VSC Sodba II Kp 56178/2018

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi K. P. je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo, medtem ko se obdolženega P. P. oprosti plačila le-te.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo sta bila obdolžena P. P. in K. P. spoznana za kriva, in sicer obdolženi P. P. kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženi K. P. pa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v okviru katerih je bila obdolženemu P. P. določena kazen treh mesecev zapora, obdolženemu K. P. pa kazen dveh mesecev zapora, obema s posebnim pogojem, da v preizkusni dobi enega leta od pravnomočnosti sodbe ne storita novega kaznivega dejanja, pod pretnjo preklica pogojne obsodbe. Obdolženi P. P. je bil po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, obdolženemu K. P. pa je prvo sodišče naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, plačilo sodne takse v znesku 56,00 EUR ter povrnitev nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca oškodovanke T. P.. Slednjo je po drugem odstavku 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pod točko III. izreka prvostopenjske sodbe, ki pritožbeno ni izpodbijana, pa je sodišče prve stopnje po 3. točki 358. člena ZKP obdolženega K. P. oprostilo storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 na škodo P. P. ter odločilo, da v tem delu stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

2Zoper obsodilno sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila zagovornika obeh obdolžencev. Zagovornica obdolženega P. P. uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obdolženega K. P. pa uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega K. P. oprosti obtožbe oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Odgovora na pritožbi nista bila vložena.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb obeh zagovornikov, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in zagovora obeh obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da sta oba storila očitani jima kaznivi dejanji grožnje. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

K pritožbi zagovornice obdolženega P. P.:

6Bistveni poudarek pritožbe zajema očitek prvostopenjskemu sodišču, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje na podlagi pomanjkljive in nedosledne dokazne ocene personalnih dokazov oziroma konkretno zagovorov obdolženih P. P. in K. P.. To, da je sodišče prve stopnje verjelo domnevno prepričljivemu zagovoru K. P. po prepričanju obrambe ni zadosten razlog za obsodbo obdolženega P.P., še zlasti ker sodišče prve stopnje ni razpolagalo niti z enim materialnim dokazom, ki bi potrjeval očitke iz obtožbe. Ker po mnenju pritožnice izpodbijana sodba tozadevno nima razlogov oziroma so ti v precejšnji meri s seboj v nasprotju, naj bi bila obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Sodišče druge stopnje v zvezi s povzetimi pritožbenimi navedbami ugotavlja, da je bilo sodišče prve stopnje v predmetni kazenski zadevi dejansko postavljeno v težak položaj, saj je moralo dokazno oceno sprejeti zgolj na izjavah neposredno prizadetih oseb, torej zagovorih obdolženega P. P. in K. P. ter zagovoru slednjega in pričevanju oškodovane T.P.. Zgolj te osebe so bile prisotne pri obravnavanih dogodkih, ki naj bi imeli znake kaznivih dejanj grožnje, drugih prič, ki bi bile prisotne pri dogajanju pa ni bilo, kar so potrdili tudi vsi zgoraj navedeni. Sodišče prve stopnje je bilo tako postavljeno pred nalogo, da na podlagi sicer temeljito zaslišanih udeležencev presodi, ali jim gre verjeti in če jim gre, ali jim gre verjeti v celotnem opisovanju dogodka oziroma le delno.

8Ugotavljanje dejstev, ki glede na posamezno določbo materialnega prava tvorijo dejansko stanje poteka neposredno ali s pomočjo indicev, na podlagi katerih lahko sodišče z logičnim sklepanjem sprejme sklep o obstoju oziroma neobstoju pravno relevantnih dejstev. Sodišče poleg tega ugotavlja še tretjo vrsto dejstev kot so pomožna dejstva, s katerimi se praviloma preverja zanesljivost spoznavnih virov o pravno relevantnih dejstvih ali indicih. Sodišče sprejema dokazno oceno po načelu proste presoje dokazov, tako da na podlagi izvedenih dokazov iz njihove vsebine napravi sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, pri čemer mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi (drugi odstavek 355. člena ZKP).

9V nasprotju s pritožbenimi očitki je pritožbeno sodišče prišlo do zaključka, da je prvo sodišče pri sprejemanju dokazne ocene postopalo po zgoraj povzetih standardih. Pravilno je ugotovilo, da so bile izjave obdolženega K. P. skladne že od same podaje kazenske ovadbe dalje. K. P. je slednjo podal neposredno po obravnavanem dogodku in sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja policista D. Š. kot priče na glavni obravnavi 24. 3. 2021 prišlo do zanesljivega sklepa, da predhodna kazenska ovadba oškodovanke T. P. z dne 20. 11. 2018 ni mogla imeti nobenega vpliva na postopanje K. P. v smislu morebitnega „povračilnega ukrepa“ v obliki podaje krive ovadbe. Glede na dejstvo, da je obdolženi K. P. državljan Kosova, ki očitno slovenski jezik povsem ne obvlada, še zlasti ne žargonsko izražanje, gre opozoriti na podrobnost v izjavah slednjega, ko je skladno navajal s strani P. uporabljen izraz „poknil“, ki ga ni razumel in mu ga je P. raztolmačil, da to pomeni da ga bo ustrelil. Sodišče druge stopnje je prepričano, da si obdolženi K. P., v kolikor bi res šlo za njegovo krivo ovadbo, takšne podrobnosti ne bi mogel izmisliti.

10Obdolženi P.P. je tudi sam priznal, da je imel ob sebi psa nemškega ovčarja in zato tudi sodišče druge stopnje ne najde prepričljivega razloga za dvom v izjavo K. P., da je v opisani napeti situaciji obdolženi P. P. grožnje podkrepil s ščuvanjem psa na P.. Pod točkama 13 in 15 se je sodišče prve stopnje tudi zadostno predelilo do uporabe orožja (puške) pri izvrševanju grožnje ter pod točko 11 ustrezno dokazno ovrednotilo izpovedbe priče M. S.. V skladu z načelom proste presoje dokazov, je sodišče v tej zvezi s tehtnimi razlogi zavrnilo zagovor obdolženega P. P. ter pričevanje M. S. in pravilno opozorilo, da je bila hišna preiskava opravljena šele šest dni po obravnavanem dejanju. K. P.je uporabo puške navajal že na zapisniku o sprejemu ustne ovadbe, torej neposredno po dogodku (list. št. 4). Policist D. Št. ki je P. kazensko ovadbo zapisal, je sicer kot priča izpovedal, da K. P. puške ni znal opisati, vendar je očitno po obdolženemu P.P. uporabljeno orožje dovolj zanesljivo opisal kot puško, saj je takšno konkretizacijo uporabljenega orožja policist tudi povzel v ovadbo, ki je bila sestavljena že 50 minut po obravnavanem dogodku. Obdolženi P. P. sicer priznava, da naj bi razpolagal le z lesenim kopitom puške, vendar sodišču druge stopnje ni logično, zakaj bi M. S., ki se očitno na orožje in popravilo le-tega ne spozna in sam pravi, da ga je prav zato zaupal v popravilo obdolženemu P. P., sam doma puško, ki naj bi zanj imela veliko vrednost, razstavil in obdolženemu P.P. izročil le kopito. Glede na zgoraj navedeno, sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožbenim očitkom glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11Sodišče druge stopnje prav tako ne vidi nič spornega v dokaznem zaključku sodišča prve stopnje, da je K. P. ob obravnavanem dogodku ostal v svojem vozilu. Ta okoliščina sicer v predmetni kazenski zadevi ne predstavlja odločilnega dejstva, a se je do nje sodišče prve stopnje ustrezno in z razumnimi razlogi opredelilo pod točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnica pri nasprotovanju argumentom prvega sodišča izpostavlja zagovor obdolženega P. P., da se je K. P. pripeljal na njegovo dvorišče in s privzdignjenim glasom izrekal neprimerne besede. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da obdolženi P. P. na sicer izčrpnem zaslišanju na glavni obravnavi 28. 9. 2020 ni izpovedoval o neprimernih besedah, pač pa le o vpitju K. P. na P. dvorišču. Tudi če je imel K. P. ob tem srečanju povzdignjen glas, kar sicer gre verjeti glede na to, da je že večkrat neuspešno skušal priti do poplačila izvršene obnove fasade, pa to še ni razlog, ki bi opravičeval inkriminirane grožnje obdolženega P. P.. Verjeti gre tudi po pritožnici izpostavljenemu delu pričevanj žene in sina obdolženega P. P. (priči T. P. in J. P.), da slednji sicer ni konfliktna oseba ter nikoli še nikomur ni grozil, a to ne pomeni, da v okoliščinah kot so botrovale obravnavanemu dogodku, ni uporabil groženj kot se mu očitajo v opisu kaznivega dejanja z motivom, da odvrne K. P. od tega, da še naprej prihaja k njihovi hiši zaradi izterjave dolga. Pritožnica po prepričanju sodišča druge stopnje tudi ne more biti uspešna z izpostavljanjem domnevno kontradiktornih izjav K. P. glede obračanja avtomobila ter okoliščine, da je ob predhodnem dogodku 20. 11. 2018 izstopil iz avtomobila. Ne gre za razlike v izpovedovanju, ki bi bile bistvene za oceno njegove verodostojnosti in tudi ni nujno, da je ob vsakem prihodu k P. ravnal enako, torej ostal v vozilu ali iz njega izstopil.

12Kvalificirano obliko kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, pri tem pa med ostalimi izvršitvenimi oblikami po drugem odstavku 135. člena KZ-1, dejanje stori z orožjem. To kaznivo dejanje je uvrščeno med kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine, varuje pa pravico vsakogar do osebne varnosti, ki izhaja iz določbe 34. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje pod točko 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, da so po obdolžencu izrečene besede (grožnje zoper življenje in telo K. P., ščuvanje psa ter podkrepitev groženj z uporabo orožja glede na same okoliščine dogodka, pomenile napad na občutek osebne varnosti kot zavarovane dobrine po 135. členu KZ-1 in predstavljale resno grožnjo, ki je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega.

K pritožbi zagovornika obdolženega K. P.:

13Zagovornik obdolženega K. P., enako kot zagovornica obdolženega P. P., graja prvostopenjsko dokazno oceno personalnih dokazov, konkretno izpovedb oškodovanke T.P.. Poudarja, da je prvo sodišče to pričo pod točko 10 obrazložitve ocenilo kot neverodostojno, ker naj bi izpovedovala v korist moža, sicer obdolženega P. P., da ga razbremeni krivde, že pod točko 22 pa naj bi bila po zaključkih prvega sodišča verodostojna v izpovedbah, ki so obremenjevale obdolženega K. P.. Enak način sprejemanja dokazne ocene je sodišče prve stopnje uporabilo tudi pri ocenjevanju verodostojnosti zagovora obdolženega K. P.. Pritožnik je prepričan, da na podlagi takšnega načina sprejemanja dokazne ocene ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je obdolženi K. P. izrekel inkriminirane besede in s tem storil kaznivo dejanje grožnje zoper oškodovano T. P.

14Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožnikom, da izpovedb prič oziroma zagovorov obdolžencev ni mogoče parcialno dokazno ocenjevati, še zlasti, če so same vpletene v kazensko obravnavane historične dogodke. T. P. je imela v predmetnem kazenskem postopku vlogo priče glede kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil njen soprog, obdolženi P. P., ter obenem tudi vlogo oškodovanke kaznivega dejanja grožnje, ki naj bi ga zoper njo storil obdolženi K. P.. Tudi slednji je imel v tem postopku nasprotujoči si vlogi, ko je bil na eni strani obdolžen kaznivega dejanja grožnje zoper T. P., po drugi strani pa je nastopal kot oškodovanec kaznivega dejanja grožnje, storjenega po obdolženem P. P.. Zato v takih primerih izkustveno in življenjsko ni izključeno, da bodo priče oziroma obdolženci svoje izjave prilagajali ter skušali sebe oziroma druge vpletene bližnje jim osebe razbremeniti tistih očitkov, ki jim gredo v škodo. Zato sodišče druge stopnje v dokazni oceni verodostojnosti izpovedb priče in oškodovanke T.P. ne vidi ničesar spornega. Dejstvo je, da je oškodovanka skladno opisovala dogodek, ga takoj prijavila na policijo, prav tako pa je sodišče prve stopnje s pomočjo natančnega zaslišanja oškodovanke odpravilo ugotovljeno neskladnost med navajanjem, katere besede so točno bile izrečene po obdolženem K. P., torej tiste, ki so bile inkriminirane kot grožnja oškodovanki, kar pa sicer ni niti pritožbeno problematizirano. Tudi P. P. je kot priča potrdil, da ga je oškodovanka neposredno po dogodku o dejanju obdolženega K. P. telefonično obvestila. P. P., ki je bil tedaj zdoma, ji je svetoval naj pokliče policijo, kar je tudi storila. Iz podatkov Operativno komunikacijskega centra Policijske uprave v ... je razvidno, da imajo zabeležen tozadevni klic oškodovanke dne 20. 11. 2018 ob 16.26 uri, torej neposredno po obravnavanem dejanju. Istega dne ob 17.00 uri pa je oškodovanka na svojem naslovu podala zoper obdolženega K. P. na zapisnik ustno ovadbo s predlogom za pregon (list. št. 5 pridruženega spisa, opr. št. I K 32186/2019). Zato sodišče druge stopnje ne sprejema teze pritožnika, da naj bi oškodovanka kazensko ovadbo zoper obdolženega K.P. podala zgolj zaradi tega, da več ne bi prihajal na njihovo dvorišče v zvezi z izterjavo dolga.

15Oškodovanka je sodišču prve stopnje prepričljivo pojasnila, da je bila zaradi besed izrečenih po obdolženem K. P. prestrašena in se je počutila ogroženo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pod točko 28 obrazložitve izpodbijane sodbe izrečene besede obdolženega, da bo prišel čez uro ali dve nazaj, da bodo stolkli fasado s stanovanjske hiše in da jih bodo pobili ter bodo že videli, pomenijo resno in objektivno zmožno grožnjo, ki je usmerjena zoper življenje in telo oškodovanke oziroma članov njene družine („jih bodo pobili“) ter premoženje velike vrednosti („bodo stolkli fasado s stanovanjske hiše“).

16Pritožbeno sodišče je odločbi o kazenskih sankcijah preizkusilo po uradni dolžnosti. Določba 386. člena ZKP namreč predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obeh obdolžencev. Sodišče prve stopnje jima je za obravnavani kaznivi dejanji izreklo po vrsti in višini povsem ustrezni kazenski sankciji, to je taki, ki ustrezata teži obeh kaznivih dejanj, stopnji krivde obeh obdolžencev, okoliščinam, v katerih sta bili kaznivi dejanji storjeni ter tudi osebnosti obdolžencev. V določenih kaznih treh mesecev zapora obdolženemu P. P.ter dveh mesecev zapora obdolženemu K. P., z najkrajšima možnima preizkusnima dobama enega leta, so se dovolj odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine (dosedanja nekaznovanost in osebna urejenost obeh obdolžencev) in zato bosta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečeni kazenski sankciji zadostili vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

17Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

18Iz istega razloga, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega P. P. oprostilo plačila sodne takse, saj prejema razmeroma nizko pokojnino, medtem ko je obdolženemu K. P. na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, naložilo plačilo sodne takse po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.