ne pomenijo, da se je tožnik ob sestavi takega odškodninskega zahtevka zavedal obsega škode, izvirajoče iz škodnega dogodka dne 17. 2. 1999. Za presojo posameznih okoliščin v zvezi s trenutkom zavedanja posamezne vrste škode in njenega obsega se je potrebno poslužiti pomoči izvedenca medicinske stroke. Nadalje navaja, da je tožnik v kazenskem postopku K 176/2001, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, vložil prošnjo za čimprejšnjo izvedbo preiskovalnih dejanj zoper dva nameščenca drugega toženca, z namenom, da bi se zavarovala njegova odškodninska terjatev. Tožnikova vloga ima zato učinke pretrganja zastaranja v smislu 388. in 392. člena ZOR.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in drugemu tožencu (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki je nanjo odgovoril. Po njegovem mnenju revizija ni utemeljena, določene revizijske trditve pa so celo nedovoljene, zato predlaga, da sodišče revizijo zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške odgovora na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

6Revizija ni utemeljena.

7Sodišče druge stopnje je pri odločanju o zastaranju odškodninskega zahtevka pravilno izhajalo iz določbe prvega odstavka 376. člena ZOR, po kateri odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.

8Revidentov očitek, da nižji sodišči nista vzeli v obzir v reviziji izpostavljenih subjektivnih okoliščin na strani tožnika, ki naj bi bile prisotne v času sestave odškodninskega zahtevka in se tičejo njegove (ne)sposobnosti razumevanja lastnega stanja in (ne)zmožnosti zavedanja, ne drži. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene listinskega dokaza - odškodninskega zahtevka, naslovljenega na prvo toženko in datiranega z dne 27. 3. 2000 - zaključilo, da ta ne odseva tožnikovega subjektivnega razumevanja v škodnem dogodku nastale mu škode. Medtem ko je sodišče druge stopnje dokazno oceno spremenilo, saj je po njegovem mnenju tožnik bil sposoben razumeti tedaj obstoječo situacijo in njen pomen (posledice nezgode, škodo in njen obseg), vložen odškodninski zahtevek pa odraža njegovo zavedanje glede obsega škode. Zato ni sledilo pritožbeni graji dejanskega stanja, da je tožnik oseba, ki izkazuje manjše razumevanje stvari. Ker je Vrhovno sodišče v tej fazi postopka vezano na ugotovljeno dejansko stanje in njegovo izpodbijanje ni več dovoljeno (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP), so vsi tisti revizijski očitki, ki merijo na drugačen dokazni zaključek, neupoštevni. Glede navedb o pretrganju zastaranja je dodati le, da ta argument in v tej povezavi uveljavljana dejstva niso bila predmet obravnavanja v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje, zato niso postala del dejanske podlage. Gre za nedovoljeno novoto (prim. 372. člen ZPP), ki je ni mogoče upoštevati.

9Tožnik drugih revizijskih razlogov ni uveljavljal, zato je Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti opravilo preizkus uporabe materialnega prava (371. člen ZPP). Le-to je bilo z izpodbijano sodbo pravilno uporabljeno, kar pomeni, da revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

10Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora drugemu tožencu povrniti njegove stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški, ki obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo in izdatke v višini 2 % oziroma 1 %, povečani za davek na dodano vrednost in takso za odgovor na revizijo, znašajo 850,43 EUR (razvidni iz odmere na list. št. 170 spisa). Le-te je tožnik dolžan plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).